SiolNET. Sportal Drugi športi
5,19

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (103): JANI KLEMENČIČ

"Kdor misli, da je Bled poln, naj gre v Dubrovnik"

5,19

termometer

Ob kavi v njegovi restavraciji smo se na Bledu z bronastim olimpijcem Janijem Klemenčičem pogovarjali o poti, ki jo je prehodil po koncu veslaške in jadralske kariere. S čim se 47-letni Gorenjec ukvarja? Kaj mu je dal šport? Kaj mu pomeni Bled? Zakaj v njegovi restavraciji ni fotografije Iztoka Čopa? Katerim športom danes nameni največ pozornosti?

Eden tistih športnikov, katerega obraz je bil znan tudi tistim, ki niso prav podrobno spremljali veslanja. Z iskrivimi izjavami, pojavljanji na različnih prireditvah in tudi razkrivanji delčkov zasebnega življenja je bil (ne)hote pogosto prisoten v medijskem prostoru. V zadnjih letih manj, pa vseeno ga ob iskanju sogovornika za že 103. del Druge kariere ni bilo težko poiskati. Čvrst veslaški stisk roke nam je ob zanj značilnem ležernem nasmehu namenil na Bledu, ki ga je zaznamoval že kot športnika, zdaj še kot poslovneža.

Jani Klemenčič Foto: Vid Ponikvar
Ko je pred 30 leti nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu v Szegedu, je skupaj z Željkom Mihajlevićem še sedel v dvojcu. V članski konkurenci  pa se je ukoreninil v četvercu brez krmarja, kjer je bil most med generacijami. Od Janše, Mujkiča, Žveglja in pokojnega Mirjaniča do bratov Pirih, Preloga, Sračnjeka in Kolandra. Pohvali se lahko z olimpijskim bronom iz Barcelone 1992, devet let pozneje pa je bil v Luzernu tretji še na svetovnem prvenstvu. Kar nekaj uspehov je nanizal tudi v svetovnem pokalu. A največ je bilo tistih nesrečnih četrtih mest. Kar trikrat je bil četrti na svetovnih prvenstvih, dvakrat pa še na olimpijskih igrah, na katerih je sicer sodeloval kar štirikrat.

Ker se pogovarjava v neposredni bližini jezera s slikovito okolico, ne moreva mimo vprašanja o tem, kako so turisti zaznamovali in po svoje spremenili Bled. Kako na to vprašanje gledate kot domačin in pravzaprav nekdo, katerega delovanje sega tudi v turizem?
Bled je zame pravi biser. To niso le besede. Ko, recimo, tečem okrog jezera, pogledam proti gradu, Triglavu … Zavedam se, da živim v prečudovitem kraju, ki pa je v zadnjem času storil velik korak naprej. Tega sem vesel. V svetu aplikacij turisti hitro širijo glas o Bledu. To sprejemam. Ljudje sicer pravijo, da je Bled prepoln. Morda so premalo hodili po svetu, da bi vedeli, kaj pomeni poln kraj. Naj gredo v Dubrovnik, Benetke ali celo Poreč in opazujejo, koliko ljudi se zgrinja tam. Bled ima čudovito lego. Vedno se boš lahko sprehajal, pa čeprav sredi največje sezone. V Benetkah ali Dubrovniku to ni mogoče. Zajezitev turističnega razvoja se mi ne zdi smiselna. Bolj modro bi bilo razmisliti, kako vse skupaj dvigniti na višjo raven. Posledično to pomeni tudi višje cene. Zaslužek bo večji. Če pa več zaslužiš, lahko več vlagaš. Iz tega Bleda zato lahko nastane še lepši Bled. Jasno, ob upoštevanju okoljevarstvenih norm. A če ne bomo šli naprej, bomo ostali v ozadju.

Predlani se je vrnil v čoln in skupaj z Milanom Janšo, Sadikom Mujkičem in Denisom Žvegljem nastopil na veteranskem svetovnem prvenstvu na Bledu. Predlani se je vrnil v čoln in skupaj z Milanom Janšo, Sadikom Mujkičem in Denisom Žvegljem nastopil na veteranskem svetovnem prvenstvu na Bledu. Foto: Vid Ponikvar

Ste eden tistih športnikov, ki so se dvakrat upokojili. Sprva kot veslač, nato še kot jadralec? Kaj ste imeli, ko je postalo jasno, da zapuščate športne vode?
Ker sva z mamo živela v skromnih okvirih, sem se že zelo zgodaj začel zavedati, da mi šport ne bo omogočil bajnih zaslužkov. Poleg tega mi je bilo jasno, da lahko športnik čez noč ostane brez vsega. Danes si šampion, jutri te ni. Zato sem že krepko pred koncem športne poti privarčevani denar vložil v manjši lokal, ki mi je prinašal vir dohodka in minimalno varnost. Skupaj z jadranjem, s katerim sem podaljšal športno pot in prav tako nekaj zaslužil, ter omenjenim lokalom sem pripravil teren za prehod na novo pot. To je bila tudi moja popotnica za nadaljnje življenje.

In nato tisto vprašanje – kaj pa zdaj?  
Vrhunski športnik, ki pravi, da mu ob koncu kariere ni bilo težko, laže. Življenje vrhunskega športnika je življenje v neki drugi sferi. Ni primerljivo s katerokoli službo. Vključuje tudi adrenalin, stalna potovanja, ciklični sistem s stalnimi spremembami in izzivi. Jaz odkrito priznam, da sem bil v hudi krizi, ko mi je postalo jasno, da bom moral odložiti veslo. Položaj je poslabševalo še dejstvo, da me je v slovo prisilil revmatoidni artritis. Prav zaradi tega sem zelo hvaležen Mitji Margonu, ki me je povabil k jadranju. Verjetno se še sam ne zaveda, kako veliko uslugo mi je naredil. Z njim in Tomažem Čopijem sem jadral na Črni lepotici. Nato me je v svojo posadko povabil še legendarni Russel Coutts. V njegovi družbi sem bil dve leti. Lahko bi še jadral, a sem se, tudi zaradi strahu pred zdravstvenimi težavami, odločil za dokončno slovo in popolno preusmeritev v gostinstvo.

Začelo se je leta 2008 …
Takrat sem imel možnost, da bi kot del spremljevalne zasedbe slovenske olimpijske veslaške reprezentance odpotoval v Peking. Ker pa mi telo ni dovolilo, da bi tja potoval kot tekmovalec, nisem želel na pot kot spremljevalec. Poleg tega sem prav tedaj s partnerjem, ki mi je pomagal tako s financami kot izkušnjami, odprl mehiško restavracijo. Kolikor vem, je bila to druga tovrstna restavracija v državi.

A danes to ni več mehiška restavracija.
Leta 2017 sem se odločil za bolj lokalno zgodbo. V ponudbi smo obdržali nekaj mehiške hrane. Uvedli pa smo več slovenske hrane. Obenem pa smo vse skupaj obogatili še z mednarodno ponudbo. Poleg tega sem restavracijo odel v veslaške barve. Ob tem nisem želel, da bi bil to spomenik meni. Ne, nisem takšen narcis, da bi izobešal le svoje fotografije. Restavracija je zasnovana s petimi stebri, ki predstavljajo olimpijske igre z veslaškimi kolajnami. Eno steno sem namenil klubu, ki je bil moja iztočnica za vse vrhunske rezultate, eno pa sebi.

Večji del kariere je preživel v četvercu brez krmarja: na fotografiji v finalu Luzerna 2004 (še brata Pirih in Grega Sračnjek) Večji del kariere je preživel v četvercu brez krmarja: na fotografiji v finalu Luzerna 2004 (še brata Pirih in Grega Sračnjek) Foto: Getty Images

Ob sprehodu po restavraciji in ogledu replik olimpijskih kolajn ter fotografij v oči bode dejstvo, da ni mogoče nikjer zaslediti Iztoka Čopa. Zakaj?
Ne vem, ali sem pravi naslov za to vprašanje. To ni zraslo na mojem zelniku. Vse dobitnike kolajn sem obvestil o svoji nameri in jih prosil za dovoljenje, da uporabim njihove fotografije. Vsi so privolili, Iztok pač ne. Odgovoril mi je, da se s tem ne strinja. Njegovo odločitev spoštujem in upoštevam.

V kolikšni meri ste prisotni v restavraciji?
Lahko sem 365 dni na leto prost. Lahko delam 365 dni. Sam sebi pišem delovnik. Je pa dejstvo, da moram biti veliko prisoten. Na začetku je bilo tega sicer več, saj sem pogosto poprijel za delo. Še danes mi ni težko. To je pač del gostinstva.

jani klemenčič Foto: Vid Ponikvar Od športa do športa

"Če nisem bil prvak v veslanju, sem bil pa v jadranju," o svojih športnih dogodivščinah z nasmehom pripoveduje danes 47-letni gostinec iz Zasipa, ki je po koncu veslaške kariere zajadral med jadralce in bil med drugim z Igorjem Lahom ter Črnim sokolom prvak v razredu RC44. Spogledoval se je tudi z bobom, se preizkusil v jeklenem triatlonu in se med drugim povzpel na Kilimandžaro.

A to ni vaš edini poklic. Z Miho Pirihom že vrsto let pripravljata delavnice z veslaškim pridihom. Kako uspešna sta na tem področju?
Sprva sva trkala na vrata. Zdaj se niti ne oglašujeva, saj je povpraševanj dovolj ali kar preveč. Tesno sodelujeva z blejsko poslovno šolo IEDC. Pripravljamo seminarje. Vse več pa je individualnih povpraševanj. Delali smo za večino največjih slovenskih podjetij. To je znak, da so ljudje prepoznali dodano vrednost. 

Kaj pravzaprav ponujata?
Izogibam se izrazu "team building". Gre za programe skladnosti. Spoštujem vse športe. A veslanje je tisti šport, v katerem lahko vlečeš vzporednice z življenjem in poslovnim svetom. Ponujava torej prenos veslaških izkušenj v poslovni svet. Zakaj? Veslač potrebuje individualno bazo. A v trenutku, ko ga trener vpokliče v ekipo in mu nameni mesto v čolnu, mora pozabiti nase. Pomembna je le ekipa. Podobno je v poslovnem svetu, kjer vsako podjetje potrebuje dobrega direktorja, dobrega prodajnika, dobrega skladiščnika, dobro čistilko … Da sistem deluje, se je treba osredotočiti na odgovornost, zaupanje, skladnost, komunikacijo … V naših programih se torej ukvarjamo s tem, kako posameznika vključiti v ekipo. Začnemo z veslaškimi simulatorji, kjer vsi osvojijo tehniko. Nato sestavimo ekipe in jih presedemo na povezane simulatorje. Tam se že pojavljajo vprašanja skladnosti, odgovornosti, zaupanja in komunikacije. V naslednji fazi se preselijo v čolne, kjer se doda še dejavnik ravnotežja. V čolnu sta vedno dve nekdanja veslača. Po veslaški tekmi program zaključimo z interaktivno delavnico, na kateri se posvetimo največji težavi konkretnega podjetja.

In najpogostejša težava je …
Egoizem.

Damir Dugonjić Sportal Onkraj Atlantika si je ustvaril družino in novo kariero, a na plavanje še ni pozabil #video

Tudi vas to delo sili v stalno športno aktivnost?
Rad se ukvarjam s športi. S tem nimam težav.

Kaj pa zdravje? Posledice kariere. Omenili ste revmatoidni artritis. Kako ga občutite danes?
Na srečo ga občutim le štirikrat na leto, in sicer tedaj, ko se odpravim na zdravniški oziroma revmatološki pregled. Poleg tega si enkrat na mesec v mišico vbrizgam zdravilo. To je vse.

Navijaški utrinek z EuroBasketa 2017 Navijaški utrinek z EuroBasketa 2017 Foto: Vid Ponikvar Dotakniva se veslanja še na malce drugačen način. Ste sprejeli lestvico priljubljenosti in razširjenosti športov ter se sprijaznili z medijskim položajem veslanja ali pa spadate med tiste, ki zagovarjajo tezo o krivični zapostavljenosti?
S tem se nikoli nisem obremenjeval. Nikoli nisem bil užaljen, če nisem bil na naslovnici. Povsem naravno pa je, da se vsak športnik bojuje za svoj prostor pod soncem. Če nisi na očeh javnosti, boš namreč težje prihajal do finančnih sredstev. Zato bi lagal, če bi rekel, da si med kariero nisem želel več pozornosti. No, danes, v poplavi lažnih novic in vdorov v zasebnost, ko je dovoljeno skoraj vse, sem celo vesel, da veslači nismo tako zelo izpostavljeni. Po drugi strani pa je treba priznati, da je veslanju, za katero je znano, da je aristokratski šport z izjemno tradicijo, tudi v Sloveniji uspel medijski preboj. Zakaj? Po zaslugi naših uspehov.

Danes teh uspehov ni. Veslanje je bleda senca nekdanje kovačnice kolajn. Vaš pogled?
Ni mi vseeno, kaj se dogaja. Lahko govorimo o krizi, lahko pa govorimo o nihanjih. Vsi športi nihajo. Po osamosvojitvi ni bilo uspehov v hokeju, nogometu, plavanju ali odbojki. Prišli so pozneje. Veslači smo takrat osvajali kolajne in dolgo držali korak z najboljšimi, pa pozneje padli. Podobne so krivulje večine športov. Če pa potegnemo črto, lahko ugotovimo, da smo Slovenci zelo uspešni športniki. Danes res v drugih panogah. Veslanje? Upam, da se bodo vrnili boljši časi. Je pa dejstvo, da gre za izjemno zahteven šport, ki morda ni povsem skladen z življenjem današnje mladine. V veslanju ni popuščanja, ni odstopanj. Trdo se dela vsak dan. O tem večkrat razmišljam, ko se spominjam svoje kariere. Mene so na površju držali tudi dobri rezultati. Stalno smo nastopali v finalnih tekmah. Motivacija zato ni bila vprašljiva. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi se potegoval za B ali C finale.

Kateri športi ali športniki pa vas najbolj pritegnejo?
Jaz sem strasten navijač. Jokal sem ob uspehih Tine Maze, Roberta Kranjca, Petra Prevca … Noro je bilo tudi v Istanbulu, kjer sem navijal za naše košarkarje v finalu EuroBakseta 2017. Pred kratkim sem si ogledal tudi obračun Gorana Dragića in Luke Dončića v Miamiju. To so nore zgodbe, ki jih piše slovenski šport. Prav omenjena košarkarja tudi najbolj spremljam in spoštujem. Pa Anžeta Kopitarja in hokejiste, skakalce, nogometaše … Spremljam celoten šport.

kolaz Sportal Plovba od lepot Slovenije do Luke Dončića Katja Požun Sportal Zadnja leta v skokih z muko vstajala, zdaj cveti v povsem drugem poklicu #video Sinhrono plavanje Sportal Ko so za olimpijske medalje streljali žive golobe, pisali pesmi in sinhrono plavali sami s seboj

Komentarji

8

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Godcat / 29.04.2019. ob 14:26 +1 - 1

    Čop pa seronja kot seronja. Materialist.

    +1 - 1
  • razzz / 28.04.2019. ob 21:26 +1 - 1

    cuota uni k nic ne nosijo so samo hrvati siptarji srbi, samo oni se svercajo po sloveniji pa glihajo cene tko da tih bod kdo komu dnar nos, mi hrvatom ogromno in srbom a kaj oni samo cente

    +1 - 1
  • razzz / 28.04.2019. ob 21:05 +2 - 2

    slo. novinarji ste izdajalci, promovirate tujce nas pa v nulo, cas je da se vase lazi skensla idijoti izdajalski, mars v dubrovnik kot zgleda ste vsi novinarsji srbi siptarji hrvatje

    +2 - 2
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin