Matjaž Debelak, človek za velike tekme: Čez noč sem se moral odločiti

Matjaž Debelak, 147. gost Sportalove nedeljske rubrike Druga kariera, je nekdanji smučarski skakalec. Mlajše generacije ga bržkone ne poznajo, se je pa zato zrelejši zagotovo usidral v srce. Ravno te dni, a pred 32 leti, je namreč na olimpijskih igrah v Calgaryju v Kanadi uresničil svoje športne sanje. V dveh dneh je osvojil kar dve olimpijski medalji! Najprej je v posamični konkurenci skočil do brona na veliki skakalnici, dan pozneje pa je z rojaki Primožem Ulago, Miranom Tepešem in Matjažem Zupanom osvojil naslov svetovnih podprvakov v ekipni konkurenci. Njegov bron je predstavljal prvo skakalno olimpijsko medaljo v takratni Jugoslaviji.

Kaj danes počne 54-letni Debelak, mož in oče kar petih otrok? Kako nekdanji skakalec iz vasi Juvanje pri Ljubnem, ki je leta 1985 s skokom, dolgim 185 metrov, postavil takrat tretjo daljavo na svetu, ki se je kar 11 let obdržala za državni rekord, in ki je pred natanko 30 leti sklenil svojo športno kariero, gleda na prehojeno pot? Kaj obžaluje, če sploh?

Debelak skupaj s Primožem Ulago, Miranom Tepešem in Matjažem Zupanom na brniškem letališču, ko so pripotovali z olimpijskih iger v Calgaryju. Takrat komaj 22-letni Debelak je na igrah osvojil kar dve olimpijski medalji. Bron v posamični konkurenci in srebro na ekipni tekmi. Foto: Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije. Na dan najinega pogovora (prejšnji ponedeljek) mineva natanko 32 let, odkar ste v samo dveh dneh osvojili kar dve olimpijski medalji. Je to datum, ki se ga v vaši družini posebej spominjate, ali je to obletnica, na katero vas običajno spomnimo novinarji?

Ravno zadnjič me je nekdo spomnil na to, pa sem šel preverit datum in ugotovil, da je ravno obletnica. Sicer pa to ni nekaj, česar bi se pri nas doma posebej spominjali.

Od olimpijskih iger v Calgaryju je preteklo veliko let in zgodilo se je cel kup stvari. Družina, otroci, služba, in to je še bolj zanimivo kot olimpijska medalja. Osredotočam se na življenje pred seboj in ne razmišljam toliko o preteklosti.

Ko sva se leta 2013 pogovarjala o vaših olimpijskih medaljah, ste dejali, da ne veste točno, kje sta, da zanju nimate nekega posebnega častnega mesta. Je danes drugače?

No, ni ravno tako, da ne vem, kje sta (smeh, op. p.). Hranim ju na takem mestu, da jih vsakemu, ki si to želi, z veseljem pokažem.

Kakšni spomini vas sicer vežejo na vašo športno preteklost? Je kaj, kar obžalujete in bi želeli storiti drugače?

Spomini so lepi, kljub vzponom in padcem. Marsičesa sem se naučil.

Obžalujem samo to, da sem se šele takrat, ko sem zaključeval kariero, zavedal, česa sem sposoben. Na žalost me je ustavila poškodba kolena in prek tega nisem zmogel.

Desno koleno sem si poškodoval pri 17 letih in od takrat naprej mi poškodbe ni uspelo povsem sanirati. Tudi testiranja so kazala na slabšo gibljivost desnega kolena, več let ga nisem zmogel niti pokrčiti, pa sem kljub temu treniral.

Dve leti po olimpijskih igrah v Calgaryju pa je bilo tako hudo, da preprosto nisem več zmogel treningov. Bolečine so bile premočne.

Vendar, ko zdaj razmišljam ... Mogoče je bilo leto 1990 kar pravi čas za zaključek kariere, čeprav sem bil star šele 25 let. V tistem obdobju se je začel vpeljevati nov slog skakanja, škarjasti, in vprašanje, ali bi se ga lahko naučil.

>>> Vabljeni k spremljanju rubrike Druga kariera

Ste imeli pred koncem kariere že razčiščeno glede vaše poklicne prihodnosti? Ste vedeli, v katero smer se želite razvijati?

Zaradi težav s kolenom in bolečinami, ki so bile vseskozi prisotne, sem se moral dobesedno čez noč odločiti, kaj bom počel v prihodnje. Nisem ravno načrtoval svoje prihodnosti.

Na koga ste se takrat lahko oprli, kdo vam je najbolj pomagal? Danes imajo športniki na voljo kar nekaj mehanizmov, ki jim olajšajo prehod v t. i. drugo kariero.

Kaj naj rečem, da se ne bom zlagal (smeh)? Od nekdaj sem bil bolj posebnež, samotar in nisem rinil v ospredje. Takrat so mi sicer tudi drugi pomagali, a bolj kot ne sem se moral opreti na lastne noge. Pri tem mi je najbolj ob strani stala žena Vida in nekako sva se skupaj prebijala naprej.

"Zaradi težav s kolenom in bolečinami, ki so bile vseskozi prisotne, sem se moral dobesedno čez noč odločiti, kaj bom počel v prihodnje. Nisem ravno načrtoval svoje prihodnosti." Foto: Klemen Korenjak

Česa ste se najprej lotili?

Trgovine, pa še to se je zgodilo dobesedno čez noč in povsem nenačrtovano. Na ljubljanskih Fužinah, kjer sva z ženo živela, sem spoznal nekoga iz mojih domačih krajev, bil je delovodja v enem od gradbenih podjetij, ki so gradila različne lokale na Fužinah, in on mi je povedal, da bi se enega od teh lokalov , ki so ostali v sklopu trgovskega centra, dalo kupiti po dokaj ugodni ceni.

Z ženo sva vzela kredit in kupila lokal, takrat zgrajen do tretje gradbene faze, ter ga uredila do konca. No, potem sva spet vzela kredit, da sva sploh lahko začela delo.

Z Elanom, kjer so mi pomagali s posojilom, sem se dogovoril, da bi na Fužinah prodajali njihove izdelke. V veliko pomoč so mi bili tudi drugi sponzorji takratne smučarske zveze, s katerimi sem ohranil stike, od Topra, Slovenijašporta, Yasse iz Varaždina. Ti ljudje so mi na trgovski poti svetovali in mi pomagali z daljšimi odlogi plačila, ki smo jih poravnali takrat, ko smo blago prodali, in tako dalje. Skratka, lažje sem dobil stvari, za katere bi se sicer moral zelo potruditi.

So se pa zaradi osamosvojitve Slovenije stvari sčasoma postavile na glavo in tudi glede trgovine so se stvari spremenile, ni bilo več tako kot takrat, ko smo začeli.

Debelak na sprejemu v domačih Braslovčah, kjer so bučno proslavili njegovi olimpijski medalji. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Vam je bilo na začetku kaj v pomoč dejstvo, da ste Matjaž Debelak, ki ima doma dve olimpijski medalji?

Ljudje, ki so živeli za smučarske skoke, so me poznali, in to mi je pomagalo, da sem lažje prišel do ljudi, da so mi, kot sem že prej omenil, zaupali toliko, da so mi omogočili daljše roke plačila.

Kar se pa tiče lokacije na Fužinah, pa mi ta ni kaj dosti pomagala. Ljudje so tam bolj spremljali kolektivne športe, na primer nogomet, kot pa skoke. Za primerjavo, lažje sem napolnil avtobus za ogled tekme v Planici z ljubitelji športa iz domačih Braslovč kot pa iz Ljubljane (smeh, op. p.).

Vam je v času športne kariere uspelo prihraniti kaj denarja?

Ne, v naših časih še ni bilo takih nagrad kot danes. V primerjavi s kolektivnimi športi ali alpinci naše nagrade niso bile omembe vredne.

Z ženo sta nekaj časa vodila tudi Športno društvo Čaplja.

Da, ko sva se preselila v Savinjsko dolino, sva se z ženo lotila društva, v okviru katerega sva predšolske otroke usmerjala v šport. Imela sva kar lepo število članov, sodeloval sem tudi pri skokih.

Društvo še vedno obstaja, a nismo več toliko aktivni. Enostavno nimam časa.

Debelak na skakalni prireditvi Stari orli v Sebenjah leta 2014. Foto: Mediaspeed

Pa pogrešate vpletenost v šport?

Na neki način sem vseskozi povezan s športom, zavedam pa se, da če želiš doseči višjo raven, se moraš temu posvečati stoodstotno in živeti samo za to.

Nenehno moraš nadgrajevati svoj sistem, in če se tega ne greš, je po mojem mnenju bolje, da ostanem pri tem, da spodbujam, navijam in uživam v tem, kar trenutno dosegajo naši športniki. Spremljam vse športe.

Tudi Luko Dončića?

Tudi, ne sicer toliko, da bi zaradi njega vstajal sredi noči, rad pa si pogledam kakšne posnetek in kaj preberem. Sicer pa rad spremljam tudi odbojko – obe mlajši hčerki jo trenirata, nogomet in rokomet. Ta je še posebej aktualen v našem koncu.

Zadnja leta, odkar smo uvozniki za dansko podjetje Select, ki proizvaja žoge, smo v rokometu še posebej prisotni. Smo namreč sponzorji slovenske rokometne moške lige.

Spremljate tudi ženske skoke? Domača tekma v Ljubnem je namreč zelo blizu kraja, kjer živite.

Res je, če odprem okno, slišim, kaj se dogaja na skakalnici, še raje pa si tekmo ogledam v živo.

Skakalnica na Ljubnem, kjer organizirajo tudi žensko tekmo v smučarskih skokih za svetovni pokal, je zelo blizu kraja, kjer živi. "Če odprem okno, slišim, kaj se dogaja ob skakalnici," pravi. Foto: Matic Ritonja/Sportida

Za razvoj ženskih skokov v Sloveniji se lahko zahvalimo zdaj že pokojnemu Benu Hvali, ki je ženske skoke postavil na tako raven, kot je drugje v skakalnih državah, in poskrbel za to, da so se ga lotevali tako sistematično kot moških skokov.

Omenili ste Bena Hvalo, kdo pa je na vaši poti pustil največji pečat?

V prvi vrsti starši, ki so me navdušili nad smučarskimi skoki, v drugi vrsti pa cela vrsta trenerjev, s katerimi sem sodeloval in ki so bili tudi moji vzorniki. Od njih sem črpal znanje.

Za moje rezultate je bil najbolj odgovoren skakalni klub Ilirija, kjer so bili prvi, ki so začeli načrtno delovati na področju smučarskih skokov.

Naš glavni reprezentančni trener je bil Danilo Pudgar, naša klubska trenerja pa Marjan Prelovšek in Zdenek Remzo. Predvsem pa sem hvaležen športnemu psihologu Maksu Tušku.

Tem ljudem se moram zahvaliti, da smo združili znanje in moči in mojo pot pripeljali do tja, kamor smo jo.

Informacije sem iskal tudi pri naših predhodnikih – od Bogdana Norčiča, Marjana Mesca, Jožeta Šlibarja, Ota Giacomellija in še koga. Od njih sem dobil ogromno znanja – moji rezultati so bili plod znanja generacije pred nami in moje generacije.

Foto: Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Zelo zanimiva je prav zgodba okrog vašega sodelovanja s športnim psihologom Maksom Tuškom, ki je menda vaši ženi Vidi, takrat njegovi študentki na takratnem DIF-u dejal, da boste vrhunec pripravljenosti dosegli prav na olimpijskih igrah v Calgaryju, a le, če bodo tekme v skokih na sporedu teden dni pozneje, kot je bilo predvideno, kar se je pozneje tudi uresničilo. Tekmo na veliki napravi so zaradi močnega vetra kar štirikrat prestavili, vi pa ste osvojili kar dve olimpijski medalji. Kako je takrat okolica gledala na sodelovanje s športnimi psihologi? 

Niti ne tako začudeno. Skakalci smo že takrat dokaj pogosto sodelovali s psihologi, enako velja tudi za alpske smučarje.

Z Maksom sva delala sprostitvene vaje, vadila, kako odmisliti vso okolico in se osredotočiti samo na tiste stvari, ki so bile takrat pomembne. Tudi v času olimpijskih iger v Calgaryju sva se skoraj vsak drugi dan slišala po telefonu.

Kako pa je ugotovil, da bom v življenjski formi prav na olimpijskih igrah, pa ne vem in se še danes sprašujem. Marsikoga sem že povprašal o tem, tudi njegovega sina Mateja Tuška, prav tako športnega psihologa, pa mi niso znali povedati.

Česa vas je naučil šport?

Marsičesa, tudi stvari, ki so mi olajšale poslovno pot. Predvsem tega, da moraš biti vztrajen, pošten do sebe in do strank. Življenje ni samo postlano z rožicami, a se da z vztrajnostjo marsikaj doseči in lepo živeti.

Ne smete puške vreči v koruzo, ko se vam zdi, da vam je v življenju težko, saj je vedno lahko še precej slabše.

Tudi v športu se mi je velikokrat zgodilo, da sem pričakoval dober rezultat, pa je bilo ravno obratno. So pa bili tudi dnevi, ko nisem ničesar pričakoval, pa se je krasno izšlo. Vztrajati je treba.

Se vam zdi, da ste tekmovali v dobrem obdobju ali je današnji generaciji na neki način lažje, po drugi pa zaradi družbenih omrežij in medijev niti ne?

Vsaka generacija ima svoje idole in svoje poglede. Mislim pa, da je današnji generaciji še nekoliko težje kot naši. Prav zaradi medijev, kot ste omenili, ki jih je precej več in ki spremljajo vsak njihov korak. Športniki so stalno na očeh javnosti.

Mogoče jim je danes lažje v smislu, da so treningi skokov bolj načrtovani, pa tudi skakalnice so drugačne kot včasih. Danes letijo skoraj 100 metrov dlje kot mi, kar je neverjetno.

Vsaka generacija prinese svoje.

Če pogledam nazaj na generacijo Mesca in Šlibarja, so bili to povsem drugi časi, ali Jiřija Raške, to so bili v mojih očeh pravi šampioni, ki so s takratno opremo lahko skakali na tako velikih objektih. Za nas je bilo že lažje, vsaj kar se opreme tiče. Današnji generaciji pa je po tej poti še lažje.

Leta 1985 je v Planici skočil 185 metrov, kar je bila takrat tretja daljava na svetu, 11 let pa se je obdržala tudi kot državni rekord. Foto: Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Sami ste najdlje skočili do znamke 185 metrov, in sicer leta 1985 v Planici. To je bil takrat eden najdaljših skokov na svetu.

Da, do tistega dne je bila znamka 185 metrov svetovni rekord, nato pa sta pred mano skočila Američan Mike Holland, ki je skočil 186 metrov, za njim pa še Finec Matti Nykänen, ki mu je uspelo poleteti še meter dlje. No, za njima pa še jaz s 185 metri. To je moj rekord. Takrat je bil to tretji rezultat na svetu, 11 let pa tudi državni rekord.

Smuči ste nato v okviru prireditve Stari orli v Sebenjah donirali zbiratelju Alešu Gučku.

Da, ena smučka iz para, s katerim sem skočil 185 metrov, je v Nordijskem muzeju v Planici, druga smučka iz para, s katerim sem skakal na olimpijskih igrah, pa v Olimpijskem središču v BTC v Ljubljani.

Se še vedno ukvarjate s športom?

Da, kar precej. Hodim, kolesarim, igram tenis, smučam, po svojih zmožnostih.

Če se vrneva k temi, s katero sva začela najin pogovor, k olimpijskim medaljam. Kaj sta vam prinesli? Kupa denarja najbrž ne.

Medalji sta mi prinesli veliko. Spoznal sem cel kup ljudi, odprli sta mi marsikatera vrata, zato sem zelo hvaležen zanju. Navsezadnje denar ni vse. Moraš ga imeti, ni pa vse. Niti pod razno.