Dr. Tim Podlogar: Primož je kot perfekcionist želel, da so stvari urejene tako, kot je treba. Ima prav in tako bi moralo biti.

Zakaj ste se po treh sezonah pri ekipi BORA - hansgrohe oz. od letos Red Bull - BORA - hansgrohe, odločili, da zaključiti svojo zgodbo kot nutricionist pri omenjeni ekipi?

Odločitev je zorela že dalj časa, glavni razlog pa je pomanjkanje časa. Na Univerzi v Birminghamu, kjer sem bil prej zaposlen, sem delal kot raziskovalec pri raziskovalnem projektu, ki mi je omogočal precej prostega časa, kar je posledično bilo združljivo z delom v kolesarski ekipi.

Potem pa se je letos jeseni, ko sem začel delati na Univerzi v Exeterju kot predavatelj, to precej spremenilo. Smo namreč močno raziskovalno usmerjena univerza in moram tako poleg dela s študenti opravljati tudi raziskovalno dejavnost, kar v mojem primeru pomeni predvsem prijavljanje na razpise za financiranje raziskav. V praksi to pomeni, da bom moral akademski karieri nameniti več časa kot sem ga do zdaj, poleg tega pa sem že sam pri sebi ugotovil, da je delo s športniki sicer zanimivo, ni pa to nekaj, kaj bi rad delal ves čas.

Foto: Jörg Mitter/Red Bull Content Pool K odločitvi je pripomoglo tudi dejstvo, da je bila letošnja sezona pri ekipi res neverjetno stresna in enostavno sem imel vsega dovolj. Želel sem spremeniti okolje in potem se je pojavil Tudor (švicarska prokontinentalna kolesarska ekipa, op. a.). Enega od tamkajšnjih trenerjev poznam že dalj časa in z njim sodelujem pri drugih projektih, in ko so me povabili v ekipo, sem ponudbo z veseljem sprejel.

Kaj konkretno bo zdaj vaše delo? Bo to bolj raziskovalno delo, sicer še vedno na področju športne prehrane, ne bo pa to pomenilo neposrednega dela s športniki?

V resnici še nismo točno definirali, kaj bo obsegalo moje delo, je pa v osnovi ideja, da bodo v ekipi imeli dva nutricionista, ki bosta delala s športniki, jaz pa bom z nutricionisti in trenerji sodeloval kot zunanji svetovalec, predvsem s področja prehrane, občasno pa tudi z drugih področij. Tudor je ekipa, kjer ogromno poudarka namenjajo lastnemu razvoju in raziskavam. Nočejo kopirati drugih ekip, ampak želijo iti svojo pot. To pomeni, da se redno izvajajo tudi interne raziskave in ena izmed nalog bo tudi ta, da bom bdel nad tistimi, ki zadevajo prehrano.

Bo to delo zdaj časovno manj potratno?

Zagotovo. V letošnji sezoni je bilo zaradi prihoda Primoža Rogliča v ekipo izjemno stresno. Kot Slovenec sem čutil še dodaten pritisk, saj se od Primoža vedno veliko pričakuje, in bil bi izjemno razočaran, če bi bila prehrana tista, ki bi mu onemogočila doseči cilje. Glede na dejstvo, da je prišel iz daleč najbolj organizirane ekipe in imel posledično upravičeno visoka pričakovanja, je seveda pomenilo, da je bilo potrebnega precej dodatnega dela. Dnevno spremljanje treningov in načrtovanje njegovih obrokov je bilo izjemno stresno. Sploh glede na to, da sem delo opravljal na daljavo in imel obenem še polno zaposlitev na univerzi.

Glede na to, da se bolj vidim v akademskem svetu, sem prišel do zaključka, da sem koristnejši, če ne delam neposredno s športniki, ampak s svojim znanjem delujem v ozadju. Tako bom tudi lažje opravljal obe službi na visokem nivoju.

Dr. Tim Podlogar: V letošnji sezoni je bilo zaradi prihoda Primoža Rogliča v ekipo izjemno stresno. Kot Slovenec sem čutil še dodaten pritisk, saj se od Primoža vedno veliko pričakuje, in bil bi izjemno razočaran, če bi bila prehrana tista, ki bi mu onemogočila doseči cilje. Foto: Ana Kovač Kaj vse se je s prihodom Primoža Rogliča v ekipo BORA - hansgrohe spremenilo?

Kar zadeva ekipo, sta se letos zgodili dve pomembni zadevi, prva je bila prihod Primoža, druga pa prihod Red Bulla kot novega sponzorja. Oboje je privedlo do tega, da so bile ambicije ekipe veliko višje od tega, kar smo bili, bodimo iskreni, dejansko sposobni izpeljati.

Ravno sem bral intervju z glavnim trenerjem Danom Lorangom, ki je izjavil, da letos od Red Bulla po finančni plati nismo imeli kaj dosti, imeli smo samo ime na dresih, in tako je dejansko tudi bilo. Imeli smo visoke ambicije, želeli smo si zmage na Dirki po Franciji, ampak na to nismo bili pripravljeni, niti nismo bili sposobni tega z vidika sredstev oz. pomoči kolesarjem doseči. Če je kdo mislil drugače, je sam sebi lagal.

Na žalost je potem to v praksi pomenilo, da smo morali tisti, ki smo bili prisotni v vadbenem procesu, prevzeti dodatno delo, ki nam ga do zdaj ni bilo treba opravljati, ker pač nismo bili ustrezno kadrovsko pripravljeni.

In ko pride v ekipo kolesar, kot je Primož Roglič, mu seveda želiš vse najboljše in boš naredil vse, kar je v tvoji pristojnosti. Sam ne bi mogel prenesti, da bi bila na koncu prehrana razlog, zaradi katerega nismo zmagali Toura.

No, skoraj je prišlo do tega, da bi bila res kriva hrana, ko je na Dirki po Španiji v zadnjih treh dneh prišlo do želodčnih težav v ekipi. Na srečo se je na koncu vse dobro izteklo.

Že veste, kaj se je zgodilo v zadnjih treh dneh, kaj je bil razlog zastrupitve s hrano?

Mislim, da točnega razloga ne bomo nikoli vedeli, lahko le ugibamo. Težave smo imeli tako s strani kolesarjev kot tudi osebja. Na dirki smo imeli svojega kuharja, ki je hrano za kolesarje pripravljal v tovornjak-kuhinji. Osebje pa hrano vedno uživa v hotelu. To pomeni, da praktično ni bilo mogoče, da bi kuhar naredil napako. Surovine za hrano kolesarjev pogosto vzamemo iz hotelske kuhinje, kjer je ekipa nastanjena, in ugibamo, da je bil to izvor težav, saj je bilo to edino stičišče izvora hrane kolesarjev in osebja.

Poseben tovornjak s kuhinjo ekipe Red Bull BORA-hansgrohe. Foto: osebni arhiv Če se navežem na prej omejeni intervju z Lorangom … zanimivo je, da zdaj, ko bo v ekipi več sredstev in več kadra, vi odhajate.

Da, s kolegom nutricionistom sva že pripravljala plan za prihodnje leto, stvari so bile pripravljene. Do zadnjega nisem želel na glas povedati, da se poslavljam, v bistvu sem se želel umakniti v vlogo zunanjega svetovalca, ampak bolj ko sem razmišljal, bolj sem ugotavljal, da bom težko ostal nekje ob strani, ker me vsi poznajo, vsi imajo mojo številko in me lahko pokličejo. Tako da bi na koncu zagotovo delal stvari, ki jih kot zunanji svetovalec sicer ne bi imel v planu početi.

Zato sem se odločil, da je zame bolje, da spremenim okolje in grem nekam, kjer ni takih pritiskov z vidika rezultatov in pričakovanj, in odprem neko novo poglavje.

Dodatno pa je moji odločitvi botrovalo tudi to, da je Red Bull v ekipo za naslednjo sezono pripeljal tudi Askerja Jeukendrupa, prej glavnega nutricionista pri Vismi, ki je že prej v ozadju sodeloval z Red Bullom. Asker bo po vsej verjetnosti vlogo, ki jo je prej opravljal pri Vismi, zdaj opravljal pri BORI. In zdelo se mi je nesmiselno, da sta v ekipi dva človeka z znanstvenim ozadjem in znanstvenim pogledom na prehrano.

Odločitev o odhodu in dogovor s Tudorjem sem dokončno sprejel med letošnjo Dirko po Španiji, ekipi pa sem sporočil približno dva tedna po koncu Vuelte. Svoje delo sem želel profesionalno oddelati do konca.

Jai Hindley je leta 2022 osvojil zmago na Giru. Dr. Podlogar je zanj pripravil posebno in zelo premišljeno prehransko strategijo. Foto: Guliverimage

V treh sezonah, kolikor ste jih preživeli pri BORI, ste sodelovali pri devetih grandtourih, v dveh od teh so vaši kolesarji tudi zmagali – Jai Hindley je leta 2022 zmagal na Giru, Roglič pa letos na Vuelti. V svoji kolumni v reviji Bicikel ste zapisali, da je bila prav letošnja Vuelta za vas najzahtevnejša. Zakaj?

Ker so bila pričakovanja največja. V ekipi smo se zavedali, da gremo na Vuelto po zmago. Vse, kar ne bi bila zmaga, bi bilo po vsej verjetnosti razočaranje. Primož je bil od kolesarjev na startni listi daleč najboljši v teoriji in je to moral pokazati v praksi. V tej sezoni je imel že veliko nesreč (padec v Baskiji in Touru) in na koncu so v ekipi vse karte stavili na Vuelto.

Res je sicer, da je ekipa na Dirki po Italiji osvojila drugo mesto, kar je izvrsten uspeh, a je bil ta zaradi Tadeja Pogačarja nekoliko v senci. Kar pa zadeva Dirke po Franciji, lahko povem, da se je Primož odlično počutil, potem pa se je žal zgodilo (padec in odstop, op. a.), kar se je, in Dirka po Španiji je bila zanj popravni izpit. Ekipa in jaz smo si želeli, da sezono zaključimo zmagoslavno, in to je bilo precej stresno.

Medtem ko je bil recimo moj prvi grand tour, Giro 2022, nekaj povsem drugega. Takrat nihče ni resno razmišljal o tem, da na dirki lahko zmagamo, že stopničke bi bile velik uspeh. Ko ne veš, kaj lahko dosežeš, je veliko lažje in veliko manj stresno.

Imate na ta Giro posebne spomine? Tudi zaradi napada Jaia Hindleyja, ki je v 20. etapi v Dolomitih strl do takrat vodilnega Richarda Carapaza … Je bil to za vas vrhunec treh sezon dela pri Bori?

Da, z mojega vidika, je bil Giro 2022 res nepozaben, še posebno zadnji trije dnevi. Spomnim se, kako sem se ukvarjal s tem, da bi kar najbolje poskrbel za to, da bi Jai Hindley imel dovolj energije, da stvari na dirki izpelje tako, kot si je zamislil.

Takrat sem analiziral javno dostopne podatke o Chrisu Froomu iz Gira 2018, iz etape, v kateri je napadel 80 kilometrov pred ciljem. Želel sem, da naredimo podoben, če ne celo boljši prehranski načrt, kot so ga takrat sestavili pri ekipi Sky. Preračunaval sem in preračunaval in prišel do številke, ki je po tistem Giru še pri nobenem kolesarju nisem presegel. S tem mislim na število ogljikovih hidratov, ki jih je Jai tisti dan (20. etapa Gira) zaužil.

O kakšni številki govorimo?

Po mojih izračunih smo bili na 21 gramih na kilogram telesne mase. Za Jaija je bilo to 1.3 kilograma. Jai je moje napotke takrat v celoti upošteval, nobenih vprašanj ni bilo. Naj povem še to, da sem delal na daljavo, da me Jai takrat še nikoli v življenju ni videl, zato je bilo vse skupaj kar nekoliko čudno in nenavadno. Zame je bil to prvi grandtour in bili smo v položaju, da lahko zmagamo in na koncu tudi smo, in seveda tega ne bom nikoli pozabil.

Kako osebno jemljete svoje delo nutricionista? Iz pogovora z vami je razbrati, da do tega dela čutite zelo veliko osebno odgovornost. Drži?

Da, prehrana je dejavnik, na katerega bodo ljudje v primeru, da grejo stvari narobe, hitro pokazali s prstom. Skratka, če ima kolesar slab dan, in nima zdravstvenih težav, je to pogosto zato, ker je s prehranskega vidika nekdo storil napako.

Foto: Reuters Primož je v izjavah ob koncu letošnje sezone že večkrat dal vedeti, da je v novi ekipi še ogromno manevrskega prostora, govoril je o materialu, treningih. Je imel kdaj tudi glede prehrane svoje inpute, svoje predloge, na podlagi načina dela, ki ga je poznal pri Vismi?

Pri Vismi so imeli prehranski oddelek ravno zaradi Askerja, ki sem ga prej omenjal, izjemno dobro urejen. Pa ne z vidika znanosti ali znanja, ampak predvsem z vidika resursov. Ekipa je razumela, kako pomembna je prehrana. Večina ekip ima srečo, če ima na dirki svojega kuharja in tovornjak s kuhinjo, medtem ko imajo pri Vismi na pomembnih dirkah po dva kuharja. Imajo izjemen sistem, kako nadzorovati vnos hrane do grama natančno. Vnaprej imajo pripravljene recepte, sestavine pa vedno pridejo iz iste trgovine, saj imajo za sponzorja podjetje Jumbo. Vse je točno določeno. V svoji ekipi enostavno takšne stopnje natančnosti nismo mogli doseči.

Jaz sem sicer lahko vse do potankosti preračunal, a če potem moji izračuni niso bili optimalno preneseni v prakso, je bila to lahko težava. Tukaj smo imeli zelo veliko rezerve.

Sredi sezone smo končno dobili dietetičarko, ki nam je pri tem pomagala, a še vedno smo bili dva koraka za podporo, ki je je bil Primož, vsaj po moji oceni, deležen pri Vismi. Enostavno je bilo nemogoče, da bi bili na istem nivoju. In Primož kot perfekcionist je pač želel, da so stvari urejene tako, kot je treba. Ima prav in tako bi moralo biti. So stvari, ki jih je treba izboljšati za naslednjo sezono.

"Primož kot perfekcionist je pač želel, da so stvari urejene tako, kot je treba. Ima prav in tako bi moralo biti. So stvari, ki jih je treba izboljšati za naslednjo sezono." Foto: A.S.O./Billy Ceusters

Ste letos na dirkah sodelovali na daljavo ali ste bili prisotni tudi na dirkah?

Bil sem edino na Dirki po Švici, to pa je to. Enostavno mi služba v Birminghamu ni omogočala, da bi bil prisoten pogosteje. Primož in ekipa so si želeli, da bi bil prisoten na dirkah in pripravah, a enostavno to ni bilo mogoče.

Za koliko kolesarjev ste skrbeli?

Vsak izmed treh nutricionistov je skrbel za deset kolesarjev, z odhodom Ciana Uijtdebroeksa iz ekipe sem jih imel devet, kolega pa sta jih imela po deset. Odvisno tudi, koliko so kolesarji želeli delati z nutricionistom, Primož je delal največ. Vse stvari je imel res natančno določene in bi, če bi imeli na terenu dovolj resursov, imel še bolj.

Ena od stvari, ki mi letos ni bila najbolj všeč, je ta, da nisem bil prisoten na dirkah, si pa Primož definitivno zasluži nekoga, ki bo ves čas z njim. To ni bila stvar ekipe, ampak moja, saj mi zaradi službe časovno to enostavno ni zneslo. Čutil sem se krivega, ker nisem mogel biti na dirki z njim, in sem potem od doma poskušal narediti vse, kar lahko, veš pa, da to ni isto. S tega vidika mi je bilo precej težko.

Lani ste v našem Sobotnem intervjuju povedali, kje vidite največ prostora za izboljšave pri Tadeju Pogačarju in njegovi izvedbi na dirkah, letos pa bi vprašanje usmerila v Primoža Rogliča. Kje pri njem vidite prostor za izboljšave, če so te sploh potrebne?

V tem, da v potovalko spakira več sreče in se izogne padcem in drugim nepredvidljivim težavam (smeh). To, da ima praktično v vsaki sezoni težave s poškodbami, zagotovo ne vpliva pozitivno na njegovo pripravljenost na dirkah. Res bi mu želel, da se v naslednji sezoni ne bi poškodoval in bi lahko treniral tako, kot si trener in on zamislita.

Foto: Reuters

Na Univerzi v Birminghamu ste sodelovali pri projektu, ki ga je financirala ameriška vojska. Proučevali ste vpliv vročinske aklimatizacije na porabo vnesenih ogljikovih hidratov. Kaj je vaše polje raziskovanja v novi službi?

Ostajam zvest ogljikovim hidratom (smeh). Idej imam veliko, a zdaj sem akademik, ki mora pridobiti financiranje ali iz industrije ali javnih raziskovalnih sredstev, tako da sem v fazi, ko se pripravljam na prijave za razpise, sem pa tudi del raziskovalne ekipe prof. Andyja Jonesa, ki velja za enega največjih strokovnjakov s področja maratonskega teka.

Ali se na področju športne prehrane obeta kakšna revolucionarna novost ali se še vedno vračamo k osnovam?

Edina stvar, ki recimo, da jo nekako poskušamo vpeljati v vrhunski šport, in o kateri se nekoliko več govori, je personalizacija in individualizacija vsega skupaj, kar v praksi pomeni, da športnik dobi vse servirano na krožniku, ni pa na obzorju neka revolucionarna novost, ki bi spremenila pogled na športno prehrano. Še vedno me fascinira, ko prebiram raziskave s konca 80. ali začetka 90. let, da so že takrat odkrili to, kar počnemo danes.

Govorimo o velikem vnosu ogljikovih hidratov?

Da, stvari so bile bolj ali manj dognane že pred 30 let, to, kar delamo zdaj, so bolj ali manj malenkostne spremembe. Zdi se mi, da je v vrhunskem športu predvsem pomembno to, da teorijo spravimo v prakso. To je najpomembnejše.

Pri športu so, kar zadeva prehrano, ključne tri osebe, ki morajo obvladati svoj posel. Prva je kuhar, ki pripravi hrano, natanko pozna sestavine in so mu jasna navodila, kot na primer, kaj pomeni, da ima jed malo maščob ali malo soli, da zna pripraviti hrano za športnika, se pravi z malo vlakninami in podobno.

Potem je tu dietetik, to je oseba, ki športniku ali kuharju pomaga izbrati najustreznejši jedilnik. To na primer pomeni, da imamo pred gorskimi etapami prehrano z nizkim vnosom vlaknin, da nimamo rdečega, ampak belo meso in podobno. Dietetik je običajno prisoten na dirki.

In potem je še nutricionist, ki na podlagi napovedi etape predvidi, kakšen bo vnos OH med etapo, pove, kako je s hidracijo, sestavi celosten načrt in potem se s trenerjem ali performance direktorjem dogovori, kako se bodo stvari okrog prehranjevanja odvijale na dirki.

Foto: Guliverimage

Zadnje čase se spet več govori o uporabi ketonov v kolesarstvu. Ni skrivnost, da jih uživajo v številnih ekipah, se pa pojavlja tudi mnenje, da ketoni sodijo na listo prepovedanih snovi pri WADI. Kakšno je vaše mnenje in kaj ketoni v praksi pomenijo za performance kolesarja in regeneracijo?

Glede ketonov sem zelo skeptičen. Pri Red Bull - BORI - hansgrohe jih nismo uporabljali, saj sam ne vidim zadostne količine znanstvenih dokazov, ki bi nakazovali, da dejansko delujejo pri vrhunskih športnikih. Idej glede njihovih učinkovin je bilo mnogo, a večina jih ni podprtih z dokazi.

Jasno je recimo, da ne zmanjšajo porabe glikogena med vadbo, in precej dobro dokazano je, da lahko, če jih vzameš pred dirko na čas, zmanjšajo zmogljivost. Nekaj dokazov je glede regeneracije, a večinoma so dokazi omejeni na amaterske športnike. V pelotonu jih uporabljajo ekipe, ki jih sponzorirajo proizvajalci, in tam je pač jasno, da morajo poročati o njihovih koristnih učinkih.

Foto: A.S.O./Aurélien Vialatte Med letošnjim Tourom je bilo kar precej govora tudi o metodi vdihovanja ogljikovega dioksida, ki je ob določenih pogojih lahko zelo problematična. Kaj je bistvo te metode?

Kolesarji so že od nekdaj obsedeni s količino rdečih krvničk. Več kot jih kolesar ima, več kisika lahko spravi do mišic. Včasih so kolesarji uživali eritropoetin, da so njihovo število povečali, danes upam, da je šport čist. Kolesarji hodijo na višinske priprave, v zadnjem času pa dodajajo trening v vročini, oba pa naj bi imela pozitivne učinke na količino rdečih krvničk. A eno je teorija, drugo pa praksa.

Dobro je vedeti, kako se dejansko kolesar odzove na dražljaj in ali dejansko pride do sprememb v količini rdečih krvničk. Ravno tukaj postane zanimiv ogljikov monoksid, saj lahko s premišljeno uporabo izračunamo količino krvničk. Ta plin se namreč podobno kot kisik veže na rdeče krvničke – to predstavlja glavni problem, ko govorimo o zastrupitvi z ogljikovim monoksidom.

Znanstveniki ga v primeru raziskav uporabimo na način, da športnikom damo predihavat plin, ki ima vnaprej znano količino ogljikovega monoksida. Ta se veže na rdeče krvničke in porazdeli po telesu. Če potem izmerimo koncentracijo rdečih krvničk v krvi in določimo, koliko od teh ima nase vezan ogljikov monoksid, lahko izračunamo njihovo količino. In to trenerjem pomaga pri vadbenem procesu. A količina vdihanega ogljikovega monoksida je seveda izjemno majhna, poleg tega to meritev kolesarji naredijo redko – recimo pred in po koncu tritedenskih višinskih priprav.

Se pa v zadnjem času pojavljajo določeni dokazi, da vsakodnevno vdihavanje ogljikovega monoksida lahko poviša koncentracijo eritropoetina v telesu, ki vodi v nastanek novih rdečih krvničk. A zaradi nevarnosti takšnega početja dvomim, da kdo to dejansko uporablja v praksi.

Preberite še:

Sportal "Kjer je dim, je verjetno tudi ogenj." Primož Roglič o govoricah o prestopu Evenepoela in odnosu s Pogačarjem. #video

Sportal Drzne napovedi Rogličeve ekipe: Šele leta 2025 bo šlo zares

Sportal Vanja Černivec: Slovenka, ki v ZDA ruši mejnike in stereotipe

Sportal S pomočjo Gorana Dragića zbrali skoraj milijon, vlogo botra predal Janji Garnbret