SiolNET. Sportal Drugi športi
6,79

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (102.): Damir Dugonjič

Onkraj Atlantika si je ustvaril družino in novo kariero, a na plavanje še ni pozabil #video

6,79

termometer

Damir Dugonjić
Eden najboljših slovenskih plavalcev vseh časov Damir Dugonjič se je po študiju na univerzi Berkeley v Kaliforniji in poroki z Američanko Camillo ustalil v ZDA. Z ženo sta si ustvarila družino in nov dom. Foto: Bor Slana

"Dejstvo, da sem olimpijec, v ZDA odpira mnogo vrat. Ko sem se prijavil za službo, s katero se trenutno ukvarjam, je delodajalec dejal, da mi sploh ni treba pošiljati življenjepisa, saj to, da sem udeleženec olimpijskih iger, o meni pove dovolj. Pomeni, da imaš delovne navade in cilje in da boš zagotovo doprinos podjetju," o pomenu olimpijske izkušnje pravi Damir Dugonjič, eden najboljših slovenskih plavalcev v zgodovini, ki si je družino in življenje ustvaril onkraj Atlantika.


Damir Dugonjič je eden najboljših plavalcev v slovenski plavalni zgodovini. Njegov plavalni vrhunec sega v leto 2012, ko je v Debrecenu na Madžarskem osvojil naslov evropskega prvaka na 50 metrov prsno, in leto pozneje, ko je v Herningu na Danskem postal še evropski prvak na 50 metrov prsno v kratkih bazenih. Ogromno mu pomenita tudi dve 4. mesti na svetovnem prvenstvu, kjer je konkurenca še veliko bolj zgoščena. Dugonjič, dolgoletni član PK Fužinar Ravne, ima v svoji zbirki tudi naslov mladinskega svetovnega prvaka in prvaka NCAA (prvenstvo ameriških univerz).

Danes 31-letni plavalec uradno in javno še ni odplaval svoje zadnje dolžine, neuradno pa je to storil avgusta 2016 na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, kjer je na 100 metrov prsno osvojil 21. mesto, kar je bilo precej manj, kot je pričakoval na svojih že tretjih olimpijskih igrah (Peking 2008, London 2012, Rio de Janeiro 2016).

203 centimetre visoki Korošec danes z ženo Camillo, Američanko alžirskih korenin, s katero sta se spoznala med študijem na univerzi Berkeley v Kaliforniji, in dveinpolletno hčerko Keiro živi na otoku Bainbridge blizu Washingtona s pogledom na Seattle. Ukvarja se z gradnjo ekoloških hiš, pravkar pa jo gradi tudi za svojo družino.


Damir Dugonjič z ženo Camillo in hčerko Keiro. Damir Dugonjič z ženo Camillo in hčerko Keiro. Foto: osebni arhiv Danes je velikonočna nedelja. Kakšnega poudarka je deležna v ZDA, kjer ste si ustvarili družino in zakorakali v drugo kariero?

Velika noč v Ameriki je veliko manj povezana s krščanstvom, pa tudi sicer so tukaj vsi prazniki veliko manj povezani z religijo kot v Sloveniji. Prazniki so tako precej bolj usmerjeni v prodajo izdelkov in zabavo, bolj kapitalistično je videti vse skupaj.

Po olimpijskih igrah v Riu de Janeiru ste kar nekako izginili. Uradno nikoli niste dejali, da končujete športno kariero, neuradno pa ste svojo zadnjo dolžino odplavali v olimpijskem bazenu 6. avgusta 2016. Načrtujete tudi uradno slovo?

Res je, vse skupaj je bilo malo čudno, tudi pri meni. Po olimpijskih igrah v Riu sem se odpravil v ZDA, sploh se nisem vračal v Slovenijo. Žena je bila visoko noseča, dolgo se že nisva videla in takrat sem kar nekoliko pozabil na plavanje. Uradno kariere še nisem končal, imam pa to v načrtu. Morda junija, ko bomo z družino obiskali Slovenijo in bom organiziral poslovilno druženje. Plavati še znam, tako da mi ne bo težko še enkrat skočiti v bazen (smeh, op. a.).

Se bo to zgodilo na Koroškem?

Da, mislim, da se bo. Tam sem začel plavati in lepo bi bilo, če bi tam tudi končal. Datuma še ne vem, pogovoril se bom s trenerjem (Matijo Medveškom, op. a.). Morda bo na Ravnah na Koroškem državno prvenstvo, bomo videli. 

Športno kariero bi rad zaključil na Koroškem, kjer je tudi začel svojo plavalno pot. Športno kariero bi rad zaključil na Koroškem, kjer je tudi začel svojo plavalno pot. Foto: Vid Ponikvar

Je bil razlog za tako hitro slovo od plavanja tudi razočaranje po 21. mestu na 100 metrov prsno, kar je verjetno manj od pričakovanj?

Da, z rezultatom takrat vsekakor nisem bil zadovoljen. Pričakoval sem polfinale, tam pa bi se lahko potegoval za finale. Medalja je bila nedosegljiva, vendar bi bil tudi s finalom zadovoljen. Tega sem si na svojih zadnjih olimpijskih igrah res želel. Bil sem razočaran, a sem to hitro odmislil. Težko sem čakal, da spet vidim ženo. Želel sem ji biti čim bolj v pomoč. Hčerka se je rodila dva meseca po olimpijskih igrah.

So tri leta od olimpijskih iger v Braziliji hitro minila, vam manjka kaj iz časov tekmovalnih dni?

Hitro je šlo, da, zdaj sem že povsem v drugih vodah. Prvo leto sem še dokaj aktivno plaval v ZDA, na otoku Bainbridge, kjer živimo. Skušali so me prepričati, da bi se vključil kot trener, a me je zaneslo drugam, v gradbeništvo.

Sem se pa za kratek čas preizkusil tudi kot trener. Sodeloval sem na dvodnevnem plavalnem kampu, kjer je treniralo 150 otrok, skupaj z njimi sem bil v vodi, vodil sem predavanja … Otroci zelo radi poslušajo nekoga, ki se je že udeležil olimpijskih iger, zanimajo jih olimpijske izkušnje. Tudi sicer sem se večkrat udeležil njihovega treninga prsnega sloga in jih učil.

Bi vas delo trenerja zanimalo?

Ne, ne bi se rad vrnil v plavanje, čeprav ga na nek način pogrešam. Predvsem tekmovanja, vsakodnevne treninge pa malo manj.

Še vedno spremljam večja plavalna tekmovanja, slovenske plavalce in tekmece, ki so bili moji prijatelji v tekmovalnem obdobju. Nekaj jih še vedno plava. Plavanje napreduje, rezultati so neverjetni, svetovni rekordi padajo kot za šalo, mlajši so vedno bolj v ospredju.

"Pogrešam predvsem plavalna tekmovanja, treninge pa malo manj." "Pogrešam predvsem plavalna tekmovanja, treninge pa malo manj."

Je plavanje šport, ki bi ga svoji hčerki priporočili, ali bi jo raje usmerili drugam?

Če bi si sama tega želela, bi jo seveda podprl. Mislim, da je plavanje krasen šport, naučiš se trdega dela, to pa ti še kako pomaga tudi v življenju zunaj športa. To opazim tudi zdaj, ko delam v gradbeništvu. Veliko ljudi ne ve, kaj je to trdo delo, ker tega niso vajeni, jaz pa sem.

Peter Mankoč je dejal, da je ena od velikih sprememb po koncu kariere tudi sprememba telesa. Tudi pri vas?

Niti ne, nisem vajen jesti slabe hrane, poleg tega sem fizično zelo aktiven, še zdaj nekajkrat tedensko hodim na bazen, pa tudi moje delo je fizično dokaj zahtevno. Tudi glede na svojo višino bi potreboval kar precej kilogramov, da bi se opazilo, da sem se zredil (smeh, op. a.).

"Po olimpijskih igrah v Riu sem si vzel samo dva tedna prosto. Ni mi preostalo drugega, kot da čim prej začnem služiti." "Po olimpijskih igrah v Riu sem si vzel samo dva tedna prosto. Ni mi preostalo drugega, kot da čim prej začnem služiti." Foto: Bor Slana Ste hitro zagrizli v drugo kariero?

Da, precej hitro. Samo dva tedna sem si vzel prosto (smeh, op. a.). Delati sem začel že konec avgusta 2016, sicer pa sem bil že prej dogovorjen. Ni mi preostalo drugega, kot da čim prej začnem služiti (smeh, op. a.).

Ukvarjate se z gradnjo ekoloških hiš. Kaj točno je vaše delo?

Ukvarjam se z gradnjo nizkoenergetskih hiš, ki so povsem prilagojene stranki (custom made). Delam pravzaprav vse, vsega sem se moral naučiti na novo, od obdelovanja lesa do meritev v inčih, če izpostavim samo nekaj stvari. Običajno delamo pet hiš naenkrat, v vsaki opravimo določen del.

Željan sem novih znanj, želim, da je delo v gradbeništvu moja nova kariera.

V tem obdobju me pripravljajo za vodjo projektov. No, hkrati pa gradim tudi svojo hišo. Mislim, da je moja prihodnost v gradbeništvu in ekologiji.

Koliko vam pri tem lahko pomaga izobrazba? Na ameriški univerzi Berkeley ste diplomirali iz ekologije.

V ekogradnjah vidim prihodnost gradnje, mislim, da mi bodo ta znanja zelo koristila.

Kako ste sploh prišli do gradbeništva?

Z ženo sva se pogosto pogovarjala o tem, kaj bi želel početi po koncu kariere. Vedel sem samo to, da si želim aktivnega dela, ne bi mogel sedeti v pisarni, na primer. Tudi moj stric se je ukvarjal z gradbeništvom in v mladosti sem mu večkrat pomagal pri delu. Sem si pa vedno želel zgraditi lastno hišo in to trenutno tudi počnem.

Sicer pa je gradbeništvo v ZDA cenjen poklic, pa tudi zaslužiti se da kar dobro. Mislim, da je v Sloveniji glede tega precej drugače, ni preveč cenjeno, vsaj tako se mi zdi.

Z ženo Camillo sta se spoznala na univerzi Berkeley v Kaliforniji. Z ženo Camillo sta se spoznala na univerzi Berkeley v Kaliforniji. Foto: Bor Slana

Kakšno se vam zdi življenje v ZDA, pogrešate Slovenijo?

Da, zelo, oba z ženo jo pogrešava. Velikokrat se pogovarjava o tem, da bi zbežala nazaj. Imela sva mirno okolje, mirno življenje. Jaz sem plaval, ona se je ukvarjala z vrtom. Zdi se mi, da bi bilo to okolje res odlično za odraščanje najine hčerke Keire. Morda se v prihodnosti vrneva za vedno.

Ali hčerka govori slovensko?

Učimo jo, tudi z mojimi starši se pogovarja slovensko.

Dugonjič z družino živi na otoku Bainbridge blizu Washingtona:

Kako z distance gledate na svojo plavalno pot? Se vam zdi, da ste izkoristili svoj potencial ali bi lahko glede na svoje sposobnosti dosegli več?

Zagotovo bi lahko dosegel več, želel sem si več. Včasih se mi zdi, da nisem bil stoodstotno pri stvari, da nisem storil vsega, kar bi lahko. Predvsem ko sem se pogovarjal s soplavalci, ko sem spremljal, kaj vse so oni vložili v plavanje, da bi dosegli svoj cilj.

Mislim, da sem imel še ogromno manevrskega prostora, veliko dejavnikov bi lahko izboljšal, regeneracijo, prehrano, na primer … Mislim, da sem imel talent in da sem predvsem proti koncu kariere trdo delal, a ni bilo dovolj. Je pa res, da se potem ne bi mogel toliko posvečati družini, osebno pa mi je ta del življenja zelo pomemben.

Manevriranje med družino in profesionalnim športom je kar precej zahtevno. Če bi zaslužil več, bi družina lažje razumela mojo odsotnost in prioritete.

Damir Dugonjić Foto: Stanko Gruden, STA

Katere lovorike vam največ pomenijo?

Naslovi evropskega prvaka in dve 4. mesti na svetovnem prvenstvu v Barceloni. Čeprav nisem osvojil medalje, sem bil rezultata in dosežka takrat zelo vesel.

Ta tekma je bila prelomnica v moji karieri. Če bi tam (SP v kratkih bazenih, Doha 2014) osvojil medaljo, bi bil mogoče že zadovoljen in že takrat končal kariero ali pa, obratno, storil še dodaten korak proti svetovnemu vrhu.

Tudi naslovi NCAA (tekmovanje ameriških univerz, op. a.) mi ogromno pomenijo. To je bilo povsem drugo poglavje v moji športni karieri, v katerem sem prvič okusil, kaj pomeni ekipno tekmovanje. To je v ZDA izredno pomembno. Štiri leta sem plaval za univerzo, vse je bilo podrejeno ekipi, prisotno je bilo res veliko spodbujanja in zdi se mi, da sem takrat najbolj užival v plavanju.

Dugonjič je še vedno lastnik več državnih rekordov, tudi na 100 prsno iz Rima leta 2009. Dugonjič je še vedno lastnik več državnih rekordov, tudi na 100 prsno iz Rima leta 2009. Foto: Vid Ponikvar

Vaši državni rekordi na 50 m (0:26,70 iz Kazana 2015) in 100 prsno (0:59,66 iz Rima leta 2009) še vedno držijo, enako velja tudi za 100 m prsno v kratkih bazenih (0:57,06 iz Dohe 2014). Mislite, da se bodo obdržali še nekaj let ali pa je bistvo rekordov to, da se jih podira?

Mislim, da bom državni rekord na 100 metrov prsno obdržal še do olimpijskih iger leta 2020, medtem ko bo na 50 metrov prsno Peter John Stevens verjetno že letos plaval hitreje od državnega rekorda. Držim pesti, da mu to uspe v finalu, s tem bo tudi blizu odličju. Seveda upam, da bo presenetil tudi na 100 metrov prsno. Mislim, da bo v kratkih bazenih definitivno že letos plaval pod 57 sekundami.

Držim pesti za vse slovenske plavalce in spremljam njihove rezultate. Komaj čakam, da jih pridem spodbujat na kakšnem večjem tekmovanju. 

Ste od slovenske plavalne stroke ali zveze dobili kakšno ponudbo, povabilo k sodelovanju? Sara Isaković je za kratek čas prevzela vlogo direktorice Plavalne zveze Slovenije, a jo je zaradi prenizkega honorarja opustila.

Ponudbe nisem dobil, bi pa slovenskemu plavanju pomagal prostovoljno. Karkoli bi se dalo. Tako bi nekako plavanju vrnil to, kar je bilo vloženo vame. Lepo bi bilo, če bi jim tudi jaz lahko kakorkoli pomagal, če bi to želeli. Si pa za zdaj še ne želim, da bi bila to moja služba.

"Dejstvo, da si olimpijec, v ZDA odpira mnogo vrat." "Dejstvo, da si olimpijec, v ZDA odpira mnogo vrat." Foto: Sportida

Kako pomembno je v ZDA dejstvo, da ste trikratni udeleženec olimpijskih iger, če sploh je?

Izjemno pomembno. Ljudje do olimpijcev kažejo veliko spoštovanje. Američani so zelo športno usmerjeni, sicer se sami ne ukvarjajo s športom toliko kot Slovenci, imajo pa zelo radi šport in zelo spoštujejo športnike. Obsedeni so s športom.

Tudi sicer dejstvo, da si olimpijec, odpira mnogo vrat. Ko sem se prijavil za službo, s katero se trenutno ukvarjam, je delodajalec dejal, da mi sploh ni treba pošiljati življenjepisa, saj to, da sem udeleženec olimpijskih iger, o meni pove dovolj. Pomeni, da imaš delovne navade in cilje, da boš zagotovo doprinos podjetju.

Kako gledate na svojo ameriško šolsko izkušnjo? Trenutni selektor slovenske plavalne reprezentance Gorazd Podržavnik je že večkrat opozoril na slabo pripravljenost slovenskih plavalcev, ko se ti vrnejo s študija v ZDA.

Mislim, da je to zelo odvisno od same univerze in posameznika. Moja izkušnja je zelo pozitivna, trenerji so me vedno zelo spodbujali, tudi kadar sem nastopal za Slovenijo (od marca) in ni šlo za univerzitetno tekmovanje. Trener me je obiskal tudi v Sloveniji, spremljal na svetovnem prvenstvu, veliko se je osredotočal name. Je pa seveda res, da je v Sloveniji vse bolj individualno, ker je plavalcev manj. Težava je to, da je premalo sparing partnerjev in moraš zaradi konkurence še vseeno v tujino.

Damir Dugonjić Foto: Bor Slana

Kako je v ZDA poskrbljeno za športnike po koncu kariere? Merim na mehanizme pomoči.

Jaz osebno nisem bil deležen nobene pomoči, medtem ko v ZDA, vsaj plavalci, večinoma ostanejo v plavalni družini, delajo kot trenerji, komentatorji, fizioterapevti ali predavatelji. Dobitniki olimpijske medalje pa se lahko kar upokojijo, saj v času kariere zaslužijo dovolj.

Predlagam, da se za konec posvetiva povsem drugi temi, ki pa zadnje leto zelo intenzivno povezuje ZDA in Slovenijo: Luka Dončić. Ste tudi sami občutili evforijo, ki se je ustvarila okrog predstav in osebnosti Dončića?

O, seveda. Tudi tukaj v Washingtonu se jo čuti. Zelo ponosen sem, da imamo športnika, ki je tako obnorel Američane. Pogosto sem deležen vprašanj, ali poznam Dončića (smeh, op. a.).

Res dobro in atraktivno igra in deležen je res zelo veliko pozornosti. Tudi sam ga rad gledam. Moram priznati, da pred tem nisem spremljal lige NBA, zdaj pa to kar redno počnem. Veliko pogosteje kot prej.

Komentarji

4

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • spletnaentiteta / 01.05.2019. ob 14:09 0 0

    Ja, SASO, blizu Washingtona. Obstaja tudi država Washington.

    0 0
  • zemljamogsna / 23.04.2019. ob 15:10 0 0

    faca

    0 0
  • JOZEJOZE / 22.04.2019. ob 16:53 0 0

    Prav zares,pri nas se še premalo zavedamo,da delovne navade niso in pripravljenost za novo učenje niso samoumevne.

    0 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin