Domen Črnigoj. Veliki osmoljenec slovenskega nogometa.

Sportal Tekmujejo v vsakem vremenu, dežju in mrazu, le strel se bojijo

Ni mu lahko. Domen Črnigoj se zaveda, da bi bilo marsikaj drugače, če spomladi ne bi prišlo do usodne poškodbe. Verjetno bi se v teh dneh na Gorenjskem pripravljal na odhod v Nemčijo, tako pa ga čakajo povsem drugačni tedni. Kalvarijo z zdravjem je doživljal že lani, ko je zaradi nje ostal brez pogodbe pri Salernitani. To je bilo nadaljevanje mučnega obdobja, v katerem ga je pretresla smrt dolgoletnega agenta, za nameček pa se je spopadal še s težavami v osebnem življenju in pri Venezii. Usoda se je proti 26-kratnemu reprezentantu zarotila tudi letos. Nova poškodba mu je odnesla zadnjo priložnost, da bi se lahko vrnil v slovensko izbrano vrsto. Med prijatelje, s katerimi je lani začel zlato kvalifikacijsko pot v Kazahstanu.

Kako razmišlja Domen Črnigoj o Euru 2024 in slovenski reprezentanci:

Zdaj verjame, da bo nadaljevanje kariere veliko lepše. Nasmeha na obrazu ne gre prezreti. Z življenjsko sopotnico pričakujeta prvi naraščaj, vesel trenutek se bo zgodil še to poletje, z Venezio pa se vrača v serie A. Motivov za uspešno nadaljevanje kariere mu torej ne manjka. Želi ujeti formo, se znova dokazati selektorju Matjažu Keku, nato pa naskakovati najbolj drzen cilj, nastop na svetovnem prvenstvu leta 2026. To bi bila krona njegove kariere. Takrat bi ponosni Primorec, ki je v Sloveniji vedno igral le za Koper, dopolnil okroglih 30 let. O tem in še čem smo med tednom kramljali na Obali in se sprehodili skozi njegovo nogometno zgodbo.

Za slovensko izbrano vrsto je debitiral 23. marca 2018 proti Avstriji (0:3), ko je v igro vstopil v 77. minuti namesto Josipa Iličića. Selektor je bil Tomaž Kavčič. Foto: Rok Plestenjak Sedeli smo v enem izmed lokalov v Kopru ob morju in ravno začeli pogovor, ko je po bližnji cesti zapeljal, nato pa se še v neposredni bližini ustavil avtobus, na katerem se je lesketalo ime ene izmed političnih strank. Ko je to videl naš sogovornik, je nakremžil obraz. In intervju se je začel malce drugače.

Joj, politika. Nikoli mi bilo všeč, kako se slovenski politiki bahajo s športnimi uspehi in jih izkoriščajo za javno pojavljanje in čestitke. Prepričan sem, da bi lahko naredili bistveno več za športnike in njihov razvoj. Pa ne govorim le za nogomet, ampak vse športe v Sloveniji. Ja, najlažje pa je priti zraven in se slikati s športniki, ko so doseženi rezultati in se kaj osvaja. Takrat pa je za politike najlepše.

Želel bi si, da bi bilo v Sloveniji drugače. Tako kot denimo v Italiji, ki jo poznam najbolje izmed tujih držav. Tam se resnično živi za nogomet, po drugi strani pa je za športnike tudi poskrbljeno. Maksimalno. Vse ti dajo, kar lahko. Tudi če je tega malo, se vedno trudijo, da bi bilo tega čim več. No, tega v Sloveniji ni.

Imamo pa v Sloveniji vendarle takšne športne uspehe, na katere so lahko ljubosumni tudi v Italiji.

Bravo! Res je, kar pravite. In to v skoraj vseh športih. Koliko nas je na svetu in kdo vse nastopa na olimpijskih igrah, v koliko ekipnih športih gremo v Pariz … Skoraj ga ni športa, kjer ni Slovenije zraven. Kolesarstva ali košarke po zaslugi Luke Dončića niti ne omenjam. Tadej Pogačar je v Italiji sprožil neverjetno norijo. In je le eden izmed številnih primerov. A to so le najbolj izstopajoči, vrhunski športniki.

Vseeno se mi zdi, da bi morala slovenska država bolj pomagati športnikom. Vsem. Tudi mladim, ki se komaj podajajo na športno pot.

Kot najstnik je spadal med najbolj nadarjene slovenske nogometaše, igral tudi na Euru 2012 do 17 let v Sloveniji, vselej pa je, ko je nastopal v domovini, zastopal le barve matičnega kluba Koper. Foto: Guliverimage Nogomet načeloma velja za enega najmanj dragih športov, ki ne zahteva tolikšnega finančnega odrekanja staršev in ne predstavlja velikih stroškov.

Se strinjam. Kakor slišim, je danes že malce dražje, kot je bilo v mojih letih. Ko sem bil še najstnik, je bila članarina 30 evrov. Danes je višja. Tudi oprema se hitro menja, tako da se za stroške zdaj letno obrne od 200 do 300 evrov. Ko sem bil otrok, si imel na voljo ene nogometne čevlje in eno žogo. In to je bilo to. Je zadoščalo.

Danes opažam še nekaj drugega. Žal ni več pripadnosti otrokov ali staršev do lastnega kluba. To je velika težava. Če bi država pomagala in bi bilo bolje poskrbljeno za športnike, bi lahko bilo več takšne pripadnosti, tako pa se vse preveč gleda na denar. Otroci že v mladih letih dobivajo ponudbe. Tega je v Sloveniji veliko. Celje tako vzame vse dobre fante. Žal, tako je.

Za moje pojme bi morala vladati večja klubska pripadnost. Če si iz Kopra, želiš pač igrati za Koper. Obenem pa moraš tudi čutiti zaupanje kluba. Da veš, da lahko igraš in da imajo tam mladi možnost. Da prejmeš garancijo.

Včasih je bilo samoumevno, da si kot fant Kopra hotel ostati v Kopru. In če si bil dovolj dober, si zaigral za člane Kopra. Danes je to malce drugače. Mogoče pa so starši postali preveč ambiciozni, preveč vpleteni v nogomet.

No, pri meni ni bilo tako. Mene oče ni nikamor silil. Bilo mi je samoumevno, da bom igral v Kopru. Pa sem imel kot kadet na mizi ponudbo Maribora. Takrat je evropski Maribor pokupil skoraj celotno generacijo, s katero smo leta 2012 nastopili na Euru do 17 let. Od Stojanovića in Hotića naprej, vsi so šli v Maribor.

V dresu Kopra je v 1. SNL debitiral že pri 16. letih, nato pa do odhoda v tujino, v Švico se je odpravil še vedno kot najstnik, zbral 89 nastopov v prvi slovenski nogometni ligi. V svoje vrste ga je želel privabiti Maribor, a je ostal zvest kanarčkom. Foto: www.alesfevzer.com Zakaj niste odšli tudi vi? Je bil kakšen dekret iz koprskega kluba?

Ne, imel sem možnost in bi jo lahko izkoristil. Stopili so v stik z menoj in me prepričevali, a mi ni padlo na pamet, da bi zaradi denarja ali česa drugega zapustil Koper.

Tudi pozneje, ko sem že igral za člane Kopra, so me vabili iz Maribora, a sem znova zavrnil ponudbo. Verjetno bi naredil še boljšo zgodbo v karieri, če bi se v tujino odpravil iz Maribora. Ta je takrat igral v ligi prvakov. A me to ni motilo niti se nisem s tem obremenjeval. Niti se še danes.

Mnogi rečejo, da je težko zavrniti klic Zlatka Zahovića, dolgoletnega športnega direktorja Maribora.

Res je. To je človek, ki je naredil največ v slovenskem nogometu. Poskrbel je, da se sploh govori o njem. In pa fenomenu Maribora. Danes ga ni več v klubu, pa lahko vidimo, kaj je Maribor predstavljal prej, kaj pa predstavlja zdaj.

A takrat mi ni bilo težko zavrniti Maribora. Morda je bilo to neke vrste domotožje, meni je namreč Koper takrat predstavljal nekaj, kar nekomu danes Real Madrid. Ko sem začel trenirati pri Kopru v zasedbah do 12 ali 14 let, sem vedno sanjal le o Kopru, ne pa o kakšnem Milanu ali pa Juventusu. Takrat je bilo to še samoumevno, zdaj pa je vedno manj takšnih. Tega žal ni več.  

Svet se je spremenil, vse se gleda skozi finance. Starši že razmišljajo, kam mora iti otrok pri 12 letih, da bo lahko čez pet let pri Juventusu. Tako gre zdaj to. Namesto da bi fant lepo ves čas igral v Kopru in užival v nogometu. Potem pa naj čas pokaže, kam bo šel. Danes otroku zelo diktiramo neko pot že pri 12 letih.

Leta 2015, takrat je bil star 19 let, je osvojil pokalno lovoriko s Koprčani. V finalu slovenskega pokalnega tekmovanja je z 2:0 premagal Celje. Tako je proslavljal lovoriko s takratnim soigralcem Ivico Gubercem. Foto: www.alesfevzer.com

Vam so starši pustili svobodo in se niso vmešavali v izbor klubov?

Tako je. Imel sem razumevajoče starše. Konec koncev sta oba športnika in razumeta te stvari. Mama Alenka je igrala rokomet in bila svojčas tudi reprezentantka Jugoslavije (še z dekliškim priimkom Letig), ata Ludvik je treniral nogomet, bil tudi v Olimpiji in Kopru, nato še rokometni trener. Sta kar prepoznavna za našo športno raven.

V družini nam ni nikoli primanjkovalo financ do te mere, da bi me silila kam drugam. Ko sem bil mulec, sem imel številne možnosti vadbe v taborih za tuje klube. Tega je bilo včasih ogromno, a sem to dojemal kot potrato časa. Zdelo se mi je nerealno. Zato nisem odšel nikamor, ampak ostal zvest Kopru. Na koncu mi ni bilo žal za nobeno odločitev.

Čeprav sta ga v svoje vrste vabila Maribor in splitski Hajduk, se je odločil za selitev v Švico, kjer je oblekel dres Lugana. Foto: Guliverimage Tudi to, da niste sprejeli ponudbe takrat evropskega Maribora?

Tudi to. Iz Kopra, ki je imel takrat finančne težave, sem se nato odpravil v tujino pri 19 letih. Izbral sem Lugano. Takrat smo se že dogovarjali s splitskim Hajdukom, ki je naredil velik vtis za nas, ko nas je izločil v Evropi. Dobro se spominjam vzdušja, ko smo izgubili z 1:4 na Poljudu v Splitu. A takrat Hajduk vendarle še ni bil tako močan kot je danes.

Zaradi različnih spletov okoliščin sem vendarle izbral Švico. In ni mi žal, da sem se tako odločil. Tam sem preživel štiri leta, dvakrat igral v skupinskem delu Evrope, pa tudi v finalu švicarskega pokala.

Zdaj je Lugano resen, še večji klub. Zdaj je švicarski podprvak in bo igral kvalifikacije za ligo prvakov. Tudi s pomočjo našega Žana Celarja, kateremu čestitam za dobre predstave. V Lugano sem prišel kot prvi Slovenec, pozneje je prišel tudi Sandi Lovrić. Švica se resnično ni izkazala kot slaba odskočna deska za naprej.

V Švici ste naleteli na nekaj nesporazumov, o katerih ste pred leti spregovorili tudi za Sportal.

Ko mi je potekla pogodba z Luganom, takrat je bila vmes še pandemija koronavirusa, se nismo uspeli dogovorili. Na srečo sem se nato odločil za Venezio. Verjel sem v projekt. Pred menoj sta bila v Benetkah Leo Štulac in Jan Mlakar. Takrat se je klub še iskal, a je po drugi strani ves čas kazal potencial.

Ko smo osvojili serie B, smo se uvrstili med elito. V prvi italijanski ligi sem nato igral tudi za Salernitano, zdaj pa se vračam k Venezii, ki se je uvrstila v serie A. Imam še dveletno pogodbo, tako da se bolje ne bi mogel odločiti.

"V Salerno sem prišel zadnji dan zimskega prestopnega roka. Počutil sem se prekrasno. Salernitana je bila po dolgih letih spet v serie A, v mestu je vladala zmeda, nogometaši smo bili zelo oboževani. Venomer te je spremljala gneča. Pomagalo mi je tudi, ker sta Venezia in Salernitana prijateljska kluba. Nato pa se je žal zgodila tista afera." Foto: Guliverimage Vmes ni manjkalo veliko, pa bi podpisali donosno pogodbo s Salernitano.

Da. Iz Venezie sem lani odšel k Salernitani na posojo z možnostjo odkupa. Nato pa so se zgodile manj prijetne stvari. Poškodoval sem se na tekmi v Milanu, a nato odšel na lansko marčevsko akcijo z reprezentanco. Ravno za gostovanje v Kazahstanu in domačo tekmo s San Marinom. Zgodila se je afera, v klubu so se tožarili z našo reprezentanco in želeli veliko denarja. Vse zaradi tega, ker sem šel poškodovan na zbor, v reprezentanci pa so rekli, da je vse v redu. Bile so težave z zdravnikom, teh zadev se raje ne spominjam, vladala je zmeda, na koncu pa sem izgubil jaz.

To se je dogajalo ravno takrat, ko se je omenjala možnost podpisa štiriletne pogodbe s Salernitano, in to s kar ugodnimi pogoji, od katere pa so pozneje odstopili. Zamerili so mi, da sem takrat odšel v reprezentanco in nisem ostal doma, kjer smo se borili za obstanek.

Kaj se je zgodilo po vrnitvi z reprezentančne akcije v Salerno?

Znašel sem se na stranskem tiru. Moram tudi priznati, da je bila poškodba mišice (list) kar resna, tako da sem zaradi nje manjkal dva meseca. V Salerno sem prišel februarja, igral še marca, nato pa bil do konca prvenstva le še na klopi.

Poškodba vas je dolgo spremljala, a ste junija proti Finski in Danski še prejeli vpoklic, lani jeseni, ko so se nadaljevale kvalifikacije za Euro 2024, pa vas ni bilo več v reprezentanci.

Bil sem razočaran. Izgubil sem se v nekem obdobju. Da sem štiri leta pogodbe tvegal za nekaj, na koncu pa se me ni več poklicalo, me je kar malce prizadelo.

"Vpoklic v reprezentanco sem pričakoval že malce prej od leta 1998, ko je bil selektor Srečko Katanec. Verjel sem, da bi ga lahko dočakal takrat, ko sem imel 19, 20 let. Takrat sem z Luganom igral v Evropi. Resda sem bil v majhnem klubu, a malokdo je bil na takšni ravni, da je redno igral. Pričakoval sem, da me bodo po mladi reprezentanci počasi vpoklicali še v člansko. Ko sem to dočakal, sem bil presrečen. To so bile vedno moje sanje," je bil vesel, da se je ustalil tudi v članski izbrani vrsti. Foto: Guliverimage Ste bili takrat že sposobni igrati?

Da, a sem bil v klubu na klopi, ker me niso dali igrati. Marsikdo ne igra dva meseca, pa je tudi vpoklican v reprezentanco. Dosti sem dal za to, šel preko sebe in bolečin, na koncu pa je ostalo tako.

Takrat mi, bom povedal iskreno, ni bilo lahko. Imel sem res negativno obdobje v življenju. Agent mi je umrl (znan slovenski nogometni agent Marcel Kačinari, op. p.), imel sem težave v osebnem življenju. Potem sem naletel na težave tudi pri Venezii. Ko sem se vrnil iz Salernitane, so mi govorili, naj me nič ne skrbi. V bistvu pa so se hoteli znebiti stare garde, tistih, ki smo imeli še močne pogodbe iz serie A. Ostal sem eden redkih, ki je zadržal staro pogodbo.

No, potem sem stopil v stik z Amirjem Ružnićem, ki mi je našel Reggiano. Odigral sem pol sezone v serie B, zbral 17 nastopov in verjel, da bi se lahko vrnil v reprezentanco, a sem znova utrpel poškodbo. Pojavile so se težave v stičišču tetive in preponske mišice. Za nekoga, ki igra v zvezni vrsti in veliko strelja na gol, je to zelo občutljiva zadeva. Zelo me je oviralo.

Z Venezio bo v sezono 2024/25 vstopil v prvi italijanski ligi in se potegoval za točke proti največjim velikanom serie A. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Najbolj neugodno pa je bilo to, da se je to zgodilo ravno takrat, ko bi se lahko znašel v kombinaciji za marčevski zbor. Za prijateljska dvoboja z Malto in Portugalsko. Zaradi tega sem malce pospešil glede igranja. A tega ne bi smel narediti, saj se mi je rana nato še bolj odprla. Postalo je kritično. Dejali so mi, da bi moral, če se bo tako nadaljevalo, iti na operacijo in bi bil z igrišč odsoten še dlje časa.

Iz Venezie so mi takrat sporočili, naj se vendarle malce umirim, saj me z njo vežeta še dve leti pogodbe. Takrat sem dobro premislil.

Enkrat v karieri sem že tako tvegal s poškodbo, a mi to ni prineslo sreče. Zato sem v drugo raje počival. Malce sem stopil na zavoro. Vendarle nisem več star 20 let, telo se obnaša drugače, nisem hotel nositi kakšnih hudih posledic. In to se mi je obrestovalo. Zdaj sem v redu. Zdaj sem zdrav in lahko treniram. Na zadnjih tekmah sem sedel že na klopi, tako da sem spet v normalnem procesu.

Za piko na i bi torej manjkal le še nastop na Euru 2024.

Pač, ni se izšlo. S tem se je treba sprijazniti. Če bi bil marca zdrav, bi bil vpoklican. Važno je, da selektor Matjaž Kek še razmišlja o meni in me spremlja. Zdaj moram poskrbeti, da se vrnem v redno tekmovalno formo.

Povsem se bom posvetil pripravam Venezie. Moram dobro delati, prihodnja sezona bo odločilna v moji karieri. Potem pa, zakaj pa ne bi šel z reprezentanco na SP 2026? Že za Euro 2024 nam je marsikdo govoril, da bo to nemogoče, pa smo prišli na turnir.

Slovenija ima dober potencial. Fantje so dobri, najpomembnejša pa je klapa. Vzdušje je odlično. Mogoče Real Madrid v tej sezoni po imenih ni bil najboljši v Evropi, ampak je bil to Manchester City, a se lahko stvari poklopijo v želeno smer, če je ekipa prava. Potem zmoreš marsikoga premagati. In tudi presenetiti na Euru 2024. Zakaj pa ne? Z Danci smo pokazali, da znamo igrati. S Srbi podobno. Če so fantje pravi, zakaj pa ne? V nogometu je, to dobro vemo, vse možno.

V slovenski izbrani vrsti izpostavlja odlično vzdušje, ki vlada med reprezentanti. Z Jako Bijolom se je večkrat srečeval na italijanskih zelenicah. Foto: www.alesfevzer.com Ste v to, da se lahko Slovenija uvrsti na Euro, verjeli že pred prvo tekmo v Kazahstanu?

Že prej. Slovenija je imela vedno neko nesporno kakovost posameznikov. Pa je bil to Iličić, takrat še pri Atalanti, pa Jokić, Mevlja in ostali. Še nekaj let nazaj nas je bilo pet ali šest iz serie A, pa trije iz Turčije, pa Jan Oblak in Benjamin Šeško, ki je počasi prihajal. Vedno smo si govorili, da imamo boljše posameznike kot npr. kakšna Severna Irska. Da smo nekaj vredni. In vedeli smo, da se bo nekaj zgodilo, če bomo vsi odigrali tekmo na ravni, ki smo jo sposobni. Nemogoče je biti vedno tako blizu velikemu tekmovanju, a ostati brez.

Zametki tega optimizma so se čutili že v Grčiji, ko smo ostali neporaženi in osvojili prvo mesto v skupini lige prvakov (leto 2020). Ko nas je nato pobožal še žreb in v skupini za Euro nismo dobili nekega klasičnega velikana, smo si rekli, da bi pa resnično lahko šli v Nemčijo. Da vsaj Finska, Kazahstan, Severna Irska in San Marino niso boljši od nas.

A vendarle ni šlo brez drame. Odločal je zadnji krog, ko pa je Kazahstan v Stožicah izenačil na 1:1, se je Slovenija znašla v težavah. Vas je bilo takrat kaj strah, da bi lahko Kekova četa zapravila tako imenitno priložnost za preboj na Euro?

Ne. Za moje pojme je bilo nemogoče, da bi Slovenija doma izgubila s Kazahstanom. Zato nisem bil tako zaskrbljen po 1:1. Ko se ti nekatere stvari poklopijo, se ti zdi, da ti nobeden ne more nič. Da je domala nemogoče, da ti ne uspe. Od nekje se prikrade šesti čut, da bo tokrat šlo. Čeprav resnično nikoli ne veš. Se pojavi kakšna 11-metrovka, karton, odločitev VAR in vse skupaj preobrne. A, takrat sem bil neverjetno miren.

V bistvu bi glede na kakovost naših igralcev pričakoval, da bomo bolj pogosto na velikih tekmovanjih. Bodimo realni in priznajmo, da nismo imeli slabe ekipe tudi prej. Mogoče smo imeli celo boljšo. V njej sta bila denimo Kevin Kampl in Valter Birsa, pa nam žal ni uspelo nič. Škoda, ker bi profitirala vsa država. Nastop na velikem tekmovanju je vedno ogromna reklama za našo ligo in igralce. Vsi na svetu vedo za Slovenijo, ko lepijo sličice v album.

''Reprezentanca se je uvrstila na Euro, Slovenija je imela svojega predstavnika v skupinskem delu evropskega tekmovanja (Olimpija). To je dokaz, da se pri nas dela tudi nekaj dobrega. Denimo Bravo. Malce na srečo, malce tako je prišel v Evropo, a je dokazal, da se zmore narediti nekaj tudi z mladimi. A le, če je zastavljena pravilna zgodba. Če se čaka in ima potrpljenje pri delu z mladimi,'' je Črnigoj opozoril tudi na uspeh mladega ljubljanskega kluba Bravo, ki je v boju za dodatno evropsko četrto mesto prehitel tudi "njegov" Koper. Foto: Grega Valančič/www.alesfevzer.com

Pa še nekaj je. Takrat, ko sem bil še bolj prisoten v reprezentanci, nas je grizel občutek, kako so že vse športne ekipe v Sloveniji naredile nekaj velikega. Košarka, rokomet, odbojka … Čakalo se je le še na nogomet. In končno. Ta evforija, ki je nastala zaradi Eura, mora predstavljati začetek nekaj novega, ne pa konec. Zdaj smo dvignili raven, naš naslednji cilj mora biti SP 2026. Ne smemo pa pozabiti še na nekaj …

Da?

Se bo Domen Črnigoj še kdaj udeležil reprezentančnega zbora na Brdu pri Kranju? Slovensko reprezentanco čakajo po koncu Eura jeseni že zahtevne tekme v ligi narodov, kjer se bo pomerila z Avstrijo, Kazahstanom in Norveško. Foto: www.alesfevzer.com Na naslednjem Euru bo osrednja generacija zdajšnje reprezentance že dokaj stara. Ne bo manjkalo nogometašev, ki bomo starejši od 30 let. Moramo pa se vprašati, ali imamo dovolj primernih mladih za uspešno nadaljevanje. Žalostno bi bilo začeti uspešno zgodbo, narediti Euro, nato morda uspeti še za SP, nato pa spet pasti. Zdaj smo v neki evforiji, ljudje, ki so za to zadolženi, bi morali poskrbeti, da se to nadaljuje.

Poglejte Hrvaško, kako dolgo je že na sceni. Modrićeva generacija se počasi poslavlja, a se še vedno dela. Dinamo ima vedno neke nove mlade igralce, Hajduk tudi. Tako bi moralo biti tudi v Sloveniji.

Mulce v naših matičnih klubih bi morali dvigniti na boljšo raven. Zakaj bi moral biti en Hrvat več vreden kot naš fant? Zakaj? Najslabše pa je to, da na koncu na igrišču niti ne pokaže več od Slovenca. Preveč je takšnih tujcev v naših klubih.

Ko je igral Maribor v ligi prvakov, je imel le nekaj tujcev, a so bili vsi po vrsti iz pravega testa, zelo kakovostni. Preostanek ekipe pa so sestavljali naši Slovenci. Nek potencial obstaja, ne moreš pa od vsakega 17-letnega Slovenca pričakovati, da bo postal Ronaldo, če se ni prej dobro delalo z njim. To se pri nas zanemarja.

Sam bi tisto pravilo NZS o nujnosti nastopov mladih igralcev še dopolnil. Pa naj nastopi obvezno šest takšnih fantov do 21 let. Pa bomo potem videli, kdo dobro dela z mladimi. Nenazadnje bi morali od tega v Sloveniji klubi tudi živeti. Hrvati to delajo. Živijo od svojih šol in prodaj.

Vsi Sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Kakšna bo torej vaša prihodnost? Se še vidite v reprezentanci?

Za člansko reprezentanco sem zbral 26 nastopov. Do te poškodbe sem bil zraven pet let. Še vedno se počutim, kot da sem del te zgodbe, čeprav me ni bilo zraven že leto dni. Vse od mlajših kategorij do članske sem bil vedno stalno prisoten v reprezentanci. Vedno hočeš biti del te zgodbe in imeti takšen cilj. Zdaj pa ne smem niti toliko razmišljati o Euru, ampak bolj o SP 2026. Morda pa bo to, takrat bom star 30 let, vrhunec moje kariere.

Prihodnjo sezono (2024/25) doživlja kot odločilno v karieri. Z Venezio bo nastopal v prvi italijanski ligi. Foto: Rok Plestenjak Zdaj me čaka igranje z Venezio v serie A. Neke cilje moraš imeti, a so odvisni od številnih dejavnikov. Poškodbe, pa odločitve in poteze, na katere nimaš vpliva. Tudi trener te lahko kdaj postavi na stranski tir. Lahko si tudi Kylian Mbappe, pa tudi ne pomaga. Tudi to se dogaja v nogometu. Že dolgo časa sem v tem in še nekaj časa bom, zato me nič več ne more presenetiti.

Vas je morda presenetilo, kako hitro in uspešno se razvija Benjamin Šeško? Zanimivo je, da je za reprezentanco debitiral pred tremi leti, 1. junija 2021 v Skopju, ravno na tekmi, na kateri ste vi dosegli zadetek za končnih 1:1 s Severno Makedonijo.

Kar se tiče Benjamina, je bilo že na prvem treningu opaziti njegov talent. Kako poseben igralec je. Takrat si ne bi noben mislil, kako hitro se bo razvijal. Zdaj bi lahko zaigral že v angleškem prvenstvu, pri 21 letih je to nekaj izjemnega. Trenira in trudi se maksimalno, ljudje, ki ga obkrožajo, mu pravilno svetujejo glede njegovega razvoja. Lahko mu dam le kapo dol.

V slačilnici je še vedno ohranil spoštovanje do vseh. To ga krasi. Marsikdo, če bi igral na njegovi ravni, ga morda ne bi imel in bi moralo biti kvečjemu obratno. Benjamin je zelo prizemljen. Najlepše je, da je komaj začel kariero. Je tako mlad, da je pred njim še ogromno tega. Upam le, da mu bo zdravje prizanašalo. Glede na kakovost in trdo delo bi ga lahko ustavile le poškodbe, nič drugega.

Benjamin Šeško velja za velikega zvezdnika slovenske reprezentance, ki je zelo priljubljen tudi med mladimi navijači. Tako je osrečil željo mladi ljubiteljici nogometa po tekmi z Armenijo. Danes ga čaka prijateljska tekma z Bolgarijo. Foto: www.alesfevzer.com

Njegova zgodba to poletje odmeva tudi v Evropi. Lahko bi postal eden izmed najbolj vročih junakov prestopnega roka, zanj se potegujejo številni velikani.

Slovenija še ni imela takšnega napadalca. Z vsem spoštovanjem do vseh špic, tudi Andraža Šporarja, ki je prav tako dober igralec in vse drugo, ampak … Šeško je na veliko tekmah izvlekel zadetek iz nič. Se spominjate tistega evrogola proti Švedski? Iz skoraj nenevarne podaje je zadel tako vrhunsko, da smo se lahko samo prijeli za glavo. Vsaj jaz sem se na stadionu v Solni, ko sem videl kaj takšnega. Noro, kako lahko za razliko od dosti napadalcev izvleče gol. Pa je drugače Špoki (Andraž Šporar, op. p.) garač, da ne bo napake. Vedno gre na glavo in ogromno naredi za ekipo.

Zdaj, ko dobro poznajo Šeška vsi na svetu in se tekmeci taktično pripravljajo nanj, imajo drugi fantje v slovenskem napadu več svobode in lahko pridejo hitreje do izraza. Tako je Šeško razbremenil ekipo, kar je zelo dobro.

Kdo pa je za vas prvi favorit za zmago na Euru?

Zadnjič sem nekje zasledil članek, kako bi bili lahko prvi Nemci. In morda res. Kaj pa vem. Saj so skoraj na vsakem Euro prisotni isti favoriti. Če bi vprašali mene, bi rekel da nekdo izmed Nemčije, Francije, Španije, Italije in Anglije. Vedno še obstaja nekdo, ki lahko preseneti. Morda Hrvaška, ki zame niti ni več mala reprezentanca, saj predstavlja že stalnico v svetovnem vrhu, morda Portugalska. Ne vem, ali je imela kdaj boljšo ekipo kot zdaj.

Slovenija je pred tremi meseci na prijateljskem srečanju v Stožicah premagala zvezdniško zasedbo Portugalske, za katero je nastopil tudi eden in edini Cristiano Ronaldo. Foto: www.alesfevzer.com

Po drugi strani pa je ta Portugalska, resda brez nekaj pomembnih igralcev, konec marca izgubila dvoboj v Stožicah proti Sloveniji, ki je nekaj dni pred tem stežka prišla do remija na Malti in tako pokazala dva različna obraza.

To se je verjetno zgodilo zaradi podzavestnega podcenjevanja. Reklo se je, saj je to le Malta, nato pa se je šlo na nož proti Ronaldu in ostalim. To je kar pomemben dejavnik. In ta dejavnik bo prisoten tudi na Euru, Sloveniji pa bo prinesel prednost. Zakaj? Mi ne bomo podcenjevali nobenega, nas pa bodo verjetno vsi. Angleži bodo govorili, kaj so to zdaj za eni …

Zna pa biti to za marsikoga dvorezen meč. Favoriti bi se lahko opekli na nas, mi pa po drugi strani nimamo kaj izgubiti. Poznamo svoje kakovosti, treba je le igrati. Pomembno je, da si po tekmi nimaš kaj očitati, kaj bi, če bi … Moraš dati vse od sebe, kar ne bo težko, saj bomo imeli veliko število podpornikov. To bodo lepe tekme.

Danske in Srbije niste omenili med kandidati za visoka mesta, kar je dober znak za razplet v skupini C, kjer se bosta pomerili tudi s Slovenijo.

Ne. Saj Danska in Srbija sploh ne bosta šli naprej (smeh). No, morda katera izmed njiju kot tretjeuvrščena ekipa (smeh).

David Črnigoj in Benjamin Šeško sta s slovensko izbrano vrsto že prekrižala načrte Srbiji. Ta je leta 2022 v Stožicah že vodila z 2:0, a se je dvoboj končal z remijem (2:2), bližje zmagi pa je bila Slovenija. Foto: www.alesfevzer.com

Prej smo govorili o favoritih. Kar se tiče igralcev, bi si želel, da bi se naslova veselil Nemec Toni Kroos. Zelo mi je všeč njegov slog igre. To bi bila pika na i za njegov konec kariere. Privoščil bi tudi Ronaldu, za njegov kariere. Privoščil bi tudi Modriću, a, kakor ga spremljam, bo verjetno še nadaljeval kariero (smeh).

Tako, kot bi vi privoščili drugim zvezdnikom, da postanejo prvaki, verjetno ne manjka vaših sokrajanov, ki bi si želeli na Euro 2024 spremljati tudi vas. Vas pogosto ustavljajo na ulicah in sprašujejo, zakaj vas ni poleg?

Dogaja se, a zaradi tega nisem zamorjen. Vprašajo me, zakaj me ni zraven, in jim pojasnim. Škoda, verjetno bi bil brez poškodbe v reprezentanci, a kaj bi. Tako je. Bo že kakšna druga priložnost, morda še na večjem odru, in mi potem sploh ne bo žal za to evropsko prvenstvo.

Se mi je pa zdaj malce poklopilo, da se je Venezia vrnila v serie A. Tu živimo blizu Italije, vsi spremljajo serie A, veliko je navijačev Interja in Milana, tako da se bolj pogovarjamo o tem. Malce se spozabi za Euro, če ni veliko predstavnikov iz tega dela Slovenije. Izmed Koprčanov je tako na Euru le Blažo (Miha Blažič, op. p.). Z njim sem najbolj v stiku, a v teh dneh niti ne preveč. Bilo bi jih neumno drezati za brez zveze. Dobro vedo, da jih gleda vsa Slovenija in navija za njih, zato jih raje pustim pri miru.

Domen Črnigoj navija za slovensko izbrano vrsto in ji želi, da bi na Euru 2024 podrla nove mejnike ter se prvič v zgodovini državne samostojnosti uvrstila v osmino finala velikega tekmovanja, Foto: www.alesfevzer.com

Jih ne bo evforija preveč ponesla, da bi poleteli v mislih?

Ne, ta evforija ti lahko samo še doda energije. Če bi bil zdaj v reprezentanci, bi mi bil to velik veter v krila. Tako dolgo nas že ni bilo na velikem tekmovanju. Zdaj smo še bolj pametni in izkušeni, zdaj bodo fantje še bolj grizli, da si priigrajo napredovanje. Preboj na Euro je že preteklost. Zdaj je cilj, da se uvrstimo v izločilni del. Ta misel mora biti prisotna v glavah. In če bodo igralci pravi in ne bo poškodb, je to to.

S Srbijo smo že pokazali, kako se sme in kako ne sme igrati, podobno velja za Dansko. Ti reprezentanci nista več bav bav. Anglija je neka velesila, vsaj po imenih velja za prvo ekipo te skupine, ostali pa imamo enakovredne možnosti za drugo mesto. Zakaj pa se ne bi uvrstili v osmino finala? Želim jim veliko sreče in obilico uspehov, navijamo za srečen konec!

Sportal Matej Erjavec: Tega bo vesel samo en človek, in to je Luka Dončić

Sportal Jurij Tepeš bo igral policaja

Sportal Urša Bogataj: Seveda upaš, da te poškodbe ne doletijo, a sprejmeš dejstvo, da te lahko #video

Sportal Matjaž Rozman živi pravljico: Že zdavnaj so mi rekli, da sem prestar

Sportal Luka Mezgec: Če samo iščeš težave, nimaš kaj dosti od življenja #video