Vanja Černivec: Slovenka, ki v ZDA ruši mejnike in stereotipe

Potem ko je v lanski sezoni kot športna direktorica žensko ekipo London Lions popeljala na vrh Eurocupa, je zatem vnovič ekspresno pripravila kovčke in se podala novemu izzivu naproti, tokrat čez lužo, kjer je postala podpredsednica košarkarskih operacij pri novoustanovljenem klubu Golden State Valkyries. WNBA-podružnico sedemkratnih prvakov NBA Golden State Warriors so 5. oktobra 2023 napovedali kot 13. franšizo WNBA. Med svojo prvo sezono WNBA 2025 bo ekipa imela sedež v Oaklandu in igrala domače tekme v Chase Centru v San Franciscu. "Moje življenje se trenutno vrti okoli dela," pojasnjuje Štajerka, ki, kjerkoli se pojavi, svoje delo pretvori v zlato, tuje ji ni niti podiranje mejnikov in stereotipov.

Že leta 2020 je postala prva skavtinja v zgodovini Chicago Bulls, ekipe, ki je med drugim razlog za to, da se je že v mladih letih zaljubila v košarkarsko žogo. Za ligo NBA je med drugim delala v Indiji in na Kitajskem, nato pa je v sklopu NBA Europe živela v Madridu in Londonu, kjer se je v zadnji sezoni podpisala pod zgodovinski uspeh. Teh se nadeja tudi v San Franciscu, od koder je za Sportal spregovorila o novi vlogi, sodelovanju z Golden State Warriors, Stephenu Curryju, Luki Dončiću, pa tudi nedavnih ameriških volitvah in življenju na drugem koncu sveta.

Vanja, če začneva z najbolj aktualno tematiko, mimo katere ne gre – ameriške volitve. Kakšno je stanje na zahodni obali po razglasitvi? Kakšni so bili zadnji dnevi?

Skoraj nemogoče je iti mimo tega, ker je celotno dogajanje doseglo res neverjetno razsežnost. Tu na zahodni obali je stanje precej turobno, ker so v večini podporniki demokratov. Res je težko srečati koga, ki podpira Donalda Trumpa ali pa da bi si vsaj upal to povedati na glas, tako da tu ne morem podati povsem objektivnega mnenja.

V krogu ljudi, s katerimi se družim, je bilo vse skupaj sprejeto precej čustveno, sploh ker se ti ljudje spominjajo let, ko je bil na vrhu isti predsednik. Čutiti je ogromno strahu pri manjšinah in temnopoltih, ker imajo te volitve res neverjeten vpliv na vse, tudi na odnos med otroki v šolah. Ljudje se bojijo tudi glede žensk in lastnih odločitev o ženskem telesu, tu je še skupnost LGBTQ. Vse je v zraku, vsi se bojijo, katere pravice jim bodo omejili.

V San Francisco jo je "zvabila" Ohemaa Nyanin. Foto: Golden State Valkyries Omenili ste že, da volitve dosegajo velike razsežnosti, podrobno so jih spremljali drugod po svetu, tudi pri nas. Sami ste bili res v neposredni bližini dogajanja, verjetno je tam še toliko večje bombardiranje z vsemi novicami in informacijami?

Veliko je seveda odvisno od posameznika, koliko sledi dogajanju, je pa res, da se v celoti temu dogajanju nikakor ne moreš izogniti. Na koncu koncev pa so se ljudje odločili, kot so se, ZDA so res tako močno razdeljene na dva pola, da si je to težko predstavljati. Jaz živim v krogu ljudi, ki so bolj liberalni, demokratični in ti res težko dojemajo, kako je mogoče, da se v njihovi državi sprejemajo takšne odločitve. O tem se veliko govori, a svet se vrti naprej.

Če rečeva še kakšno besedo o življenju v San Franciscu. Kako ste se navadili na ponovno življenje čez lužo?

Ne vem, ali je zaradi tega, ker sem res daleč daleč stran od doma, ali pa je to povezano tudi z leti, a odhodi od doma so mi vedno težji oziroma potrebujem več časa za privajanje (smeh, op. p.). Mesto je sicer v redu, še posebej mi je všeč vreme, verjetno še toliko bolj zaradi tega, ker sem bila prej dve leti v Londonu, ki vemo, kako muhasto vreme ima. Ogromno je priložnosti, da si ob naravi, ob morju, tako da mi je glede tega San Francisco v primerjavi z nekaterimi drugimi ameriškimi mesti veliko bolj pisan na kožo.

Najbolj pa me moti časovna razlika s Slovenijo, ker devet ur je res ogromno in se je težko uskladiti, da se slišim z domačimi, če odštejem dobro jutro in lahko noč (smeh, op. p.). Mesto je tudi zelo drago, dražje kot London, a s tem se moraš sprijazniti.

Foto: Osebni arhiv

Precej žalostno stanje je tudi stanje brezdomcev, ogromno ljudi je na cestah, ljudje vedo, kje se gibati in kje ne, da se izogneš tistim problematičnim delom. Absurdni so mi tudi nekateri kalifornijski zakoni – ne vem, koliko jih bodo zdaj spreminjali. Ampak če v trgovini ukradeš nekaj pod določenim zneskom, te ne morejo kriminalno obtožiti, torej nisi storil prekrška. Zato je tudi ogromno vlomov v avtomobile in ljudje vzamejo neke majhne zadeve, ker jim ničesar ne morejo. V trgovinah je skorajda vse zaklenjeno, tudi ko kupuješ npr. zobno pasto, moraš prositi prodajalce, da ti jo odklenejo. To je res težko opisati, pravi kaos. Strah me je, da se bodo ljudje tega navadili, da bo to postala norma, torej da bo normalno odtujevati stvari drugih ljudi.

Zagotovo pa obstajajo tudi kakšne prednosti?

Kot sem že omenila, mi vreme res ugaja. Ljudje so zelo odprti, je pa res, da se moje življenje vrti samo okoli službe in ljudi, ki jih srečujem tam. Glede zasebnega življenja je vsaj zame Evropa daleč pred ZDA. Res je, da imaš tu neke prednosti v smislu obiskov koncertov, športnih dogodkov in drugih šovov, a mi to ne odtehta. Je pa res, da verjetno potrebujem še nekaj mesecev, da se bom povsem privadila na novo okolje.

Če greva še k malce bolj prijetnim temam, torej košarki. V začetku maja ste se po velikem uspehu poslovili od London Poleti se je mudila tudi na OI v Parizu. Foto: Golden State Valkyries Lions, nato pa je bila vaša prihodnost precej v zraku. Kako ste se potem dogovorili z ekipo Golden State Valkyries?

Po koncu zgodbe z London Lions, ko so se lastniki po osvojenem ženskem Eurocupu odločili, da ne bodo več financirali ženske ekipe, je bilo dogajanje precej stresno. V bistvu se je vse začelo tako, da so pri ženski ekipi Golden Stata maja zaposlili generalno direktorico Ohemaao Nyanin, s katero sem nazadnje delala leta 2018 na svetovnem prvenstvu. Takrat je bila direktorica ameriške ženske košarkarske reprezentance, jaz pa sem istočasno delala za ligo NBA v Madridu in se takrat kot prostovoljka ponudila, da bom ekipi pomagala v času, ko so bile v Evropi in potem na svetovnem prvenstvu. Tistih šest tednov sva potem delali skupaj, ves čas pa sva ostali v stiku tudi kasneje ob vseh mojih dogodivščinah na različnih koncih sveta (smeh, op. p.).

Sploh ko sem prišla v zasedbo London Lions, sva se veliko slišali, ker mi je posredovala informacije o ligi WNBA in posameznih igralkah, takrat mi je res ogromno pomagala. In ko je podpisala pogodbo z Golden Statom, me je dan zatem že klicala, ali si želim tudi sama postati del tega ogromnega projekta. Vse skupaj je bilo res lepo presenečenje in res mi ni bilo treba dolgo razmišljati. Sicer sem bila v igri še za nekatere druge vloge in službe v ligi NBA, a nekako mi je notranji občutek govoril, da si želim vztrajati pri ženski košarki in da sem del nekega projekta, ki se gradi povsem z ničle. To mi je pisano na kožo, v tem se vidim veliko bolj kot v ustaljenih klubih, kjer postaneš eden izmed stotih v neki korporaciji. Vse skupaj se je hitro dogajalo in dobro izšlo.

Omenili ste ponudbe iz lige NBA. Ste lahko malce bolj konkretni?

Šlo je v bistvu za ponudbe nekaterih klubov za enako vlogo, kot jo imam tukaj, torej delo v klubski pisarni. Naziv bi torej imela enak kot tukaj, a bi bil verjetno vsakdan povsem drugačen, kot je zdaj, ko zgodbo gradimo od začetka. Letos je res še vse odprto, tako da bo v tem klubu že prihodnje leto zame povsem drugačno.

Če poskusiva v slovenščino prevesti vaš naziv oziroma najti neki približek temu, ste postali podpredsednica košarkarskih operacij v klubu (Vice President, Basketball Operations, op. p.). Kaj vse zajema vaše delo oziroma kako poteka vaš vsakdan?

Za zdaj je delo sestavljeno iz treh delov, eden od teh je skavtiranje igralk. Ker smo na novo ustanovljena ekipa, je dogajanje zdaj drugačno, kot bi bilo sicer. Kot dodana ekipa ligi bomo imeli 6. decembra "expansion draft" (razširitveni nabor, to se zgodi, ko se liga odloči dodati eno ali več novih ekip ali franšiz, op. p.). Vseh dvanajst trenutnih ekip bo imelo pravico, da zaščiti šest košarkaric v svojem kadru, poleg tega so še neka druga pravila, ki nas omejujejo, tako da bomo lahko iz vsake ekipe izbrali po eno košarkarico. To bo začetek sestavljanja naše ekipe, januarja je začetek tržnice prostih igralk, torej podobno kot v ligi NBA. Konec aprila pa je potem še nabor NCAA, tako da smo res posvečeni skavtiranju igralk na več frontah.

Drugi proces je zaposlovanje ljudi v klubu. Šele pred mesecem dni smo naznanili glavno trenerko Natalie Nakase, moramo pa zaposliti vsaj še 15 ljudi, vključno s strokovnim štabom in organizacijo kluba. Trenutno se mi zdi, da sem ves čas samo na razgovorih in pogovorih z ljudmi (smeh, op. p.).

Vrsto let je delala za ligo NBA, nato tudi kot skavtinja za Chicago Bulls. Foto: Osebni arhiv

Tretja stvar pa je urejanje vse logistike: kje bodo igralke stanovale, njihovo prehrano in podobno. Hkrati trenutno poteka prenova starih prostorov za treninge moške ekipe Golden Stata, ki bo zdaj naš dom, tako da zelo podrobno sodelujemo tudi pri tem – od tega, da se pogovarjamo, kakšne bodo garderobe in omarice ...

Čeprav je še zelo zgodaj in nekako šele postavljate temelje kluba, pa stojite za svojo odločitvijo? Verjamete, da ste se odločili pravilno?

Vsekakor, ničesar ne obžalujem. To je spet povsem nova zgodba na moji poti, res velika izkušnja in tudi učenje številnih novih stvari. Zelo veliko mi pomeni to, da sem del ekipe Warriorsov, ki so ena najboljših športnih ekip na svetu v vseh pogledih. Tudi zdaj imamo na voljo vso njihovo strukturo, vso njihovo pomoč, hkrati pa vse gradimo z ničle. Warriors so izmed vseh 30 ekip lige NBA posebni, sploh ko od blizu vidiš, kaj vse počnejo. Vsa področja dela, tudi tista, ki so očem skrita, so navdihujoča.

Naša ekipa ima zdaj že 20, 30 ljudi in postavitev naše znamke je na pravi ravni. Tudi po prodaji sezonskih vstopnic podiramo vse rekorde v ženskem športu. Res je lepo biti v tem okolju. Tudi po cesti, sploh če se sprehajaš v oblačilih s klubskim logotipom, te ljudje prepoznajo, ustavljajo, vsi podpirajo ta projekt in komaj čakajo, da se sezona začne. Povsem drugače je kot v Evropi, kjer je zanimanje za žensko košarko na veliko nižji ravni, kaj šele, da bi se kdo spomnil projekta, kot je ta. Tu je vse obrnjeno na glavo – seveda v dobrem smislu.

Veliko sodelujejo tudi z ekipo Golden State Warriors. Foto: Reuters

Tudi sicer je liga WNBA v zadnji sezoni podirala rekorde obiskanosti in gledanosti, kar je zagotovo pozitiven podatek.

Seveda. Še bolj pa veseli dejstvo, da mi podiramo rekorde v primerjavi z vsemi ekipami. Imeli smo 19 tisoč prijav in nakazil že samo za možnost, da se prijaviš za sezonsko vstopnico, torej da imaš sploh možnost dobiti sezonsko vstopnico.

Večkrat sva že omenili tudi moško ekipo Golden Stata, torej Warriorse. Koliko imate stika z njimi ali vpogleda v njihovo delo?

Zelo smo povezani in vključeni v sodelovanje. Trenutno svoje delo opravljam v njihovih prostorih, tudi potujeva lahko z njimi, da vidiva celoten proces. Večino vpletenih v klub, tudi trenerski štab, zaposlujemo skupaj s štabom Warriors, ki imajo na tem področju res ogromno znanja in tudi celotno ozadje. Delimo si še nekatere druge zadeve, res so nas lepo sprejeli, ogromno nam pomagajo in lahko dostopam praktično do vsega, kar potrebujem. Na ta način si olajšamo gradnjo ekipe.

Njen repertoar košarkarskega dela je zares bogat. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Izkušnje z ligo NBA in tudi London Lions vam pri tej novi izkušnji zagotovo zelo koristijo, kajne?

Absolutno. Tako vidiš, na koliko različnih načinov se lahko počnejo zadeve, preprosto ni linearnega razmišljanja, ves čas si v pogonu, to delo ti na koncu da res ogromno, širijo se ti obzorja, spoznaš ogromno ljudi. Ohemaa je v meni videla ravno to, da sva si v bistvu različni oziroma da se odlično dopolnjujeva. Ona pozna ameriški trg, ameriške košarkarice, jaz pa bolj Evropo oziroma mednarodni trg. Vsi menijo, da bo širitvi lige WNBA sledil prihod evropskih košarkaric čez lužo. Sploh zdaj z novo pogodbo, ko bodo plače igralk zrasle, bo poznavanje mednarodnega trga še kako pomembno. Je pa delo v vsakem klubu drugačno in specifično, iz vsake izkušnje lahko črpam marsikaj pozitivnega in koristnega.

Zdaj ste znova bližje tudi svetu Luke Dončića in njegovem vplivu na ligo NBA.

Luka je superzvezdnik, mislim, da je tu še veliko večja zvezda kot v Sloveniji. Res je izpostavljen, Američani imajo radi zgodbe superzvezdnikov in mislim, da glede tega življenje v ZDA zanj ni preprosto, ker mu ljudje sledijo na vsakem koraku. Kar zadeva vsakodnevne opravke, je to res zahtevno. Sama to lahko iz prve roke spremljam na primeru Stepha Curryja, ki je največja zvezda na tem območju.

Luka Dončić Foto: Reuters

Omenili ste Stephena Curryja, zdaj ste znova v svetu, kjer so superzvezdniki na vsakem koraku. Sami ste sicer že bili del tega sveta, pa vseeno, vas kdaj še spreleti tisti poseben občutek, ko človek spozna zvezdnika največjega kova ali govori z njim?

Včasih se še zgodi, da opazujem svoje življenje od zunaj. Drugače pa pri Stephu človek res ne more imeti takšnih občutkov, ker je človek na mestu, povsem preprost, sploh pa dostopen in prizemljen. Res nimaš občutka, da je takšen zvezdnik. Mogoče me je bolj "stisnilo", ko sem spoznala Steva Kerra, in sicer zato, ker je bil košarkar v času, ko sem se sama zaljubila v košarko in je igral v času Michaela Jordana in Chicago Bulls (smeh, op. p.). Zagotovo je vse skupaj na trenutke nerealno, a ostajam na realnih tleh, ker so na koncu koncev vsi samo ljudje, pomembne so samo človeške kvalitete osebe ne glede na logotip na dresu in zvezdništvo.

V preteklosti sva se že pogovarjali o stereotipnih vlogah in službah žensk v moškem svetu. Kako je s tem pri vas in gradnji kluba?

Ne vem, ali je tako samo pri našem klubu in so tako naklonjeni temu, a naš celoten vodstveni sektor je povsem ženski, torej na vseh glavnih sestankih smo v ospredju ženske – vodja prodaje vstopnic, tiskovna predstavnica, predsednica kluba, glavna trenerka, generalna direktorica in jaz. Ponosna in vesela sem, da je naši ekipi uspelo že zdaj podreti toliko rekordov pri izgradnji podobe kluba in, kot sem že omenila, prodaji vstopnic in zanimanju širšega občinstva. Mislim, da je bil cilj pokazati, da znamo tudi ženske doseči nekaj takega.

Prva trenerka Golden State Valkyries je postala Natalie Nakase. Foto: Guliverimage

V klubu se zdaj šele postavljajo temelji, a zagotovo je bilo že od samega začetka govora tudi o ciljih kluba.

Vse, kar zadeva ustanovitev novega kluba, se je gradilo približno pet let. Celoten projekt so začeli graditi Warriors, v času koronavirusa so dokončno dodelali koncept, potem pa je bilo na strani lige, da so sprejeli novo franšizo, se izpogajali in dogovorili okoli licenc.

Lastnik nam je postavil nekakšen motivacijski cilj, da bi v roku petih let osvojili prvenstvo. Jaz bi rekla, da bi se to lahko zgodilo tudi že prej, je pa res, da nas v prihodnji sezoni čaka še en razširitveni nabor, ker se bosta ligi pridružila še Portland in Toronto, govori pa se, da bi dodali še eno ekipo, torej da bi bilo do konca leta 2028 v ligi 16 ekip. S tem razširitvenim naborom se lahko karte povem premešajo oziroma se ti povsem podre sistem, ki ga gradiš. Največji šok bo sledil zatem, ker so igralke že odstopile od dogovora CBA (Collective Bargaining Agreement, op. p.) in se bodo po sezoni 2025 na novo začele pogajati o višini svojih plač in pravic. To je enaka zgodba kot v ligi NBA, ko se zgodi lock-out. Torej nobena izmed košarkaric nima pogodbe dlje kot do leta 2025, tako da bodo vse na voljo na trgu, ker verjamejo, da se bodo plače povišale, tako da bo vsaka ekipa verjetno takrat začela graditi znova. Zanimivo bo videti, kaj se bo zgodilo s plačami.

Chase Center Foto: Guliverimage

Je pa razlika med plačami košarkarjev v ligi NBA in košarkaricami v ligi WNBA res ogromna, kajne?

Res je, a v ZDA se na to gleda zgolj skozi številke. Dokler ne bo liga prinašala dobičkov, bo težko doseči kaj višjega. Bo pa zdaj morda spremembo prinesla nova pogodba glede televizijskih prenosov. Letos se je prvič zgodilo, da so klubi na tekme leteli s čarterji, ne pa z javnim letalskim prevozom. Tudi kakovost košarke je v primerjavi s preteklostjo na višji ravni. Je pa tu stanje podobno kot pri moški košarki – v mislih imam razlike med ligo NBA in evroligo.

Kaj pa vaši osebni cilji? Verjamem, da je težko govoriti o tem, a koliko časa se vidite čez lužo?

Za zdaj težko govorim o prihodnosti, zagotovo pa ne vidim možnosti, da bi v ZDA ostala še več kot deset let. Trenutno sem res osredotočena na to ekipo, da vidimo, kako daleč lahko pridemo v prihodnjih treh letih. Potem pa bomo videli, čas bi že morda bil, da dam enkrat prednost tudi zasebnemu življenju (smeh, op. p.), a za zdaj res uživam v tem, kar delam. Dokler v Sloveniji v košarki zame ni pravih priložnosti, težko razmišljam o tem, da bi se vrnila v domovino.

Več iz rubrike Sobotni intervju:

Sportal Predani "alkimist", brez katerega si slovenske reprezentance ni mogoče predstavljati

Sportal Martin Milec odkrito o stresnem obdobju, izzivih in težavah

Sportal Luka Zevnik iskreno o 143 dneh na PCT: Zlomilo me je psihično in fizično, a mi je uspelo