Boštjan Kline po hudi kalvariji združil moči z Ilko Štuhec

"Po temeljitem premisleku sem moral sprejeti odločitev, ki se je sicer kazala že nekaj časa. Rehabilitacija poškodbe noge napreduje zelo dobro, je pa jasno, da v trenažnem in tekmovalnem procesu na najvišji ravni ne bom več mogel sodelovati," je konec lanskega novembra težko odločitev o koncu kariere sprejel Boštjan Kline. 34-letni nekdanji specialist za hitre discipline je aprila 2022 na treningu smuka na italijanskem smučišču Sella Nevea padel in si zlomil golenico na desni nogi. Kar je sledilo, pa je bilo bolj kot okrevanju podobno dogajanju iz najhujše nočne more. Kot je pojasnil kasneje, ni šlo samo za odprt zlom, ampak mu je kost kar eksplodirala, zaradi bakterije mu je pozneje grozila celo amputacija, a je s pomočjo zdravnikov okreval, se ponovno postavil na noge, v zadnjem obdobju pa stopil tudi na smuči. 

Ob robu mukotrpnega okrevanja pa je v njem ob sprijaznitvi z dejstvom, da je njegove tekmovalne kariere, vse bolj in bolj tlela tudi želja po trenerskem udejstvovanju. Smučarska zveza Slovenije mu je ob tem ob uradnem koncu kariere v Kranjski Gori podarila tudi tečaj usposabljanja za učitelja in trenerja strokovni delavec 2 in pro.

Kline je hitro zagrizel v novo priložnost, ob tem pa se je kmalu porodila tudi ideja o sodelovanju in udejstvovanju v ekipi nekdanje dvakratne svetovne prvakinje Ilke Štuhec, ki se je po razhodu s trenerjem Alešem Gorzo podala na novo pot. Poleg glavnega trenerja Denisa Šteharnika bo tako za pripravljenost Slovenke v olimpijski sezoni skrbel tudi novopečeni pomočnik trenerja, ki je v svetovnem pokalu trikrat stal na odru za zmagovalce. Verjame, da lahko tja ponovno stopi tudi njegova sokrajanka. "Če tega ne bi verjel, me ne bi bilo zraven," ob tem poudarja Kline.

Kline je v začetku marca uradno sklenil svojo športno pot. Foto: Reuters Pred kratkim ste prevzeli novo vlogo pomočnika trenerja v ekipi Ilke Štuhec. Kako je prišlo do dogovora oz. pobude?

Že med kariero sem razmišljal, da si želim tudi v svoji drugi karieri ostati v smučanju, da si želim v trenerske vode. S tisto poškodbo se je potem vse skupaj malce zavleklo, tako da sem moral v vmesnem času poprijeti tudi za nekaj pisarniškega dela. Takrat, ko sem po vsej tisti kalvariji s poškodbo v Kranjski Gori uradno sklenil kariero, so mi na Smučarski zvezi Slovenije omogočili izobraževanje za pridobitev naziva strokovnega sodelavca in trenerja, tako da so mi res prišli naproti in mi olajšali zadeve, in ko je doktor dal zeleno luč, sem šel na sneg in opravil učiteljski izpit.

Z Ilko sva se nato po vsem tem srečala, šla na kavo, se malo pogovorila in sva res hitro našla skupni jezik. Beseda je dala besedo, nato pa sva se hitro dogovorila.

Ste morali veliko razmišljati?

Ne, zagotovo mi ni bilo treba veliko razmišljati, saj se zavedam, za kako veliko priložnost gre in kako velika športnica oziroma smučarka je Ilka. In če se pojavi takšna priložnost, mislim, da tu res ni potrebna nobena debata ali razmišljanje, kako se odločiti.

V novi sezoni bo član ekipe Ilke Štuhec. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ilka nam je pred nekaj tedni v intervjuju dejala, da si želi predvsem ekipe, s katero bo lahko sobivala tudi zunaj smučarskih strmin. Kako pomembni so odnosi v ekipi za smučarja in njegove vožnje z vašega vidika?

To je na koncu skoraj najpomembnejše. Ne glede na vse situacije, vzpone in padce mislim, da je treba v ekipi ohranjati dobro vzdušje. Nikakor to ne pomeni, da se bomo vedno vsi imeli radi in uživali, temveč, da vsi vemo, h kakšnemu cilju stremimo. Vsi si želimo, da se Ilka na smučeh dobro počuti in da je hitra. Predvsem pa je pomembno, da se tistega, kar se dogovorimo, na koncu tudi držimo. Vsi moramo prispevati k temu, da bo Ilka čim hitrejša na snegu.

Prepričan sem, da imamo ekipo, ki bo pripomogla k temu, da bo Ilka čim boljša. Če tega ne bi verjeli, se v to ne bi podali, niti ne bi Ilka razmišljala o sodelovanju z nami. Ena izmed mojih oziroma naših dolžnosti je, da ji ponudimo vse, kar ji lahko, in zagotovo je ena od pomembnejših stvari ta, da ekipa ves čas stoji za njo in da dihamo kot eno. Potem verjamem, da se bo to preneslo tudi na sneg, kjer brez kančka dvoma verjamem, da je še vedno lahko najhitrejša.

V svetovnem pokalu je trikrat stal na stopničkah za zmagovalce, v Kvitfjellu je leta 2017 zmagal. Foto: Guliverimage

Potem verjamete, da se v njej še skriva tisto nekaj več, da je lahko konkurenčna za sam vrh?

Definitivno, drugače me ne bi bilo zraven. Ilka zagotovo ni pozabila, kako smučati hitro, treba jo je samo spomniti na določene zadeve. Potem se morajo vsi delčki sestaviti v celoto, kar je za najboljše rezultate na koncu odločilnega pomena.

Za vami je že en trening kamp v Avstriji. Kako je bilo?

Ja, sodelovanje že poteka, en kamp smo opravili, zdaj pa bo Ilka počasi začela kondicijsko pripravo, potem pa bo Denis dokončno povedal načrt dela in treningov. Smo pa ves čas na vezi, aktivno sodelujemo.

Omenili ste glavnega trenerja Denisa Šteharnika. Kakšne bodo vaše glavne zadolžitve in naloge v vlogi njegovega pomočnika?

Definitivno si bova skušala delo čim bolj razdeliti oziroma ga bom skušal razbremeniti v smislu fizičnega dela, ker ima on pred sabo tudi kar nekaj organizacije in planiranja, tako da se bo lahko čim bolj posvetil Ilki in treningom, jaz pa bom skušal ohranjati kakovost dela in se držati vseh napotkov in dela na snegu.

Denis Šteharnik Foto: Aleš Fevžer

Verjetno bodo tukaj uporabne tudi vaše tekmovalne izkušnje?

Sam bi rekel, da zagotovo. Mislim, da lahko marsikaj prispevam, seveda pa pri tekmovalki takšnega kova, kot je Ilka, na koncu odločajo detajli. Včasih niti ni nujno, da potrebuje napotek, včasih sta potrebna le spodbuda ali pa pogovor oziroma neki drugi pogled na smučanje ali pa morda linijo smučanja. Nekaj izkušenj imam v žepu in zagotovo to ni zanemarljivo.

Če sem iskren, me pri trenerskem delu ni nič presenetilo, sam pri sebi sem ob vrnitvi na sneg opazil, kako sem pogrešal smučanje in dogajanje v belem cirkusu, torej treninge in vzdušje. Zelo sem vesel, da sem se odločil, kot sem se.

Omenili ste, da ste bili po dolgem času na snegu. Kako je po vsej tisti kalvariji s poškodbo z vašo nogo?

Glede na to, kako je kazalo na začetku, je zdaj res vrhunsko. Vse se je res dobro razpletlo. Skoraj vsa zahvala gre ob tem zdravnikom, da so nogo spravili skupaj tako, kot so jo. Normalno, da je prisotne še nekaj bolečine, a mislim, da bo čez leto ali dve tudi to izzvenelo, ker vem, kako je bilo na primer pred letom dni, ko si nisem mogel niti predstavljati, da bi dal nogo v smučarski čevelj, zdaj pa že lahko smučam skoraj povsem normalno. Proti koncu dneva me mogoče vse skupaj malce bolj boli, a dan zatem ni reakcije in je iz dneva v dan, iz tedna v teden boljše.

Po hudi poškodbi in zapletih ga je čakalo dolgo okrevanje. Foto: Peter Podobnik/Sportida

Če se potem malce pošalim, bo čez kakšni dve leti po vzoru nekaterih vaših smučarskih kolegov sledila vrnitev v svetovni pokal?

(smeh, op. p.) Nikakor. Mislim, nikoli ne reci nikoli, a to bi bila že skoraj znanstvena fantastika. Tega si niti ne želim, niti nimam v mislih.

Kako pa zdaj gledate na to zahtevno obdobje po poškodbi, ki je za vami? Omenjalo se je celo morebitno amputacijo noge, težavam ni bilo videti konca.

V tistih trenutkih je bilo res težko, sploh v smislu sprejemanja nekih odločitev ob poteku poškodbe ter rehabilitacije. Zdaj, ko gledam nazaj, mi iskreno niti ni tako težko, nekatere stvari sem očitno potlačil v podzavest, niti se mi zdaj ne zdi, da je bilo res tako težko, kot je bilo v resnici v danem trenutku. V bistvu sem zdaj res lahko vesel, da se je razpletlo, kot se je. Bilo je res res težko obdobje, a stvari se zgodijo, v danem trenutku moraš izvleči maksimum.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Pogosto športniki rečejo, da te resničnost zadene šele potem, ko je dejansko uradno vsega konec, da šele takrat pridejo na plan vsa čustva iz časa kariere, torej po tistem zavedanju, da je res vsega konec. Kako je bilo s tem pri vas?

Ja, bilo je kar zanimivo, ker sem že kar nekaj časa pred uradnim slovesom vedel, da ne bom več nadaljeval profesionalnega športa, torej sem že res veliko časa pred tem vedel, da je to to, da ni vrnitve. Veš, da je to dokončno, da te ne more nič presenetiti.

A že takrat, ko je prišlo v medije, da je moje kariere konec, sem bil res presenečen, kako zelo so me prevzela čustva. Ob uradnem slovesu v Kranjski Gori pa je bilo vse skupaj še toliko bolj čustveno in sem se moral precej truditi, da sem zadržal solze in vsa čustva, ki so me ob tem prevzela. Spomniš se vsega lepega, spomniš se tudi slabih stvari, spomniš se vsega, o čemer med kariero sploh nimaš časa razmišljati, ker moraš biti ves čas prisoten v danem trenutku. Potem pa vse privre na plano in je res drugače, ko postane uradno.

Še vedno ste zelo vpeti v smučarsko dogajanje, predvidevam, da ste z zanimanjem spremljali tudi minulo sezono, v kateri so vaši kolegi v ekipi za hitre discipline na čelu z Miho Hrobatom naredili res velik korak naprej.

Vse skupaj je bilo vrhunsko. To, kar je letos kazal Miha, je izjemno, pa tudi Nejc je bil proti koncu sezone vse boljši in boljši. Fantje so bili res hitri, nobene tekme nisem zamudil, tako da sem bil proti koncu sezone verjetno že malce tečen, ko sem Mihi po vsaki tekmi pošiljal enaka sporočila s čestitkami (smeh, op. p.). Upam, da bo tudi v prihajajoči sezoni tako.

Preberite še:

Sportal Denis Šteharnik prevzel vlogo glavnega trenerja Ilke Štuhec

Sportal Pravilna odločitev Ilke Štuhec

Sportal Cyprien Sarrazin po hudi poškodbi glave sporočil spodbudno novico