NK Maribor
Benjamin Šeško
Sobotni intervju
Sobota, 25. 11. 2023, 4.00
3 mesece, 3 tedne
Sobotni intervju: Žan Karničnik
Ko je v šoli gledal prvo Kekovo pravljico, si ni mislil, da bo nekega dne to doživel tudi on
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,75
Žan Karničnik v intervjuju o reprezentanci, Euru 2024, Celju, Ludogorcu in še čem.
Edino prav je, da to soboto v Sportalovem sobotnem intervjuju gostimo enega od članov nogometne reprezentance, ki si je priborila vozovnico za Euro 2024. To je Žan Karničnik, pred nekaj leti prvak Slovenije z Muro, zdaj član vodilnega Celja, kamor je prišel prejšnjo zimo, ko je ostal brez prave priložnosti v Ludogorcu. Tudi takrat je vanj zaupal selektor Matjaž Kek. "Selektor nam je vedno zaupal, tudi predsednik. Ko imaš vso to podporo, veš, da lahko pride do velikih stvari."
Žan Karničnik
Ob uvrstitvi na evropsko nogometno prvenstvo 2024 sta bila redna člana prve enajsterice le dva nogometaša iz prve slovenske lige, ob Timiju Maxu Elšniku še Žan Karničnik. Zadnji se je po ne najbolj uspešnem letu dni v Bolgariji pri Ludogorcu prejšnjo zimo vrnil domov, a ni oblekel dresa Mure, s katero je bil prvak, temveč Celja. In zdaj z njim zaseda vrh prvenstvene lestvice. Tudi on je v kvalifikacijah dosegel en gol in se zasidral v prvi postavi reprezentance Matjaža Keka. Čeprav je desni bočni branilec, je eden tistih, ki lahko igra na več položajih. Tako ni čudno, da je v Celju z veseljem igral pod vodstvom Alberta Riere. Tudi za Celje je to sezono dal en gol. Pred odhodom na junijsko evropsko prvenstvo ne bi bilo lepšega kot znova osvojiti državni naslov, a ni nujno, da bo v Celju tudi ostal. Nekaj dni po uvrstitvi na Euro 2024 smo ga obiskali v knežjem mestu in z njim podoživeli ponedeljkov uspeh proti Kazahstanu, obenem pa se še pogovarjali o Celju, njegovih nogometnih začetkih na Koroškem in še več.
Slovenija gre na Euro.
Pravijo, da se niti ne zaveš takoj, ko ti uspe nekaj velikega. Ste že predelali ponedeljkov uspeh?
Ti dnevi so res minili zelo hitro. Ni se bilo časa niti spočiti. Je bilo kar naporno: tekma, proslava, sprejem v Ljubljani. Vse bo šele prišlo za nami, verjetno šele v naslednjem letu, ko se bo vse začelo odvijati, ko se bomo zbrali in odšli v Nemčijo. Šele takrat bomo videli, kaj smo dosegli.
Selektor Matjaž Kek je dejal, da je bil najbolj navdušen, ko vas je videl, kako srečni ste.
Res je, odleglo nam je. Že na Danskem smo imeli priložnost, a moramo priznati, da so bili Danci boljši. Smo nekako pustili veselje za v Stožice pred domačimi navijači. Ne, da smo pustili, tako se je zgodilo. A je bilo zato še slajše. Sploh, ko je Verbič zabil na koncu, v popolnem trenutku, da je razplet tekme minil bolj mirno. Izšlo se je na res lep način.
Nepozabna proslava
Kdo je bil najbolj čustven, kdo je najbolj proslavljal?
Mislim, da kar vsi, a vemo, koliko je ta gol pomenil Verbiču, po vseh teh težavah, osebnih, ki jih je imel. Tudi Kurtić je že zelo dolgo časa v reprezentanci čakal na to. Lahko smo veseli tudi za Jana, saj mu je ta tekma res veliko pomenila. Pa je igral že tudi večje tekme, a mu je manjkalo, da nekaj doseže še z reprezentanco. Na koncu pa smo vsi ponosni na to, kar nam je uspelo.
Za Benjamina Šeška pa smo videli, da ne obvlada samo doseganja golov, ampak je tudi dober plesalec.
(Smeh) Ja, se je tudi on po koncu malo sprostil in se pokazal na način, kot ga nismo vajeni. Vsekakor zasluženo.
Reprezentanca je sorazmerno mlada, a on je kar nekaj let mlajši od ostalih. Vam daje nekaj te mladostne energije?
Res ima izjemen potencial. Pri 20 letih igra v Leipzigu. Mislim, da bo v karieri dosegel še zelo veliko.
Po dolgem času je Slovence povezal znova tudi nogomet. Po kolesarski, košarkarski, odbojkarski, skakalni ... zdaj spet tudi nogometna evforija.
Od prejšnje lige narodov naprej smo se fantje res odlično povezali, naredili ta neki klik. In to se vidi tudi na igrišču. In z dobrimi predstavami vsako tekmo napolnimo tudi Stožice. To je še dodaten motiv. Pred polnimi Stožicami je tudi nekoliko lažje igrati. Ko ti malo zmanjka, ti dajo navijači dodatno energijo, da te povlečejo. Na zadnji tekmi je bilo res fenomenalno vzdušje, tudi po tekmi, druženje z navijači je bilo res izjemno.
Slovenijo je po 14 letih spet zajela nogometna evforija.
Kdaj se je zgodil ta klik? Morda po lanskem visokem porazu s Srbijo z 1:4?
Težko nekaj izpostavim, smo se pa po tisti tekmi s fanti usedli in pogovorili. V Stožicah nismo izgubili že vse od lanske tekme s Švedsko. Stožice so postale nekakšna trdnjava, kjer nas težko kdo premaga. Gremo tako naprej.
Na vaših zadnjih 16 tekmah za reprezentanco samo dva poraza, torej v skoraj letu in pol.
To se ni zgodilo z danes na jutri. Smo skupina nogometašev, ki se zdaj dobro pozna. Na zadnjih zborih smo bili večinoma vsi isti. In potem pride do rezultata. Treba je dati malo več časa, da se nekdo privadi, uvede v principe, ki jih imamo. Selektor nam je vedno zaupal, tudi predsednik. Ko imaš vso to podporo, veš, da lahko pride do velikih stvari.
Matjaž Kek
Kako vi dojemate selektorja Keka? Zdi se, da vas zna že s pravimi besedami pripraviti na tekmo.
Zna tudi, ko je treba, dvigniti glas. Vsi ga spoštujemo, on pa nas. In ta komunikacija med nami je dobra. Ve, kaj lahko od koga zahteva. Ko se to združi v celoto, ko se povežemo ... Vsekakor se začne z redom in disciplino na igrišču in zunaj njega. In tako pride do rezultata.
Ob zadnjih petih zmagah je bila na zelenici vselej enaka prva enajsterica. Koliko lažje je na tak način nogometašu?
Je lažje, ko se poznamo med sabo. Lahko pa tudi vsak zamenja vsakega. Nas je 20, 25 članov, izmed katerih vsak prinaša delček zgodbe, ki se nato povežejo v celoto. Na zadnjih tekmah pa smo res bili bolj ali manj v enaki prvi postavi. In tako pridejo do izraza tudi posamezniki. Eni so denimo vodje na igrišču, od Stojanovića do Šporarja in Bijola. Šeško da nekaj več s svojo mladostjo, konec koncev je tukaj Jan. Ko damo vse od sebe, smo lahko neugodni tudi za večje reprezentance.
Žan Karničnik se je utrdil v prvi postavi slovenske reprezentance.
Iz Žanovih besed smo razbrali, da bi rad še kdaj igral pod Albertom Riero.
Tudi selektor Kek je na čelu že pet let. Povsem drugače kot denimo v klubskih slovenske lige, kjer se tako trenerji kot nogometaši pogosto menjajo, morda celo dvakrat na sezono.
Ja, vsi hočejo hitro do rezultata in potem pride do menjave trenerja in ostalega. Jaz v karieri nisem bil toliko izpostavljen temu. Pri Muri nismo menjali trenerja, zdaj tu v Celju je bilo zame prvič, da so menjali trenerja. Riera je šel z razlogom, ker si je to dejansko zaslužil. Iz nas fantov je potegnil maksimum. Res je odličen trener, odlična oseba. Pod njegovim vodstvom smo se vsi počutili zelo, zelo dobro. Tudi njemu želim vse najboljše za naprej. Mogoče se kdaj naše poti spet srečajo.
Že pri Muri ste bili znani po tem, da ste bili povsod po igrišču. Riera pa je v svojih izjavah večkrat govoril, da mora biti nogometaš sposoben igrati vsaj na treh položajih.
Meni se ni težko privaditi. Ko še nisem bil profesionalni nogometaš, sem igral na vseh položajih. Sem tip, ki se hitro privadi, lahko hitro zamenja položaje: levo ali desno, trije zadaj, pet zadaj. Sem prilagodljiv tip človeka in to je vsekakor dobrodošlo.
Tudi vi ste v teh kvalifikacijah za evropsko prvenstvo dosegli en gol. Ne le Šeško, Šporar, Vipotnik ... zabijali ste tudi branilci.
Se je poklopilo, da sem se tudi jaz vpisal v reprezentančno statistiko, ki bo ostala večno.
Desni bočni branilec je bil nekaj časa Petar Stojanović, a ga je selektor pomaknil v vezno vrsto in Karničnik je tako dobil mesto v prvi enajsterici.
Sta dobila pa zdaj oba s Petrom Stojanovićem mesto v prvi postavi, čeprav sta v osnovi oba nogometaša na enakem položaju.
Mislim, da se je on zelo, zelo dobro znašel v novi vlogi, ki ga je še bolj razbremenila. Vemo, da je Stojanović delavec, veliko lahko teče, se bori. Mislim, da sva se kar dobro ujela.
Ker je njega Kek pomaknil naprej, ste vi pravzaprav dobili mesto na desnem bočnem položaju in večino od svojih 24 reprezentančnih nastopov lahko začeli v prvi postavi.
Ko sem prišel v reprezentanco, so se res nekatere stvari poklopile. Takrat sta bila na desni strani Stojanović in Iličić, a po naključju oziroma na malo moje sreče je bil Stojanović pri mojem prvem izboru poškodovan in mi je selektor ponudil priložnost, ki sem jo skušal čim bolje izkoristil. Pozneje je imel Iličić osebne težave in od takrat naprej sva se s Stojanovićem vpeljala, da igrava oba in sem hvaležen selektorju, da mi zaupa tako pomembno vlogo.
Zdaj je celotno jedro reprezentance v najboljših nogometnih letih, blizu 30.
Ja, zato je bila to prelomnica, ali nam bo uspelo ali ne. Da se tudi mi zapišemo v zgodovino slovenske reprezentance. In nam je uspelo v teh zrelih nogometnih letih.
Danska jih je premagala.
Koliko ste dejansko fantje čutili pritiska, ko je bilo toliko govora, da se Slovenija že 14 let ni uvrstila na veliko tekmovanje?
Na to se nismo toliko ozirali. Vedeli smo, da nas čakata dve izjemno težki tekmi. Na Danskem so bili domači boljši. Mogoče je javnost pričakovala, da nam bo uspelo že tam. A je treba nekaj vprašati tudi njih. Tudi zanje je bilo enako. Bili so na zelo visoki ravni. A smo nato doma pokazali, da smo boljši od Kazahstana in se zasluženo uvrstili na prvenstvo.
Kjer pa ne boste samo sodelovali ...
Ja, vsekakor ne. Smo že pokazali skozi ligo narodov in kvalifikacije, da lahko tudi večjim reprezentancam povzročali težave. In mislim, da se bomo tudi na Euru potegovali za čim boljše mesto v skupinskem delu. Verjamem, da bo šlo tudi ogromno slovenskih navijačev poleti na to evropsko prvenstvo. Vso to podporo bomo poskušali vrniti na igrišču.
Žreb skupin je že naslednji teden. Kakšna posebna želja, s kom bi najraje igrali iz prvega bobna, kjer so Nemčija, Portugalska, Francija, Španija, Anglija in Belgija?
To so samo vrhunske reprezentance, vsi imajo nogometaše po najboljših klubih po Evropi. Res izrazite želje nimam. Dosti spremljam angleško premier ligo, morda bi zato izbral njih, sicer pa mi je vseeno. Naj bo skupina zanimiva, močna.
Žan Karničnik bi si na Euro želel igrati z Anglijo.
A najprej je treba odigrati še klubsko sezono. Kakšen je vaš status tu v Celju, uradno ste do konca leta posojeni iz Ludogorca. Že veste, kaj se bo zgodilo?
Nismo se še nič pogovarjali. Bomo videli, kakšne bodo možnosti. Nekaj besede bo imel tudi Ludogorec. Jaz si ne dajem nobenega pritiska, kje bom, kaj bom. Zdaj, ko smo se uvrstili evropsko prvenstvo, bodo šele stekli pogovori, trenutno pa še ne vem nič.
Ni še jasno, ali ostaja v Celju.
Bi bilo pa gotovo lepo pred evropskim prvenstvom osvojiti naslov državnega prvaka, za vas bi bil še drugi v Sloveniji?
Vsekakor bi bilo lepo, a bomo videli, ali se bodo dogovorili s Celjem ali bom igral kje v tujini. Zdaj res še ne vem.
V Celju vas je kar nekaj iz šampionske Murine ekipe. Celje je zadnje leto sestavilo za slovenske razmere kar zvezdniško ekipo oziroma ekipo s številnimi uveljavljenimi nogometaši. Navijačem drugih slovenskih klubom to ni najbolj všeč. Kako gledate na to?
Vsak navija za svoje. Za nas je to posel. Na koncu koncev igramo tudi, da nekaj zaslužimo. Mogoče kdo ni imel možnosti, da bi se vrnil tja, kjer je že bil, kjer je začel.
Ekipa pa vsekakor je taka, da lahko postanete državni prvaki?
Ja, vsekakor je cilj, da s Celjem osvojimo naslov prvaka. Žal je pokalno tekmovanje črna pika te sezone. A se moramo pobrati in dobiti prvenstvo.
Če se torej ne vrnete v tujino. Je to še vedno želja?
Vsekakor je tujina želja vsakega nogometaša, tudi finančno vložki so v tujini večji kot v Slovenijo. Če se bo ponudila priložnost, sem odprt za to.
Se je težje prebiti v tujino, ko si star 30 let? Ko zdaj odhajajo že najstniki.
Vse je odvisno, kako odigraš. Je pa mogoče res, da če v slovenski ligi kot mlad odigraš konstantno sezono, se ti hitro ponudi kaj večjega v tujini.
V Bolgariji se ni naigral.
V reprezentanci sta bila zdaj dva iz slovenske lige, še Timi Max Elšnik. Na kakšni ravni je, zdaj jo lahko primerjate z bolgarsko ligo?
Bolgarska liga je dosti bolj fizična, veliko je tujcev, Brazilcev recimo. Klubi jih skušajo dobiti za malo denarja in jih nato prodati. Prvih šest klubov je na neki ravni, ostali pa niso nič posebnega. Infrastruktura, stadioni so v Sloveniji precej boljši. Tam pa so stari stadioni, še slačilnice ponekod niso na najboljši ravni. Tudi potovanja so kar dolga, ko odhajaš iz Razgrada recimo v Sofijo, se voziš sedem ur.
Včasih je bila reprezentanca najboljša odskočna deska za prestop v tujino, zdaj je očitno vendarle tudi že prva liga?
Tudi z dobrim klubskim statusom si lahko priigraš tujino. Še posebej, če si mlajši. Klubi pošiljajo oglednike, gledajo tekme. Če si pravi, te bodo vzeli.
Lansko leto v Ludogorcu sicer ni bilo takšno, kot ste si želeli. V drugi polovici niste dobili več prave priložnosti za igro. Je torej sploh še želja, da bi se vrnili tja?
Prve pol leta mi je bilo zelo dobro. Ko igraš, ko smo bili prvaki z več kot 20 točkami prednosti. Ja, bilo je lepo. Potem pa se je v klubu zgodilo marsikaj. Niti sam ne vem, kaj se zgodilo, ko sem bil že z eno nogo na Norveškem, pa je vse padlo v vodo. Potem so se stvari nekako zapletle, izpadel sem iz postave, niso me prijavili za Evropo. In tisti trije meseci nato zame niso bili najlažji. Sem pa hvaležen selektorju, da mi je takrat on nekako pomagal, da me je takrat vseeno vpoklical v reprezentanco. Nato pa smo stvar rešili s Celjem. Sem hvaležen Celju, da me je v tistih težkih trenutkih vzelo, da sem prišel nazaj v pogon, v ritem tekem.
Od Ludogorca ste najverjetneje pričakovali veliko več, ko pa je bil tam trener Ante Šimundža, s katerim sta odlično sodelovala že pri Muri?
Ja, ampak tam so tudi drugi ljudje, ki imajo kaj več besede kot trener. Vidimo, da trenerje menjavajo zelo pogosto.
To jesen je zabil gol tudi za NK Celje.
Pred prihodom v Muro ste bili v Mariboru, a niste dobili priložnosti v prvi ekipi. Je kaj obžalovanja zaradi tega?
Ni nekega obžalovanja, saj sem pri Muri rastel kot oseba in nogometaš. Maribor pa je imel takrat izjemno ekipo, igral je ligo prvakov in ni bilo lahko priti zraven. Hvaležen sem Muri, da me je potegnila v njihov projekt in na koncu smo klubu zelo lepo vrnili. Maribor B je bil začetek, ampak zares se je vse začelo v Muri. Imam tudi punco iz Murske Soboto, na ta kraj me vežejo lepi spomini.
Ste še pravi Korošec, že na pol Prekmurec?
(smeh) Trenutno živim v Mariboru, tako sem v središču. Pol ure do Celja, pol ure do Sobote, pol ure do Radelj. In je Maribor najboljša izbira.
V Muri je njegova kariera doživela bum. S Sobočani je bil tudi slovenski prvak.
Za vas in Tomija Horvata je bil prestop iz Maribora v Muro res odlična poteza: prva liga, naslov prvaka, odhod v tujino ...
Pa še več nas je bilo, Lorbek, Sirk, vsi so nekako iz Mure odšli v tujino. Takrat smo se s fanti res počutili zelo dobro v Murski Soboti. Vemo, da je to tudi mesto, kjer ljudje živijo za nogomet. Ko je Fazanerija polna, je tam res lepo igrati.
Vsi vas zdaj povezujemo z Muro, s Prekmurjem in pravzaprav pozabljamo, da ste s Koroške, iz Radelj.
Ja (smeh). Začel sem v Radljah, do 14. leta. Potem smo se s prijatelji odločili, da bomo šli v Dravograd, od U14 do mladincev. Šolali smo se v Ljubljani, kjer smo bili od ponedeljka do petka v Šiški, v nogometnem razredu. Tudi tam nam je bilo lepo, zanimivo.
Kako ste se kot najstnik znašli v Ljubljani?
Mislim, da nas je bilo celo sedem fantov s Koroške, ki smo igrali tudi v Dravogradu skupaj. Ni se bilo težko privaditi.
Bili so jim inspiracija.
Ste imeli v Dravogradu kaj stika z Robertom Korenom, ki je imel tam v tistem času svojo nogometno šolo? Koren je s prejšnjo Kekovo reprezentanco leta 2010 zaigral na svetovnem prvenstvu. Je bila tista reprezentanca inspiracija tudi za vas, mlade nogometaše?
Ja, seveda. Takrat smo gledali vsako tekmo reprezentance. Spomnim se, da smo bili v Ljubljani in je celoten razred gledal v eni sobi, kako so se uvrstili na svetovno prvenstvo. Da bi takrat pomislil, da bom jaz enkrat v takem položaju ... Tega si nisem mogel niti predstavljati.
Kar nekaj Korošcev vas je zdaj v reprezentanci, vi, Jaka Bijol, Nino Žugelj, občasno Matevž Vidovšek. Kako pa je zdaj s klubskim nogometom na Koroškem? Prvoligaša regija nima že vrsto let.
Fužinar je zdaj v drugi ligi. Jaz mislim, da bi bilo najbolje, da bi se vsi koroški klubi združili v enega in za začetek postavili stabilnega drugoligaša. In če bi se potem stvari finančno odvile na bolje, bi lahko dobili prvoligaša. A je videti, da so interesi taki, da vsak ostane na svojem. Ni pa to tako velika regija, da bi lahko vsak kraj imel nekaj več.
