SiolNET. Sportal Atletika
2,62

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (153.) - Sonja Roman

Slovenska junakinja iz leta 2009, ki je v Nemčiji našla svojo srečo

2,62

termometer

Sonja Roman
Sonja Roman je bila ena najbolj vsestranskih tekačic v zgodovini slovenski atletiki. Danes šestkrat na teden teče zgolj še za svojo dušo. Foto: Vid Ponikvar

Sonja Roman, slovenska rekorderka v teku na 1500 metrov in srebrna z dvoranskega evropskega prvenstva v Torinu leta 2009, danes živi v Nemčiji. Tja jo je po 23 let trajajoči atletski karieri odpeljala ljubezen, a se je nameravala vrniti v Slovenijo. Številne priložnosti, ki so se ji tam odprle, so poskrbele, da se je zgodilo drugače. V mestu Dessau, 120 kilometrov južno od Berlina, zdaj živi že šesto leto. S čim se ukvarja sedaj in kako živi?

"Leta 2014 sem v Nemčiji nastopila na tekmi, na kateri sem spoznala zdajšnjega partnerja, ki je tam skrbel za logistiko. Preskočila je iskrica, odlično sva se ujela, tako da je steklo hitro. Najprej sem eno leto pogosto potovala med Slovenijo in Nemčijo, potem sem ugotovila, da je to ob treningih prenaporno, zato sem se odločila, da se preselim k njemu. Načrt obeh je bil, da bo tako samo do konca moje atletske poti. Tudi njemu je Slovenija namreč zelo všeč, a potem se je izšlo tako, da so se mi tam odprle nekatere možnosti, za katere nisem niti mislila, da se mi bodo. Usoda je hotela, da sem še vedno tukaj. Ne vem, do kdaj. Bomo videli, kaj prinese prihodnost," je za začetek to, kako je pristala v manjšem mestu s približno 80 tisoč prebivalci na vzhodu Nemčije, pojasnila Sonja Roman, ki govori približno tako, kot je tekla. Kot navita.

Danes v Nemčiji počne marsikaj in svoje znanje prenaša na mlajše. Danes v Nemčiji počne marsikaj in svoje znanje prenaša na mlajše. Foto: osebni arhiv Morda zaradi tega, ker je njen življenjski ritem res zelo pester in se po koncu profesionalne atletske poti pred tremi leti ni umiril. Prej nasprotno, a je s tem zelo zadovoljna. Z zelo zahtevnim preklopom za mnoge uspešne športnike in športnice v novo življenje je namreč opravila z lahkoto.

"Nazadnje sem tekla na evropskem prvenstvu v Amsterdamu, a sem potem eno leto še trenirala, leta 2017 pa sem rekla, da je bilo 23 let atletike dovolj. Že leto pred tem so me v lokalnem atletskem klubu nagovorili, da bi se jim priključila, saj niso imeli trenerja za srednje in dolge proge. Bila sem malo skeptična, a sem po premisleku ponudbo sprejela. Potem sem začela delati še v rokometnem klubu in v fitnesu, ob tem pa še vedno šestkrat na teden tečem sama zase. Skratka, moj prehod iz atletske kariere je bil res tak, da ni bilo nobene krize, saj sem še vedno v atletiki in v športu. Res je, da nimam prav veliko časa, saj sem praktično od jutra do večera v pogonu, a delam to, kar rada počnem. Sijajno je tudi to, da moje delo ni monotono. Ne znam si predstavljati, da bi osem ur na dan petkrat v tednu počela eno in isto," je pojasnila Prekmurka, ki je v Nemčiji razpeta med delom v atletskem klubu 1.LAC Dessau, drugoligaškem rokometnem klubu DRHV06 in športnem centru AktiVital, v katerem je tudi zaposlena.

Mesto s sijajno arhitekturo in prelepimi vrtovi

Mesto Dessau in njegova okolica sta znana tudi po vetrnicah. Mesto Dessau in njegova okolica sta znana tudi po vetrnicah. Foto: Reuters Dessau je mesto v zvezni nemški deželi Saška-Anhalt, ki ima po zadnjem štetju leta 2016 nekaj manj kot 78 tisoč prebivalcev. Leži na stičišču rek Mulde in Elbe, ki pogosto poplavljata. Leta 2002 je bila največja poplava, zaradi katere je bil precejšen del mesta pod vodo.

Zgodovino mesta Dessau je zaznamovala tudi znana oblikovalska šola Bauhaus, ki je pred 100 leti nastala tam in je velik pečat pustila tudi v tamkajšnji arhitekturi, tako da je v mestu precej zanimivih stavb.

Mesto ponuja tudi številne cerkve, grad, muzej in prelepe vrtove. Eden od njih se je znašel celo na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.

Medalja in olimpijske igre v Nemčiji odpirajo vrata

Zaposlena je v centru centru AktiVital. Zaposlena je v centru centru AktiVital. Foto: Nadine Lindner/aktiVital "To je pravzaprav zdravstveni center, ki ima 2400 članov, ki so v povprečju stari 55 let. Nudimo jim diagnostiko, na podlagi katere izdelamo plan za vsakega posebej. Delo s tako starimi je odlično, saj so zelo hvaležni. Imam srečo, da je v tem centru dobro poskrbljeno tudi za zaposlene in se vlaga v njihovo napredovanje. Lastnik nas spodbuja k izobrazbi, tako da sem v tem času, odkar sem tukaj, naredila že izpite za treniranje atletike in fitnesa kot tudi rehabilitacijo v športu," je povedala nekdanja slovenska zelo uspešna atletinja, ki je nastopila na številnih velikih tekmovanjih in ob srebrni medalji z dvoranskega evropskega prvenstva 2009 dvakrat, v letih 2008 in 2012, tekla tudi na olimpijskih igrah.

Nekaj, kar Nemci znajo zelo ceniti. To je tam na najlepši način ugotovila na svoji koži, saj so ji ti uspehi odprli marsikatera vrata. Tako v tamkajšnjem atletskem klubu, v katerem se ukvarja z mladimi kot v športnem centru in tudi v rokometnih vodah, kjer je seveda zadolžena za atletske treninge.

Skupinska fotografija s članskim rokometnim moštvom DRHV 06, v katerem skrbi za pripravo igralcev. Skupinska fotografija s članskim rokometnim moštvom DRHV 06, v katerem skrbi za pripravo igralcev. Foto: Elsenpix

"Dobila sem občutek, da Nemci res znajo ceniti to, da sem tekla na olimpijskih igrah in imam medaljo z evropskega prvenstva. Ko sem prišla v fitnes center, so na spletu objavili velik članek o meni in znali iz tega narediti reklamo za oboje. Tudi rokometaši so bili, ko sem prišla k njim, do mene zelo spoštljivi in so vedeli, kdo sem. To zgodbo so znali prodati tudi v medijih, ki so se že večkrat spomnili name. Nikoli nisem bila taka, da bi se hvalila, tako da mi je včasih ob tem kar malce nerodno, a seveda prija. Lepo je videti, da je teh 23 let življenja, ko sem živela zgolj in samo za atletiko, pustilo sled," je zadovoljno ugotovila Romanova, ki ima seveda bolj malo prostega časa, a ga niti ne potrebuje.

"Delam to, kar rada počnem, tako da je prosti čas zame kar moje delo. Tisto malo časa, ko ni nobenih obveznosti in sem doma, pa najraje na kavču gledam televizijo," je povedala in v podobnem slogu nadaljevala.

Doma je bolj redko, a ko najde trenutke brez obveznosti, najraje poseda na kavču in gleda televizijo. Doma je bolj redko, a ko najde trenutke brez obveznosti, najraje poseda na kavču in gleda televizijo. Foto: Vid Ponikvar

"Včasih sem razmišljala o tem, kaj bom počela po karieri. Bilo me je kar malce strah, potem pa se je zgodilo, da je bil prehod tako mehak, da se ga niti nisem zavedala. Kar naenkrat nisem več atletinja, a vseeno počnem stvari, v katerih uživam. Res sem lahko zadovoljna. V vseh teh letih, ko sem bila atletinja, je bilo marsikaj lepega, a včasih tudi hudo. Obžalujem ne ničesar in niti ne mislim, da sem kaj zamudila. Zelo sem zadovoljna s tem, kako je bilo in kako je zdaj," je bilo lepo slišati besede iz ust slovenske rekorderke v teku na 1500 metrov, ki jih je leta 2009 na mitingu zlate lige v Rimu pretekla v odličnem času 4:02,13.

Rekord je vzela Jolandi Čeplak

Slovenska rekorderka je že več kot desetletje. Slovenska rekorderka je že več kot desetletje. Foto: Sportida Slovenija je imela v preteklosti sijajno tekačico na srednje proge, ki je osvajala medalje na največjih tekmovanjih. Seveda, beseda teče o Jolandi Čeplak, nekdanji evropski prvakinji v teku na 800 metrov, dobitnici olimpijske medalje in še vedno svetovni rekorderki v dvoranskem teku na 800 metrov.

Velenjčanka, ki so jo pozneje sicer dobili pri jemanju nedovoljenih poživil, je tekla tudi na 1500 metrov in bila tudi tam zelo hitra. Njen rezultat 4:02,44, ki ga je v tej disciplini dosegla leta 2003 v Eugenu v ZDA, je bil nekaj časa slovenski rekord. Tako je bilo vse do 10. julija 2009, ko ji ga je iz rok vzela Romanova, ki je na mitingu zlate lige v Rimu za 31 stotink popravila mejnik Čeplakove.

Čeplakova je sicer še vedno dvoranska rekorderka. Leta 2002 je v Glasgowu tekla 4:05,44.

Romanova je v dvorani najhitreje tekla 4:06,75, kar ji je uspelo v Stockholmu leta 2007.

Primerjava Nemčije in Slovenije? Precej podobno.

Čeprav v življenju uživa, pa tudi ona priznava, da domače Prekmurje in Hodoš, od koder prihaja, pogreša.

Slovenijo, družino in tamkajšnje prijatelje pogreša, a se za zdaj vidi v Nemčiji. Slovenijo, družino in tamkajšnje prijatelje pogreša, a se za zdaj vidi v Nemčiji. Foto: Vid Ponikvar

"Seveda pogrešam Slovenijo in predvsem svojo družino. Tudi zaradi tega s partnerjem štirikrat na leto prideva domov in tam ostaneva vsaj 14 dni. Ravno med temi prazniki sva hotela priti, a zaradi zdajšnje situacije seveda ne moreva. Pogrešam svojo veliko družino in prijatelje. Rada imam Prekmurje in Slovenijo. Kdo ve, morda si bova na stara leta tam zgradila hiško. Bomo videli. Je pa res tudi to, da sem bila, še preden sem se preselila v Nemčijo, veliko zdoma. Živela sem v Mariboru, zaradi priprav in tekem doma nisem bila prav veliko, tako da se mi je bilo lažje preseliti v tujino, saj sem bila tega vajena," je pojasnila in dodala, da se ji življenje v Nemčiji ne zdi prav zelo drugačno od tistega v Sloveniji.

"Ne, vsaj tukaj, na vzhodu Nemčije ni. Verjetno je na zahodu in v kakšnih večjih mestih drugače, a tukaj se mi zdi precej podobno. Tudi cene so primerljive. Zdi se mi, da so v Sloveniji predvsem cene živil v zadnjem času morda celo višje. Morda največja razlika je v striktnosti in natančnosti Nemcev, ki so včasih morda malce manj prilagodljivi, kot smo Slovenci, a tudi s tem nimam težav. Sama sem bila namreč vedno disciplinirana in točna. Jezik prav tako ni bil ovira. Nemškega jezika sem se učila že v osnovni šoli," je pojasnila nekdanja atletinja, ki je kot zelo mlada tekla na 800 metrov, se potem preusmerila v tek na 1500 metrov, v katerem je dosegla vrhunec, in se za konec posvetila še maratonom.

Takole se je pred skoraj natanko 11 leti po prihodu v cilj razveselila uspeha kariere na dvoranskem evropskem prvenstvu 2009. Takole se je pred skoraj natanko 11 leti po prihodu v cilj razveselila uspeha kariere na dvoranskem evropskem prvenstvu 2009. Foto: Vid Ponikvar

Ni pogledala semaforja in prišla do uspeha kariere

"Ne ubadam se preveč z vprašanji, kaj bi bilo, če bi bilo. Morda mi je žal le tega, da se nisem prej preselila k madžarskemu trenerju Jozsefu Babinyeczu, ki je bil že pred tem moj menedžer in me je znal tudi mentalno pripraviti. Po letu 2010, ko sem bila poškodovana in sem prestopila k njemu, me je neverjetno hitro dvignil, da sem se uspešno vrnila. Res je tudi to, da denarja ni bilo veliko. Le za sproti. Bila sem zaposlena v Slovenski vojski, podpirali so nas tudi na Atletski zvezi Slovenije, a treba je bilo plačevati priprave, trenerje, fizioterapije in še marsikaj, tako da je ostalo bolj malo. Skoraj ves denar je šel nazaj v šport," je usodo številnih vrhunskih slovenskih atletov in atletinj delila tudi Romanova, ki je vrhunec na dolgem atletskem popotovanju doživela v dvorani Oval Lingotto v Torinu marca leta 2009, ko je prišla do bronaste medalje v teku na 1500 metrov. Šest let pozneje je zaradi diskvalifikacije takratne zmagovalke, Rusinje Ane Alminove, ki so ji dokazali, da si je do rezultata pomagala z dopingom, v roke naknadno dobila srebrno medaljo.

Solze sreče v Torinu. Solze sreče v Torinu. Foto: Vid Ponikvar "Še vedno imam pred očmi živo sliko od tam. Spomnim se, da sem bila na 800 metrih res zelo hitra. Ko sem pogledala semafor, sem se kar malo ustrašila, potem pa sem se spomnila, da mi je trener rekel, naj samo tečem in je. Semaforja nisem več pogledala in tekla, tekla, tekla … To je bilo to. Končno se mi je enkrat poklopilo. Že pred tem sem na treningih dosegala tako dobre rezultate, da sem lahko pričakovala kaj takega, a mi nikoli ni uspelo. Takrat sem končno dokazala, česa sem sposobna," se življenjske tekme, ki jo je končala v solzah sreče, spominja Romanova.

"Ko sem takrat trenirala, sem pisala dnevnik treningov. Ko danes pogledam, kako sem trenirala takrat, kar ne morem verjeti. Bila sem res dobra. Leto 2009 je bilo moje najboljše. Potem je takoj sledila poškodba in grozno leto 2010, česar mi je zelo žal. Ravno, ko bi morala narediti preskok na bolje, sem se poškodovala. En dan si na vrhu, že drug dan si lahko čisto na dnu. Tako pač je v življenju," je povedala v pogovoru, ki je seveda potekal po telefonu.

Medalja in številna velika tekmovanja

Fotografija z olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu. Fotografija z olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu. Foto: Getty Images Ob bronasti medalji z dvoranskega evropskega prvenstva leta 2009 na 1500 metrov, ki je pozneje postala srebrna, se lahko Romanova pohvali še z nastopoma na olimpijskih igrah v isti disciplini v letih 2008 in 2012.

Tekla je tudi na štirih svetovnih prvenstvih, v letih 2007, 2009, ko se je prebila v polfinale, 2011 in 2013.

Na evropskih prvenstvih na prostem je nastopila štirikrat, v letih 2002, 2006, 2014 in 2016, ko je v svojem zadnjem nastopu na velikih tekmovanjih tekla v polmaratonu.

Na dvoranskih svetovnih prvenstvih je bila v letih 2003, 2004, 2006 in 2008. Na dvoranskih evropskih prvenstvih je tekla v letih 2005, 2009 in 2015.

Pohvali se lahko tudi z bronasto medaljo na univerzijadi iz leta 2003, ko je tekla še na 800 metrov. V tej disciplini je bila leta 1997 tudi sedma na mladinskem evropskem prvenstvu.

V Nemčiji je ob koronakrizi precej podobno kot v Sloveniji

Tudi v Nemčiji vladajo strogi ukrepi ob izbruhu koronavirusa. Preverili smo, kakšni.

Pravi, da so ukrepi ob epidemiji koronavirusa v Nemčiji precej podobni, kot so v Sloveniji. Pravi, da so ukrepi ob epidemiji koronavirusa v Nemčiji precej podobni, kot so v Sloveniji. Foto: Vid Ponikvar

"Je precej podobno, kot je v Sloveniji. Mislim, da se tudi stanje duha ne razlikuje prav veliko. Tudi tukaj si še nedolgo nazaj niti zamisliti nismo mogli, da bi se zgodilo kaj takega. Da se bo ustavil svet in bomo po njem hodili z maskami. Šole so se tudi tukaj zaprle približno v istem času kot v Sloveniji. Potem so se začele zapirati še druge stvari in jasno je postalo, da je zadeva zelo resna. Nastal je šok, a se mi zdi, da so se zdaj ljudje že navadili na izredne razmere. Panike ni zaznati," nam je povedala in dodala, da so vse zdravniške storitve, vključno z zobozdravniki in fizioterapevti, še odprti.

"Odprte so tudi trgovine z živili, pred katerimi stojijo varnostniki. Podobno kot v Sloveniji," je nadaljevala in povedala tudi to, da v teh dneh s svojimi strankami komunicira s pomočjo video tehnologije in posnetkov, ki jih zanje izdelala, z nekaterimi pa dela tudi v živo. "Tukaj je namreč dovoljeno, da sta zunaj dva skupaj, tudi če ne živita v skupnem gospodinjstvu, tako da se z nekaterimi strankami posamično dobivam v parkih," je pojasnila in za konec razkrila še eno podobnost s Slovenijo.

S svojim življenjem, ki sta ga vsaj na športnem področju najbolj zaznamovala Torino in leto 2009, je zelo zadovoljna. S svojim življenjem, ki sta ga vsaj na športnem področju najbolj zaznamovala Torino in leto 2009, je zelo zadovoljna. Foto: Vid Ponikvar

"V trgovinah zmanjkuje toaletnega papirja," se je zasmejala in daljši pogovor sklenila optimistično. "Ko sem zadnjič ob lepem vremenu tekla po parku in je bilo vse mirno, sem se vprašala, ali je ta kriza morda celo dobrodošla. Mogoče se bomo zdaj ljudje začeli zavedati, kaj je v življenju res pomembno. Ljudje, ki te obdajajo, in zdravje," se negotovosti ne boji dvakratna olimpijka, ki verjame, da se bodo tudi krizne razmere uredile in bo spet vse v najlepšem redu.

Tako kot je trenutno z njenim življenjem, v katerem je vse tako, kot bi si lahko le želela. "Res sem zadovoljna in uživam," je za konec povedala, kar je vedno lepo slišati.

Do srebrne medalje ne goji nobenih čustev

Takole je s srebrno medaljo za nastop na dvoranskem evropskem prvenstvu 2009, ki jo je dobila naknadno, pozirala leta 2015. Takole je s srebrno medaljo za nastop na dvoranskem evropskem prvenstvu 2009, ki jo je dobila naknadno, pozirala leta 2015. Foto: Peter Kastelic Romanova je do uspeha kariere leta 2009 v Torinu prišla, potem ko se je iz kvalifikacij teka na 1500 metrov v finale brez težav prebila s časom 4:11,75.

V finalu je v taktičnem teku dosegla precej podoben rezultat (4:11,42) in za 16 stotink prehitela četrto uvrščeno Irko Roisin McGettighan, ki je po diskvalifikaciji takrat premočne Rusinje Alminove (4:07,76) pozneje postala bronasta. Evropska prvakinja je s šestletno zamudo postala Natalia Rodriguez, ki je takrat tekla 4:08,72.

"Do te srebrne medalje nimam nobenega čustvenega odnosa. Po pravici povedano mi je kar malo hudo, da moram zamenjati bronasto medaljo, ker se je okrog nje vse dogajalo. Ni mi tako hudo, kot je verjetno Španki, ki na tekmi ni slišala državne himne, ali Irki, ki sploh ni bila na zmagovalnem odru. Dvomim celo, da bi se mi finančno kaj več poznalo, če bi osvojila srebro. Tega sem tako dobila po šestih letih, kar je kar dolga doba. Nisem pa si nikoli mislila, da bom to doživela," je leta 2015, ko je dobila srebrno medaljo iz Torina, povedala Romanova.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 41
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin