Goran Boromisa. Zagrebčan, ki ustvarja čudeže v Ljubljani.

Brez debele denarnice, s katero si lahko privoščiš nakup dragih in cenjenih sestavin, je težko pripraviti vrhunsko jed. Zlasti takšno, ki bi potešila največje sladokusce. Podobne zakonitosti kot v svetu kulinarike pa vladajo tudi v nogometu. Nekateri so šli celo tako daleč, da že dolgo opozarjajo, da je nogomet v bistvu ena sama kuhinja.

Njegovo delovanje, vse nepredvidljivosti poslovnih izzivov, ki vladajo tako na kot tudi ob igriščih, je dobro spoznal Goran Boromisa. Tako v teoriji ob študijskih knjigah na fakulteti kot tudi v resničnem, neizprosnem svetu nogometa. Olimpiji se je pridružil pred slabimi štirimi leti. Takrat je prišel v Ljubljano kot skoraj anonimen Hrvat, v zmajevem gnezdu se je dogajalo marsikaj, tudi stvari, ki niso bile všeč navijačem, danes pa je spoštovanja vreden športni direktor najboljšega slovenskega kluba, ki lahko že zvečer, če bodo zmaji v večnem derbiju v polnih Stožicah dali vetra Mariboru, potrdi naslov prvaka.

Nato ga čaka pestro poletje, polno vprašanj, vrednih več milijonov evrov, in prestopnih neznank, ki bi lahko polnile naslovnice. Zagrebčan, ki se je tako zaljubil v Ljubljano in Slovenijo, da bi rad pridobil tudi slovenski potni list, verjame, da bo kos vsem izzivom. Podobno meni tudi vodstvo kluba, ki mu neizmerno zaupa.

Kdo pa je sploh 37-letni Hrvat, ki ustvarja čudeže pri Olimpiji, kjer ga spremlja izjemen šesti čut za izbiro in sklepanje poslov z novimi trenerji? Kdo bi lahko poleti zapustil Stožice? Kaj ga najbolj jezi pri Hrvatih, kdo ga najbolj navdušuje pri Olimpiji, kaj pravi o vsem skupaj njegova družina in česa si želi v prihodnje? Vse to in še več nam je razkril v obsežnem Sobotnem intervjuju. Ravno na dan, ko si lahko zmaji z najslajšo zmago, kar si jo lahko privoščijo v slovenskem nogometu, že zagotovijo naslov prvaka!

Pozdravljeni, Goran. Kako se počutite kot Zagrebčan v Ljubljani?

Lahko rečem, da je Ljubljana v tem trenutku najlepše mesto na svetu (smeh, op. p.).

A tako govorijo mnogi, to je postala že prava floskula, ki jo radi izrekajo ne le tujci na delu v Ljubljani, ampak tudi župan Zoran Janković.

Vztrajam pri teh besedah, zlasti zaradi rezultatov Olimpije. Resnično lepo je zdaj biti v Ljubljani. Še lepše pa bi lahko bilo zvečer po večnem derbiju. Vemo, kaj moramo napraviti. Ni slajšega kot postati prvak po zmagi nad Mariborom. Verjamem, da nam bo danes uspelo. Na stadionu se pripravlja marsikaj, a vam tega žal ne morem razkriti. Saj me verjetno razumete …

Pri Olimpiji ponovno ne manjka pozitivne energije. Te pa še pred nekaj meseci, v začetku pomladi, zlasti po izpadu iz Evrope proti banjaluškemu Borcu, ko je navdušenje v Ljubljani za nekaj časa poniknilo, ni bilo veliko.

Pripetila se nam je manjša kriza. Imeli smo ogromna pričakovanja, v Evropi smo proti Borcu vsaj na papirju veljali za favorita, nato pa neuspeh doživeli kot del dozorevanja in obveznega nabiranja izkušenj, ki nam bo lahko v prihodnosti samo koristil. Kot klub še vedno rastemo. Marsikaj smo se naučili. Zlasti to, kako se je treba obnašati, ko se znajdeš pred takšnim pritiskom v Evropi. Moramo pač odrasti. Vseeno pa tisti izpad ni pokvaril celotne slike, še zdaleč ne. Lahko rečemo, da je za Olimpijo prekrasna sezona tako v Evropi kot tudi domačem prvenstvu.

"Končno imamo klubske pisarne na stadionu. Končno lahko v Stožicah sprejmeš goste, medije, agente, to je veliko lepše, saj smo bolj povezani z igralci, z igriščem. To so malenkosti, ki pa dokazujejo, da gredo stvari pri Olimpiji v pravo smer," je športni direktor zadovoljen, da ima Olimpija že nekaj časa klubske pisarne na stadionu Stožice. Tam nas je tudi sprejel. Foto: R. P.

Obeta se sezona z rekordnim zaslužkom, kar zadeva nagrade za uspešno igranje Olimpije v Evropi. Klubska blagajna ga bo zelo vesela, še toliko bolj zaradi tega, ker v klubu radi varčujete z denarjem, kar se opazi tudi pri dejavnostih v prestopnih rokih.

Vsak predsednik v nogometu pač sanja o tem, da bi ustvaril klub, ki bi se lahko sam vzdrževal. Da bi torej v klubu zavladal samovzdrževalni sistem, obenem pa bi še vedno dosegal vrhunske rezultate. Osvajal lovorike in igral Evropo.

No, v tem pogledu nam gre zelo dobro. Očitno v klubu sprejemamo pravilne odločitve, zlasti kar zadeva izbor in prihod novih igralcev ter trenerjev. Takrat moraš resnično dobro premisliti in oceniti, kdo bi lahko koristil klubu. To je treba nujno storiti, šele nato pa sprejeti končno odločitev. To pa je nenazadnje tudi moje delo.

V nedavnem pogovoru za hrvaški Germanijak ste omenili, da se zgornja meja mesečne plače nogometašev Olimpije suče v višini deset tisoč evrov. To še velja ali se je številka po vseh uspehih v tej sezoni še povzdignila?

Ne, zgornja meja ostaja v omenjenih okvirjih. Resnično nočemo razmetavati z denarjem, ampak vedno oceniti, kolikšno plačilo bi bilo dovoljšno. Kdo je koliko vreden, koliko je zaslužil prej in tako naprej. Mesečna plača deset tisoč evrov je višja od tistih, ki jih za svoje delo denimo prejemajo zdravniki v Ljubljani ali pa Zagrebu. Nogomet je vedno malce odstopal od finančnih okvirjev normalnih ljudi. Ne pozabite pa tudi na premije, ki tu niso vštete. Verjemite, da igralci Olimpije prejemajo dobre premije.

Naši nogometaši so torej plačani bolje od tistih, ki so končali fakultete in opravljajo drugačna dela. Pa se opravičujem, če sem pri tem koga užalil.

Moram poudariti, da je Olimpija napredovala. Igralcem v njihovih karierah predstavlja stopničko več. K nam prihajajo mladi igralci, lačni dokazovanja, polni motivacije. Skupaj s trenerjem dajo od sebe tisoč odstotkov. Želijo se dokazati, rezultati pa so dobro vidni.

Vaš šesti čut za izbor trenerjev vas le redko pusti na cedilu. Rezultati Olimpije pod vodstvom Victorja Sancheza so odlični, zlasti v prvenstvu, kjer ste si zagotovili tako visoko prednost, da lahko že danes postanete prvaki.

Kar zadeva nove trenerje, se vedno izbirajo po številnih kriterijih. Upoštevamo štiri elemente nogometne igre in prekinitve. Vselej pa razmišljamo tudi o tem, kaj manjka ekipi v določenem trenutku, da bi razvila svoj popoln potencial. Tako vzamemo pod drobnogled tudi njegovo energijo, motivacijo, občutek za igro. Victor Sanchez je v teh pogledih popoln zadetek za Olimpijo.

Na tekmah s Celjem srečuje veliko starih znancev, s katerimi je nekoč sodeloval pri Olimpiji. To so Albert Riera, Mario Kvesić, Svit Sešlar … "Pa Matko tudi. Med tekmo je čutiti poseben tekmovalni naboj, po dvoboju pa je drugače, veliko bolj prijateljsko. Po tekmi se radi pogovorimo. Med nami je vse v redu." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ko ste ravno omenili popolne zadetke: odkar opravljate vlogo športnega direktorja, ste zadeli v polno že s prvim. Z Albertom Riero, ki je leta 2023 popeljal zmaje do dvojne krone.

Albert je name takoj napravil izjemen vtis. To je bilo zanimivo obdobje. Leta 2022 smo prejeli veliko ponudb za novega trenerja, Albert pa je bil edini izmed kandidatov, ki si je sam plačal letalsko vozovnico in prišel na sestanek v Portorož. Pri njem je bila že od začetka opazna ogromna energija, motivacija. Zelo dobro se je pripravil. Bil je trdno prepričan, da lahko nasledi Roberta Prosinečkega. Najbolj se je osredotočil na igro visoke posesti z žogo, dominacijo. Opravil je fantastičen posel, osvojil dvojno krono. Hvala mu za vse, resnično se je izkazal.

Nato smo se z njim razšli, kar je spet sestavni del nogometa. To se dogaja tako igralcem kot tudi trenerjem. Kdo ve, morda pa se jutri zgodi tudi meni. To je pač nogomet.

Leta 2023 je Alberta Riero na trenerskem stolčku Olimpije nasledil Portugalec Joao Henriques, ki je nato zmaje popeljal v skupinski del konferenčne lige. Foto: Aleš Fevžer

Po Rieri je prišel Joao Henriques, ki se je osredotočil na drugačno igro, a Olimpijo popeljal v konferenčno ligo. Prvič se je klub vzporedno boril na treh frontah. Naredili smo torej preskok naprej. Nato je prišel Zoki (Zoran Zeljković, op. p.), ki je ustvaril dve zgodovinski zmagi v Evropi, po njem pa Victor Sanchez. Ko je prišel Victor, se je Olimpija kot klub povsem stabilizirala. To je bilo še kako potrebno, saj smo se lahko po njegovi zaslugi potegovali na treh različnih frontah. Žal smo po Evropi izpadli še v pokalu, kjer smo imeli smolo, da sta se morali v polfinalu pomeriti dve najboljši ekipi v Sloveniji. Vsaj po mojem mnenju. Čestitke Celju za zmago z 2:1, mi pa ostajamo najbolj osredotočeni na prvenstvo.

Po izpadu v pokalu je trener Victor Sanchez v Celju kritično spregovoril o delu vodstva kluba. Bil je nezadovoljen s tem, da niste dovolj resno jemali njegovih opozoril, da bi se moral klub v zimskem prestopnem roku še bolj okrepiti in dodatno razširiti klop.

Po mojem mnenju smo zimski prestopni rok opravili povsem korektno. Tako, kot je bilo potrebno. So pa trenerji zelo temperamentni. Zlasti španski. Po porazu proti Celju, ko je to govoril, je imel še vročo glavo. Pozneje sva se o tem večkrat pogovarjala in lahko povem, da je vse v najlepšem redu. Victor je pač vročekrven, ognjevit. Morda zna to na zunaj bolje skriti od Alberta, je pa pri Špancih to nekaj fantastičnega, saj jih odlikuje zmagovalna miselnost. Niti pod razno nočejo izgubiti. Ne le v nogometu, ampak tudi namiznem tenisu ali pa padlu, če ga igrajo. Je povsem vseeno.

Pozimi je v Ljubljano pripeljal tudi estonskega reprezentančnega napadalca Alexa Tamma. Foto: Aleš Fevžer

To je podobno kot v življenju. Z ženo se lahko stokrat spreš, a sta že čez eno uro oba pomirjena, znova skupaj in se imata rada najbolj na svetu. Tako da … Vse je normalno, vse je del posla.

Glavno vprašanje, ki si ga postavljajo navijači zmajev, je v teh dneh to, kdaj bi lahko Victor Sanchez podaljšal pogodbo z Olimpijo.

Z Victorjem imamo, kot veste, v pogodbi zapisano možnost podaljšanja za eno sezono. Je pa tudi načrtovano, da se bomo po koncu sezone oziroma že prej, takoj po tem, ko bo potrjen naslov prvaka, usedli in pogovorili, nato pa videli, kako naprej.

S trenerjem sva vselej korektno sodelovala in spoštovala drug drugega. Kot športni direktor moraš misliti tako na rezultat kot tudi na podporo trenerja. Si njegova leva in desna roka, hkrati pa moraš misliti tudi na prodajo igralcev. To je širša slika našega dela.

Trener Victor Sanchez je dal večkrat vedeti, da ga motita slaba pripravljenost in kakovost igrišč, na katerih trenira Olimpija, posledica tega pa so lahko tudi poškodbe. "Vemo, da moramo napraviti več na tem področju. In se tudi dela na tem. Ima pa Olimpija v svojih vrstah od osem do devet reprezentantov. Zato je treba razširiti kader, saj trenerju ni lahko sestaviti ekipe brez poškodovanih igralcev. Iz tega smo se lahko samo kaj naučili, zato bomo morali poleti še malce bolj razširiti kader," je Goran Boromisa napovedal pestro dogajanje v poletnem prestopnem roku. Foto: Aleš Fevžer

Lahko pomirite navijače zmajev in napoveste, da bo Sanchez ostal pri Olimpiji? Da se ne bo ponovila izkušnja iz leta 2023, ko je odšel Riera, kar je marsikoga začudilo, saj je bilo nelogično menjati zmagovitega konja?

(Za nekaj sekund se je zamislil, že hotel začeti stavek, a se obotavljal, nato pa po krajšem premoru le nadaljeval, op. p.). Takole bom dejal. Napravili bomo vse, kar je v naši moči, da se to ne zgodi, a bomo videli.

Z Albertom Riero je imel prvi sestanek v Portorožu. Kje pa se je dogovarjal z Victorjem Sanchezom? "Sprva smo se lovili po telefonu, ko je bil s špansko mlado reprezentanco še na Cipru. Imeli smo sestanke z njegovim agentom, nato pa se vsi skupaj, poleg mene sta bila tudi direktor in predsednik, dobili v Münchnu, kjer smo uskladili pravne in finančne podrobnosti, nato pa je Victor prišel še v Ljubljano, kjer je spoznal mesto in stadion." Foto: R. P. Olimpija je v tej sezoni uspešna. Tako igralcem kot trenerju se je dvignila tržna vrednost. Vam bo zaradi tega kot športnemu direktorju težje zadržati vse najboljše?

Saj ste videli, kaj pomeni Olimpija. Vsi bi šli radi stran, a lahko po drugi strani navedem aktualen primer, ko igralec, ki nas je zapustil pred letom dni, prosi, ali bi se lahko vrnil. To je Rui Pedro. Trava je pri sosedu vedno videti bolj zelena od tvoje, ko jo preizkusiš, pa se spomniš, da ti je bilo pri Olimpiji lepše.

Kar zadeva naše igralce, ponavljam tisto, kar sem v medijih že večkrat ponovil, da nismo prejeli uradne ponudbe še niti za enega.

To ne velja niti za najboljše igralce? Denimo Raula Florucza, Matevža Vidovška ali Marcela Ratnika?

Ne. Niti za Petra Agbo. Ali pa trenerja Victorja Sancheza. Lepo je prebirati medijske špekulacije o vsem. Dosti stvari se kuha in ustvarja, a dokler se ne osvoji naslova državnega prvaka in dokler ne pride kakšna uradna ponudba na moj telefon, do mojega predsednika ali pa na službeni e-poštni naslov kluba, se nimamo pogovarjati o ničemer.

V preteklosti se je kapetan Marcel Ratnik že spogledoval z nekaterimi dokaj konkretnimi ponudbami, a jih nato zavrnil, saj je želel ostati v Ljubljani. S tem je pokazal izjemno željo in zvestobo.

Res je, v igri sta bila prestopa v Belgijo oziroma v ligo MLS v ZDA, a smo hoteli vsi skupaj pokazati, da lahko Olimpija uspešno igra na treh frontah. Veliko igralcev sanja o velikih prestopih. Ko razmišljajo o tem, se njihove glave znajdejo v oblakih. K temu pripomorejo tudi njihovi agenti, pa tudi vi, mediji. Ko pa zapustiš Ljubljano, morda spoznaš, da ti je Olimpija vendarle dala nekaj, česar ti drugi ne morejo.

Je obstajala možnost, da bi iz Turčije v Stožice pripeljali nazaj Svita Sešlarja, ki tako ne bi zaigral za Celje?

Je. O tem smo se pogovarjali z njegovim agentom, a se na koncu nismo odločili za to. Svit je imel odlično sezono pri Celju, kjer igra na posoji, Olimpija pa je vendarle prva na lestvici, tako da … Morda nista na enakih igralnih položajih, a imamo v moštvu že Raula Florucza. Težko je reči, ali smo se odločili dobro ali slabo. Na koncu potegneš črto, največ pa ti pove rezultat. Ta gre v našo prid.

Kar pa zadeva Svita, ne moreš zanj povedati nič drugega kot to, da je fantastičen igralec. Da je drugačen tip igralca z žogo, zagotovo eden najboljših pri Celju. Verjamem, da ga kmalu v karieri čaka še en resen prestop, kot ga je pred tem ustvaril že z Olimpijo. So pa Svitu vedno odprta vrata Olimpije.

"Ko sem nazadnje spremljal dvoboj med Fiorentino in Celjem, sem bil ponosen na slovenski klubski nogomet. Lahko se pogovarjamo o tem, kar se je zgodilo med Albertom Riero in Olimpijo, a v nogometu štejejo tudi dejstva. Riera je z Olimpijo osvojil dvojno krono, s Celjem pa prišel v četrtfinale konferenčne lige. Sanchez je z Olimpijo prišel v play-off za osmino finala konferenčne lige, zdaj pa mu manjka le še malo, pa bo z Olimpijo prvak tudi matematično. Obema je treba čestitati," Boromisa čestita španskima strategoma v Sloveniji. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ko je Svit Sešlar nosil dres Olimpije, ga je vodil Albert Riera. Španec je kljub dvojni kroni zapustil Olimpijo, navijačem marsikaj ni bilo jasno. Vodstvo je bilo takrat v njihovih očeh kar očrnjeno.

Dobro, kdaj pa vodstvo kluba ni očrnjeno pri navijačih (smeh, op. p)? Ko so uspehi, ni, ko ni rezultatov, pa je vodstvo kluba prvo, na katerega letijo kritike. Športni sektor pri Olimpiji po mojem mnenju v zadnjih treh letih in pol dela rezultatsko dobro. Tako doma kot v Evropi.

Kar zadeva razvoj mladih igralcev, moramo vse skupaj dvigniti še na višjo raven. Predsednik in direktor imata resne ambicije, da bi zgradili trenažni center Olimpije. A vse to se mora najprej pripraviti, takšne stvari zagotovo ne moreš napraviti čez noč. Gre pa vse skupaj v pravo smer.

Na svetu je zelo malo klubov, ki imajo neomejene proračune. To so Real Madrid, PSG, Manchester City in tako naprej. Samo evropska elita, creme de la creme. Drugi pa živimo od prestopov igralcev in Evrope. Moraš imeti dober tajming za prodajo, pa tudi to, kako pravočasno najti dobro zamenjavo. Igralsko, trenersko, skavtsko, direktorsko … To je tvegan posel. Kot velika kocka, sestavljena iz majhnih delov. Zato smo konkretno krenili proti tržnici, da bomo pravočasno pripravljeni, saj se priprave na novo sezono začnejo že 15. junija, 11. julija pa že kvalifikacije za ligo prvakov. Verjamem, da se jih bomo udeležili. Tako moramo že razmišljati vnaprej.

Kdo pa bo v prihodnji sezoni stal med vratnicama Olimpije? Bo težko zadržati Matevža Vidovška, ki ga je za največjo vrednost zmajev po zadnjih tekmah izpostavil tudi trener Celja Albert Riera?

Težko bo. Zanj vlada interes, je pa tudi res, da do nas ni prišla še nobena konkretna ponudba. Se pa čuti, da bi lahko odšel že to poletje. Zanj vladajo interesi, pa tudi za Ratnika, da sploh ne govorimo o Raulu. Peter Agba je tudi že dolgo z nami. Z nami je tudi Dino Kojić, ki je že na radarju nekaterih klubov. Čutijo, da bo kmalu eksplodiral. Podobno velja za Marka Bresta, ki je odpravil težave z nosom, začel trenirati, tako da bo večni derbi igral z masko. Bo naš Batman (smeh, op. p.).

Prvi vratar Olimpije in slovenski reprezentant Matevž Vidovšek je v 32 nastopih v tej prvoligaški sezoni prejel zgolj neverjetnih 17 zadetkov. Tako na srečanje prejema le dobro polovico zadetka. Foto: www.alesfevzer.com

Pred nami je zanimivo poletje. Nekaj igralnih položajev, ki jih bo treba zapolniti, že pozorno spremljamo. Skavtiramo in pridobivamo informacije, najprej pa bo treba osvojiti naslov, šele nato pa potegniti črto in oceniti, kaj napraviti, da bi bilo to najboljše za Olimpijo.

Tudi po vaši zaslugi se je Olimpiji zgodila pravljična zgodba, ki spominja na Pepelko. Njen junak je Raul Florucz, ki je še pred kratkim igral v drugi hrvaški ligi, nato pa pri zmajih v nekaj letih tako napredoval, da je zdaj prvi strelec in drugi asistent 1. SNL, hkrati pa tudi avstrijski reprezentant.

Rad imam igralce, ki so pripravljeni za igranje na višji ravni. Rad imam igralce, ki lahko v naslednjem klubu tako eksplodirajo, kot je to storil Raul. Ko je bil mlajši, smo že čutili, da lahko napravi kaj podobnega. Zato smo z njim podpisali pogodbo že šest mesecev pred tem, ko se nam je pridružil. Vedeli smo, da moramo biti hitri, saj nam bi ga lahko speljal kateri klub iz Poljske, Madžarske ali pa naše regije, ki bi lahko Raulu ponudil več denarja od nas. Podobno se je godilo z Agbo.

Tudi Portugalska je ena izmed pomembnih destinacij, kjer iščem nove igralce. Portugalci, ki pridejo k Olimpiji, dajejo tisoč odstotkov. Pri njih vlada prevelika konkurenca, tako da ne morejo zaigrati v petih najboljših klubih na Portugalskem. Zato pridejo motivirani v Slovenijo.

Raul bi lahko s takšno formo dvignil letvico, kar zadeva rekordne odškodnine Olimpije.

Resnično upam, da bo postavil nov rekord Olimpije. Da se bo podpisal pod najvišji prestop v zgodovini Olimpije.

Nigerijec Ezekiel Henty velja za rekorderja Olimpije. Ko je leta 2016 prestopil k moskovskemu Lokomotivu, so zmaji prejeli kar pet milijonov evrov. Foto: Vid Ponikvar

Za zdaj je rekorden prestop Ezekiela Hentyja, ki je pred skoraj desetimi leti odšel k moskovskemu Lokomotivu za pet milijonov evrov.

Zato bi bilo v primeru Raula dovolj že 5,1 milijona (smeh, op. p.). Upajmo in verjamemo v to, da bo padel nov rekord. Smo na tej poti. In to popolnoma zasluženo.

Pred kratkim je Raul zaigral še za člansko reprezentanco Avstrije, kar mu je zagotovo še povzdignilo ugled in tržno vrednost.

Olimpija v tem pogledu iz leta v leto bolj dozoreva, saj ima vedno več reprezentantov. Kar pa še bolj veseli, je to, da jih je začela tudi ustvarjati. Avstrija, Litva, Estonija, Slovenija. Imamo kar nekaj reprezentantov.

Države Baltika so s svojimi reprezentanti, zlasti Litovci, zelo priljubljene tudi na Štajerskem, v Mariboru in Celju.

Res je. To je dobro za slovensko ligo. V regiji, ob omembi te besede imam v mislih države, nastale na območju nekdanje Jugoslavije, se po tekmah pogosto družim z agenti. Vsi skupaj se strinjamo, da je Slovenija v tej sezoni napravila odlične stvari. Denimo Olimpija in Celje v Evropi. To je dokaz, da se slovenske lige ne bi smelo tako podcenjevati. Kakšni velikani iz regije, ki so prišli v Ljubljano, so jo, pa jim potem ni bilo prijetno.

Imate v mislih hrvaško Rijeko, ki ji je Olimpija lani v Stožicah podala zgodovinsko zaušnico in jo nadigrala kar s 5:0?

Rijeko, da. To vse je pokazatelj, v katero smer gre slovenski nogomet. V slovenski ligi imamo resne klube in vesel sem, da bo Olimpija na prvem mestu.

Moti me pa takšen odnos regije do slovenskega nogometa. Vsi ga zapostavljajo in podcenjujejo, pa čeprav sta Olimpija in Celje napravila veliko v konferenčni ligi.

Nogometaši Olimpije so najvišjo zmago v zgodovinski sezoni v Evropi dosegli proti hrvaški Rijeki. V Stožicah so jo na povratni tekmi play-offa kvalifikacij za konferenčno ligo nadigrali s kar 5:0. Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com

Kako ste se ob tako prepričljivi zmagi Olimpije nad Rijeko nenazadnje počutili kot Hrvat?

Prekrasno. To je bila ena mojih najljubših zmag v karieri. Olimpija je moj klub, ona me plačuje. Sem njen športni direktor in uživam v Ljubljani, saj sem lahko pri Olimpiji športni direktor v pravem pomenu besede. Mnogi moji stanovski kolegi imajo v drugih klubih bolj kot ne zavezane roke in ne morejo biti tako zadovoljni.

Kar zadeva Rijeko in hrvaško javnost, sem jim dopovedoval pred tekmo, kaj jih čaka, ko se bodo pomerili z Olimpijo. Opozarjal sem jih, da smo izkušeni v Evropi, jim govoril svoje, a so nas vseeno podcenjevali. No, pa so nato le videli, da vendarle ni tako. Bile so polne Stožice, dobra atmosfera in naš odličen trener. Bilo je 5:0! Hvala lepa in nasvidenje!

In se spet vračam na nepravično podcenjen slovenski klubski nogomet. Maribor je včasih igral ligo prvakov, Mura konferenčno ligo, Celje in Olimpija prav tako. Ljudje na Hrvaškem malce podcenjujejo takšne dosežke slovenskih klubov. Pa saj smo jim po svoje podobni tudi mi. Lep primer je bila tekma ligaškega dela konferenčne lige z Larnejem. Takrat so mnogi govorili: "Larne, da, da, prihajajo iz Severne Irske, kaj pa bodo oni?" No, pa smo komaj zmagali z 1:0, pa še to po prekinitvi.

Pri meni zelo veliko štejejo motivacija, atmosfera in spoštovanje kluba. Pri Victorju Sanchezu tudi. Ima vgrajen vzorec zmagovalne mentalitete. Klub je institucija, ki te plača in ti vse omogoča. Igralci Olimpije so dobro plačani, nič jim ne manjka. Od igrišča do kuhinje.

Pred prihodom v Slovenijo ste delovali pri zagrebškem Dinamu. Ta je v obdobju, ko je bil njegov alfa in omega še kontroverzni Zdravko Mamić, slovel po tem, da je znal imenitno prodajati igralce. Da je znal od vsakega snubca izcediti kar največ denarja, kot ga je bilo mogoče. Za koliko bi šele on prodal takšen biser, kot je v tej sezoni Raul Florucz? Verjetno za vsaj nekajkrat več od vas …

Morate razumeti, da je Dinamo eden od generatorjev hrvaškega nogometa. V reprezentanci je igrala velika večina njegovih igralcev, kakšnih 90 odstotkov. Ta reprezentanca je nato beležila fantastične uspehe na največjih tekmovanjih. Stalno so bili na največjem odru, spremljali so jih največji klubi. Seveda so bili zaradi tega potem prestopi višji.

A podoben primer je imela tudi Olimpija. Timi Max Elšnik je igral sijajno na Euru 2024 v Nemčiji. Takoj je bila njegova cena višja.

Nekdanji kapetan Olimpije Timi Max Elšnik je imel zelo pomembno vlogo pri osvojitvi dvojne krone v sezoni 2022/23, lani pa se je po uspešnih predstavah na Euru v Nemčiji preselil k beograjski Crveni zvezdi, s katero je nastopil tudi v ligi prvakov. Foto: Aleš Fevžer

Moj cilj je, da po treh letih delovanja kot športni direktor Olimpije ustvarim rekorden prestop v zgodovini kluba. To bi bilo super. Verjamem, da bo Raul napravil visok in zanimiv prestop.

Meja je bila postavljena. Predsednik Adam Delius je v pogovoru za Delo zatrdil, da Olimpija Raula ne bo prodala za manj kot pet milijonov evrov. Torej ne bi mogel Raul oditi kot Elšnik ali pa Sešlar za "le" nekaj milijonov evrov?

Ne, to nas ne bi zadovoljilo. Je pa številka odvisna od marsičesa. Od tega, koliko je igralec star, kakšno ima pogodbo s klubom, kakšen je njegov igralni položaj, kateri profil igralca se najbolj išče, kakšna je njegova statistika. In tako naprej.

S tem, ko smo imeli solidne prestope Elšnika, Sešlarja ter nenazadnje tudi Ruija Pedra, letvica naslednjih večjih prestopov raste. Resnično diši po novem rekordu Olimpije.

Se za Raula zanima tudi Dinamo Zagreb? Prejšnji teden ste si v živo ogledali tekmo hrvaškega prvenstva med Gorico in Dinamom.

Tam sem srečal veliko znanih ljudi, tudi novega predsednika uprave Dinama Zvonimirja Bobana. A Dinamo ni moj klub. Moj klub je Olimpija. Dinamo je le klub moje mladosti, pri njem sem odrastel. Iz takratne, moje generacije je nastalo ogromno nogometnih delavcev. Nekaj nas je zdaj športnih direktorjev, nekaj šefov akademij, nekateri so selektorji. No, kar pa zadeva mojo prisotnost na tekmi med Gorico in Dinamom, sem takrat iskreno povedano gledal morebitne okrepitve za Olimpijo.

Avstrijec romunskih korenin Raul Alexander Florucz je na odlični poti, da v tej sezoni postane kralj strelcev Prve lige Telemach. Če bo 23-letni nogometaš zapustil Ljubljano, vodstvo Olimpije od njegovega snubca pričakuje najmanj pet milijonov evrov. Foto: Aleš Fevžer

Pri Gorici igra kar nekaj znancev 1. SNL. Prvi vratar je denimo Ivan Banić, ki je pred leti že branil za zmaje. Bi bil lahko on morebitna menjava za Vidovška?

Ne. Če se bo prodal Vidovšek, ga bo zamenjal slovenski vratar. To lahko razkrijem navijačem. Slovenci imate vendarle že tradicionalno najboljše vratarje na svetu. Jan Oblak, pred njim Samir Handanović. Pa Žiga Frelih (nekdanji vratar Olimpije, zdaj pa Spartaka iz Trnave, op. p.), če se ga spominjate. Tudi Vidovšek je na tej poti. Zakaj bi menjali nekaj, kar je dobro? No, če pa bo zapustil klub, če bo prišla zanj ponudba in bo hotel iti, potem pa ga bo zamenjal slovenski vratar. Za zdaj lahko povem le to.

Tudi sami ste bili v mladosti vratar. Kako dobro vam je šlo?

Bil sem vratar, a nikoli tako dober kot Vidovšek. Bil sem bolj povprečen (smeh, op. p.). Niti nisem bil kaliber za prvo ligo. Pri 22 letih sem sklenil kariero, ko sem se huje poškodoval. Morali so mi operirati oba gležnja. Tako sem se hitro preselil na fakulteto za šport, opravil študij, hkrati pa me je bogatilo tudi znanje, ki sem si ga pridobil v slačilnicah prve, druge in tretje hrvaške lige. Spoznal sem veliko ljudi, poznanstva pa so pomembna. Nekaj je nogometno znanje, še več pa šteje življenjska fakulteta. Torej samo življenje. Tisto pa je znanje, s katerim te ne more nihče preslepiti.

Jan Oblak je v očeh nekdanjega hrvaškega vratarja Gorana Boromise morda kar najboljši vratar na svetu. Foto: Guliverimage

Kako pa kot Hrvat doživljate fenomen slovenskega nogometa, da ima tako vrhunske vratarje v svetovnem merilu?

Slovenci imate malce drugačno vratarsko šolo od preostalih držav v regiji. Vidi se, da ste bližje Italiji od nas (smeh, op. p.). Pridobili ste italijanski šarm.

Kar zadeva Matevža Vidovška, ima neverjetne predispozicije. Njegovi segmenti v obrambi – od predložkov pa do tega, kako brani v situacijah ena na ena – so vrhunski. Njegova raven obrambe je zastrašujoče visoka.

Gre v njem prepoznati tudi malce Jana Oblaka?

Jan je zame eden najboljših vratarjev na svetu. Morda celo številka 1 na svetu. Tradicija v Sloveniji glede vratarjev se očitno nadaljuje. Tudi za Matevža se bodo zagotovo zanimali številni dobri klubi. Za Olimpijo je opravil tri vrhunske sezone, vsa čast.

Bi lahko Vidovšek nadaljeval kariero na Hrvaškem?

Na Hrvaškem zelo spoštujejo slovenske vratarje. Ni izključeno, da bi se zanj zanimali tudi velikani iz regije. Hrvati imajo malce boljše zvezne in krilne igralce, Slovenija pa ima tradicionalno vratarsko kulturo na vrhunski ravni.

Direktor Igor Barišić je pred nekaj meseci Olimpijo opisal kot tretji najmočnejši klub v regiji – se pravi takoj za zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo, ki sta v tej sezoni osvajala točke v ligi prvakov. Zmaji so sicer v Evropi v play-offu za osmino konferenčne lige izpadli proti Borcu iz Banjaluke. "Kar zadeva Borca, smo vendarle igrali s prvakom Bosne in Hercegovine, ki se v svoji državi poteguje za naslov tudi letos. Vseeno smo dokazali, da Olimpija spada med največje klube v regiji. Tam je bila, če vprašate mene, že od nekdaj." Foto: Filip Barbalić

Kar zadeva hrvaške klubske velikane, tudi v tej sezoni izstopa primer splitskega Hajduka, kako se da zapraviti veliko denarja, a ostati brez želenih rezultatov. Ima proračun 35 milijonov evrov, a se za razliko od Olimpije ne more pohvaliti niti s kontinuiranimi uspehi niti z resnejšo prisotnostjo v Evropi.

Proračun Hajduka je petkrat večji od našega. Ne vem … To je res zanimivo. Ne bi rad povedal česa preveč, da se ne bi moji na Hrvaškem ujezili. Pač, v nogometu je tako, da uspeh predstavlja veliko kocko, sestavljeno iz majhnih delov. Moraš zadeti prave profile igralcev, izbrati pravega trenerja, imeti pravi občutek za odločanje o tem, kdaj je primeren čas za prodajo igralcev. Skavting je tudi zelo pomemben del, v klubu morajo razmišljati vsi kot eden, zadržati se mora taktična komunikacija. Mora se prepoznati, kdo je temu kos, kdo pa ne. Videti, kdo je vodja v slačilnici. In tako naprej.

Vse, kar ste našteli, torej deluje z odliko pri Olimpiji?

Za zdaj se vidi, da nam gre (smeh, op. p.). Težko mi je od zunaj govoriti, a kot Hrvat opažam, da v hrvaškem prvenstvu, kjer je že tradicionalno spredaj velika četverica Dinamo, Hajduk, Rijeka in Osijek, vsak pa ima svoje težave, odloča veliko malenkosti. Moraš pravilno oceniti, izbrati in predvideti, kaj je najboljše za klub.

Moram pa tudi dodati, da so trije najboljši klubi v Sloveniji še kako resni in bi se jih moralo bolj upoštevati. Olimpija je zadnja tri leta najboljši slovenski klub, tu sta še Celje in Maribor. Tu je tudi Koper, ki je fantastično pokril svoj kader. Z Ivico Gubercem se pogosto slišim. Vsi smo po svoje še potenciali, kar zadeva opravljanje vloge športnega direktorja, Ivica pa je eden izmed tistih, ki vidi nekatere stvari tudi vnaprej. V Sloveniji so se tudi že ustvarjali nekateri zelo uspešni športni direktorji.

Nekdanja znamenita sodelavca pri Mariboru, Zlatko Zahović in Darko Milanič, sta svojčas v Stožicah z vijolicami dobila ogromno večnih derbijev. Foto: Vid Ponikvar

Največje uspehe je z Mariborom dosegal Zlatko Zahović. Ste z njim opravili kakšen razgovor, v katerem vam je prenesel kaj dragocenih izkušenj?

Nekajkrat sva že skupaj gostovala na televiziji. Je zelo resen in izkušen športni delavec. Zadnjič sem mu rekel, da mi je všeč, da ni več športni direktor Maribora (smeh, op. p.). To je živa resnica.

Bo Zlatko Zahović prišel na večni derbi v Stožice? Ste ga morda povabili?

Ne, nismo se nič slišali. Mislim pa, da ne bo prišel. Težko mu je v zadnjih sezonah, v katerih Maribor pogreša naslove, lovorike, niti ne igra v Evropi. Ko je bil športni direktor, se je pogosto dogajajo prav obratno.

Ko smo se prejšnji teden pogovarjali s predsednikom Kopra Antejem Gubercem, se je čudil, zakaj Olimpija in Maribor v zadnjih letih nista za trenerja nikoli izbrala Slaviše Stojanovića. Nekajkrat se je glede zmajev resnično omenjal v govoricah. Pa ste bili kdaj dejansko v stiku z njim?

Ne, nikoli. Je pa v Kopru hitro pokazal, da je klub z njim napravil fantastičen posel. Je izkušen trener, njegove izkušnje so neprecenljive, tako da Celju zagotovo ne bo lahko v finalu pokala. Kar zadeva Stojanovića in Sancheza, je naša vizija trenerja malce drugačna. Za zdaj nam gre odlično, zato nam ni treba nič menjati.

Goran Boromisa podobno kot priljubljena glasbena skupina Prljavo kazalište prihaja iz predmestja Zagreba, delavske četrti Dubrava. Če bo Olimpija danes premagala Maribor, bi lahko 37-letni Zagrebčan podobno kot pravi ena največjih uspešnic omenjene skupine, plesal vso noč. "V Ljubljani so mi povedali, da so Fužine podoben blokovski geto kot Dubrava v Zagrebu," je svojčas občudoval Zorana Zeljkovića, nekdanjega trenerja Olimpije, ki je živel ravno v Fužinah. Foto: R. P.

Olimpija je vzoren primer dobrega skavtinga, saj ste mnoge nogometaše, ki so pred tem igrali zgolj v nižjeligaških tekmovanjih, dvignili na zavidljivo raven, obenem pa še osvajali lovorike. Kakšno pa je vaše sodelovanje s skavti? Vam je kaj lažje, ker ste pred leti tudi sami opravljali to vlogo in poznate vse pasti, kjer bi lahko šlo kaj narobe?

Kar zadeva skavte, imajo nalogo, da nam postrežejo z oceno, kateri igralec je primeren za Olimpijo. To so pomembne informacije, s pomočjo katerih pozneje skupaj z glavnim trenerjem sestavljaš ekipo. Tržnica ima tudi svoje zakonitosti. Igralcev, ki imajo nerealna pričakovanja, podobno velja za njihove klube, preprosto ne moreš zadovoljiti. Ne moreš jim ugoditi.

V klubu imamo glede tega postavljeno jasno hierarhijo. Predsednik mi pravi, naj pogledam igralce in ocenim, ali bi se dobro vklopili v Olimpijo. To je vertikala, v kateri lahko delaš in se tudi počutiš kot športni direktor. Poznamo veliko primerov v drugih klubih, kjer imajo športni direktorji zvezane roke. Jaz jih imam le, kar zadeva odhode, torej kar zadeva izredne prestope, kjer ima predsednik svoje mnenje in je normalno, da se ga spoštuje.

Drugače pa ima naš športni sektor pri Olimpiji glede prihodov povsem odprte roke. Vodstvo nam zaupa, zato je tu lepo delati.

Kako je sodelovati s predsednikom Adamom Deliusom?

Zelo lepo. Klub pod njegovim vodstvom raste. Ne le operativa, ampak tudi finančni del. Direktor Igor Barišić se je zaradi vsakodnevnih obveznosti iz Münchna že preselil v Ljubljano, vse pogosteje je v Sloveniji tudi predsednik Delius. Klub je pač resno nogometno podjetje. Vsakemu, ki vlaga v nogomet, je treba osebno čestitati in mu dati kapo dol.

Če vlagaš svoj zasebni kapital, ko vstopaš v svet nogometa, kjer prevladujejo velika tveganja ... Lahko npr. kupiš igralca za 500 tisoč evrov, pa si lahko že drugi dan po prihodu poškoduje koleno. To ni le investicija, ampak tudi velika emocija. Rezultati pa govorijo zase. Z druge strani pa lahko rečemo, da se je nekaj vložilo tudi v slovenski nogomet.

Po tej sezoni se bodo iztekle pogodbe trem nogometašem Olimpije. To so Justas Lasickas, Jorge Silva in David Sualehe. "Te stvari že rešujemo. V teh primerih moraš prepoznati, ali je kdo dal vse, kar zmore. Kakšna je njegova motivacija. Nekdo je že v 29. ali 30. letu, pa bi rad drugje zaslužil petkrat več in si zagotovil življenjsko eksistenco. Lahko pa potrdim, da bo Olimpija zagotovo pripravljena na novo sezono, v kateri bo želela osvojiti dvojno krono," sporoča Boromisa, ki zgledno sodeluje s predsednikom Olimpije Adamom Deliusom. Foto: Jure Banfi

Navijači so bili po tem, ko je Adam Delius nasledil Milana Mandarića, sprva skeptični do novega vodstva.

Tako je bilo takrat. Zdaj mu držijo palec gor. Vedno se najdejo skeptiki, ko se začne kaj novega. Najdejo pa se celo takrat, ko je super sezona. Sam razmišljam v duhu zagrebškega Dinama, ki je podobno kot Benfica, Porto, Sporting, Ajax in PSV eden svetovno najbolj priznanih in največjih proizvajalcev igralcev. To še ni realno za Olimpijo, Celje in Maribor. Nasploh za slovenski nogomet.

To so namreč klubi, ki s prodajami igralcev zaslužijo 80 milijonov evrov, vanje pa vložijo denimo 30, a so še vedno prvi ali drugi in igrajo Evropo. Njihov proračun ustvarjajo prodaje igralcev, poleg pa še igraš Evropo. No, to je prava pot za Olimpijo.

Celje ima večjo blagajno od Olimpije, a krepko zaostaja za vami v prvenstvu.

O tem odloča veliko malenkosti. Pravi tajming, motivacija, atmosfera. Saj imata tudi Dinamo in Hajduk višji proračun od Rijeke, a nista boljša od nje. Ali pa Red Bull Salzburg od Sturma. Pa vzemimo še primer Liverpoola. Po Jürgenu Kloppu so pripeljali Arneja Slota. Imajo najboljši menedžment. Za njihov proračun ne vem, a je zagotovo manjši od tistega, ki ga imata Manchester United ali pa City.

Kar zadeva Olimpijo, moramo še malce popraviti DNK kluba kot celote. Tudi glede obiska. Saj je boljši kot prej, a potrebujemo še nekaj časa, da bo še večji. Bodo pa danes proti Mariboru polne tribune. To bo spektakel, Ljubljana bo gorela.

Navijači Olimpije si bodo v primeru zagotovitve naslova zagotovo dali duška. Jim pa pred nekaj leti ni bil všeč način, s katerim se je klub tako radikalno odrekel Mustafi Nukiću, ta pa se je nato znašel na stranskem tiru.

Mustafa je dal klubu toliko, kolikor je dal, nato pa smo sprejeli odločitev, da se osredotočimo zlasti na delo z mlajšimi. Z igralci z drugačnim slogom. Na žalost je tako, da so vse prekinitve sodelovanja v nogometu vselej težke. In vedno so neke posledice. Slišalo se bo čudno, a morda je imel takrat vendarle nekdo v klubu prav. Športno gledano so rezultati pokazali, da je Olimpija uspešna. Bi se pa lahko to drugače rešilo, da o tem mediji ne bi tako pisali, to pa se tudi strinjam. Vsak velik klub ima svoje navijače, ki ga zvesto spremljajo. Takšne navijače ima tudi Olimpija. Ne morejo se vedno strinjati z našimi odločitvami, nas pa vseeno spremljajo in cenijo. Zagotavljam vam, da je vedno najpomembnejši interes kluba.

Kdo ga je sploh pripeljal v Olimpijo? "Zanimivo je, da sprva leta 2021 iz Velenja sploh nisem hotel priti k Olimpiji. Pri Rudarju sem se začel ukvarjati z drugimi stvarmi. Bil sem pomočnik trenerja, pripeljal številne igralce iz druge in tretje hrvaške lige. Trener je bil Matko Novak, s katerim me veže poznanstvo še iz časov zagrebškega Dinama. Ko pa je Adam Delius prevzel Olimpijo od Milana Mandarića in sta prišla brata Skender, me je direktor Igor Barišić, ki ga pred tem sploh nisem poznal, prepričal, da me Olimpija potrebuje, da bi ji prišel prav z izkušnjami, pridobljenimi pri Dinamu. Povedal sem mu, kakšne so moje ambicije, nato sva si segla v roke," je opisal svoj prihod k Olimpiji, kjer je bil od jeseni 2021 sprva trener vratarjev pod vodstvom Dina Skenderja, nato pa je sodeloval še z Robertom Prosinečkim. Tako sta z direktorjem Barišićem pozirala pred fotografi po osvojitvi dvojne krone v sezoni 2022/23. Foto: Vid Ponikvar

Kako pa sodelujete z agenti igralcev, ki znajo biti namazani z vsemi žavbami?

Ne bojim se jih, sam sem namazan z žavbami še bolj (smeh, op. p.). Vsakega športnega direktorja v nogometu bi poslal, da živi nekaj časa v zagrebški Dubravi ali pa v ljubljanskih Fužinah. Da dobi življenjsko šolo, kako preživeti. Takrat se veliko naučiš. Med agenti najdeš različne ljudi.

Med njimi so profesionalci, ki jim lahko zaupaš. A vedno moraš še pogledati in preveriti, koga kupuješ. Tistega, ki ga kupuješ, moraš tudi občutiti. Imaš pa tudi takšne agente, ki lažejo, otežujejo zadeve in delajo zmedo.

Za zdaj nismo imeli večjih težav z agenti. Vesel sem, da hoče slovenski del nogometne agenture delati z Olimpijo. Pred tremi leti je bilo zelo težko, saj niso imeli zaupanja. Zdaj je drugače, postali smo resen klub. Agent se kot vsak agent vselej trudi, kako bo čim več zaslužil s svojim igralcem, športni direktorji pa to doživljamo kot sestavni del nogometnega posla.

Ni torej tako, da bi nekdo izmed agentov prevladoval v klubu?

Ne, nikakor. Nihče ne postavlja posebnih pogojevanj, vse poteka profesionalno.

Torej v tem pogledu ni pregovorno nepredvidljivega in kaotičnega Balkana? Ali pa, če hočete, Teksasa?

Teksas? Agent pač poskuša dvigniti ceno igralca, jaz pa jo znižati in se najdemo na sredini. Dobronamerni agenti so pri nas vedno dobrodošli, monopola v klubu pa ne bodo nikoli imeli.

"Z Olimpijo smo šli na pot razvijanja mladih igralcev. Razvili smo Kojića in Ristića, ki je izjemen potencial, a se je žal nesrečno poškodoval, tako da ne bo mogel nastopiti na Euru do 21 let," mu je žal, da mladi branilec letos ne bo mogel zastopati barv Slovenije na velikem tekmovanju na Slovaškem. Foto: Aleš Fevžer

Je težko pripeljati v Olimpijo mlajše slovenske igralce, če jim lahko Celjani na nogometni tržnici ponudijo še več?

Glede tovrstnih nogometnih poslov še vedno drži to, da je najbolj motivirani del kluba vedno igralec iz lastnega podmladka. Je pa tudi najcenejši. Tako kot sta bila Ratnik in Sešlar ali pa zdaj Kojić in Ristić. To so najvrednejši eksponati kluba. To je naša dolgoročna vizija, strategija, s katero nameravamo odpreti domači trg.

Mladi bodo v prihodnje dobro razmislili, kateremu klubu izmed treh velikih v Sloveniji (Olimpija, Maribor in Celje, op. p.) se pridružiti. Za nekatere bo odločilen dejavnik denar, spet za druge pa to, da bomo prvaki in bomo igrali v Evropi.

Marko Brest je zadnji nogometaš, ki ste ga pripeljali iz drugega slovenskega kluba za malce večjo odškodnino.

To si je tudi zaslužil. Je še nekaj takšnih kandidatov v drugih slovenskih klubih, a ne smem razkriti njihovih imen. V tem trenutku pa že sestankujemo z njihovimi agenti. Ko večji klubi trkajo na vrata manjših, se igralcem dviguje cena. To je sestavni del nogometa. V enajsterici Olimpije želimo imeti vsaj pet Slovencev, moramo pa bo konca urediti še akademijo, hkrati pa razmišljati o tem, da se naš proračun pokrije od prestopov in Evrope.

To bo zanimivo poletje. Športni direktor mora s svojo vizijo prinesti denar v klub. Najlažje ga je pa drugače potrošiti. Jutri mi lahko date deset milijonov evrov (smeh, op. p.), pa lahko kupim kakšnega Brazilca za milijon evrov ter pet nogometašev tipa Sešlar in Ratnik in bodo vsi srečni. Žal pa ne gre tako.

Pri Olimpiji je Goran Boromisa svojčas sodeloval tudi z Robertom Prosinečkim, zdajšnjim selektorjem Črne gore. "Želim mu vse najboljše. Je ikona hrvaškega in jugoslovanskega nogometa, Crvene zvezde, nenazadnje tudi Olimpije. V nogometu se nekatere stvari vedno ne izidejo tako, kot bi se lahko. Vsaka prekinitev sodelovanja je stresna. Tako tista z mladincem kot tudi s profesionalcem, ki služi milijone evrov. Vselej je stresno. Vsak odhod je takšen," želi Prosinečkemu veliko sreče. Zanimivo je, da se bo nekdanji trener Olimpije s Črno goro letos v kvalifikacijah za SP 2026 pomeril prav v skupini s Hrvaško. Foto: Aleš Fevžer

Bi sprejeli nemoralno ponudbo Celja za opravljanje funkcije športnega direktorja?

Ne, tega pa nikakor ne bi sprejel. V Sloveniji me zanima samo Olimpija.

Podobno je svojčas izjavljal in obljubljal Riera, a so se pozneje stvari razpletle drugače.

Ne, ne. Resnično me zanima le Olimpija. Veste, kaj? Poznam veliko kolegov, ki opravljajo vlogo tehničnih in športnih direktorjev ali pa koordinatorjev, a so nesrečni. So frustrirani, ker ne morejo kakovostno sodelovati z upravnim in izvršnim odborom kluba. Nimajo tega, kar nam omogoča Olimpija. To je zasebni klub v lastništvu Adama Deliusa in direktorja Igorja Barišića, športni direktor pa je Goran Boromisa. Tako preprosto je to pri nas. Morda se sliši komu čudno, a nekatere stvari rešimo že v petih minutah, pri nekaterih pa se lahko tudi sporečemo, a smo naslednji dan že v redu. In to je dobro.

Kakšne pa so vaše ambicije, kar zadeva nogomet v prihodnosti?

Seveda se vidim še kje višje. Normalno, da se. Vsak pri sebi v svetu nogometa skriva takšno ambicijo.

Želite morda postati športni direktor Dinama?

Dinamo je Dinamo. To je institucija. A tudi Olimpija je institucija. Tudi mene zanimajo milijonski vhodni in izhodni prestopi, kakršni se dogajajo pri Dinamu. Sem pa prepričan, da bo počasi tudi Olimpija prišla na takšno raven.

Čeprav se v zagrebškem klubu pretaka ogromno milijonov, pa Dinamo, kar zadeva infrastrukturo, že nekaj časa zaostaja za Olimpijo.

Stožice so proti Maksimirju res fantastičen, moderen, evropski objekt. Tudi Ljudski vrt je lep in stadioni Celja, Mure, koprska Bonifika. V Sloveniji pogrešam le nekaj, kar že dolgo spremlja hrvaški nogomet. Ta dodaten draž, medijsko poročanje, prepire, podkaste, več portalov … Na Hrvaškem je nogomet vsakodnevna tema. O njem se govori med zajtrkom, kosilom ali pa večerjo. To je neka kultura.

Goran Boromisa je prepričan, da je nogomet št. 1 tudi v Sloveniji, vseeno pa za razliko od nekaterih drugih držav v regiji pogreša še malce bolj pestro nogometno kulturo. Foto: Filip Barbalić

V Sloveniji vseeno mislim, da je nogomet šport številka 1. To se vidi. Kapo dol Luki Dončiću, kolesarjem in preostalim imenitnim slovenskim športnikom, a nogomet je vendarle najpomembnejša postranska reč na svetu. Je pa vendarle nogometna kultura na Hrvaškem, v Srbiji, pa tudi Bosni in Hercegovini nekoliko drugačna, bolj živa od tiste v Sloveniji.

Smo pa vseeno videli, samo poglejte zadnji spektakel med Celjem in Olimpijo, ki se je končal s 3:3, kako Slovenija ponazarja mlajšo ligo s hitrejšo, tranzicijsko igro. Ko malce bolj razmišljaš, hitro ugotoviš, da je podcenjena. Na to sem opozoril že stokrat, a bom še enkrat. To pa zato, ker je to nezasluženo. In ker me to boli.

Znane so primerjave prvenstev na Hrvaškem in v Sloveniji. Številni menijo, da ne bo slovenska liga nikoli tako kakovostna kot hrvaška.

Kaj pa vem. Olimpija bi bila v tej sezoni zagotovo pri vrhu hrvaškega prvenstva. O tem sem prepričan. Pa Celje tudi. Slovenija je edina država z območja nekdanje Jugoslavije, ki bo zastopana letos na Euru U-21. Kje pa je Hrvaška? Kje so Hrvati?

Olimpija ima štiri mlade reprezentante, eden je žal poškodovan. Uspeva nam. David Zec je šel iz Celja v nemško bundesligo. Armandas Kučys je bil fantastičen pri Celju, Maribor ima nekaj zanimivih mladih igralcev. Ni vse tako slabo, kot si nekdo domišlja o slovenskem nogometu.

Bi se morda v prihodnosti še kdaj preizkusili kot trener? Olimpijo ste ob koncu prejšnje sezone, to je bilo veliko presenečenje, vodili na dveh tekmah.

Ne, to pa ne. Takrat mi ni šlo najboljše. Olimpijo sem vodil na dveh tekmah, na katerih smo doživeli poraza in nismo bili videti dobro. Zame in za Olimpijo je bolje, da ne bi bil več trener (smeh, op. p.). Našel sem se v delu športnega direktorja. Veliko tega sem se naučil že v Velenju, kjer sem bil trener vratarjev, skavt, koordinator, pa tudi pomočnik trenerja. Takrat sem se še iskal. Rudar je bil prvi klub v moji karieri, ki mi je dal večja pooblastila. Nato sem jih dobil še pri Olimpiji.

Tako je ob koncu prejšnje sezone, ko je po odhodu Zorana Zeljkovića na dveh tekmah vodil Olimpijo, čestital Anteju Šimundži za zmago na večnem derbiju v Ljudskem vrtu. Foto: Jure Banfi

Bi lahko Olimpija, če si bo zagotovila naslov prvaka že po večnem derbiju z Mariborom, zadnje tri tekme do konca sezone odigrala z mlajšimi igralci, tudi mladinci?

Tudi to bi se lahko zgodilo, a bo to, kolikor poznam Victorja, nemogoče. Vedno namreč hoče zmagati. Neverjetno je, kako brutalen gen ima za zmagovalno miselnost. Težko si domišljate, koliko je bil jezen po porazu v Celju, ko smo izpadli v pokalu. Kako je bil jezen nase in na klub. To je super za trenerja, saj je vrnil DNK zmagovalne miselnosti v Stožice. Čez nogometno igro moraš nekaj na tekmi pretrpeti, a te bo po drugi strani znalo to nagraditi, da boš dosegel zmagoviti zadetek in bo cilj izpolnjen.

Med pogovorom vam neprestano brni telefon. Ali zaradi vašega dinamičnega posla kaj trpi družina?

Kakšen dan je lahko res stresno. Telefoni brnijo in zvonijo neprestano. Zanima jih vse. Poglejte, med najinim pogovorom sem prejel vsaj 15 klicev.

Ali vaša družina živi z vami v Ljubljani?

Nič več. Dve leti in pol smo živeli v Ljubljani, potem pa – upam, da žena tega ne bo kje prebrala (smeh, op. p.) – smo se zaradi nje vrnili v Zagreb. Vendarle nismo tako daleč. Nekaj dni na teden sem lahko v Zagrebu. Tako zadnjih osem, devet mesecev veliko potujem, čas za vožnjo med Zagrebom in Ljubljano pa izkoristim za opravljanje telefonskih klicev. Takrat imam mir. Zagreb je bil vedno zelo povezan z Olimpijo. Spomnimo se le na Igorja Bišćana in dvojno krono. In še na številne igralce, ki so pustili lepe nogometne zgodbe.

Pri Olimpiji je bil nekaj časa tehnični direktor, glavni skavt, vlogo športnega direktorja pa opravlja tri leta in pol. V tej vlogi, ki se mu zdi, da mu je pisana na kožo, želi vztrajati še naprej. Foto: R. P.

Kot Zagrebčan z lahkoto razumete slovenski jezik. Boste kdaj javno spregovorili za medije tudi slovensko?

Ampak imam težave (je zelo počasi odgovoril v slovenskem jeziku in nadaljeval, op. p.). Res bo težko, a se bom potrudil (tudi ta stavek je počasi odgovoril v slovenskem jeziku, op. p.). Vsem v klubu govorim, naj takrat, ko me srečajo, govorijo zgolj slovensko in naj ne mešajo jezikov. Tisto mi naredi največ škode, če je pol hrvaško, pol pa slovensko. Verjamem, da bo vedno bolje. Čez šest mesecev pa lahko tudi kandidiram in podobno kot Luka Bobičanec prejmem slovenski potni list. To bom tudi storil. Zakaj pa ne? Nikdar ne smeš ugrizniti roke, ki te hrani. To je zlato pravilo.

Sportal Nejc Žnidarčič, slovenski športnik, ki ima kar 29 medalj s svetovnih prvenstev #video

Sportal Nataša Bokal o boju z rakom: Življenje te zadane tja, kamor misliš, da te ne bo nikoli

Sportal Milenko Ačimović: Če te Zdravljica niti malo ne ogreje, potem nisi pravi za Slovenijo

Sportal Jaka Primožič po hudem padcu in poškodbi: Stvari se počasi postavljajo na svoje mesto

Sportal Bogdan Fink: Dirke Po Sloveniji ne moremo imeti oktobra, ker vse skupaj izgubi smisel