Petek, 1. 5. 2020, 18.00
4 leta, 7 mesecev
Intervju Žiga Jelar
Slovenski Elvis Presley med skakalci bo ustvarjal na dveh področjih #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,70
Žiga Jelar je v zadnjih letih doživel že marsikaj. Poškodbe kolena so mu krojile kariero. A je vztrajal in dobil poplačilo v zadnji sezoni.
Največje pozitivno presenečenje zaključka sezone smučarskih skokov je bil v slovenski reprezentanci Žiga Jelar, ki je pred tem preživljal težke čase. Slovenski glasbenik med našimi skakalci si je sicer želel, da se sezona zaradi koronavirusa ne bi zaključila, a že gleda naprej proti prihodnji. Cilji bodo ob ritmih Elvisa Presleyja visokoleteči.
Ko je pred dvema letoma Žiga Jelar na novoletni turneji pri 20 letih na vseh štirih prizoriščih skočil do točk, kar v napornih desetih dnevih ne uspe prav vsem skakalcem, smo pričakovali, da je Slovenija dobila novega skakalca, ki bi lahko v bližnji prihodnosti mešal štrene najboljšim. A je nato zaškrtalo v kolenu in zaradi tovrstnih težav imel obilico težav. Mesto v ekipi za svetovni pokal si je izboril v zaključku letošnjega leta, nato pa bil v svetovnem pokalu med najbolj razpoloženimi slovenskimi orli. Na zadnji tekmi je celo premierno skočil na zmagovalni oder. Drugo mesto v Lillehammerju si bo za vedno zapomnil, ob sebi pa je imel še kolega Timija Zajca in prijatelja Kamila Stocha. A se tu ne misli zaustaviti …
Kako ste se spopadali s težavami, ki vam jih je povzročilo koleno in niste mogli narediti napredka, kot ste si ga želeli?
Kot kaže, je vsakemu namenjena drugačna pot. Enim se lepo vzpenja, enim prej zalomi. Moja je, kakršna je. Ni lahko. Vsakič, ko ti steče, te zaustavi poškodba in te vrne dva koraka nazaj. Ko začneš normalno trenirati, potrebuješ čas, da prideš v skakalno formo. Za vse to je potreben čas. V tistem trenutku je vsaka minuta dan. Tega se je treba zavedati. A je na koncu vse poplačano.
Za zaključek sezone se je povzpel med najboljše skakalce. Drugo mesto v Lillehammerju je bil zanj dosežek kariere.
Kako težko je bilo za vašo glavo?
Veliko sem izgubil zaupanja v svoje skoke. V drugo sem si poškodoval isto koleno. Prvič je bilo, ko sem testiral kajle. Po več poškodbah se je težko vrniti. Imel sem poškodovan hrustanec. Po tistem je težko priti nazaj. Zaupati si moraš, zaupati v skoke. Ko sem se v tretje vrnil nazaj, smo bili na pripravah, kjer so izbirali ekipo za prvo tekmo sezone za Wislo. Glava je hotela, telo ne.
Začetek sezone je bil vse prej kot obetaven. Boj je potekal že za mesto v reprezentanci.
Vse sem želel imeti najbolje pripravljeno. Da bom na pripravah v Zakopanah konkuriral našim najboljšim. Ko sem prišel tja, je bilo videti, kot da ne znam skakati. To me je najbolj zabolelo. Iz skoka v skok sem se 'matral'. Resetirati sem moral. Padel sem v celinski pokal. Tam sta mi ob strani stala Mitja Oranič in Igor Medved. Doma sem treniral z Janijem Grilcem. Ekipa za svetovni pokal je bila medtem naokoli.
Kje je potem prišla sproščenost, čeprav ste imeli pred seboj verjetno pritisk, da bi se radi uvrstili v ekipo za svetovni pokal?
Nekako sem se vrnil tri leta nazaj, ko sem moral resetirati. Ko ti ne gre, si najdeš največji izziv v tem, da poizkušaš priti tja, kjer bi rad bil. Nisem vedel, da lahko pridem na stopničke. Vedel sem, da sem lahko stalni član ekipe za svetovni pokal. Trmasto sem grizel in verjel, da bo prišel moj čas.
Nagrada je torej prišla na skandinavski turneji, kjer ste v Lillehmamerju skočili na drugo mesto, kar je vaš največji dosežek. Kako ste se takrat počutili na odru za zmagovalce?
Nekaj neverjetnega je bilo. Za takšno stvar sem delal od petega leta starosti, ko sem se prvič zakotalil za hišo. Takšen dosežek je motivacija za naprej. Vidiš, da se lahko stvari poklopijo. Ob sebi sem imel še Timija (Timi Zajc, op. a.) in zmagovalca Kamila (Kamil Stoch, op. a.), s katerim sva zelo dobra prijatelja. Po tekmi je bil zelo vesel zame. To so trenutki, ki ostanejo.
V Lillehmamerju sta mu družbo delala reprezentančni kolega Timi Zajc in prijatelj Kamil Stoch.
Kdaj sta se s poljskim zvezdnikom nekoliko bolj zbližala in postala prijatelja?
Pred dvema letoma je pri nas osvojil globus. Do njega sem šel in mu čestital. Pogovarjala sva se. Odprt je, pošten in ima korekten odnos. Takrat je videl, da sem tudi sam odprta oseba. In od vse odtlej sva zelo dobra kolega. Tudi zdaj, ko je karantena, se slišiva.
Ravno, ko ste bili v najboljši formi, je sledil konec sezone. Verjetno ste še imeli svoje cilje za zaključek?
Dve plati sta. Stephan Leyhe se je na koncu denimo poškodoval. Če gledam s svojega vidika, sem jo končal na vrhuncu. Po drugi strani je pa težko. Prihajala je domača Planica. Brez gledalcev si je nisem mogel predstavljati. Oni so duša. Če pogledam Robija (Robert Kranjec, op. a.) in Petra (Peter Prevc, op. a.), ti gredo kar kocine pokonci. V domači Planici sta doživela veliko veselja in zadovoljstva. Letalnice sem se zelo veselil, tudi tiste v Vikersundu. S takšno formo namreč še nisem šel na letalnico. Lani sem bil v Oberstdorfu, kjer sem imel težave s smučmi. Nisem vzel pravih in imel posledično veliko težav pri preletu. 'Matral' sem se, za glavo je bilo težko. Letos sem zato komaj čakal. Na Kulmu sem kar v redu oddelal. Formo sem stopnjeval, skakalnice pa so se odmikale.
Nagrada za dobre skoke je bila ta, da ste po kriterijih zdaj prišli v A-ekipo za naslednjo sezono. V glavi boste lahko povsem mirni, ker boste imeli za vse poskrbljeno.
Zmeraj je lepo videti, da si imenovan v prvo ekipo, a je res, da si moraš mesto izboriti. Pokazati moraš dobre skoke, dobro pripravljenost. Včasih je težko. Moja pot se je začela s 55. mestom v celinskem pokalu in končala z 2. mestom v svetovnem pokalu.
Pred začetkom zadnje sezone ste posneli spot za pesem Prijatelji. Ni bilo malo takšnih, ki so govorili, da mu v skokih ne bo uspelo, ker se ukvarja s snemanjem spota in glasbo. Ali so kritike prišle tudi do vas?
Tudi to sem slišal. Treba je sprejeti dobre in slabe kritike.
Pa vendarle je glasba vendarle tista, ki vas napolni in vas sprosti, kar mnogi ne vedo.
Glasbo ustvarjam in izvajam zato, ker me sprošča. Odpelje me v neki svet, da se umaknem od skrbi. Mogoče od pritiskov. Glasba je del mojega življenja, tako kot skoki. Zavedam se, da koncertov ne bom mogel izvajati v času skakalne kariere. Morda kakšen nastop, ne moreš pa si privoščiti kaj več. Veliko energije vzame. Glasbo delam za svoj dobri občutek. Tudi zdaj v času karantene je nekaj časa in sem marsikaj novega napisal.
Verjame, da lahko še veliko stori - tako v skokih kakor tudi v glasbi.
Ste sami napisali besedilo in glasbo za vašo pesem?
Vse sem sam naredil. Cilj je, da sam pišem besedilo in glasbo.
Kako to, da ste se odločili za videospot?
Od nekdaj je bila želja, da dam ven profesionalni glasbeni izdelek z videospotom. Nisem si predstavljal, kako poteka. Ko sem se družil z glasbenimi prijatelji, sem jih vprašal, kaj si mislijo. Nejc Ušlakar in Jure Kavčič sta kolega in oba glasbenika. Rekla sta mi, naj ga naredim. Kakšno stvar je bilo treba popraviti, kar se aranžmaja tiče. Čez poletje se je vse posnelo. Takrat je bilo več prostega časa. Ko so šli drugi na dopust, sem šel jaz v studio.
Kakšen je bil odziv?
Najbolj sem bil presenečen nad tujci, zlasti v skakalnih krogih. Vsi so bili presrečni, ko so me videli. Pohvalili so me, čeprav ne razumejo jezika. Presenečenje, ki ga niso pričakovali.
Verjetno poslušate glasbo tudi pred skoki. Katera zvrst vam je najbližje?
Zelo veliko. Ko so tekme, imam rad bolj živahno – rock'n'roll. Dvigne me. Mogoče me dostikrat vidite s slušalkami na glavi. Najraje se malce umaknem in padem v svet glasbe. S tem pozabim, da je okoli norišnica. Zato imam rad prizorišča, ki imajo glasnejše zvočnike in slišim glasbo (smeh, op. a.)
Kaj najraje poslušate?
Nekaj albumov imam od Elvisa Presleyja, ki mi je na prvem mestu. Potem so tu še Queeni, Roling Stonsi, The Beatles … Sem že razmišljal, kako bi bilo, če bi skakal s slušalkami v ušesih in poslušal glasbo. Spoznal sem, da ne bo šlo (smeh, op. a.). Glasba mi da energijo, hkrati pa aktivira sprostitveno energijo. To je za smučarske skoke zelo potrebno. Po eni strani moraš biti 'naspidiran', po drugi umirjen.
Timi Zajc je že zmagal v svetovnem pokalu. Tudi Jelar stremi k temu.
Koliko pesmi ste že napisali in od kod črpate ideje?
Šest sem jih napisal, navdih pa kar pride. Včasih je tako, da si rečeš, da boš nekaj ustvaril, sediš štiri ure in nič ne pade v glavo. Včasih pride ideja takoj in si jo zapišem. Večinoma je iz življenja in situacij. Prijatelji so življenjska izpoved. Ko nekaj naredim, prespim in se pogovorim. Po navadi z Juretom in Nejcem. Ko je res premišljeno, dobro zapakirano, grem v studio.
Videli smo vas, da ste nastopili z znanimi slovenskimi glasbeniki na glasbenih odrih. Z ansamblom Saša Avsenika, Rok'n'Bandom …
Pred letom in pol sem spoznal Saša in od takrat sva ostala prijatelja. Lepo je videti preproste ljudi. Zame je bila to velika čast. Zaradi njegovega dedka sem začel sploh igrati harmoniko, ker sem videl po televiziji. Potem pa stojiš z njegovim vnukom na odru ... To bi lahko dal v okvir in na steno. Dober občutek je nastopiti. Vsi so dobri glasbeniki in pevka tudi. Velika čast mi je bila. Nastopil sem tudi z Rok'n'bandom ... Trema je vedno prisotna. Vsi imajo toliko kilometrine. Na začetku je prisotna, nato po navadi dobro izpade. Se pa veliko nasmejimo, predebatiramo, kje sem zgrešil in tako naprej.
Za konec se vrniva k skokom. Kakšne so vaše ambicije za naprej?
Poleti bi rad tempiral formo in prišel v začetek zime dobro pripravljen. Da bi imel takrat priključek z najboljšimi. Potem bomo videli, kako se bo razpletlo. Vsak dela, da bi zmagoval. Tudi jaz stremim k temu.
