Druga kariera
Nedelja, 8. 3. 2020, 12.45
4 leta, 9 mesecev
DRUGA KARIERA (148.) – GREGA BENEDIK
Smučar iz zlatega obdobja, danes pa …
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,29
3
Čeprav je natančno tri desetletja po koncu kariere osnovno delovno področje Grege Benedika turizem, pa nekdanji član prvega zlatega rodu slovenskega alpskega smučanja, tedaj še pod jugoslovansko zastavo, ostaja tesno vpet v športno delovanje. O tem priča kar pet pomembnih delovnih položajev. Smučanje ostaja njegova strast, čeprav obožuje tudi travnato podlago brez snežne odeje, saj se nanjo podaja kot igralec golfa.
Žirovničan, ki se je ustalil v Kranjski Gori. Reprezentant iz obdobja, ko nas, če se oklenemo Predinove satire, ki je nehote prerasla v himno, ni bilo "strah, če so smučarji z nami". Peti slalomist svetovnega pokala 1987 in deseti leto pozneje. Sopotnik Križaja in Roka Petroviča, ki je nato poskrbel, da rezultatska vrzel po njunem umiku z vrha ni bila pregloboka. Po dvakrat je nastopil tudi na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih.
Če bi moral danes, ko šteje 57 let, našteti vse svoje športne vloge, bi to le stežka storil z enim samim zajetjem sape. Član izvršnega alpskega odbora pri FIS, predsednik strokovnega smučarskega sveta pri SZS, predsednik izvršnega organizacijskega komiteja pokala Vitranc, predsednik ASK Kranjska Gora in predsednik golf kluba Kranjska Gora. A vse to so volonterske funkcije, njegov kruh pa je turizem. Z ženo namreč že skoraj tri desetletja vodita družinsko turistično podjetje.
Kako prepoznavno je, po vašem mnenju, v slovenskem prostoru ime Grega Benedik?
Pozabljeno ime. Kdor je v osemdesetih letih spremljal alpsko smučanje, se me morda še spominja. Danes je to ime neprepoznavno. No, vsaj ni povezano s tekmovalnim smučanjem. Vsaj jaz nimam občutka, da bi bilo.
A bili ste del prvih zlatih časov slovenskega smučanja in največje evforije. Ste to čutili in razumeli kot privilegij?
Za to se lahko zahvalimo le Tonetu Vogrincu in Bojanu Križaju. Prvi je bil pravi človek na pravem mestu, drugi pa pravi tekmovalec v pravem času. Brez njiju ne bi bilo mene in še marsikoga drugega. Morda tudi ne pokala Vitranc. Privilegij? Vsekakor. A tega niti nismo izkoriščali. Ko se v spominih oziram nazaj, se najprej ustavim pri neverjetni evforiji, ki se je ne bi branili nikjer na svetu. Le pomislite na akcijo Podarim-dobim. Na račun tega smo imeli tudi vrhunske delovne pogoje. Na južni polobli sem bil prvič že leta 1980 in nato do konca kariere. A ne le to. Tudi kondicijske priprave so bile unikatne. Spominjam se let, ko smo celoten avgust bivali v Kranjski Gori. Poleg glavnega trenerja smo imeli ob sebi nogometaša Branka Elsnerja in odbojkarja Viktorja Krevsala. Treninge sta prilagodila smučanju.
Naš tokratni gost druge kariere v družbi Borisa Strela in Bojana Križaja.
Omenili ste Križaja. Dodajmo mu še Roka Petroviča. Ste ju stalno dojemali le kot sotekmovalca ali vendarle tudi kot zvezdnika in neke vrste narodna junaka?
Ne, ne. Bili smo prijatelji. V pravem pomenu besede. Če smo se v petek vrnili s treninga, smo se v soboto že srečali. Vsi. Tudi trenerji s Filipom Gartnerjem na čelu so pazili, da je bil Bojan povsem enako obravnavan kot vsi preostali. Na treningu ni bilo vaje, ki bi jo jaz moral narediti, on pa ne. Brez odpustkov.
Pri Roku Petroviču je bilo malce drugače …
Da, prav z Rokom se je to popuščanje začelo. Morda je tudi zaradi tega kmalu zatem odnehal.
Želite dejati, da je njegov primer dokaz napačne trenerske obravnave?
Da. To velja še danes. Če trener ekipi ali posameznikom namenja odpustke, se to dolgoročno maščuje.
Kaj pa pogled na kariero? Zadovoljstvo? Ponos? Občutek o zapravljenih priložnostih?
Zadnjih je bilo vsekakor zelo veliko. Morda tudi zato, ker sem v svetovni pokal prišel s sedemnajstimi leti in bil prehitro zadovoljen sam s sabo. Potreboval sem vsaj dve leti, da sem zagnal motor. Ko sem bil na vrhuncu, to je bilo leta 1987, pa se je zgodil prelom generacij. Ostal sem sam. S trenerjem in serviserjem sem sam hodil po tekmah svetovnega pokala ter vztrajal do rodu Jureta Koširja.
Zlati časi: Tomaž Čižman, Veronika Šarec, Mateja Svet, Grega Benedik, Robert Žan, Sašo Robič, Katjuša Pušnik in Rok Petrovič.
Vrhunec kariere pa nedvomno zmaga v Sarajevu …
Seveda. Takrat sem bil v odlični formi. Uvrščal sem se v slalomsko deseterico svetovnega pokala. Nato pa sem pred potjo v Sarajevu dobil tri močne evropske pokale. Bil sem samozavesten kot še nikoli. Zgodilo se je. Še zjutraj sem negotovo gledal skozi okno in ugibal, ali bomo sploh tekmovali. Ko smo dobili zeleno luč, sem brez kakšnega preskoka v glavi opravil, kar znam. Škoda le, da je bila to zadnja tekma v sezoni. Poleti so se karte malce premešale.
V kratkem bo minilo 30 let od vaše tekmovalne upokojitve. Ste že tedaj slutili, kakšno bo vaše poslovno življenje po tem?
Zelo jasno idejo o tem sem imel že nekaj let pred koncem kariere. Doma sem iz Žirovnice, žena iz Ljubljane. Ko sva se odločila, da bi delovala na področju turizma, sva se leta 1988 preselila v Kranjsko Goro. Odprla sva gostinski lokal in ga dopolnila z dvema apartmajema. Potem sva ponudbo razširila še z apartmajsko hišo. Skupno imava enajst apartmajev in turistično agencijo. Živiva v Podkorenu. Eksistenčnih težav nikoli nisva imela, hkrati pa se nikoli nisva pehala za bajnimi zaslužki. Vedno sem trdil, da moraš imeti toliko denarja, da nisi revež. Če ga imaš preveč, se kopičijo nove težave. Postaneš suženj denarja.
Na kakšen način bi orisali Kranjsko Goro kot turistični kraj?
Vidi se, da Kranjska Gora ni imela dolgoročne strategije razvoja turistične panoge, hkrati pa ne izkorišča straškega položaja in brezplačnega marketinga, ki ga prinašata Planica in pokal Vitranc. Predvsem na lastniški ravni vlada precejšna zmeda. Veliko je "sivih postelj", težava pa je monopolen položaj glavnega hotelirja, kar izključuje konkurenco. V ta kraj sem se preselil v obdobju, ko se je zapirala jeseniška železarna. Tam si je kruh služilo kar 75 odstotkov Kranjskogorčanov. Ostali so brez služb. Mnogi so se usmerili v turizem, saj je bila to edina logična rešitev. Drugi so za relativno majhne zneske prodali zemljo, kar so izkoristili špekulanti.
Zima ali poletje? Se turistična tehtnica preveša na poletno stran?
Zime brez večjih količin naravnega snega postajajo dejstvo. Temu se tudi v prihodnje ne bomo mogli izogniti. Vsi turistični centri v tujini so se temu prilagodili in ubrali drugo strategijo. Brez umetnega zasneževanja ni zimskega turizma. Vseeno je, ali smo na 800 ali dva tisoč metrih nadmorske višine. Novi lastniki žičniških naprav v Kranjski Gori to razumejo. Upam, da bodo v prihodnje še bolj. Sicer pa je poletna sezona že nekaj let močnejša in predvsem daljša. Zima? Ponavljam, potrebujemo strategijo. Novo leto in šolske počitnice. To je tisti del zime, ko ljudje hodijo drug po drugem. Sicer pa je za večji razvoj premalo ponudbe.
Kako pomemben bi bil za vas projekt nove gondole, ki je, vsaj kot kaže, potisnjen na stranski tir?
To bi bila izjemna dodana vrednost. Poleti in pozimi. Na vrh Vitranca bi se lahko podali vsi. Smučarji, pohodniki, celo invalidi. Z vrha se namreč razprostira prekrasen pogled na Julijske Alpe, predvsem pa je tam, za razliko od doline, sonce.
Kako velik udarec za vaše poslovanje predstavljata zelena zima in novi koronavirus?
Nekaj odpovedi je resda bilo. V omejenem obsegu je sicer smučišče stalno obratovalo. Večje posledice pričakujem prihodnje leto. Koronavirus? S tem ima največ težav igralnica, kjer kar 90 odstotkov gostov predstavljajo Italijani. Pri meni takojšnjega neposrednega vpliva še ni mogoče zaznati. Bomo pa videli, kako se bo vse skupaj razvijalo v prihodnosti.
Z ženo Mirjano delujeta v turizmu, vključena pa sta tudi v organizacijo pokala Vitranc.
Našteli smo kar pet vaših volonterskih funkcij. Vas žena kdaj vpraša, zakaj potrebujete vse to?
Niti ne. Morda zaradi tega, ker razume, da je smučanje del mojega življenja. Predvsem pa je v del tega mojega delovanja tudi vpeta. Med drugim na pokalu Vitranc kot članica organizacijskega komiteja skrbi za ceremonije.
Kaj pa vaš skok na področje golfa?
Splet naključij. Sodeloval sem z japonskimi partnerji, ki so me ob vsakem obisku Slovenije vabili na golf. Ker ga nisem igral, sem jih redno zavračal. Eno leto so mi podarili celotno opremo. Opravil sem tečaj in se povsem navdušil nad tem športom. Gre za šport, v katerem si sam. Zlit z naravo. Obenem pa zahteva popolno osredotočenost. Noben udarec ni enak prejšnjemu. Tako kot v smučanju noben zavoj ni enak predhodnemu. Nato sem se povezal z nekaj prijatelji in si za cilj zadal ureditev igrišča v Kranjski Gori. Predlani smo ga odprli. Z devetimi luknjami.
Kje najraje smučate, kje najraje igrate golf?
Smučam v Dolomitih, golf pa igram v Trbižu.
Koliko dni na leto namenite športoma?
Smučam vsaj 40 dni na leto. Golf pa igram vsaj 80 dni.
Ena od vaših vlog je tudi predsednik strokovnega sveta pri SZS. "Smučarski sistem razpada. Potrebujemo novega," ste nam dejali v intervjuju pred petimi leti. Tedaj kot zunanji opazovalec, morda celo kot opozicija. Nato ste prišli v položaj, ko ste sooblikovali ta sistem. Ste postavili novega, boljšega?
Deloma nam ga je uspelo vzpostaviti. Predvsem v organizacijskem smislu. Urejena so vprašanja opreme in financiranja. Tudi klubi med sabo delujejo bolj enotno, brez izrazitih delitev. Drugo vprašanje pa je stroka. Za to področje pa menim, da v tem sistemu še ni zadostno poskrbljeno. Opozoril bi predvsem na delo z mladimi. Res je, letos smo vknjižili nekaj uspehov, tudi na mladinskih olimpijskih igrah, pokalu Loka in pokalu Topolino. Kaj to pomeni, bomo šele videli. Posameznike bomo verjetno vedno imeli. Večja težava je količina tekmovalcev. To izvira iz ozke baze in slabega dela v vsaj desetletju in pol. Na tem področju nas čaka največ dela. Potrebujemo nekoga, ki otroških kategorij ne bo le servisiral, temveč bo v celoten projekt vključil sebe in živel s tem projektom.
Čas teče: 30 let od konca smučarske kariere.
Če se še enkrat naveževa na zadnji intervju pred petimi leti. Takrat sva govorila o novem Tonetu Vogrincu ali slovenskem Vedranu Pavleku. Je to zdaj Miha Verdnik?
Opravil je velikansko delo, za kar si zasluži izkazovanje časti. Organizacija zdaj deluje. Znova pa se vračam k stroki v najširšem pomenu. Predvsem izpostavljam strategijo stroke. Da, imamo nekaj dobrih trenerjev. Žal pa imamo veliko slabih trenerjev. Vzpostaviti moramo sistem, v katerem bomo vzporedno z vzgojo tekmovalcev vzgajali tudi trenerje. Mi jih nismo kar 15 let. Tu oviro vidim tudi v statutu SZS, ki izobraževanje prepušča Združenju učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije. To je v teoriji dobro, a v tem delu mora v praksi nujno sodelovati tudi alpski del. Trener in učitelj smučanja sta dva različna pojma. Vprašali ste me o Verdniku. Ob vsem delu, ki ga ima, stežka drži roko še nad tem. To je fizično nemogoče. Tu bo potrebna reorganizacija.
Toda verjetno se oba strinjava, da položaj alpskega smučanja v Sloveniji ne bo več nikoli takšen kot vaših tekmovalnih časih.
Res je. Lahko pa bi bil vseeno boljši, kot pa trenutno je. Razlog? Znova sva pri desetletju in pol napačnega dela z mladimi. Otroke je treba animirati.
3