Pravilna odločitev Ilke Štuhec

"Vedno stojim za tem, kar se odločim … No, razen v primeru, ko gre za konec ali podaljšanje kariere," je v svojem značilnem slogu z nasmehom na obrazu v eni izmed ljubljanskih kavarn razlagala Ilka Štuhec. Izkušena Štajerka se je po koncu letošnje sezone odločila, da še ni prišel čas za slovo in da bo del svetovnega pokala tudi v olimpijski sezoni. V novo obdobje bo nekdanja dvakratna svetovna prvakinja vstopila v prenovljeni ekipi z novim trenerjem, s katerim bo poskušala po razhodu s trenerjem Alešem Gorzo postaviti nove temelje.

Ilka, kako ste?

V redu. V teh dneh počivam, vendar to ne pomeni, da ne delam nič. Seveda treniram, delam na fizični pripravljenosti, da držim neko stopnjo kondicije in hkrati izravnam nekatere nepravilnosti, ki so se pojavile tekom lanske sezone. Ob tem pa čakam, da gremo smučat nekam, kjer bodo v danem trenutku najboljši pogoji, verjetno nekam v Avstrijo.

Ilka Štuhec je v pretekli sezoni v smuku končala na 12. mestu, zbrala pa je 134 točk. Foto: Reuters

Kdaj pa pride na vrsto pravi dopust?

Proti koncu maja, ko bo konec smučarskih dni.

Pred mesecem dni ste sporočili, da boste nadaljevali vašo smučarsko pot. Kako težka je bila ta odločitev? Kolikokrat med sezono ste si premislili?

Samo enkrat, in to po svetovnem prvenstvu v Saalbachu. Lani poleti sem se odločila, da vztrajam še eno leto in potem zaključim, a stvari niso šle v smeri, ki sem si jo želela oz. sem si jo zastavila. Potem je sodu izbilo dno svetovno prvenstvo. Takrat sem začela razmišljati v smeri, da nadaljujem. Enostavno takrat "nisem imela za burek" – drugače ne gre povedati. Bila sem tam, dala sem od vse od sebe, a na koncu se ni izšlo. Na štartu na koncu koncev stojim sama in vse je odvisno od mene, a v kakšnem stanju in kako pridem tja, ni povsem odvisno od mene. Vsa sezona je pokazala, kako je bilo vse skupaj blizu, a na koncu tako zelo daleč.

"Vsekakor je bila moja odločitev, da nadaljujem, pravilna, za njo stojim. Enako velja za vse druge poteze, ene sem sprejela lažje, druge težje, a na koncu stojim za vsemi," pravi. Foto: Daniel Novaković/STA Ali imate potem občutek, da ste smučanju ostali nekaj dolžni in da je smučanje ostalo dolžno vam?

Niti ne vem, ali v tem primeru govorimo o kakšnih neporavnanih računih. Morda pa res, a hkrati ni nič od tega. Enostavno sem si rekla, da na tak način ne morem končati svoje poti. Spomnim se, da smo se na zaključku sezone svetovnega pokala v Sun Valleyju samo spogledali in sem si rekla: "Zamisli si, da je zdaj to tvoj konec ..." Smuk je bil odpovedan, v superveleslalomu sem odstopila, potem je bilo odpovedano še državno prvenstvo v hitrih disciplinah. Takšen konec bi bil res strel v koleno, verjetno pa bi bilo ob pogledu nazaj samo še huje.

Vsekakor je bila moja odločitev, da nadaljujem, pravilna, za njo stojim. Enako velja za vse druge poteze, ene sem sprejela lažje, druge težje, a na koncu stojim za vsemi.

Dogajanje je pošteno "zakuril" tudi vaš zdaj že nekdanji trener Aleš Gorza, ki je v pogovoru za slovenske medije že pred koncem sezone namignil, da razmišljate o koncu kariere, in dvignil ogromno prahu. Kakšen je vaš komentar?

Večina stvari, ki se dogajajo znotraj ekipe, načeloma naj ne bi prišla v javnost. To je naša stvar, to so zadeve, ki jih razrešimo znotraj ekipe. Kako se je vse skupaj odvilo pri nas, smo videli … O tem smo že marsikaj povedali. Nikakor ni bila to stvar, o kateri bi govoril on, to ni bilo na njem. Mislim, da se s tem lahko strinjamo vsi. Vsak športnik si zasluži, da sam pove, kdaj bo konec njegove kariere, in to stori v trenutku, ko si tega želi le on. Nikakor ni to stvar, ki jo pove nekdo drug, sploh ne nekdo, ki je bil tudi sam športnik in ve, kako zadeve stojijo. Vse skupaj ni bilo na mestu, a je zdaj pozabljeno, gledam samo še naprej.

Aleš Gorza je bil v pretekli sezoni trener Ilke Štuhec, po koncu pa sta sodelovanje končala. Foto: Nebojša Tejić/STA

Kakšno je bilo sicer vajino slovo?

Nismo se imeli pretirano za pogovarjati in razpredati, vsak je preprosto šel svojo pot.

Menjave trenerjev so v zadnjih letih kar stalnica, verjetno bi si želeli večje konstantnosti?

Da, a na koncu so spremembe edina konstantna stvar v življenju (smeh, op. p.). Ko nekatere stvari ne gredo v smeri, ki si jo želiš, oz. od ljudi ne dobiš tistega, kar si pričakoval, ni povratka. Vem, da ima na koncu vsak svoje življenje in način, kako deluje, a na koncu koncev sama v to, kar delam, vlagam sto odstotkov in še mnogo več. Zato potem enostavno ne morem sprejeti tega, da nekdo na drugi strani ne naredi enako. Normalno je, da se z določenimi ljudmi ujameš bolj, spet z drugimi manj, znotraj sezone pa potem niti nimaš časa razmišljati še o dodatnih rešitvah.

Če vas prav razumem, si potem želite, da bi tudi z druge strani, torej s strani glavnega trenerja, želeli, da bi letos v vaše delo vložil več, kot je v resnici?

V mojih očeh zagotovo. Koliko pa je na koncu nekdo prispeval, vedo vsi sami pri sebi. Ob tem je vprašanje tudi, koliko je bil v nekem trenutku željan prispevati ali pa koliko je bil tega sposoben.

Ime novega trenerja bo znano kmalu. Foto: Daniel Novakovič/STA

Zagotovo je ena izmed glavnih tematik glede nadaljevanja vaše kariere tudi sestava ekipe po odhodu Aleša Gorze. Vem, da o imenih še ne bomo govorili, pa vseeno, kako daleč ste s pogovori oz. dogovori v tej smeri?

Končno se moramo dogovoriti še eno stvar oz. glede ene osebe, vse drugo pa je postavljeno, kot mora biti.

Če še malce "povrtamo", bo torej na trenersko mesto prišel nekdo, ki je bil v vašem prvem načrtu in ki ste si ga najbolj želeli?

Pravzaprav da. Vmes je sicer vse kazalo malo drugače, a bo zdaj, kot kaže, vse tako, kot sem si sprva zamislila. Kar se tiče kondicijske priprave in preostalega dela priprav, pa vse ostaja enako, kot je bilo zadnja štiri leta.

Kar se tiče minule sezone, ali ste že potegnili črto?  "Verjamem, da sem še lahko hitra." Foto: Guliverimage

Da, enostavno je bilo slabo. Če potegnem vzporednice, je bilo tako, kot če bi prišla na izpit, predelala in naučila sem se dve knjigi, treba pa bi jih bilo deset. Zagotovo sem se potrudila in dala vse, kar sem lahko v tistem trenutku, včasih mi je uspelo, večkrat mi ni, včasih sem bila kriva sama in včasih so bile krive moje napake. Borila pa sem se do konca, ne glede na to, da stvari niso bile popolne, mi je uspel kakšen spodoben rezultat. Konec koncev so vsi rezultati znotraj najboljše deseterice solidni in temu ne more oporekati nihče. Zagotovo pa je prisotnega nekaj grenkega priokusa, ker sem si želela več in ni bilo enostavno. Verjamem, da sem še lahko hitra.

Večne polemike so tudi glede delovanja Smučarske zveze Slovenije. Tudi njihov finančni izdatek ob tem je za delovanje vaše ekipe, če bom rekla – mizeren –, kar je povsem na mestu, kajne?

Kar se tiče financ, razumem, če denarja ni. Hkrati lahko tudi poskušam razumeti, da ga razdelijo po nekih kriterijih, čeprav se potem tudi sama večkrat vprašam, kakšni so ti kriteriji, ker so stvari povsem netransparentne in kriteriji diskriminatorni. Vsak je potem prisiljen nekaj prispevati, zagotovo vsak ve, k čemu. Konec koncev sem sama leta 2015 osnovala svojo ekipo, ne zato, ker bi bila princeska in bi si tega želela, ampak ker pravzaprav nisem imela izbire, saj nisem imela organiziranih treningov, prevozov in podobno. Pri tem lahko povem, da sem od takrat v vsaki sezoni morala nekaj sama prispevati, torej niso bili pokriti vsi stroški. Tudi po najuspešnejših sezonah z globusi ali naslovi svetovne prvakinje. Ob tem tudi ni moja krivda, da sem edina v slovenski ženski reprezentanci, ki vozi hitre discipline.

Kar pa se tiče komunikacije z vodstvom SZS, pa je jaz enostavno nimam. Z vodjo panoge na SZS gospodom Šarabonom smo se videli na svetovnem prvenstvu, kjer me ni niti pozdravil, tudi kasneje, ko sta bila s strani SZS poslana komentar in poročilo prvenstva, v tega kot edina od slovenskih tekmovalcev nisem bila všteta, ker naj bi name pozabili. Vsaj tako sem slišala kasneje. Videla sem, da je bil prisoten na moji zadnji novinarski konferenci, kjer je dajal izjave, a mene osebno ni prišel niti pozdraviti. Tako da se glede tega v mojem imenu dogovarja odvetnik in zastopnik Blaž Tomažin Bolcar. Sama osebno pa se žal nimam kaj pogovarjati. Res bi si želela, da bi bil ta odnos drugačen, tudi če oz. ko izražam svoje želje ali se postavljam za svoje pravice. In mimogrede, s tem tudi pravice drugih tekmovalcev.

Matjaž Šarabon Foto: Aleš Fevžer

Verjamem, da vsak nov obraz na SZS vidi stvari, ki jih je treba popraviti, in vidi, kaj v preteklosti ni delovalo, a na koncu ni nič drugače. Enostavno pogosto rečem, da sem dovolj nora, da bom sama vložila sredstva, ki jih potrebujemo. Nikakor ne bom rekla, da ne bom smučala zato, ker ni denarja s strani SZS. Če bi bilo tako, bi potem verjetno začeli smučati decembra, zato gre potem denar iz mojega žepa.

Če govorimo o konkretnih številkah, koliko vas stane ena sezona s pripravami?

Vse skupaj pride konkretno čez dvesto tisoč evrov, od zveze pa sem dobila približno 160 tisoč evrov.

Se pa vašega imena ni pretirano omenjalo pred začetkom zadnje sezone, ko se je omenjalo smučarje, ki so si morali del financ pokriti sami …

Kot omenjeno, vsako leto, odkar sem na samostojni poti, sem ogromen del krila sama oz. skupaj s svojo ekipo na čelu z mojo mamo, ki je bila dolga leta vodja ekipe. Je pa ta znesek skozi leta variiral. Mogoče se sliši malo smešno, a plačujem si, da grem lahko v službo.

Prvič v karieri Darja Črnko lani ni bila del njene ekipe. Foto: Grega Valančič/Sportida Omenili ste vašo mamo Darjo Črnko, ki letos na kakršenkoli način prvič ni bila del vaše ekipe. Ste jo pogrešali?

Lagala bi, če bi rekla, da je nisem. Tega, kar je bilo prej preveč, letos sploh ni bilo oz. je bilo tega pretirano premalo. Nikakor ne mislim, da potrebujem nekoga, da me cel dan drži za roko, a bi si želela malo več resnosti in pripadnosti ekipi z določene strani, ker je na koncu tudi to pomemben dejavnik.

Večkrat sem si želela, da bi kdo drug poskrbel za stvari v ozadju, medtem ko jaz samo smučam in delam na svoji fizični pripravljenosti, torej sem osredotočena zgolj na svoje delo. Tega letos preprosto ni bilo. Bilo je drugače in ne v vseh pogledih dobro. Zdaj se z mamo spet pogovarjava o smučarskih zadevah oz. je tudi moj novi trener pripravljen na dialog z njo in sprejeti tudi kakšen napotek ali načrt.

Torej obstaja verjetnost, da bi se mama vrnila v ekipo?

Ne. Vem, zakaj so se stvari razpletle tako, kot so se, oz. zagotovo ne bo prisotna v takšni meri, kot je bila v ekipi prej. Zagotovo pa si želim, da je nekje zraven tako ali drugače, ker sem na koncu koncev zaradi nje tukaj, kjer sem, oz. je bila poglaviten razlog za moje uspehe in tudi del njih.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Nekoliko osebno vprašanje – kako pa je ta razhod vplival na vajin odnos izven smučarske karavane?

Zelo slabo. Moja odločitev o spremembi ekipe enostavno ni bila dobro sprejeta in me je to kar nekaj časa dobro teplo. Ne bom rekla, da mi je bilo žal zaradi moje odločitve, temveč zaradi tega, kako je to vplivalo na najin odnos, na katerem zdaj spet delava in se počasi gradi.

Verjetno ni enostavno delati skupaj in hkrati gojiti osebni odnos, mogoče to na trenutke celo ločevati in za povrh vsega še toliko let?

Zagotovo. Prednosti je več kot slabosti, a na neki točki je dovolj. Tako sem začutila in se odločila, zagotovo pa vsak vidi položaj po svoje. Niti slučajno ni pri tem prednost, da imava obe zelo močan karakter (smeh, op. p.).

Foto: Nebojša Tejić/STA Že vrsto let sta vsaka vaša vožnja in odločitev pod drobnogledom javnosti, medijev, karkoli se zgodi, se potem zvrstijo tako pozitivni komentarji, še več pa je ponavadi tistih negativnih. Se na to sploh še ozirate?

Iskreno, v veliki večini primerov se s tem ne ukvarjam. Včasih se zgodi, ko imam res slab dan in mi gre vse narobe, da kaj vidim in zagotovo ne vpliva dobro name. A načeloma tudi kar se tiče družbenih omrežij, mi to nikakor ni prioriteta, niti ne objavljam veliko. Vem, zakaj sprejmem kakšne odločitve, in tisti, ki so mi blizu, vedo vse, kar morajo vedeti, drugi pa vedo, kolikor vedo. Kako neko zadevo vidi vsak posameznik, je povsem na njem, vemo pa, da živimo v svetu obsojanj in negativnih komentarjev, in karkoli narediš, na koncu za nekoga ne bo dovolj dobro.

Če ne smučam, ni v redu, če si drugi, ni v redu, pri vsaki stvari se bo našel nekdo, ki živi za to, da bo povedal nekaj negativnega. Pretirana se mi zdi tudi potreba, da svetu razkrijemo vsak trenutek življenja.

Vam misli kdaj že uidejo k življenju po karieri?

Svoj čas so mi veliko, sicer ne letos, ampak že nekaj let nazaj. A enostavno sem potem z mislimi pri smučanju. Zagotovo lahko neke stvari postavljaš sočasno, kaj pa bo zares po tem, ko bo vsega konec, pa ne vem. Bomo videli.

Če se zdaj malo ozreva proti prihodnosti in novi sezoni. Zima prinaša tudi olimpijske igre, v Cortini d'Ampezzo ste v Veseli se olimpijskih iger, s katerimi ima še nekaj neporavnanih računov. Foto: Reuters preteklosti že dosegali izjemne rezultate. Koliko je to prispevalo k vaši odločitvi, da vztrajate še eno sezono?

To je bil glavni razlog. Ni skrivnost, da imam Cortino zelo rada, tam sem doživela že res marsikaj lepega. Teh iger se res veselim. Večkrat sem že dokazala, da se velikih tekem ne ustrašim, seveda pa se dobro zavedam, da me čaka še ogromno dela in da je pot zelo dolga. Tudi letos na svetovnem prvenstvu ni bilo slabo, dokler nisem storila napake. Vem, česa sem sposobna, sploh ko sem obkrožena s pravimi ljudmi, ki to živijo z mano.

Kar se tiče opreme in opremljevalca Kästle, ostaja vse enako?

Smuči ostajajo iste, serviser bo nov, a tudi tega zagotovi Kästle. Vse drugo poteka po načrtu. Zdaj sicer nismo bili veliko v stiku, ker sem se osredotočala na gradnjo svoje ekipe, da lahko začnemo čim prej delati. Kar se tiče testiranj, smo nekaj opravili že tekom zime, dogovarjali smo se glede serviserja, hitro našli dogovor, tako da komaj čakam, da gremo na sneg.

Ali imate že kakšen okviren načrt, kar se tiče priprav na novo sezono in poletja?

Najverjetneje nas čaka odhod na južno poloblo, ker ne vemo, kakšno bo vreme tukaj in kakšno bo stanje na ledenikih. V zadnjem času je nekje padlo kar nekaj snega, a ne gre računati, da bodo avgusta pogoji enaki. Tako da bomo skoraj zagotovo odšli na dolgo pot.

Foto: Daniel Novaković/STA

Vemo, da je že vrsto let vaša glavna disciplina smuk, koliko poudarka boste še dajali na superveleslalomski zavoj?

Odločila sem se, da se bom stvari lotila z druge strani in več trenirala veleslalom, ker vsi vemo, da je osnova vsega. Tudi superveleslalomi so po večini vse bolj zaviti, tega je vedno več. Če sem zdaj malce bolj zbadljiva, mogoče ni težava v meni, da ne bi znala več narediti pravega zavoja, mogoče potrebujem samo človeka, da me na to spomni.

Pa ste ga zdaj našli?

Sem. Vem, da bo zdaj spet sledilo vprašanje o imenu (smeh, op. p.), a o tem bomo govorili, ko bo vse uradno.

V pretekli sezoni so smučarsko karavano dodobra opustošile poškodbe.

To je vedno stvar razprave, vsi vemo, da smo v nevarnem športu. Na koncu lahko to doleti vsakega, kar smo na žalost videli tudi pri Federici Brignone, ki je imela izjemno sezono, pa vsi vemo, kako se je končalo. Takšne stvari te malo stresejo, a veš, da enostavno proti temu ne moreš narediti nič. Na koncu si na tekmi, približaš se robu, in če je le mogoče, poskušaš, da ga ne prestopiš. Če pa bi o tem razmišljala pred štartom, sploh ne bi smučala.

Kar se tiče Fisa in komunikacije z direktorjem ženskega dela svetovnega pokala Petrom Gerdolom, je vse na nivoju, dobro se je odločal. Na vsaki tekmi sta dve predstavnici tekmovalk in vedno je bil pripravljen poslušati. Vsak pa se na koncu odloči zase, a nas razume, vidi in se pogovarja z nami. Kar se tiče ženskega dela svetovnega pokala pri hitrih disciplinah, je tako res vse na nivoju.

Lindsey Vonn Foto: Reuters

Poleg poškodb so sezono zaznamovale tudi vrnitve v svetovni pokal, v prvi vrsti Lindsey Vonn. Koliko se je to poznalo v karavani?

V prvi vrsti je to dobro za naš šport, o čemer pričajo tudi številke glede spremljanja smučanja. Nekih stikov z njo pa praktično ni imela nobena, ker se je vedno držala zase. Ima svoje zadeve in svoj pristop, kar je povsem normalno.

Kakšno Ilko si želite letos videti na smučeh?

V prvi vrsti sproščeno in veselo, potem verjamem, da bodo temu sledili tudi rezultati. Letos na žalost nisem bila takšna, dostikrat sem se letos naučila, da teh stvari enostavno ni mogoče izsiliti. Tudi če se prepričuješ, če tega res ne čutiš z ljudmi, ki so ob tebi, ne gre. Enostavno me je potrlo in hkrati skrbelo preveč stvari, tega nisem več znala odklopiti in smučati neobremenjeno. Marsikaj v življenju sem že znala obrniti v svoj prid, verjamem, da bo tudi tokrat tako. Pomembno je le, da zaupam v svojo ekipo in naše delo.

Več iz rubrike Sobotni intervju:

Sportal Goran Boromisa. Zagrebčan, ki ustvarja čudeže v Ljubljani.

Sportal Bogdan Fink: Dirke Po Sloveniji ne moremo imeti oktobra, ker vse skupaj izgubi smisel

Sportal Jaka Primožič po hudem padcu in poškodbi: Stvari se počasi postavljajo na svoje mesto