Sreda, 4. 3. 2020, 11.15
4 leta, 1 mesec
Intervju: Boštjan Kline
Klinetov odgovor na grobe smukaške udarce
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,00
1
Pred tremi leti smo ga v Kvitfjell poklicali kot zmagovalca tekme svetovnega pokala, tokrat kot smučarja, ki je zadnjih devet smukov svetovnega pokala končal brez točk, v superveleslalomu pa pred dnevi z 18. mestom dosegel rezultat sezone. Ton glasu je bil zelo podoben, potrpežljivost kot rdeča nit njegovega razmišljanja prav tako. A dejstvo je, da se Boštjan Kline na vrhuncu svoje rezultatske krize ubada s povsem drugimi vprašanji kot tedaj, ko se je trikrat zavihtel na stopničke, kot edini Slovenec celo v obeh hitrih disciplinah.
Boštjan Kline bo v ponedeljek dopolnil 29 let.
V preteklem tednu so minila natančno tri leta od trenutka, ko je na olimpijski progi v Kvitfjellu v smuku ugnal vso konkurenco ter nadgradil drugi mesti iz Garmisch-Partenkirchna in Hinterstora. Tedaj ne kot senzacija ali zmagovalec v vremenski loteriji, temveč kot povsem legitimni izzivalec najboljših. Takrat po Andreju Jermanu ni postal le drugi Slovenec s smukaško zmago v moški konkurenci, temveč tudi tisti, v katerem so številni strokovnjaki videli potencialnega stalnega člana elite ali celo večkratnega zmagovalca. A kot bi se mu nato ob na videz nedolžnem padcu v Aspnu tri tedne pozneje podrla skrbno zgrajena mentalno-smučarska tekmovalna piramida, se je Boštjan Kline začel oddaljevati od vrhunskih rezultatov. Odtlej se je namreč le dvakrat zavihtel med najboljšo petnajsterico svetovnega pokala, kljub številnim spremembam pa je v sebi zaman iskal zanj značilno tekmovalno igrivost. In kako na svojo kariero, grobe udarce, ki jih, kot pravi sam, prejema, in prihodnost gleda kot 33. superveleslalomist sezone in smukač brez točke?
V Kvitfjellu slovo od smukaške sezone svetovnega pokala in upanje na superveleslalomski podaljšek.
Od spominov se v športu ne da živeti. Vseeno pa ob prihodu v Kvitfjell, kjer ste leta 2017 slavili edino zmago v svetovnem pokalu, verjetno niste bili povsem ravnodušni.
Ko sem pripravljal prtljago in potoval na Norveško, o tem nisem razmišljal. A v trenutku, ko smo se pripeljali v Kvitfjell, so se v mislih prebudili tisti lepi spomini. Takrat sem premagal vse. To je bilo najboljše smučanje na svetu. Da, to je spomin na lepe trenutke.
In v čem je Boštjan Kline v letu 2020 drugačen od tistega iz leta 2017?
Če bi imel odgovor na to vprašanje, bi se zdaj potegoval za najvišja mesta. V tem primeru ne bi poskušal loviti zadnjega vlaka za finale vsaj v superveleslalomu. Razlika? Ključna je v kakovosti smučanja. Zdaj znam razviti hitrost, takrat pa mi jo je uspelo ohranjati tudi v zavojih. Takrat sem bi v svojem smučanju potrpežljiv. Zdaj pogosto poskušam stvari narediti na silo, vožnja pa se mi posledično podre. Pod črto, težko bi vam ponudil pravi odgovor.
V tej zimi je še brez točk v smuku.
"Zaradi slabega rezultata še nisem slab človek," ste nam v sobotnem intervjuju dejali vsega tri mesece in pol pred tisto zmago. Verjetno vztrajate pri tem. Kako pa slabi rezultati vplivajo na vašo športno samopodobo?
S tistim stavkom se seveda še vedno strinjam. Drugi del vprašanja … Ni mi lahko. Trudim se, poskušam različne stvari, marsikaj spreminjam … Predvsem pa je v meni še vedno neizmerna želja, a ne gre. Koraki, ki jih delam, so zelo majhni. Pri teh majhnih korakih pa je zelo težko ostati potrpežljiv. Predvsem v smuku. A druge poti ni, vsaj jaz je ne vidim. Malenkost drugače je v superveleslalomu. Pokazal sem vsaj za odtenek boljše vožnje. A tudi to ni tisto, kar želim. Predvsem pa ni tisto, česar sem, vsaj v globokem notranjem prepričanju, sposoben. Vse to razumem kot udarce, ki jih sprejemam. Ko se po udarcih pobiram, si dopovedujem, da sem dal od sebe vse, kar sem bil v tistem trenutku sposoben. "Ni šlo. Gremo naprej. Proti izboljšavam," si vedno rečem.
Na kakšen način se ti udarci poznajo na vašem počutju? Jeza, žalost, malodušje … Čemu ste najbližje v tistih trenutkih?
Odvisno od dneva. Rdeča nit je razočaranje. To je večinoma močnejše od jeze.
Slabšo vožnjo čutite že med nastopom ali vas v cilju pogled na semafor preseneti?
Zgodi se tudi, da me pogled na semafor preseneti. To je posledica tega, da iščem prave občutke in na splošno popravke, ki bi mi prinesli več hitrosti. Tako se mi včasih zgodi, da je notranji občutek dober, čas pa slab. No, sem pa doživel tudi obratna presenečenja. Slab občutek in celo sprejemljiv čas.
V svoji najboljši sezoni je dosegel 372 točk, letos le 23.
Že kot smukaški prvokategornik ste dejali, da ne spremljate medijskih zapisov o sebi, kaj šele spletnih komentarjev. Vseeno vam verjetno kdaj na uho pride kakšna kritika ali laična razlaga padca rezultatske krivulje.
Seveda pride vse to tudi do mene, a mi, iskreno, ne pride do živega. Konec koncev tudi nisem prvi športnik, ki se je po uspehih znašel v rezultatski krizi. Zase pa vem, da dajem maksimum. Želim najboljše. Včasih celo preveč. Trudim se. Delam. Garam.
Strah ga je. Kot družinski človek si ne upa tvegati. Trenerski štab ga je speljal na napačno pot. Turist. Zveni znano?
Kdor z razdalje komentira, ne pozna ozadja. Ne pozna bistva in predvsem ne pozna mene. Razumem pa, da je v naši naravi neka želja po ocenjevanju. To je del našega športa.
Spomin na Kvitfjell 2017
Se na treningu kdaj zalotite, da se po vožnji nasmehnete, prepričani o tem, da ste ujeli prave občutke?
Pridejo tudi takšni svetli trenutki. Ko to začutim, je lepo. In prav to so tisti dnevi, ki mi dajejo motivacijo. Ko začutiš, da si sposoben, da lahko, dobiš voljo za delo v prihodnje. A to sestavljanko je treba nekako sestaviti.
Sezona mineva v znamenju prepričanja: "saj bo naslednjič". A zdaj se bliža konec. Kakšen je vaš pogled na prihajajoči preizkušnji in predvsem tisto, kar vas čaka po tem?
Volje mi ne primanjkuje. Motivacija je na visoki ravni. Vztrajam pri delu, analizah in težnji k popravkom. Konkretno, zadnji superveleslalom je bil boljši od predhodnih. Na tem moram graditi. To pomeni ponovitev takšnega smučanja z izboljšavami na ključnih delih. Nova tekma, nova priložnost. Videl sem, da mi solidna vožnja še vedno prinaša soliden rezultat, a če nato želim preveč, delam stvari na silo, posledično pa v smučanju ni hitrosti. Kako gledam na sezono? Še vedno imam nekaj možnosti za preboj med finaliste v superveleslalomu. Sicer pa … Treniramo, analiziramo, verjamemo.
Na lestvici FIS je trenutno 55. v superveleslalomu in 78. v smuku.
Si kaj očitate?
Ne, prav nič. Imam mirno vest.
Kaj pa okolje? Že med sezono so se zgodile spremembe v trenerskem kadru. Javna skrivnost je, da se še večji premiki obetajo spomladi. Kaj bi pravzaprav želeli okrog sebe, da bi lahko znova zadihali s smukaškimi pljuči?
Nisem v položaju, ko bi bil lahko pretirano zahteven. Kaj bi si želel? Ne vem. Preprosto ne vem.
Vas skrbi za svoj reprezentančni status in obravnavo pri opremljevalcih?
Tudi če imajo pri Smučarski zvezi Slovenije kakšne tovrstne pomisleke, verjamem, da mi bodo šli na roko. Računam na pomoč. V pogovorih z vodilnimi čutim podporo, kar mi zelo veliko pomeni. Podobno velja za pokrovitelje in policijo, kjer sem zaposlen. Nordica? Bomo videli, a verjamem, da bom dobil, kar bom potreboval.
1