Urša Bogataj: Seveda upaš, da te poškodbe ne doletijo, a sprejmeš dejstvo, da te lahko #video

Za smučarsko skakalko Uršo Bogataj je pestro leto in pol, v katerem se je zavrtela na vrtiljaku čustev. Na prvi dan leta 2023 je na domači tekmi na Ljubnem ob Savinji grdo padla in si znova težje poškodovala koleno. Prekinila je kariero, sporočila, da bo postala mama, lansko poletje pa se partnerjem Sandijem Križnarjem (bratom Nike Vodan) razveselila prvorojenca Tima, ki je njena nova najljubša prioriteta.

Zaradi materinstva je zamaknila operacijo in rehabilitacijo kolena. Do sredine tedna je terapije opravljala v Čateških toplicah, nadaljevanje pa jo čaka doma. "Žal že imam izkušnje, kako te stvari potekajo, no, mi pa vsaj izkušnje končno koristijo," v smehu pravi 29-letnica.

Julija bo zagrizla v nove izzive. V Državnem panožnem nordijskem centru bo pod mentorstvom nekdanjega glavnega trenerja ženske skakalne reprezentance Zorana Zupančiča spoznavala delo z mlajšimi skakalkami.

V sobotnem intervjuju se je dvakratna olimpijska prvakinja iz Pekinga razgovorila tako o padcih in vrnitvah na skakalnice, težkih trenutkih kariere, v kateri ji je pomagal psihoterapevt, uspehih, odnosih in delu v reprezentanci, pa tudi novem poslanstvu – materinstvu. 

Pretekle dni je preživela na rehabilitaciji v Čateških toplicah. Foto: Ana Kovač

Pogovarjava se v Čateških toplicah, kjer ste na rehabilitaciji desnega kolena, ki ste si ga poškodovali prvega januarja 2023 na domači tekmi na Ljubnem ob Savinji. Kako poteka rehabilitacija?
Raje bi bila tu zaradi kakšnih drugih razlogov, a sem zaradi poškodbe. Po takšnih poškodbah ti pripadajo toplice. Zdaj se tukaj drugi teden (pogovarjali smo se v začetku tedna, op. a.) rehabilitiram, dnevi so zapolnjeni s terapijami, telovadbo, kar je odlično.

Že po prvi poškodbi kolena sem bila tu in bila zadovoljna s procesom, tudi s tem, kako so se "vrnile" mišice. Se je pa rehabilitacija tokrat podaljšala zaradi materinstva, saj moram pozornost posvečati sinu. Zdaj je on zame glavni.  

Kakšno je skoraj leto in pol po poškodbi stanje vašega kolena?
Gre, počasi. Stanje je sicer v redu, prav daleč pa z rehabilitacijo še nisem. Operacijo sem imela pozneje, sredi marca, saj zaradi nosečnosti prej nisem želela ničesar tvegati.

Lahko rečem, da sem v začetni fazi rehabilitacije in da me čaka še kar precej dela, s katerim bo med drugim treba pripraviti še mišice, da bodo normalno delovale. Ko pridem iz toplic, me doma čaka nadaljevanje rehabilitacije. Žal že imam izkušnje, kako te stvari potekajo, no, mi pa vsaj izkušnje končno koristijo (smeh, op. a.).

Zdravniki pravijo, da je za zdaj stanje dobro, tudi jaz imam kar dobre občutke. Ko treniram koleno, ob malo reakcije malo občutim koleno, a povsem normalno je, da čutim manjšo bolečino. Za zdaj sem dobro in vesela, da lahko "funkcioniram".

Je lažje, kot je bilo po poškodbi drugega kolena leta 2019 v Planici?
Lažje mi je, a predvsem s tega vidika, da so zdaj olimpijske igre za menoj. Neke svoje cilje sem dosegla, tako da je s tega vidika precej lažje. Pred tisto poškodbo sem želela še marsikaj doseči in je bilo psihično precej bolj naporno, kot je zdaj.

Prvega januarja 2023 si je po padcu na Ljubnem ob Savinji poškodovala še drugo koleno. Foto: AP / Guliverimage

Ko ste tokrat padli, ste verjetno hitro vedeli, da gre za resnejšo poškodbo. Kaj vam je šinilo skozi misli?
Da, takoj mi je bilo jasno. Prisotnega je bilo precej manj adrenalina kot pri prejšnji poškodbi, verjetno ravno zato, ker sem točno vedela, za kaj gre.

Spomnim se, da je bilo precej ... Da je padec spodbudil razmišljanje o tem, kaj je še vredno in kaj ni, pa malo imaš kar naenkrat vrh glave vsega, saj veš, da moraš še enkrat preživeti to stvar, operacijo, rehabilitacijo.

Ste takrat že vedeli, da ste noseči?
Določene spremembe v telesu zaznaš, so mi pa potem tudi potrdili nosečnost. Vesela sem, da se je na koncu vse dobro izšlo, sin je sonček, tako da vse dobro. 

Ko omenim Planico in Ljubno ob Savinji − dve domači prizorišči, dva padca, kakšne spomine prinašata? 
Da bi si ob obisku teh prizorišč rekla "ojoj", to ne, a če bi me danes postavili na vrh skakalnice, ne vem ... V Planici mi je vedno hodilo po glavi, da sem tukaj padla. Zelo težko to odmisliš. Vedno sem imela tudi spoštovanje do skakalnice v Planici, ki ima tako parabolo, da se nisem mogla prav sprostiti. Sprejela je dejstvo, da so poškodbe sestavni del skokov. Foto: Ana Kovač

A če sem se že morala poškodovati, sem "vesela", da sem se poškodovala doma, da so bili ob meni domači zdravniki. Verjamem, da bi danes na skakalnici čutila veliko strahu. Sicer je bilo vedno lepo tekmovati doma, škoda, da nisem dočakala domačega svetovnega prvenstva v Planici, a tako je pač bilo.

Omenili ste strah. Ga je bilo po vrnitvi po poškodbi iz 2019 veliko?
Takrat se mi je bilo najhuje vrniti na sneg, sploh pa na isti skakalnici. Pri skokih na plastiki me sploh ni bilo tako hudo strah, kot me je bilo strah snega. Treba je bilo znova pridobiti zaupanje v dolge skoke, saj zmagati pač ne moreš, če ne skočiš daleč.

Prav tako me je skrbelo, kako bom doskočila, še dodatno zato, ker nikoli nisem bila "profesorica" telemarkov. Ti mi nikoli niso bili prirojeni.

Poškodbe vam niso prizanašale. Bi zdaj, ko gledate nazaj, rekli, da je bilo vredno, ste vzeli v zakup to ceno vašega športa?
Vedela sem, kaj naš šport prinaša. Nenazadnje sem bila že prej obkrožena z veliko skakalnimi kolegicami, ki so se poškodovale, bila zraven, ko so bile poškodovane, tako da sem se zelo dobro zavedala, da poškodbe nekako sodijo zraven, da so sestavni del.

Če gledam s tega vidika, me moje poškodbe niso presenetile, seveda pa vedno upaš, da te ne doletijo. A nekako sprejmeš dejstvo, da te v športu lahko.

Sporočilo mladim skakalkam:

Preteklo poletje ste postali mama. Kako se počutite v novi vlogi, vas je spremenila, ste postali bolj zaščitniški?
Meni je zelo všeč, tamali ima res zelo veliko energije (smeh, op. a.), tako da dolgčas sploh ni. Življenje je seveda precej drugačno, zdaj sem večinoma doma, "vozičkam", se posvečam Timu.

Menim, da se nisem spremenila, verjamem, da nagon sicer naredi svoje, saj imaš doma druge naloge, zaradi katerih se moraš včasih odzvati drugače, a sicer ostajam stara Urša. Počutim se zelo dobro.

Ko smo se januarja pogovarjali na Ljubnem, ste rekli, da še kar pridno spi. Še vedno?
(smeh, op. a.) Enako, kot je bilo. Imava kar srečo. 

Pred manj kot letom dni je postala mama prvorojencu Timu. Foto: Urša Bogataj / Instagram Kako si s partnerjem delita obveznosti?
Zelo imam srečo, da je tak človek, kot je. Tudi zato, ker je tak, sem si lahko sploh privoščila rehabilitacijo v toplicah, drugače mi verjetno ne bi uspelo.

Sandi ima toliko mlajših bratov in sester, da je že prej "dal čez" vse od previjanja do česa drugega. Zelo dobro se znajde, imam res srečo.

Kje vidite največje izzive materinstva?
Predvsem v tem, da te skrbi za otroka. Morda na trenutke celo preveč, kot bi te moralo. Še dobro, da imamo fante, ki, vsaj po mojem mnenju, "bremzajo" stvari, mirijo, povejo, naj nas ne skrbi preveč, da ni več tako majhen, da bo vse dobro.

Poleti bo začela spoznavati trenersko delo z mlajšimi skakalkami v Državnem panožnem nordijskem centru. Foto: Ana Kovač

Poleti se pridružujete Državnemu panožnemu nordijskemu centru (DPNC), kjer se boste pobližje seznanili s trenerskim delom z mlajšimi skakalkami. Kakšne bodo vaše zadolžitve?
S prvim julijem začnem delati tam. V bistvu se bom uvajala v delo pod mentorstvom Zorana Zupančiča. Tega se že veselim. Šlo bo za uvajanje za delo z mladimi. Upam, da se bom v tem dobro znašla in da bi nato v prihodnosti lahko delala v tej smeri.

Se v prihodnosti vidite v tem, nenazadnje ste tudi študirali v tej smeri?
Da. Zelo me veseli podobno delo. Upam, da bom lahko stvari dobro usklajevala z družino, a načeloma, če imaš pod seboj ekipo, ki ne spada v reprezentanco, se mi zdi, da bi lahko vse skupaj zelo dobro delovalo.

Veselim se tega poletnega starta. Nekaj sva z Zoranom že debatirala, ne pa še toliko, da bi stvari povsem dorekla. Sten Baloh ima mladinsko reprezentanco, jaz naj bi delala z mlajšimi dekleti, rang tekmovanja nižje.

Znova boste torej sodelovali in bili pod mentorstvom Zorana Zupančiča, ki se je po zadnji sezoni poslovil od ženske reprezentance. V času njegovega selektorskega dela ste dosegle ogromno uspehov. Kako sami vidite to obdobje?  
Več se po mojem mnenju sploh ne bi dalo doseči. Menim, da je Zoran pri nas uvedel nek novi način dela. Še vedno je vsaka skakalka imela svoje določene stvari, ki so ji pomagale nekaj doseči, ampak on je vnesel nek novi pristop v ženske skoke, ki je deloval. Vedno je poudarjal pomembnost ekipnega duha. Delali smo na ekipnem duhu. Poleti bo delovne moči znova združila z Zoranom Zupančičem Foto: Grega Valančič/Sportida

Neposredno nam je povedal, da se zaveda, da se lahko pojavi zavist, smo vendarle športnice, vsaka si prizadeva biti čim višje, a hkrati poudarjal, da si moramo privoščiti med seboj. Če ti, ko ti ne gre, privoščiš drugi skakalki in se veseliš z njo, se bo tudi ona s teboj, ko bo tebi uspelo. To nas je gnalo naprej.

Je pa prav pomanjkanje ekipnega duha, to, da na koncu ekipa ni bila več ekipa, poudaril ob slovesu. 
Ko sem bila nazadnje še zraven, tega ni bilo. Kaj je bilo letos, ne vem, ker me ni bilo zraven, zato težko govorim o tem. Verjamem, da tudi trenerjem ni vedno najlažje delati z ženskami.

Jaz bi rekla, da se je Zoran tu zelo dobro znašel. Ne vem, a menim, da noben drug trener ni bil tako dolgo na trenerskem mestu, kot je bil on. Moje mnenje je, da zna zelo dobro delati s skakalkami.

Omenili ste pomembnost podpore med skakalkami. Ste jo vi vselej čutili?
Mislim, da smo se vse res trudile. Morda res ne more biti vedno vse "tipi-topi", a zdi se mi, da smo se veselile ob uspehih drugih, tudi ko je meni uspelo, so se veselile.

Moje mnenje je, da tudi v športu največ šteje to, kakšen človek si. Tudi to, da z nekom ostaneš prijatelj v prihodnosti, po karieri. To na koncu šteje več kot vsi uspehi.

Ob vašem imenu se spomnimo na dve zlati olimpijski odličji, pa vendar ni bilo vedno lahko. Velikokrat vam je nekaj zmanjkalo, pa je nato največja rezultatska nagrada za vztrajnost prišla v olimpijski sezoni. Tudi za prvo posamično zmago svetovnega pokala ste se načakali.
Da, že v mladinskih kategorijah sem vedno veljala za talent, a morda tega nisem znala dati ven iz sebe.

Imela sem težave z miselnostjo, saj sem bila vedno četrta ali pa peta tekmovalka, ki so jo izbirali, na katero tekmovanje bo šla. To se usidra v glavi, čez to je zelo težko splezati.

Do športnih uspehov ji je precej pomagal psihoterapevt Klemen Kobal. Foto: Ana Kovač Pri tem mi je pozneje zelo pomagal športni psihoterapevt, da se na to nisem več ozirala in da so stvari lahko stekle, da sem bila lahko toliko osredotočena zgolj na skoke, da sem lahko prebila led.

Miselnost je v športu zelo pomembna. Eni potrebujemo pri tem več pomoči, pri tistih, ki so od majhnega vseskozi med najboljšimi, je verjetno vse drugače. Ko imaš dovolj veliko samozavesti, je precej lažje. 

Meni sta zelo pomagala tako nekdanji klubski trener Jaroslav Sakala kot psihoterapevt Klemen Kobal. Z njim sem začela delati na drugačen način, ki je zame deloval. Moraš najti sebe, svoj način za osredotočanje.

Kako danes gledate na svojo tekmovalno kariero?
Sploh na začetku je bilo težko, zadnja leta pa je bilo zelo prijetno. Mislim, da so bila ravno težka leta ključna, da sem dosegla vse uspehe, da sem spoznala ljudi, tiste prave, ki jih ne bi, če ne bi imela krize.

Iz težkih trenutkov sem se naučila največ. Če tudi med krizo ostaneš motiviran, se mi zdi, da nekako uspeš. Vsaj tako je bilo v mojem primeru.

Zlati olimpijski kolajni sta rezultatska krona, a ni bilo vselej lahko, priznava. Foto: Grega Valančič/Sportida Kdaj vam je bilo najtežje?
Morda takrat, ko se nisem uvrstila na kakšna velika tekmovanja. Bile smo tako izenačene, da je potem trener moral nekoga izbrati, jaz pa sem na primer ostala doma. Ampak to je bila samo dobra šola. Zdaj se tega dobro zavedam, da je bila šola, ki mi je v bistvu samo koristila za naprej.

Po olimpijskih igrah v Pekingu ste dejali, da so to vaše zadnje olimpijske igre. Zakaj?
Zdi se mi, da človek tudi malo čuti, kaj prihaja. Ta Peking ... Lahko sem si predstavljala, da se bo kaj podobnega zgodilo, a da bi verjela v to, bi prej rekla, da bo uspelo kakšni drugi kot meni.

Takrat sem nekako vedela, da štiri leta zagotovo ne bom več skakala, sem si pa želela tekmovati na domačem svetovnem prvenstvu, a do tistega žal nisem prišla. 

"Zdaj se tega dobro zavedam, da je bila šola, ki mi je v bistvu samo koristila za naprej." Foto: Ana Kovač

Kaj so vam dali smučarski skoki za življenje zunaj športa?
Zagotovo organiziranost. Zaradi tega sem verjetno tudi študij na fakulteti za šport, ki mi je bil zelo všeč, zaključila. Pri tem se moram zahvaliti profesorjem, da so me zunaj rokov vzeli na izpite. A verjetno bi, če ne bi imela take discipline, težko zdržala do konca.

Pa upam, da so mi dali tudi to, da bom lahko izkušnje v prihodnje prenašala na mlajše. 

Ste potrpežljive narave za delo z mlajšimi?
Zdi se mi, da sem. Vem pa, da bom morala tudi sama na sebi veliko narediti, da bom vzpostavila red.

Moramo vedeti, da bodo to pubertetnice. To so tista leta, ko se učiš, kako sploh biti športnik, da lahko gradiš na tem, trenerji pa postavljajo pravila. Upam, da mi bo šlo.

Sportal Jurij Tepeš bo igral policaja

Veseli jo napredek ženskih skokov. Foto: Ana Kovač

Ko pogledate vaše začetke v smučarskih skokih in ženske skoke danes, ste verjetno zadovoljni z razvojem, napredkom, pojavnostjo v medijih ... 
Zagotovo. Mlajše se verjetno ne zavedajo, kako je bilo včasih. Zdaj je morda kakšna stvar postala kar samoumevna, starejše pa vemo, da to nekoč ni bilo samoumevno.

Včasih smo morale sredi tekme same sebi pripravljati smuči, hitele, tako da niti nismo imele priprave na skok ali ogrevanja. Res se je veliko spremenilo na bolje. Veseli me, da se ženski skoki počasi približujejo moškim, upam, da se bodo razvijali še naprej.

Preberite še:

Sportal Urša Bogataj se vrača, a za zdaj v drugačni vlogi

Sportal Jurij Tepeš: Motivacija, po drugi strani pa tudi neke vrste breme

Sportal Novost v smučarskih skokih: uvedba posebnih elektronskih čipov

Sportal Nika Vodan: Moram ostati potrpežljiva

Sportal "Očitno so vsi začutili, da je treba narediti spremembo"

Sportal Znano je, kdaj se bodo skakalci in skakalke borili za olimpijska odličja