Slovenska tekmeca na Dakarju: "Tukaj smo vsi eno in sodelujemo. Želel bi si, da nas je še več."

Toni Mulec Foto: Lili Pušnik / STA Teden dni pred odhodom na reli Dakar smo se pogovarjali s Tonijem Mulcem in Simonom Marčičem. Korošec Mulec bo na najtežji dirki na svetu nastopil drugič. Na svojem prvem je bil podjetnik iz Legna in testni voznik podjetja KTM deveti v razredu Rally2 in 24. v skupni razvrstitvi. S tem je navdušil vse. Mariborčan Marčič, ki nastopa v prvinskem razredu brez ekipe (original), je doslej v cilj pripeljal šestkrat, trikrat pa odstopil, tudi z resnimi poškodbami.

Simon Marčič Foto: Katja Kodba/STA Njegova najboljša uvrstitev je peto mesto v kategoriji brez ekipe in 36. mesto skupno (2021). Dakar ju je spremenil, pravita. Z dirke imata številne zanimive zgodbe, pa tudi sicer sta zelo zgovorna. Zastavili smo jima skoraj 30 enakih oziroma podobnih vprašanj, da dobite še bolj nazoren prikaz, kaj je reli Dakar in koliko odrekanja zahteva.

Dakar je najtežja vzdržljivostna dirka, najnevarnejša, malo moraš biti tudi nor, v pozitivnem pomenu te besede. So domači kdaj proti?
Toni: Najbližji niso najbolj zadovoljni, da se odpravljam na take zadeve. Nikoli ne veš, kaj vse te čaka tam. A če so pozitivne misli, potem tudi privlačiš to pozitivo. In bom zato ostal pri tem in se ne obremenjeval s tem, kaj vse gre lahko narobe.
Simon: Kaj naj rečejo po toliko letih!? Če do zdaj niso sprejeli, potem nikoli ne bodo. Je vzdušje dosti bolj mirno, kot preden sem šel prvič. Ustaljena praksa je, da ima božič drugačen pomen, ko dirkaš Dakar.

Simon Marčič Foto: Denis Janežič Simon, ampak mariborski športniki ste vsi vztrajni, drzni, vi, Ilka Štuhec, Filip Flisar ...
Simon:  Verjetno pohorska, podpohorska kri (smeh, op. p.). Verjetno se najdejo taki tudi v drugih delih Slovenije. Hvala, v lepo družbo si me dal.

Toni, prihajate iz Legna, male vasi, veliko uspešnih slovenskih športnikov je iz takih krajev, na primer Tina Maze, Tim Gajser ...
Toni: Slovenja je že sama majhen kraj. Tako malo nas je, dva milijona, pa imamo toliko uspešnih športnikov, da je kar noro. Iz Koroške prihaja veliko dobrih športnikov. Ker smo iz tako majhnega kraja, se moramo boriti za stvari. Ni nam bilo vse dano na dlan, v usta. Mislim, da so to te stvari, ki nas delajo tako močne in uspešne.

Toni Mulec Foto: Rally Zone Mlad motorist razmišlja, da bi šel na Dakar. Mu rečete: pojdi ali nikakor?
Simon:  Vsekakor bi ga podprl. A mogoče naj ne gre prehitro, to bi mu pa rekel. Mislim, da je normalen čas po 30. letu. Čeprav danes prihajajo tudi mlajši fantje, v zgodnjih dvajsetih, kar prej ni bila praksa. Šport gre naprej. A pri sebi sem videl, da je bolje malo dozoreti. Boš prišel boljše skozi.
Toni: Naj dvakrat premisli glede nabiranja sponzorskih sredstev, sicer pa naj gre. To je ena nora izkušnja. Vsekakor se izplača! Veliko truda je vloženega v to, da prideš tja, da zbereš vsa sredstva. Ampak se vse poplača, ko prideš na cilj, ko prideš nazaj v Slovenijo. Jaz bi priporočil mladim v ozadju, da se odločijo za to zadevo, in to čim prej, da nas bo čim več, da ne bova samo dva.

Simon ima 41 let, Toni 38. So leta na Dakarju pomembna, so ovira?
Simon:  Ne, nikakor ne. Na koncu v avtomobilih vidimo, da zmagujejo gospodje, stari 60 let. Tudi z motorji so v preteklosti zmagovali. Veljal je rek, da za Dakar dozoriš po 30., 35. letu. Je pa res, da je danes manj nevarnosti. Veliko se je spremenilo. Dosti varnejše je. In je zato bolj dostopno mlajšim voznikov oziroma so mlajši vozniki uspešnejši.
Toni: Odvisno od osebe. Če imaš malo urejene stvari v glavi, greš lahko na tako stvar tudi mlajši. A vidim pri mlajših tekmovalcih, ki se udeležujejo Dakarja, da se vsi hitro poškodujejo. Ne ravno iti pri 18 letih, raje malo pozneje. Predvsem pa so tukaj izkušnje. Če pri 30 letih nimaš nobenih dirkaških izkušenj, so tudi trideseta prezgodaj. Kdorkoli se bo odločil za to, je treba to zelo spoštovati in iti na dirko z velikim spoštovanjem.

Simon Marčič Foto: Denis Janežič Nasvet, ki bi si ga želel slišati pred svojim prvim Dakarjem?
Toni: Sem kar dobival dobre, prave nasvete že za prvi Dakar. Mogoče je bila samo težava, da tega nisem tako resno jemal. Ko enkrat sam to izkusiš, se šele zaveš tega. Najpomembnejše so te izkušnje, ki jih moraš pa pridobiti sam.
Simon: Tudi jaz sem dobil takrat kar prave nasvete, takrat še od Mirana Stanovnika. Da naj se umirim, da naj grem samo preudarno do cilja. Morda me je to držalo dve etapi, na tretji pa žal več ne. Mogoče bi si želel, da bi mi kdaj kdo dal kakšno klofuto in mi rekel: daj, umiri se.

Toni Mulec Foto: Rally Zone Zdaj sta na Dakarju dva Slovenca. Sta si konkurenca? Najbrž na sami dirki ne, ker sta v drugem razredu.
Toni: Ko si enkrat na taki tekmi, kot je Dakar, smo bolj ali manj vsi eno in sodelujemo. To ni tekma, kot je motokros ali cross country, ko si drug drugemu rival. Tudi v ospredju, ko pogledate tovarniške voznike, ki se borijo za prvo mesto, kar je velik dosežek, so med sabo prijatelji in si pomagajo. To je tudi tak poseben duh v tem reli svetu. Jaz bi si želel, da bi nas bilo še več. Na primer Češka, Slovaška, Poljska so zelo razvite države, kar zadeva Dakar. Ogromno tekmovalcev imajo, pa ne samo pri motoristih, tudi pri avtomobilih, pri tovornjakih. 
Simon: Mislim, da bi bilo nehvaležno in psihično naporno, da bi se primerjal z nekom, ki dirka z ekipo. Jaz sem na primer v podrejenem položaju že s pnevmatikami. Na voljo imam štiri za celo dirko, oni pa jih menjavajo vsak dan. Sam moram pripravljati motor, spanja je dosti manj, regeneracije je manj. Spim v šotoru, oni imajo bivalnike. Mehanik jim pripravi motor, jaz sem moral sam motor tudi dostaviti na ladjo, sam ga bom moral pobrati v pristanišču, ga pripraviti, opremiti z navigacijo. Razlika je očitna, to je skoraj kot dve različni dirki. Je pa vedno dobrodošlo imeti rojaka zraven. Želel bi si, da nas je več.

Simon, dirkate v razredu brez ekipe, original. Ta je vse večji izziv.
Simon: Da, to je velik izziv. Ta razred so oživili tudi medijsko. Prej je bil ta razred bolj "tisti norci, tisti, ki nimajo denarja in silijo z glavo skozi zid". A smo tudi mi, tekmovalci, tudi jaz s svojim fotografom Denisom Janežičem in z objavami na družabnih omrežjih, naredili veliko za promocijo tega razreda. In so začeli v naš razred prihajati dirkači, ki so se prej vozili med 10, 15 v skupnem seštevku. So pa zdaj naredili tako, da ko zmagaš razred original, v tem ne moreš več voziti. To je dobrodošlo. Zgodilo se je namreč, da je trikrat zapored zmagal voznik, ki je bil prej poltovarniški z ekipo. Jaz ostajam tu, ker je dosti bolj prvinsko, ker je pridih avanturizma.

Toni, bi šli vi kdaj v razred original?
Toni: Da, vsekakor, nekega dne. A zdaj bi se še rad preizkusil v glavni kategoriji.

Sportal Nevarnosti nanj prežijo vsak dan: "Priti med 20 bi bila lepa številka"

Vam je Dakar dal kakšno življenjsko lekcijo?
Simon:  Ogromno. Včasih sem si rekel, bom videl, kako bom to mišljenje spremenil skozi leta. V prvih letih je bilo kar nekaj poškodb. Hvala bogu ne v Savdski Arabiji. Kar sem doživel, kar mi je šport, Dakar dal, je neprecenljive vrednosti. Še enkrat bi šel po isti poti. Ne pusti si torej vzeti sanj. Zame je bil Dakar na začetku zelo oddaljen. Samo sanje in trdo delo so me pripeljali do tega. Vztrajnost tudi.
Toni: Vsekakor. Povsem mi je spremenil pogled na svet, ne samo na Dakar, na sam reli s športnega vidika. Se mi zdi, da smo tudi neko lepo vzdušje ustvarili za vse ljudi doma.

Simon Marčič Foto: Denis Janežič Dakar nista samo tista dva tedna januarja, je del življenja. Koliko dni v letu zares vzame? Dnevi na motorju v letu? Ure v delavnici?
Simon:  Dakar vzame 365 dni v letu, kdaj manj, kdaj več. Zdaj je to polna služba. Ur v delavnici nisem štel, ker bi se zdaj verjetno prijel za glavo. To ni osemurno delo, ampak 10, 12 ur. Na motorju pa imam med 200 in 400 urami, odvisno od leta. Če pa šteješ še pripravo, pa to pomeni vsaj krat tri, štiri. Potem pa so še suhi treningi, treningi na kolesu, pripravljalne dirke.
Toni: Če se želiš pripraviti, kot je treba, celo leto. Ni to samo 10 mesecev, ampak kar 12 mesecev. Ko si prost, imaš na primer sponzorske obveznosti. To je celoletni podvig. O urah na motorju težko govorimo, ker mi nimamo puščave, se ne moremo spustiti na take treninge. Čim več, kar lahko narediš v našem okolju. To so pa treningi po štiri, pet ur, včasih se zgodi šest ur. Ni pa to primerljivo s puščavo, ko si lahko po 10 ur na motorju.

In pa seveda na tisoče evrov ... Simon, koliko ste potrošili doslej, koliko iz lastnega žepa?
Simon: Slab milijon evrov sem zapravil za svoje dirkanje. Na začetku sem moral dati tudi svoj denar, v zadnjih letih je to moja služba, je to moj kruh. Da, za prvi Dakar sem dal vse, kar sem imel. Takrat sem se doma vozil z golfom dvojko. Prodal sem vse, kar sem imel: vse trening motorje, kolesa ... A je to z leti steklo.

Toni Mulec Foto: Grega Valančič/Sportida Toni, vi ste lani do zadnjega dne zbirali sredstva za nastop ...
Toni: Lani smo bili kar uspešni z donacijami, s prošnjami, letos sem se s tem manj ukvarjal. S sponzorji smo bili kar uspešni. Se pa še ni pokrila celotna zgodba, ampak nekaj dni do odhoda je še. Upam, da se še najde kakšen sponzor, še kakšna donacija. To bi bilo veliko olajšanje zame.

Simon, dve leti nazaj ste delali, bili asistent na fakulteti, pisali doktorat. Zdaj je torej Dakar vaša služba? 
Simon:  Od lani sem profesionalno v dirkanju. Nisem več mogel usklajevati. Doktorat sem letos oddal. Čakam, ali bom moral kaj spremeniti, kdaj ga bom moral zagovarjati. Zagotovo si ga želim končati.

Toni, služba pri vas ostaja na prvem mestu?
Toni: Da, vsekakor. Eno gre z drugim. Poskušaš usklajevati te zadeve, kot se le da. Še vedno moramo preživeti mesec. Z Dakarjem na žalost ne zaslužimo. Je treba tudi kak evro za usta priskrbeti.

Simon Marčič Foto: Denis Janežič

Simon, vi ste se lani celo preselili v Združene arabske emirate?
Simon:  Da, to je bilo lani, lansko jesen. A je bilo težko vse urejati, imam vendarle slovenske pokrovitelje in moram biti prisoten na slovenskem trgu, tudi dirkati lokalne dirke. Za pripravljalno obdobje je super, da bi bil pa tam celo leto, pa preprosto ne gre. Čez poletje je tudi prevroče. Tako sem se vrnil v domovino.

Toni, vi najdete čas za trening v tujini?
Toni: V tujini so bila bolj testiranja, kar je na nek način trening. Kar sem imel priložnosti, sem jih izkoristil. Nedolgo nazaj sem bil v ZDA, kjer smo naredili eno testiranje in sem bil v stisku s puščavo in z reli motorjem. Preostalo pa vozim največ doma, na domači progi v Slovenj Gradcu. Za nas, evropske tekmovalce, je edino, kar lahko narediš, da narediš čim več ur na motorju. Da dobiš stik z motorjem, da te zadnjica ne boli po toliko kilometrih, da ne dobiš žuljev. Kondicijska priprave, mentalna priprava. To lahko narediš v Evropi. Za vse preostale stvari pa moraš iti v puščavo, da nabiraš kilometre, da dobiš občutek za odprti svet. Pri nas je to nerazumljivo, ker imamo povsod neko cesto, odcepe, tam tega ni. Za to bi bilo treba iti tja.

Toni Mulec Je dokončati Dakar zdaj še izziv ali pa se že razmišlja o čim višji uvrstitvi?
Toni: Zdaj, ko sem končal prvi Dakar, se še bolj zavedam, da je cilj zelo pomemben. Vsekakor pa si želim izboljšati lanski rezultat. Je nek pritisk, ki si ga naložiš sam. Vsakič, ko pomislim na to, da je treba iti na boljši rezultat, se pripeljati še bolj v ospredje, mi nekaj potrka na podzavest: pazi na nevarnosti, ki so. Težava je, da si želiš dobrega rezultata, se počutiš dobro po na primer 50 kilometrih, a naslednjih 50 kilometrov pa lahko pride popolna katastrofa. Kilometrov je toliko, toliko se spreminja teren, toliko se dogaja. In zato sam sebe postavljam na realna tla. Ampak da, poleg tega, da pridem v cilj, je še želja izboljšati rezultat.
Simon:  Absolutno je rezultatski izziv, končal sem že šestkrat. Vsekakor lovim nek rezultat, mogoče se bom bolj osredotočil na etapne zmage. In te posledično prinašajo skupen rezultat. Če ni kakšne tehnične težave. Naučil sem se, da je nehvaležno govoriti o načrtih, ker te dejavnik, na katerega nimaš vpliva, lahko takoj oddalji.

Kaj je zmanjkalo, kje se je zalomilo, da še niste dosegli uvrstitve, ki ste si jo želeli in je bili zmožni?
Simon: Predvsem to, da razred original postaja vedno bolj prestižen in vanj prihajajo vedno hitrejši dirkači. Ko sem jaz naredil korak naprej, prehitel nekaj dirkačev, so prišli novi, hitrejši, ki so prej dirkali z ekipo, ki imajo veliko več let motošporta za sabo.
Toni: Morda me je zaznamovala stvar, ki se je zgodila drugi dan (op. a.: začel mu je puščati radiator in se mu je motor pregreval. Šestkrat se je ustavil.). Če tega ne bi bilo, bi mogoče bil rezultat boljši. Po drugi strani pa bi mogoče prišlo do drugih zapletov, ker bi bila večja hitrost prisotna že prej. Se je zgodilo z razlogom.

Simon Marči Foto: Denis Janežič So trenutki na Dakarju, ko lahko uživaš, ko so mogoče pozabljene tudi bolečine?
Simon: Jaz predvsem uživam na sipinah, v mehki peščeni puščavi. Uživaš tudi, ko je rezultat dober. Ko je dan počitka niti ne, ker cel dan pripravljaš motor. V mojem primeru res med vožnjo po pesku.
Toni: Sipine je lepo gledati, super so videti iz zraka, za dirkati pa so malo manj prijetne. En dan smo se na primer vozili po puščavi, ki je bila povsem zelena. Zaradi obilnih padavin prej. To je na primer eden izmed čarov Dakarja. Tiste minute pred štartom etape si imel možnost pogledati okoli in je bilo res lepo. Tako kot je pri nas, ko vidiš zelen gozd, je bilo tam vse zeleno, a brez dreves, brez vsega. To je bila res čarobna etapa.

Kako se spopasti s sipinami, predvsem zato, da ne padeš v luknjo, kar se vam je zgodilo vam, Toni?
Toni: To je nekaj, kar imaš v sebi. Pri meni je bilo tega veliko v karieri. To so stvari, to so refleksi, ki se sprožijo, ko se zgodi. Na to ne moreš biti pripravljen, nikakor ne. Tega ne moreš preizkusiti, je nemogoče.
Simon: Težko rečem, ali se lahko pripraviš na padec. Več časa, kot si v puščavi, bolj se jo naučiš brati. Je pa vsaka drugačna. Vedno moraš gledati, kako je pihal veter, da se izogneš luknjam. Izkušnje ti povedo: na primer, če vidiš, da pada iz leve proti desni, moraš iti čim bolj po levi, čim bolj pri vrhu, bolj kot boš šel po desni, globlje boš padel. To so izkušnje, ki jih dobiš z leti.

Je bil trenutek, ko ste si rekli: tega se ne grem več?
Toni: Mislim, da ne, da ni bilo tega.
Simon: Da, dostikrat, dostikrat. Zadnja leta sicer manj, na začetku pa precejkrat. Na primer 2018, ko sem vsak dan popravljal motor do dveh zjutraj, vstajal pa sem ob petih. Vsak dan sem si govoril, da se ne bom pritaknil motorja, tudi olja ne bom zamenjal, tudi ročnega filtra ne. Pa je bila čez dan spet tehnična težava in sem moral ponovno "šraufati" do polnoči ali dlje. Takrat sem si rekel, da imam dovolj. A potem smo zbrali za nov motor, šli v nov projekt. Nov veter je zapihal v jadra in je steklo.

Simon, poškodb je bilo na Dakarju kar nekaj. Je še kaj posledic? Kako ste pripravljeni letos?
Simon:  Ne, zdaj ne, zadnja leta hvala bogu na Dakarju nisem imel poškodb. Zadnja leta so bile bolj čez leto, letos pa tudi tega hvala bogu ni bilo. Naj se to nadaljuje čim dlje. Mislim, da sem dejansko telesno zelo dobro pripravljen. Lani sem imel več ur v puščavi, letos jih imam manj, posledično pa imam več suhega treninga. Več časa sem posvetil moči, kondiciji. Počutim se mogoče celo boljše.

Toni Mulec Foto: Reuters ​​​​​​

Toni, kako je z vašo pripravljenostjo?
Toni: Poleti sem bil v življenjski formi, veliko časa sem posvetil pripravam za Dakar, več kot lani. Sem pa pri tem dobil tudi eno poškodbo. Saj si veliko na motorju, veliko nevarnosti je. Ampak sem zdaj še vedno v boljšem stanju kot lansko leto. Se mi zdi, da glede na vse ne bi mogel biti bolje, kot sem. Se pa s tem ne obremenjujem, stremim k pozitivi. To bi morala biti dobra popotnica. Se pa napoveduje zelo težak Dakar, veliko etap, veliko kilometrov.

Simon Marčič Foto: Denis Janežič Pa vaš motor, je nov, izboljšan?
Toni: Imam novo ekipo, prav tako nizozemsko. Motor bo KTM. Velike razlike v motorju ni, saj motorji KTM, GasGas in Husqvarna prihajajo vsi iz istega podjetja. Moj motor bo standarden, serijski. Z ekipo sem že odpeljal eno dirko v Abu Daiju. Poznam ljudi. Veliko smo bili v stiku na prejšnjem Dakarju. So profesionalni mehaniki, mehaniki, ki so zaposleni čez celo leto. Vedo, kaj delajo, poznajo motor, imajo ogromno izkušenj iz reli sveta. Ekipa bo še številčnejša, mislim, da nas bo v ekipi kar deset tekmovalcev. Jaz upam, da bodo mehaniki naredili svoje delo, da ne bo tehničnih težav. 
Simon:  Motor je enak, kot je bil, saj novega modela še ni v prodaji. Čakamo ga že šest let. Takrat je korporacija KTM dala motor v serijsko prodajo. Tovarniški vozniki bodo že tretje leto dirkali z novim modelom. Prej je bila 20 let praksa, da je bil nov motor sproščen po treh letih. Zdaj se to ni zgodilo. Imam nov pogonski agregat, zamenjano imam elektroniko, bencinske črpalke. Kar zadeva vzdržljivost, ne bo težav, pomanjkljivosti. Sem ga tudi navajen, tako da bo mogoče celo dobro. Sami pa smo dodelali karbonske opore na zadnjem rezervoarju, ki so malo po vzoru novega modela. Da ti ni treba toliko – po domače povedano – stiskati motorja z nogami skupaj, ampak se opreš na te opore. To uporablja vedno več netovarniških voznikov.

Sportal Niso več "tisti norci, ki nimajo denarja in silijo z glavo skozi zid"

Simon Marčič Foto: Denis Janežič Navigacija ni več papirnata, je digitalna. Manj možnosti, da se izgubite, a ...
Simon: Ta trenutek ne vidim velikih prednosti. Predvsem je težava v zaslonu. Ko je sonce v puščavi v zenitu, je odsev tak, da ničesar ne vidiš. Že zdaj je bila težava, ko smo imeli polanalogne zaslone za digitalni kompas in števec in se včasih ni videlo. Zdaj pa bo taka celotna potna knjiga. To so fantje testirali na reliju Maroko in so imeli ogromno težav. Zadeva se je tudi izklapljala, ker niso uredili kontaktov. Zdaj so to sicer odpravili. Težava je tudi, če polomiš zaslon. Prej si lahko vzel ven papir, ga trgal, zdaj pa boš po domače povedano slep. Vsi smo na trnih. Če se bo obdržalo ... Obdržalo se bo, bodo pa morali po mojem mnenju vložiti več v razvoj, da bodo to dodelali.
Toni: Jaz ostajam na papirju, vozniki med najboljših 10 smo imeli možnost, da ostanemo na papirju. Zame se še nič ne spremeni. 

Toni, navigacija je bila za vas na prvem Dakarju kar velika neznanka?
Toni: Zdaj je za mano že en Dakar, pa potem še Abu Dabi. Malo sem sicer pogrešal, da nisem šel na reli Maroko, ki je zahteven zaradi terena in tudi navigacije. Imam pa torej že vsaj deset tisoč kilometrov več kot lani. Upam, da bo to malo pomagalo. Zdaj vsaj vem, kaj lahko pričakujem, lani je bila navigacija res še velika uganka. Organizator pa obljublja vedno težje trase, težje navigacije.

Simon, kako dolg je vaš dan na Dakarju? Ker ko se konča dirkanje na čas, še ni konec ...
Simon: Za nas se ne konča, za nas je trdo delo še naprej. Vzdrževanje, priprava motorja. Ko prideš v cilj hitrostne preizkušnje, si moraš v glavi načrtovati, kako bo dan potekal naprej, kaj boš najprej naredil na motorju. Na primer, če je bil deževen dan, ti ni treba menjati zračnega filtra, olje pa vsak dan. Če so skale, pesek, potem veš, da je treba dati novo gumo. Da, kot vedno rečem, šest ur spanca je velik luksuz.

Toni Mulec Foto: Rally Zone Kaj so ob dirkanju še izzivi Dakarja? Toni, vi ste lani potarnali nad hrano in hrupom.
Toni: Vse skupaj prinese eno veliko težavo. Hrana, pijača in spanje so izziv. Za letos sem poskrbel, da imam nove čepke. Da imam prav zase narejene čepke, tako za spanje kot za na motor. To je na koncu največjega pomena: če telo ni spočito, si čez dan na motorju še toliko bolj utrujen. Pa motor je tako glasen, da potrebuješ čepke. S tem sem imel res kar nekaj težav, saj jih imaš 10 ur na motorju, pa potem še med spancem. Imel sem kar nekaj težav s spancem. Ko začnejo enkrat boleti ušesa, je grozno. Poleg tega pa še prehrana, ki je v Savdski Arabiji. Malo je evropske, večina pa je njihove. S sabo lahko nesem edino energijske čokoladice. Kar imaš pa tam, zajtrk, kosilo, večerja, pa ne moreš peljati s sabo.
Simon: Toni se bo moral še dosti naučiti. Meni je hrana po toliko letih v redu. Ekipe, kot jo ima Toni, sicer včasih tudi kuhajo posebej za tekmovalce. Ampak včasih tega ni bilo, to je danes luksuz za ekipe. To je še dodaten strošek. Meni je v redu. Niti nimam druge možnosti. Da, telo potrebuje kakšno drugačno hrano. Če telesa ne boš polnil, boš ostal prazen in to se ti lahko zelo maščuje.

Dež in mraz sta bila lani precejšnji težavi na Dakarju. Kako se pripraviti?
Simon:  S toplimi oblačili, čim več jih vzeti zraven. Za nas je to težava, ker smo omejeni. Ne morem imeti dvojnih škornjev, čeladi si še vzamem dve. V večini imamo po eno kos oblačila, hlače so že dvojne, ščitniki in podobno pa vse eno. In vsak dan se potem oblečeš v mokro, to je največja težava. Ko je res veliko dežja, nam organizator vsaj omogoči, da spimo v medijskem prostoru. To je velik šotor, ki ima na tleh deske. Tako da nam ni treba postaviti šotora v lužah. Je pa tako, da v Savdski Arabiji dežuje desetkrat na leto, od tega osemkrat januarja. Večino padavin je torej v času Dakarja. A začnemo v deževnem predelu, v gorah in na koncu se tja vračamo. Sredina dirke pa bo v Veliki arabski puščavi, kjer pa pričakujem malo bolj suho in bolj toplo vreme.
Toni: Upam, da bo letos malo bolj toplo, da ne bo toliko mraza in slabega vremena.

Toni Mulec Foto: Rally Zone

Največji, najbolj nepredvidljiv del letošnjega Dakarja? Bo to dvodnevna maratonska etapa v Veliki arabski puščavi?
Toni: Organizator obljublja, da bo to najtežji Dakar po letu 2007. Že prvi dnevi bodo dolgi. Veliko kilometrov bo, dolge etape, predvsem pa težke. Ne bo toliko mivke, veliko bo kamnite podlage. Prevozili bomo Savdsko Arabijo v diagonali, tja in nazaj. Zame bo novost, ko bomo v puščavi 48 ur brez pomoči ekip oziroma zunanjega sveta. Zanimivo je, da bomo prvi dan, ko se bo iztekel čas, prespali tam, kjer bomo končali, v enem od bivakov. To pomeni, da naslednje jutro ne bo en tekmovalec odpiral linij, ampak več, kar pa lahko pretrese rezultate. Veliko tekmovalcev vozi po linijah, se ne ukvarja toliko z navigacijo. To bo kar presenečenje za tekmovalce in bi lahko naredilo razliko.
Simon: Do zdaj so bile maratonske etape videti tako, da smo se pripeljali v bivak, ki je bil enak za vse. Tam ni imel nihče pomoči ekip. Zame je torej enako kot na vsaki drugi etapi. No, ne povsem, dostopa do rezervnih delov nimam. Zato je na maratonski etapi vedno taktika, da na začetku ne greš na polno. Če boš kaj polomil, naslednji dan ne boš štartal. Tudi gume morajo zdržati dva dni. Letos je drugače to, da bo bivakov osem. Ko bo ura štiri popoldne, se bo etapa končala in do kamor si prišel, si prišel. Vemo, da najhitrejši štartajo precej pred nami. Ugibajo, da bodo morda etapo celo končali v enem dnevu. Težko rečem, kako bo z mano. Upam, da bom tudi jaz prvi dan prišel čim dlje. Da bom imel čim manj kilometrov za drugi dan. In tako bom lahko tudi lovil boljši rezultat. Nato pa nas čaka transfer z letali. Vsa vozila – motorji, avtomobili – gremo na letala in nas peljejo v Rijad, v prestolnico.

Simon Marčič Foto: Katja Kodba/STA V savdijski puščavi ste bolj ali manj sami, ekipa, sotekmovalci, v Južni Ameriki je bilo tudi veliko ljudi ob progi?
Simon: To zelo pogrešam. Boljše mi je bilo dirkati v Južni Ameriki, in to zaradi ambienta, zaradi ljudi. Tu je drugače, večinoma je res prazno. Se pa iz leta v leto spreminja, je boljše.
Toni: Jaz to težko rečem, ker nisem bil na prejšnjih Dakarjih. Bil pa sem na dirki v Andaluziji, kjer je bilo res veliko ljudi. To med tekmo res pogrešaš. A prevozimo toliko kilometrov, da je tako ali tako nemogoče, da si ves čas med publiko.

Savdska Arabija se odpira svetu, se promovira skozi šport, kako ste jo doživeli vi?
Toni: Prej sem bil samo v Maroku, Savdska Arabija je dosti bolj razvita. Vsekakor pa so tudi neke stvari, ki jih pri nas ne vidiš in te včasih malo šokirajo. So ogromne razlike med revnimi in bogatimi. Sama pokrajina pa se mi ne zdi tako zelo drugačna, vsaj ne, kar smo mi videli, a mi nimamo časa videti mest.
Simon: V štirih letih so naredili res velik napredek k liberalizaciji družbe in vsega skupaj.

Sportal "Dakarska vas, ker uspeha nisem žel samo jaz, ampak vsi sosedje, vsi, ki so pomagali" #video

Sportal Slovenca uspešno v cilju, zmaga za Benavidesa in Al Atijaha #video