Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Plestenjak

Sobota,
2. 12. 2023,
4.00

Osveženo pred

3 tedne, 1 dan

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 8,30

Natisni članek

Euro 2024 Euro 2024 slovenska nogometna reprezentanca Petar Stojanović Sobotni intervju

Sobota, 2. 12. 2023, 4.00

3 tedne, 1 dan

Sobotni intervju: Petar Stojanović

Slovenec, ki je obnorel domovino

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 8,30
Petar Stojanović | Petar Stojanović je za slovensko izbrano vrsto pri 28 letih zbral okroglih 50 nastopov in prejšnji teden uresničil otroške sanje, saj si je zagotovil nastop na Euru 2024. | Foto www.alesfevzer.com

Petar Stojanović je za slovensko izbrano vrsto pri 28 letih zbral okroglih 50 nastopov in prejšnji teden uresničil otroške sanje, saj si je zagotovil nastop na Euru 2024.

Foto: www.alesfevzer.com

Za mnoge največja pridobitev zadnjega kvalifikacijskega ciklusa in eden najbolj zaslužnih, če ne celo najbolj, da se je Slovenija uvrstila na Euro 2024. Petar Stojanović je po tem, ko mu je selektor Matjaž Kek našel nov igralni položaj, tako zablestel, da je postal junak navijaških src in vzor vsem, kako se je treba boriti za državni dres. Pred sobotnim žrebom skupin za Euro 2024 nam je v obširnem pogovoru predstavil svojo zgodbo.

Hamburg Žreb 2024
Sportal Noro, kakšen žreb desetletja za Slovenijo

Uvrstitev nogometne reprezentance na Euro 2024 je ogrela slovenska srca. Veseli december bo po zaslugi vas in soigralcev še lepši. Danes bo v ospredju žreb, navijači pa ne skrivajo zanimanja za nakup vstopnic za Euro. Nogomet se je v Slovenijo vrnil na veliki oder!

Vesel sem, da je tako. Na začetku se še nisem povsem zavedal, kaj vse smo naredili, zdaj pa se iz dneva v dan bolj. In še vedno prejemamo ogromno čestitk. Hvala prav vsakemu, pomenijo mi veliko. Tisto, kar je najpomembneje, pa je občutek notranjega zadovoljstva. Občutek ponosa zaradi vsega, kar nam je uspelo. Ta bo ostal prisoten do konca življenja.

''Ponosni smo, da imamo najboljšega vratarja na svetu. Ko imaš enkrat zadaj takšnega vratarja, si tako siguren vanj, tudi ko je nevarna situacija pred našimi vrati, da jo bo rešil. To je dokazal tudi na zadnji tekmi,'' je Petar Stojanović presrečen, da ima lahko v izbrani vrsti takšnega kapetana in vratarja kot je Jan Oblak. | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com ''Ponosni smo, da imamo najboljšega vratarja na svetu. Ko imaš enkrat zadaj takšnega vratarja, si tako siguren vanj, tudi ko je nevarna situacija pred našimi vrati, da jo bo rešil. To je dokazal tudi na zadnji tekmi,'' je Petar Stojanović presrečen, da ima lahko v izbrani vrsti takšnega kapetana in vratarja kot je Jan Oblak. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Uspelo vam je marsikaj. Nenazadnje tudi to, da boste prihodnje leto prepoznavni po vsej Evropi, saj se boste med drugim znašli tudi na samolepilnih sličicah udeležencev Eura 2024.

Sličice obožujem že dolgo. Rad sem jih zbiral že kot otrok, s tem pa nadaljeval tudi pozneje. To počnem še zdaj, ko sem nogometni profesionalec. Zagotovo jih bom zbiral tudi prihodnje leto, takšne priložnosti ne gre zamuditi. Pa ne toliko zaradi mene, ampak bolj zaradi mojega otroka. Ko bo zrasel, mu bom imel kaj za pokazati. Ta album bo nekoč njegov.

Sicer se ne bom prvič gledal na sličicah, to se mi je zgodilo že v Italiji. Ko so jih delali za serie A in sem igral za Empoli, sem se znašel na njih. Takrat mi jih sploh ni bilo treba kupovati niti zbirati. Njihova zveza nam je namreč podarila album, dodali pa so še vse sličice. Tvoja naloga je bila le, da si jih še nalepil v album. To mi niti ni bilo všeč. Manjkal je tisti čar, ko nekaj zbiraš in menjaš sličice z drugimi. Tisto je posebno doživetje. Ko menjaš kakšno posebno sličico za dve navadni in tako dalje (smeh, op. p.). A dobro, verjetno bo pri albumu za Euro 2024 drugače.

Kakšen pa je občutek, ko vidiš svojo sliko in jo nalepiš v album? Tega navadni smrtniki ne bomo nikoli izvedeli.

Zdaj, ko sem še aktiven športnik, niti ne čutim kaj posebnega. Ko pa bo enkrat napočil čas za konec kariere, ko se bom o tem pogovarjal z otroki, pa bo verjetno ponos bistveno večji. Že zdaj, ko ste me vprašali o tem, se spominjam čudovitega obdobja, ko sem bil otrok in sem zbiral prve sličice. Takrat sem sanjaril o tem, kako bi bilo prelepo, če bi se enkrat v takšnem albumu pojavil tudi jaz. Hvala bogu, zdaj to tudi doživljam. Upam, da bodo sanje trajale čim dlje.

Bo največja trofeja med zbiralci samolepilnih sličic, kar se tiče Slovenije, kapetan Jan Oblak?

Da, bi se kar strinjal s tem. Jan Oblak je v karieri odigral že nič koliko pomembnih tekem, od finala lige prvakov do lige Europa, branil je na več kot 400 tekmah za Atletico, a mu ni bilo še zdaleč vseeno za usodo zadnje tekme s Kazahstanom. Čutil je dodaten motiv. Iz prve roke lahko povem in potrdim, da mu je ta tekma pomenila največ v karieri. Jan daje ogromno za reprezentanco, Slovenija mu pomeni veliko. Ponosen sem, da imam lahko takšnega kapetana.

Ljubljančan je začel nogometno kariero pri klubu Arne Tabor, jo nadaljeval pri Slovanu in Interblocku, nato pa se zelo mlad preselil v Maribor, kjer se je dotaknil zvezd. Postal je slovenski članski reprezentant, leta 2016 okrepil zagrebški Dinamo, v zadnjih sezonah pa se dokazuje v Italiji. Sprva pri Empoliju, zdaj pa je član Sampdorie. | Foto: www.alesfevzer.com Ljubljančan je začel nogometno kariero pri klubu Arne Tabor, jo nadaljeval pri Slovanu in Interblocku, nato pa se zelo mlad preselil v Maribor, kjer se je dotaknil zvezd. Postal je slovenski članski reprezentant, leta 2016 okrepil zagrebški Dinamo, v zadnjih sezonah pa se dokazuje v Italiji. Sprva pri Empoliju, zdaj pa je član Sampdorie. Foto: www.alesfevzer.com

O tem, koliko pomeni Slovenija vam, so zgovorno pričale solze sreče po zadnjem uspehu. Bile so iskrene, težko bi v reprezentanci našli posameznika, ki bi bolj čustveno podoživljal uspeh izbrane vrste od vas. S tem ste si pridobili še dodatne simpatije navijačev.

Takšen sem pač po naravi. V tistem trenutku se je v meni nabralo veliko stvari. To je bil enostavno moj iskren odziv na njih. Po eni strani me veseli, da sem solze spustil na igrišču zaradi uspeha Slovenije, po drugi strani pa sem razočaran zaradi solz, ki so mi stekle po obrazu zaradi vprašanja, ki se je nanašalo na zadetek Benjamina Verbiča. Pa ne zaradi tega, da bi bil razočaran zaradi solz, daleč od tega, ampak zaradi njegove zgodbe. Želel bi si, da se mojemu prijatelju Benjaminu ne bi zgodilo, kar se mu je. Ponosen sem, da je prebrodil težave v osebnem življenju in se soočil s položajem.

Z Benjaminom Verbičem in Andražem Šporarjem ste stkali prav posebno prijateljstvo. Kdaj ste postali tako tesna klapa?

Že dolgo smo prijatelji. S Špokijem (Andražem Šporarjem, op. p.) se poznam še iz mladih let, ko sva igrala za Interblock. On je malce starejši, a so me dostikrat priključili k njegovi ekipi. Vedno sva se dobro razumela, v karieri sva imela podobne korake. Z Verbičem sva postala odlična prijatelja že takrat, ko je igral v Celju, jaz pa za Maribor, dodatno pa nas je povezal še isti agent (Amir Ružnić, op. p.). V reprezentanci smo vsi odlični prijatelji, kljub temu pa lahko rečem, da smo mi trije še malce bolj. Zelo smo povezani.

Se pa drugače v reprezentanci družimo vsi med seboj. Med nami ni kakšnega ega, ki bi zahteval dodatno pozornost, ampak komaj čakamo na obdobje, ko se lahko družimo v reprezentanci. Pa ne le z igralci. Tudi s fizioterapevti in drugimi. Potem se družimo v njihovih sobah in smo veliki prijatelji. Ko sem imel težave z mišico, so prišli k meni in me pozdravili. Zaradi takšnih stvari, ki nas povezujejo, nas je, takšen je moj občutek, igrišče tudi nagradilo s takšnim uspehom. Vse se mora poklopiti.

Benjamin Verbič, ki je pred dnevi dopolnil 30 let, je prispeval zmagoviti zadetek na srečanju proti Kazahstanu (2:1). Je zelo dober prijatelj Petra Stojanovića. | Foto: Grega Valančič/www.alesfevzer.com Benjamin Verbič, ki je pred dnevi dopolnil 30 let, je prispeval zmagoviti zadetek na srečanju proti Kazahstanu (2:1). Je zelo dober prijatelj Petra Stojanovića. Foto: Grega Valančič/www.alesfevzer.com

Kako pa se trojica prijateljev domeni, kdo bo s kom v sobi? Mečete kovanec?

Na srečo nimamo teh težav. Po zaslugi Nogometne zveze Slovenije je namreč vsak v sobi sam. Smo že dovolj stari, vemo pa, da vsakemu ustreza nekaj drugega. Nekdo se zbudi prej, nekdo pozneje … Se pa vseeno še dosti družimo, v svojo sobo hodim praktično le spat (smeh, op. p.). Ali smo prej pri fizioterapevtih ali igramo namizni tenis … Imamo tudi sobe, kjer radi igramo karte.

Torej si med reprezentančnimi akcijami v hotelih krajšate čas na podoben način kot denimo košarkarji? Luka Dončić obožuje igranje kart.

Da. Vsak ima svoj način. Lepo je videti, da smo tako povezani. Da ne gre vsak po večerji že takoj v svojo sobo, ampak ostanemo skupaj in se v večjem številu pogovarjamo, spijemo tudi kakšno kavico. To je zelo pomembno. Poleg kakovosti, ki jo kažeš na igrišču, je pomembno tudi, kako se počutiš v glavi. In sam v takšni reprezentanci preprosto uživam.

Se na reprezentančnih akcijah držite pravil in ne ponočujete? Kako pa je z alkoholom?

Saj je tudi alkohol, vendarle smo odrasli ljudje, a le takrat, ko se to lahko počne. Ko smemo. Ko je dovoljeno. Saj veste, kako je bilo po tekmi s Kazahstanom. Takrat je bilo treba proslaviti uspeh. Drugače pa seveda po teh stvareh, ko gre zares za Slovenijo, ne posegamo. Dobro vemo, kako težak je profesionalizem. No, ko zmagamo, pa se znamo tudi poveseliti. Tudi to se mora narediti, to nas še dodatno povezuje.

Kako so slovenski nogometaši prejeli pivo pred prihodom na slavnostni oder po zmagi nad Kazahstanom:

Na avtobusu in v slačilnici je za glasbo zadolžen Jasmin Kurtić?

Da, Jasmin Kurtić je že dolgo časa naš najboljši DJ. Adam Čerin je zadolžen za zvočnike, Kurta pa za izbor glasbe. Odlično mu gre, izbira najboljše skladbe. Za zdaj nimamo pripomb. Poslušamo pa marsikaj, saj nas zanimajo različni slogi glasbe. Zato se pogosto predvaja kar miks, mešanica žanrov. Potem smo lahko zadovoljni vsi. Ponavljam, da je v tej reprezentanci res pomembno, da ni nobenega ega. Vsi tečemo in delamo drug za drugega. Ni tudi prepirov, sporov. Dobro, neko dobronamerno pričkanje mora biti, a vselej v meji sprejemljivega. V tej reprezentanci se imamo krasno.

To je bilo začutiti tudi ob proslavljanju uvrstitve na Euro 2024, ko ste uživali na odru. Benjamin Šeško je zaplesal svoj vroči ples. Pozneje se je izkazalo, da celo z bolečinami v vratu, na katere pa je na odru v navalu sreče in zadovoljstva kar pozabil.

Kljub temu da smo bili takrat fizično mrtvi, smo bili še vedno polni energije in se veselili z navijači. Navijači so si to tudi zaslužili, saj so nas po tekmi pričakali v velikem številu. Na odru nas je spremljal takšen adrenalin, da se tega ne more opisati. In upam, da bo tega še več. Da bo šlo tako samo naprej. Da bo tako tudi v naslednjih kvalifikacijah za SP 2026, pa v ligi narodov. Moramo se zavedati, da smo dosegli velik uspeh, a se s tem ne smemo zadovoljiti.

V slovenski reprezentanci je najmlajši Benjamin Šeško (20 let), najstarejši pa Jasmin Kurtić (34). "V nekaterih stvareh vlada v reprezentanci hierarhija, brez tega ne gre, je pa v nogometu tako, da nisi mlad ali pa star, ampak si ali pa nisi. V velikih ekipah je dandanes ogromno mladih igralcev, starih 19 ali pa 20 let, ki že igrajo ligo prvakov ali pa za reprezentanco. To jim prinaša ogromno. Euro v Nemčiji bo prinesel veliko zlasti mladim igralcem, morda tudi kakšen odmeven prestop. V slovenski reprezentanci je naš selektor lepo poklopil mlade in stare. To je najbolj pomembno," pravi Stojanović. | Foto: www.alesfevzer.com V slovenski reprezentanci je najmlajši Benjamin Šeško (20 let), najstarejši pa Jasmin Kurtić (34). "V nekaterih stvareh vlada v reprezentanci hierarhija, brez tega ne gre, je pa v nogometu tako, da nisi mlad ali pa star, ampak si ali pa nisi. V velikih ekipah je dandanes ogromno mladih igralcev, starih 19 ali pa 20 let, ki že igrajo ligo prvakov ali pa za reprezentanco. To jim prinaša ogromno. Euro v Nemčiji bo prinesel veliko zlasti mladim igralcem, morda tudi kakšen odmeven prestop. V slovenski reprezentanci je naš selektor lepo poklopil mlade in stare. To je najbolj pomembno," pravi Stojanović. Foto: www.alesfevzer.com

Benjamin Šeško se je po reprezentančnem slavju vrnil v Nemčijo z bolečinami v vratu. Tudi vaše zdravstveno stanje ob vrnitvi v Italijo ni bilo najboljše.

Res je. Motila me je bolečina v levem mezincu na nogi. Na tekmi s Kazahstanom sem v prvem polčasu prejel udarec v mezinec, a nato zaradi adrenalina nisem čutil bolečin. No, ko je adrenalin popustil in sem se vrnil v Italijo, pa ni bilo najbolj prijetno. Bolečina še ni povsem prenehala, a sem v sredo že lahko normalno treniral. Malce bom moral še potrpeti, bom pa ta konec tedna vendarle kandidiral za tekmo v Brescii. 

Zdaj bo slovenska nogometna javnost še toliko bolj držala pesti za vaše zdravje. Da bi bili vsi, ki ste pomagali reprezentanci do preboja na Euro 2024, v polni pripravljenosti. V zadnjih dneh je tako odmevala nič kaj prijetna novica o poškodbi Jake Bijola.

Na žalost se v nogometu dogajajo tudi takšne stvari. Vse se zgodi z nekim razlogom, sem pa prepričan, da se bo Jaka vrnil pravočasno in da bo dobro pripravljen za Euro. Želim mu dobro okrevanje. In naj si vzame zanj toliko časa, kot ga potrebuje. Naj ne prehiteva dogodkov. V klubu lahko pri tem računa na prave ljudi, ki bodo dobro skrbeli zanj.

"Sem čustven, zlasti takrat, ko igram za domovino. Takrat imaš še en motiv več. Takrat čutiš poseben adrenalin in se je težko brzdati," je presrečen, da lahko brani barve Slovenije. | Foto: Guliverimage "Sem čustven, zlasti takrat, ko igram za domovino. Takrat imaš še en motiv več. Takrat čutiš poseben adrenalin in se je težko brzdati," je presrečen, da lahko brani barve Slovenije. Foto: Guliverimage V nedavnem pogovoru za Sportal vas je nekdanji slovenski reprezentant Marinko Galić označil za najboljšega igralca Kekove čete v kvalifikacijah za EP 2024. Za največjo pridobitev Slovenije.

Prisrčna hvala Marinku Galiću! V medijih sem opazil, da je podobno omenil tudi Zlatko Zahović. Ko imajo o tebi takšno mnenje tako velika imena, si lahko le ponosen. Trudil sem se za te stvari, a če ne bi bilo ekipe, tega ne bi mogel pokazati. Potem ne bi bilo niti mene. Dobro moramo delovati kot celota. Da na igrišču delujemo kot ekipa.

V petkovem Spotkastu vas je pohvalil tudi Slaviša Stojanović, beseda pa je nanesla tudi o vašem Štepanjskem naselju.

Štepanjsko naselje? Nanj me veže prelepo otroštvo. Na OŠ Karla Destovnika Kajuha sem na šolskem igrišču s prijatelji naredil ogromno nogometnih korakov. Vedno smo igrali nogomet, tudi takrat, ko je bil sneg. Hišnik nam je dal lopato, pa smo si očistili igrišče. Motile nas niso niti strgane mreže na golu. Samo, da se je igralo. Pozdravljam Slavišo, ki zelo dobro pozna mojega očeta. Nisva sorodnika, sva pa soseda iz Štepanjskega naselja.

Ob vseh pohvalah pa vas je Slaviša Stojanović tudi opozoril, da bi se morali v prihodnosti malce brzdati, zlasti pri vročekrvnih pogovorih s sodniki.

Hvaležen sem za to, kar mi je svetoval, a je resnično težko spremeniti nekaj, kar imaš že v sebi. A se bom potrudil (smeh, op. p.).

Slaviša Stojanović
Novice Spotkast s Slavišo Stojanovićem: Marsikdo na Balkanu se zamisli, ko vidi, kaj uspeva Sloveniji

Poln je bil tudi hvale na račun vaše pozitivne predrznosti, ki jo marsikdo s tega dela Evrope ne premore.

Nogomet pač igram s srcem. Sem čustven, zlasti takrat, ko igram za domovino. Takrat imaš še en motiv več. Takrat čutiš poseben adrenalin in se je težko brzdati. Vsi smo si različni, takšen pač sem. Če bi se še enkrat rodil, bi molil za to, da bi imel enak karakter. Tak me je pripeljal do tega, kar sem zdaj. Tak me lahko, o tem sem prepričan, popelje še do večjih stvari.

Na Euru 2024 ne bi imel nič proti, če bi se Slovenija znašla v skupini z gostiteljem Nemčijo. Danes po 18. uri bo v Hamburgu potekal ples kroglic. | Foto: www.alesfevzer.com Na Euru 2024 ne bi imel nič proti, če bi se Slovenija znašla v skupini z gostiteljem Nemčijo. Danes po 18. uri bo v Hamburgu potekal ples kroglic. Foto: www.alesfevzer.com

Večjih stvari? Danes bo v Hamburgu potekal žreb skupin za Euro 2024. Izvedeli boste, s kom se boste pomerili na svojem prvem velikem tekmovanju.

Takrat bomo ravno na poti s klubom v Brescio, kjer nas v nedeljo čaka tekma. S soigralci smo se že malce šalili, če bi se Slovenija znašla v skupini z Italijo. Bomo pa videli, iz prvega bobna bomo dobili zagotovo zelo težkega nasprotnika. Na žrebu zagotovo ne bomo favoriti, a smo dostikrat dokazali, da lahko presenetimo veliko močnejše tekmece od nas. V tem pogledu nam je zelo pomagala lanskoletna vrnitev, ko so Srbi v Stožicah vodili z 2:0, a smo nato izenačili na 2:2. To je bil še en dokaz, kaj vse lahko dosežeš, če si z glavo pri stvari. Če pa nisi, imaš lahko hude težave.

Kar se tiče reprezentance, s katero bi se rad pomeril na Euru, nimam kakšnih posebnih želja. No, morda bi si še najbolj želel, da bi dobili Nemčijo. Ker so gostitelji in bodo stadioni na tistih tekmah nabito polni. Drugače pa nič takšnega. No, pa rad bi še zaigral na Allianz Areni v Münchnu. To mi še nikoli ni uspelo, morda pa mi bo ravno prihodnje leto. Bilo bi prelepo nastopiti na takšnem objektu in na njem poslušati pesem slovenskih navijačev.

Po sladki zmagi nad Kazahstanom ste se naposlušali pesmi in skandiranj slovenskih navijačev. Ste se v tistih norih dneh sploh lahko kaj poveselili z družino?

Takoj po tekmi sem šel do svoje družine, ki je bila na tribunah. Na kratko smo se poveselili. To mi je veliko pomenilo, saj je moja družina vedno ob meni. Nekaj najlepšega je, če lahko deliš uspehe s svojimi najbližjimi. Nato pa je sledilo slavje, ki je trajalo kar dva dni. Vmes sem bil doma dvakrat po eno uro (smeh, op. p.), venomer so nas čakale nove stvari. Že dan po tekmi smo imeli tudi druženje z navijači v središču Ljubljane.

Ni jih bilo malo, ki so se obregnili ob število zbranih navijačev na Kongresnem trgu. Marsikdo bi pričakoval večjega.

Lahko bi rekli, da je bila včasih, ko smo na delu spremljali prejšnje generacije s takšnimi uspehi, prisotna večja evforija. Tokrat ni bilo tako veliko navijačev. Mogoče je k temu botrovalo tudi vreme, mogoče je bil tudi takšen zaspan dan in bi se bolj poklopilo, če bi bil denimo konec tedna, ne pa v torek. Ne glede na vse, smo vsakemu, ki je prišel, iz srca hvaležni za podporo. Bili ste naš 12. igralec in upam, da bo tako tudi v Nemčiji.

Kako se je Petar Stojanović od srca zahvalil vsem navijačem:

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Petar Stojanovic (@stojke30)

Če bo obveljalo takšno zanimanje, kakršnemu smo priča v zadnjem obdobju, bo vsako tekmo Slovenije v Nemčiji spremljalo najmanj deset tisoč navijačev!

To je lepa stvar. Upam le, da nas ne bodo nekaj dni pred tekmo s klici zasuli prijatelji, znanci in drugi ter nas spraševali, kako priti do vstopnic. Komur bomo lahko, bomo zagotovili vstopnice, to obljubim. Na prvem mestu je družina, nato najbližji prijatelji, a še tudi sami ne vemo, koliko vstopnic bomo prejeli. Me pa veseli, da je tako veliko povpraševanje. Da bo toliko navijačev v Nemčiji. Upam, da se bomo skupaj veselili dobrih rezultatov.

Ko je Slovenija prvič nastopila na evropskem prvenstvu, bilo je leta 2000, ste bili še zelo majhni. Niste imeli še niti pet let.

Tistih dogodkov se kaj dosti ne spomnim. Sem si pa ravno pred tekmama z Dansko in Kazahstanom z veseljem pogledal posnetke slovenskih tekem s tega prvenstva. Pa intervjuje igralcev, mnenja ljudi na ulicah. Vse sem poslušal, tudi pesmi, namenjene Sloveniji na EP 2000. Užival sem v teh trenutkih. Drugače pa se veliko bolj spomnim dogajanja ob SP 2010. Tistega sem spremljal zelo zavzeto. Lepo je bilo gledati in navijati za Slovenijo na velikem tekmovanju. No, pri tem se ne mislimo ustaviti, ampak skušati poskrbeti, da bi lahko tudi mlajše generacije tako nekoč spremljale nas.

Ko je Slovenija nazadnje nastopila na velikem tekmovanju, sta njene barve branila zdajšnja sodelavca Matjaža Keka Boštjan Cesar in Milivoje Novaković. | Foto: Guliverimage Ko je Slovenija nazadnje nastopila na velikem tekmovanju, sta njene barve branila zdajšnja sodelavca Matjaža Keka Boštjan Cesar in Milivoje Novaković. Foto: Guliverimage

Na jugu Afrike je Slovenijo vodil na svetovnem prvenstvu ravno selektor Matjaž Kek. Ste si takrat kot mladi nogometaš zaželeli, da bi bil kdaj tudi vaš selektor na kakšnem velikem tekmovanju?

Točno tako je bilo. Takrat sem slovenske tekme spremljal kot v transu, bilo je nekaj posebnega. Razmišljal sem o tem, kako bi bilo, če bi se kdaj znašel tudi sam v takšni koži. Da bi tudi sam zaigral za Slovenijo na velikem tekmovanju. Kot otrok nisem nikoli sanjal o tem, da bi igral za kakšen veliki klub, vedno sem imel v mislih le slovensko reprezentanco. To je nekaj največjega, kar se ti lahko zgodi v karieri. Sanje so se mi zdaj uresničile. Hvala vsem, ki so mi pomagali na tej poti.

Slovenski nogomet je po tem uspehu le dočakal navijaško evforijo, ki v zadnjih letih vlada ob nastopih slovenskih kolesarskih junakov, košarkarjev na čelu z Luko Dončićem, odbojkarjev …

Daleč od tega, da bi bili zaradi tega kaj ljubosumni na njih. Kvečjemu obratno, še bolj jim privoščimo. Še bolj ponosni smo bili, tako kot so lahko navijači ponosni na športnike iz svoje države. Seveda, ko si spremljal njih, si si želel, da bi takšne uspehe dosegal tudi sam. Je bil vendarle že čas, da to ustvarimo tudi nogometaši. S tem so na nas nekako postavljali dodaten pritisk, češ da bi moral biti za večino naroda nogomet vedno na prvem mestu.

Ljudje morajo živeti za nogomet. In to ne le takrat, ko so prisotni veliki uspehi. Zdaj smo se uvrstili na Euro 2024. In da bodo zdaj vsi mladi zaradi tega hoteli trenirati le nogomet? Ne, tako ne gre. S košarko je enako. Treba je biti opredeljen. Ponosen sem, da Slovenija živi za vse športe, da imamo takšne vrhunske športnike v naši državi. To je za nas dodaten motiv. Košarkarji so nekaj posebnega, dosegajo velike rezultate. Imajo veliko kakovost, a jo imamo tudi mi. Upam, da bomo šli po njihovih stopinjah.

Vaš dom, simbol uspehov zdajšnje generacije, je postal stadion Stožice.

Že dolgo nismo izgubili v Stožicah, kar nam veliko pomeni. Velike zasluge, da se počutimo tako dobro, ko igramo doma, pripadajo navijačem. Ko si izčrpan in zaslišiš, kako te bodrijo in navijajo, te to dvigne. Poda ti dodatno energijo. To je težko opisati, a v tem je res nekaj veličastnega.

Petar Stojanović se je pred leti zaljubil v NK Maribor. | Foto: Saša Pahič Szabo/www.alesfevzer.com Petar Stojanović se je pred leti zaljubil v NK Maribor. Foto: Saša Pahič Szabo/www.alesfevzer.com Odlično poznate tudi Ljudski vrt, ki pa se v zadnjih letih ne pojavlja več na seznamu prizorišč tekem članske reprezentance.

V Ljudskem vrtu vlada fenomenalno vzdušje. Ljudje v Mariboru živijo za nogomet. Tudi takrat, ko rezultati niso najboljši, tako kot je denimo v tej sezoni, na stadion še vedno prihajajo v velikem številu. O tem, kje bomo igrali reprezentančne tekme, ne odločamo igralci, ampak drugi ljudje. Se pa v Stožicah počutimo super. Važno je, da se počutimo kot doma. Tako kot v Stožicah bi se lahko počutili tudi drugje. Pa ne le v Mariboru, ampak tudi v Celju, Kopru in še kje.

Zelo nas veseli, da so se vrnili organizirani navijači. Upam, da jih bo iz tekme v tekmo več.  Drugače je, če nekdo navija zate. Če lahko kdo vodi navijanje. Hvaležni smo jim za to. Upam, da se bodo zdaj združili navijači vseh klubov in prišli na naše tekme. Za Slovenijo se živi. Ko igra Slovenija, bi morali navijači razmišljati drugače. Pa naj bodo Green Dragons, Viole ali pa kdo drug. Ko napoči trenutek za reprezentanco Slovenije, bi moralo biti drugače. Vemo, kako je bilo prej. Pred mnogimi leti je to dobro delovalo. Zakaj ne bi moglo tudi v prihodnosti?

Kar se tiče vaše preteklosti, ste bili na vaši poti izpostavljeni številnim prigodam, ob katerih ste še hitreje dozoreli in odrasli. Pri 15 letih ste denimo zapustili Ljubljano in se odpravili v Maribor.

Ko pogledam za nazaj, vidim, da sem se odločil pravilno. Nisem naredil napake. Ponosen sem, da sem postal del tako uspešne zgodovine Maribora. Hvaležen sem mu za vse. Navijači so se lahko vedno prepričali v to, da igram za Maribor s srcem. Še zdaj ga nosim v srcu. To moraš doživeti. Takrat smo imeli dobre rezultate, položaj v klubu je bil odlična. Vse je bilo urejeno. Navijačem si enostavno moral nekaj vrniti. Pa ne zmage ali dobre igre, ampak to, da pustiš srce na igrišču. Ni mi pa bilo lahko, saj sem šel od doma pri 15 letih. Maribor je moja druga družina. Stala mi je ob strani tudi ob težkih trenutkih.

Maribor doživlja kot svojo drugo družino. | Foto: Vid Ponikvar Maribor doživlja kot svojo drugo družino. Foto: Vid Ponikvar

V Mariboru ste si v vašem obdobju delili slačilnico s številnimi Ljubljančani.

Bilo nas je kar dosti. To je še dodaten razlog, da sem tako vzljubil klub. Ljudje te sprejmejo z veliko ljubeznijo. No, če jim tega ne vrneš, pa je druga pesem. Potem se lahko spopadeš s kar ostrimi kritikami. Pritiski so veliki. Moraš se zavedati, da je Maribor velik klub. Ko oblečeš njegov dres, postaneš težji za vsaj deset kilogramov. Ta grb nosi veliko. Moraš biti mentalno pripravljen za te stvari.

Iz tiste generacije Maribora, s katero ste nastopali tudi v ligi prvakov, ste zdaj v reprezentanci skupaj le z Luko Zahovićem. Bi pričakovali, da vas bo še več?

Da. Žal mi je, da se je Dino Hotić odločil za Bosno in Hercegovino. A to je bila pač njegova odločitev. Če se ne bi tako odločil, bi bil lahko danes pomemben del naše reprezentance. Z Zahovićem pa sva igrala skupaj tudi v Veržeju. To je to, druga liga! To je bila prava odločitev. Ljudje v klubu, ki so nama to priporočali, so imeli prav. Vsak mlad igralec bi se moral odločiti za kaj takšnega. Danes mladi igralci vse preveč pričakujejo, da bodo iz mladinskega pogona neposredno prešli v članski nogomet, kar pa ni lahko. Priporočam jim, če zanj ni prostora za nabiranje izkušenj v prvi ligi, pa naj se potem odločijo za igranje v drugi ali pa tretji. Vsak ima svojo pot. V življenju moraš malce potrpeti, da bi lahko dosegel velike trenutke. V življenju ne gre nič gladko.

Žal mu je, da se je njegov nekdanji soigralec Dino Hotić odločil, kako bo v članski konkurenci zaigral za Bosno in Hercegovino, ne pa Slovenijo. | Foto: www.alesfevzer.com Žal mu je, da se je njegov nekdanji soigralec Dino Hotić odločil, kako bo v članski konkurenci zaigral za Bosno in Hercegovino, ne pa Slovenijo. Foto: www.alesfevzer.com

V Mariboru ste dobro spoznali Zlatka Zahovića, rekorderja po številu zadetkov za reprezentanco, ki bi ga lahko, če bo nadaljeval v podobnem ritmu, na vrhu nasledil Benjamin Šeško.

Z Zlatkom sem sodeloval na drugačen način. Žal nisem imel te sreče, da bi igral z njim. Da bi videl vse čarovnije, ki jih lahko občudujem na posnetkih. Zlatko je bil poseben igralec, osvojil je ogromno lovorik. Je legenda slovenskega nogometa. Odličen igralec pa je tudi Šeško. Igra kakovostno z obema nogama, obenem pa je odličen fant, ki ga uspehi niso ponesli, ampak ostaja z nogama na tleh. Upam, da bo podoživel podobno kariero, kot jo je Zlatko. To bi bil velik uspeh. Morda ga lahko še preseže, kdo ve. Upajmo, da bo tako. To bi bilo še kako dobro za Slovenijo, nam pa bi prineslo veliko dobrega. Upam, da bo že v Nemčiji najboljši strelec Eura, kdo ve.

Vsi Sobotni intervjuji na Sportalu, zbrani na enem mestu.

Zaradi Benjamina Šeška ste izgubili rekord najmlajšega debitanta v dresu članske reprezentance.

Dolgo časa sem bil rekorder, a se počutiš super, če ti rekord vzame takšen igralec, kot je Benjamin Šeško. Nič nimam proti temu. Prinesel je ogromno dobrega reprezentanci. Ponosen sem, da je del nas.

Petar Stojanović je v kvalifikacijah za Euro 2024 odlično sodeloval z udarnim napadalnim tandemom, ki ga sestavljata Benjamin Šeško in Andraž Šporar. | Foto: www.alesfevzer.com Petar Stojanović je v kvalifikacijah za Euro 2024 odlično sodeloval z udarnim napadalnim tandemom, ki ga sestavljata Benjamin Šeško in Andraž Šporar. Foto: www.alesfevzer.com

Z vašo pomočjo je dosegel kar nekaj zadetkov, med njimi po lepoti in atraktivnosti prekaša čarobni volej nepozabne tekme lige narodov na Švedskem.

Benjamin Šeško je takrat polepšal mojo podajo. Točno tako. Enako lahko rečem za Žana Vipotnika, ko je zadel na prvi tekmi v Kazahstanu. Tisto je bil eden najpomembnejših golov v teh kvalifikacijah. Oba sta polepšala moji podaji. To je posledica treninga. Selektor nas je vedno opozarjal na gibanje napadalcev, na možnost diagonalnih podaj. Iz treninga smo to prenesli na tekme. Takšni zadetki niso naključje.

Selektor Matjaž Kek je navdušil tudi z vašo selitvijo v zvezno vrsto. Prej ste igrali na položaju desnega bočnega igralca, zdaj ste na desnem krilu. Kdaj je prišlo do tega?

To bi morali pa vprašati njega. Hvaležen sem mu, da se je tako odločil. Uživam na tem položaju. Do prve ekipe v Mariboru sem igral nogomet prav na tem položaju. Vse, kar sem se naučil v nogometu, sem se naučil v zvezni vrsti. Selektor je s tem poizkušal na treningu, nato se je izkazalo to za dobro. In zakaj bi potem nekaj menjal, če je dobro?

Morda se je odločil tudi zaradi tega, ker imamo zadaj na desni strani odličnega Žana Karničnika. Vesel sem, da sem odgovoril na ta način. Tudi če bi me postavil na položaj osrednjega zveznega igralca ali pa branilca, bi se podobno trudil. Za reprezentanco sem vselej maksimalno na razpolago.

Pri Sampdorii je njegov trener nekdanji zvezdnik italijanskega nogometa Andrea Pirlo. | Foto: Guliverimage Pri Sampdorii je njegov trener nekdanji zvezdnik italijanskega nogometa Andrea Pirlo. Foto: Guliverimage Kako pa je s tem pri vašem trenutnem klubu Sampdorii? Kje vas vidi trener Andrea Pirlo?

Treniram na položaju desnega bočnega branilca, na zadnji tekmi, ko sem vstopil v igro, pa sem igral na desnem krilu, tako da … Neke informacije v klubu zagotovo imajo, vendarle spremljajo vse reprezentančne nastope varovancev. Lahko pa rečem, da sem tako kariero, kot jo imam, naredil na desnem bočnem položaju. Je pa lepo in dobrodošlo, da lahko igram eno in drugo.

Zakaj ste se sploh preselili iz Empolija v Genovo? Zdaj tekmujete v serie B, ne družite se več z elito italijanskega klubskega nogometa.

V prvi polovici prejšnje sezone sem pri Empoliju igral vse tekme, po novem letu pa nisem bil več na pravi ravni. Drugi igralec je bil boljši od mene in si je zaslužil minute. Dobro pa vemo, kakšen sem kot igralec. Čeprav imam finančno ugodne pogoje, mi to ne zadošča in se s tem ne zadovoljim. Moram namreč tudi igrati. Ker pa pri Empoliju nisem igral, sem se odločil za ta korak, odhod k Sampdorii. Na začetku ni bilo slabo. Igral sem redno, nato pa sem po tekmah s Finsko in Severno Irsko vrnil poškodovan. Takrat je ekipa zmagovala, zato bom moral v klubu počakati na svojo priložnost. V nogometu ni nič zagotovljenega, ampak vladata neprestano dokazovanje in borba. Če so dobri rezultati, trener zagotovo ne bo menjal ekipe, to je normalno. Borim se še za en naslov prvaka, da bi se uvrstili v serie A. To je naš cilj.

K Empoliju se je iz Zagreba preselil leta 2021. | Foto: Guliverimage K Empoliju se je iz Zagreba preselil leta 2021. Foto: Guliverimage

Državne naslove ste pred tem kot po tekočem traku osvajali z Mariborom in Dinamom iz Zagreba.

Dinamo je ogromen klub. Igral sem v različnih klubih, tudi dveh v Italiji, a lahko še zdaj ponovim, kako je Dinamo ogromen klub glede vsega. Glede organizacije, kvalitete igralcev, tudi navijačev in mesta. Podobno kot v Mariboru tudi pri Dinamu vlada velik pritisk. Le da je v Zagrebu še dvakrat večji. Težko je igrati za ta klub. Tudi novinarji so zelo povezani s klubom, na Hrvaškem so kritike večje kot v Sloveniji. Ko prideš v ta klub, se zavedaš, da moraš vsako tekmo zmagati. Če ne osvojiš prvenstva in pokala, kar je že skoraj samoumevno, nastanejo pritiski. Tu pa je še Evropa. Lahko zmagaš tudi pet tekem zapored, a pritiski ostajajo nenormalni. To je dokaz, kako velik klub je Dinamo.

Ponosen sem, da sem igral za ta klub. Zaradi tega mi je bilo veliko lažje tudi v Italiji. Lažje sprejemam kritike. Vsak igralec, ki je igral za Dinamo, je ponosen na to obdobje. To moraš doživeti. Spomnim se odgovora Milana Badelja na vprašanje, kje mu je bilo v karieri najtežje. Pa je igral za velike klube, tudi Lazio in Fiorentino, a večjega pritiska, kot ga je čutil pri Dinamu, ni bilo. Strinjam se z njim.

Pri Dinamu je svojčas nastopal tudi Boštjan Cesar, slovenski rekorder po številu nastopov, dolgoletni kapetan, zdaj pa pomočnik Matjaža Keka.

Dobro se razumeva v reprezentanci. Prinesel je veliko pozitivnih stvari. O Dinamu se večkrat pogovarjava, tudi njegova žena podobno kot moja prihaja iz Zagreba. To naju povezuje. Pri Dinamu je zaigral skupaj z velikani, kot so Luka Modrić, Eduardo in ostali. Velikih imen pri Dinamu ni manjkalo tudi v moji generaciji. Doživela sva podobne stvari.

Pr zagrebškemu Dinamu si je delil slačilnico tudi z enim izmed današnjih najboljših branilcev na svetu Joškom Gvardiolom, ki v tej sezoni nastopa za evropskega prvaka Manchester City. | Foto: Guliverimage Pr zagrebškemu Dinamu si je delil slačilnico tudi z enim izmed današnjih najboljših branilcev na svetu Joškom Gvardiolom, ki v tej sezoni nastopa za evropskega prvaka Manchester City. Foto: Guliverimage

Ko ste prišli v Zagreb, so si vas privoščili hrvaški novinarji. Začudil jih je pogled na vaš posebno opremljen audi, prekrit z žametom.

Ko si mlad, razmišljaš malce drugače (smeh, op. p.). Idejo za takšen avto sem dobil v Mariboru, takoj mi je bilo všeč. Tega avta nimam že nekaj časa. Sem pa ga imel v Mariboru, pa ni bil taka atrakcija. To je tudi odraz hrvaškega nogometa. Tam so mediji osredotočeni na vse stvari, ne le nogomet. Takrat je vladala evforija, kar se tiče mojega avta, v tistem trenutku niso niti toliko omenjali mojih iger. Je pa vendarle bolje, da izžarevaš pozornost s predstavami na igrišču.

Zdaj, ko ste družinski človek, verjetno prisegate na drugačne jeklene konjičke?

Z leti spremeniš razmišljanje. Trenutno je družina najpomembnejša. Zlasti otrok. Vse je podrejeno njemu. Žena veliko potuje z njim, zato potrebujemo udoben avto. Selitev iz Toskane v Genovo je bila za otroka zagotovo stresna, a smo lahko ponosni nanj, da je vse preživel tako, kot je. Tudi vsako vrnitev domov po igranju z reprezentanco za zdaj dobro prenaša. Hvaležni smo, da imamo lahko tako življenje. Upam, da bo takih potovanj vedno več.

Vaša žena torej prihaja iz Hrvaške?

Res je, Zagrebčanka je. Z menoj živi za nogomet in z vsem srcem navija za Slovenijo. Na Dansko je šla nedavno s slovensko zastavo. Hvala ji za vso podporo. Lepo se imamo. Spoznal sem jo, ko sem prišel v Zagreb. Hvaležen sem, da je postala del mojega življenja, da imava takega otroka. Upam, da bo ostalo tako pozitivno do konca življenja, to je to.

Mlada družina Stojanović lani med božičnimi prazniki:

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by M a j a (@majacizmar)

Kje pa boste živeli po koncu kariere? V Sloveniji, na Hrvaškem ali morda ostali kar v Italiji?

O tem smo se veliko pogovarjali in tudi že sprejeli odločitev. Ne predstavljam si življenja drugje kot v Sloveniji. Verjamem, da bomo našli kaj zase v Ljubljani. Tako nameravamo živeti v mojem rojstnem mestu. Je pa pred mano še dolga kariera in ne vem, kaj vse se bo do takrat še odvilo. Gre nam pa tudi na roko, da je Zagreb od Ljubljane oddaljen le uro vožnje z avtom. Tudi tam se odlično počutim. Imam veliko hrvaških prijateljev. Kadarkoli sem v Zagrebu, mi je krasno.

Postajate potem podoben ambasador Slovenije na Hrvaškem kot selektor Matjaž Kek?

Selektor je v tem pogledu vendarle nekaj posebnega. V hrvaškem nogometu so mu uspevale velike stvari. In ko prebiraš intervjuje drugih ljudi, kako govorijo o njem, še hitreje prideš do spoznanja, kako zelo ga na Hrvaškem spoštujejo. Na našo srečo pa ni naredil velikih uspehov le na Hrvaškem, ampak tudi v Sloveniji.

V nedeljo, ko se bosta v večnem derbiju 1. SNL udarila Maribor in Olimpija, bo stiskal pesti za nekdanji klub. | Foto: www.alesfevzer.com V nedeljo, ko se bosta v večnem derbiju 1. SNL udarila Maribor in Olimpija, bo stiskal pesti za nekdanji klub. Foto: www.alesfevzer.com

V Zagrebu ste svojčas sodelovali tudi z Damirjem Krznarjem, ki so ga ljubitelji nogometa v Sloveniji v zadnjem letu dodobra spoznali, zlasti tisti na Štajerskem.

Ko sem prišel v Dinamo, je bil pomočnik trenerja Zorana Mamića. Je prekrasen človek in odličen trener. Včasih je v duši še predober. Ponosen sem, da sem ga spoznal kot trenerja. V Mariboru ni imel tako slabih rezultatov, a mu resnično ni bilo lahko. Trenutno ima v Celju na razpolago dobre igralce. Lahko naredi izjemne rezultate. Čeprav bi si želel, da bi bil Maribor na prvem mestu, pa je, če se že moram odločiti, potem vsaj nekaj dobrega, da je na prvem mestu moj bivši trener. Želim mu vse najboljše.

Torej še vedno stiskate pesti za vijolice in je brezpredmetno vprašanje, za koga boste navijali na nedeljskem večnem derbiju v Mariboru?  

Seveda. Se pa mora Maribor zavedati, da bo moral pokazati boljše igre kot jih zdaj. Imajo odličnega trenerja, ki je naredil že veliko spremembe v igri. To se že vidi na igrišču, igralci pa morajo še odgovoriti na njegove zahteve. Ta derbi se igra za navijače, morajo se zavedati, da jim morajo vrniti za njihovo podporo.

Ko je z Mariborom nastopil v ligi prvakov, je bil njegov trener Ante Šimundža. | Foto: Saša Pahič Szabo/www.alesfevzer.com Ko je z Mariborom nastopil v ligi prvakov, je bil njegov trener Ante Šimundža. Foto: Saša Pahič Szabo/www.alesfevzer.com Kako pa bo na nedeljskem derbiju? To bo prvi večni derbi za Zorana Zeljkovića, medtem ko jih je Ante Šimundža izkusil že nič koliko.

Res je, Zoran Zeljković je dober mladi trener in lahko naredi veliko kariero. Zdaj ga čaka pravi derbi, kjer bodo emocije drugačne kot v Kopru. Ante Šimundža pa je dokazan velik trener. V Mariboru je naredil velike rezultate. Ni le kakovosten trener, ampak tudi odličen človek, kar je najbolj pomembno. Tako sem prepričan, da nas čaka odlična tekma. Oba trenerja sta dobra. Prisoten bo poln naboj. Tako na igrišču kot tudi na tribunah. To govorim v pozitivnem smislu. Vemo, kakšne so moje želje, na igrišču pa naj zmaga boljši.

Če boste v prihodnosti živeli v Ljubljani, morda obstaja kakšna možnost, da bi ob koncu kariere zaigrali za Olimpijo? Ali pa morda Slovan, kjer ste nabirali izkušnje kot najstnik?

Slovan je moja otroška ljubezen. Kakor pa se zdaj odvija moja kariera, bi se res težko odločil za Olimpijo. Kljub temu da do nje čutim veliko spoštovanje. Nimam nič proti Olimpiji in ji želim veliko uspehov. V Evropi sem navijal za njih, da ustvarijo dober rezultat. Ne morem reči, da sem od mladih nog navijal za Maribor, ker to ni res. Vendarle sem se rodil v Ljubljani. In vsi mladi fantje, ki v Ljubljani trenirajo nogomet, najbolj spremljajo Olimpijo. A pot me je pozneje odpeljala drugam. Maribor mi je dal toliko v življenju, toliko ljubezni je v tem klubu, da mi srce bije za Maribor.

Kar se tiče moje vrnitve v Slovenijo, je trenutno samo en klub, v katerega bi se vrnil. To je Maribor. Če bi seveda obstajalo njegovo zanimanje. Pa vemo, kako je v nogometu, saj se nikoli ne ve, kdo je na položaju športnega direktorja in tako naprej. Če bi se zgodilo kaj takšnega v moji karieri, da bi potreboval klub, pa se Maribor ne bi hotel odločiti zame, bi zame to predstavljalo veliko razočaranje. Imam pa pred seboj še dolgo kariero, zato o tem še nočem razmišljati. Če bi, bi se vrnil v Maribor v takšnem stanju, da bi lahko pomagal ekipi. Ne pa samo, da bi užival zadnja leta nogometne kariere. Če ne bi bil maksimalno pripravljen, bi se raje vrnil v klub na kakšnem drugem položaju.

Žan Karničnik Slovenija Kazahstan
Sportal Ko je v šoli gledal prvo Kekovo pravljico, si ni mislil, da bo nekega dne to doživel tudi on
David Škorjanc
Sportal Huda nesreča ga je prikovala na voziček, danes mu v Sloveniji ni para
Mitja Lotrič
Sportal Pritisnil je enter in se zjokal
Tim Podlogar
Sportal Znanstvenik, ki bo v ekipi BORA - hansgrohe bdel nad prehrano Primoža Rogliča
slovenska nogometna reprezentanca
Sportal Nekdanji reprezentant zlate generacije izpostavil le eno ime
Ne spreglejte