Iskrena izpoved slovenskega smučarja #video

"Ne zmorem več," je pred dobrim mesecem dni javnosti v solzah sporočil slovenski smučar Štefan Hadalin, ki je po težavah z izgorelostjo v zadnjih treh sezonah potegnil črto pod svojo kariero. Mladinski svetovni prvak in najboljši slovenski slalomist zadnjih let je na lastni koži dodobra spoznal ceno, ki jo terja kariera profesionalnega športnika, in potegnil zavoro, še preden bi prišel do trenutka, ko ne bi bilo povratka. Ob tem je na glas spregovoril o tem, da športniki niso roboti, da lahko tudi na videz neuničljive in trdne osebe premagajo pritiski ter da se lahko vsakdo sesuje pod težo, ki jo prinašajo hiter ritem življenja ter visoka pričakovanja samih sebe in okolice. Hkrati pa izpostavil, da je šport vse prej kot le golo tekmovanje in boj za vrhunske rezultate.

28-letni sveži upokojenec, ki bo na Pokalu Vitranc naredil še zadnjo piko na i svoji karieri, je na svoji poti zbral deset uvrstitev v prvo deseterico tekem v svetovnem pokalu, v alpski kombinaciji je bil leta 2019 v Banskem tretji, v sezonah 2019, 2020, 2021 je bil ves čas za petami najboljšim slalomistom sveta, v sezoni 2020/21 pa je kot edini tekmovalec dosegel točke na prav vseh enajstih slalomih v sezoni. Vrhunec njegove kariere rezultatsko predstavlja odličje s svetovnega prvenstva 2019 v Äreju, ko je v alpski kombinaciji okoli vratu prejel srebrno snežinko, skupno pa je v svetovnem pokalu nastopil na 130 tekmah.

Veliki perfekcionist se je v domači Vrhniki v uro in pol dolgem pogovoru, ki so ga s trepljaji in besedami spodbude in čestitk nekdanjemu smučarju večkrat prekinili naključni mimoidoči, razgovoril o realnem ozadju blišča življenja vrhunskega alpskega smučarja, izgorelosti, mentalnih težavah, pritiskih in svoji karieri, pa tudi o tem, kdo je Štefan Hadalin zunaj alpskega smučarja.

Kaj bi 28-letni Štefan sporočil 15-letnemu Štefanu?

Štefan, od vašega uradnega slovesa od belih strmin mineva mesec dni. Kako je minil? Ste že zadihali s polnimi pljuči?

Veliko sem imel medijskih obveznosti, kar me veseli, da sem kljub vsemu s svojo kariero pustil nek vtis. Ob tem organiziram zaključno zabavo za najbližje in sponzorje, tu je še moj poslovilni nastop na Pokalu Vitranc. Iskreno, nekega časa za počitek si še nisem imel. Seveda sem si vzel čas zase, a bo to moje počivanje in okrevanje dolgotrajen proces in je en mesec veliko premalo, da bi čutil neke velike spremembe. V nekem delu sebe pa tudi žalujem za tem, od česar se poslavljam, in to res niso preproste stvari. Vse zahteva čas.

Kar zadeva treniranje, sem trenutno dejaven nekje dvakrat tedensko, treniram po navdihu, poslušam svoje telo in se prilagajam svojemu počutju. Zdaj imam končno čas, da se ne trošim. Trenutno opravljam tudi smučarski tečaj, da pridobim vse licence, a se je zaradi slabših razmer nekoliko zavlekel. Zdaj, ko sem se do določene mere umiril, lažje pustim telesu, da me vse boli. Ker me dejansko že dve leti in pol vsako jutro boli vse. Vsak dan lahko spim po 12, 13 ur, vse skupaj prihaja za mano. Zdaj si res več časa dopuščam in dovolim za počitek. Končno.

V začetku februarja je naznanil slovo od belih strmin. Foto: www.alesfevzer.com

Vaše slovo je bilo zelo čustveno, manjkale niso niti solze, težko si predstavljamo, skozi kakšna občutja gre profesionalni športnik ob slovesu, sploh ob razlogih, kot ste jih imeli vi. V kakšnih občutjih so minili prvi dnevi po tem, ko ste sporočili novico o slovesu? Vam je mogoče celo odleglo?

Šel sem res skozi mešanico občutkov, malce mi je tudi odleglo. Ta slovesa so lahko zelo lepa in se na videz lahko z njimi preprosto sprijazniš, a v mojem primeru je bila zgodba nekoliko drugačna. Najprej mi ni bilo lahko sprejeti te odločitve sam pri sebi, nato pa jo sporočiti tudi javnosti, s tem pa si tudi priznati, da je to to. Vse skupaj je bilo naporno.

Zdaj razmišljam predvsem o lepih stvareh v svoji karieri, kar je dokaz, da sem znal uživati. Hkrati pa se sam poskušam pogosto spomniti tudi težkih stvari, ker jih je bilo v resnici več kot lepih. To mislim, da je kar stalnica v karierah vrhunskih športnikov, da je več trenutkov dvomov, izzivov, težkih stvari, ki so ponavadi skriti očem javnosti. Tudi ne vidim možnosti, da bi nekdo navijal za športnika, ki bi izražal neka čustva dvoma, negotovosti. Ogromno je bolečin, težav, na desetine izgubljenih nohtov na nogah, ampak moraš s tem drug dan smučati, čeprav je vse krvavo in vneto, pa se potem v cilju smejiš. Če pa boš takšne stvari povedal na glas, pa bo to iskanje izgovorov. To so hkrati lepote in izzivi vrhunskega športa.

V katerem trenutku pa ste se zavedali, da je vaša zgodba končana?

Že prej sem sam pri sebi dobival signale, v zadnjih letih sem imel težave z izgorelostjo in sem moral temu prilagoditi veliko stvari že v trenažnem procesu in sprejeti veliko kompromisov, da rezultatsko ne bom tam, kjer bi lahko bil ob svojem maksimumu. To sem sprejel. Potem pa so se mi začeli dogajati nepredvideni občutki, sploh takrat, ko sem bil pod večjim pritiskom. Preprosto nisem imel nadzora nad tem, kar se dogaja, nad svojimi dejanji. Počasi sem začel dojemati, da je vsega preveč. Takrat sem uvidel, da za svojo regeneracijo in nov začetek potrebujem stabilno okolje in čas. Ta odločitev je tako zorela dlje časa, sprejemati pa sem jo nekako začel v zadnjem mesecu, preden sem se dokončno odločil. Svoje zdravje sem postavil na prvo mesto.

Je torej pri tej odločitvi večjo vlogo odigrala vaša glava ali telo?

Bi rekel, da kar oboje. Začel sem dobivati zelo močne impulze iz telesa, ob tem se nisem več počutil varno, šel sem iz cone, v kateri se nisem več počutil dovolj stabilnega in močnega, da bi lahko pod temi zahtevnimi pogoji deloval, kjer so že objektivni pogoji, kot sta sneg in teren, zelo zahtevni. Potem so bila tu še moja pričakovanja, cilji, ki sem si jih postavil sam, in pričakovanja, ki jih ima tudi ekipa in konec koncev tudi širša okolica. Preprosto je bilo vsega preveč, ugotovil sem, da ne zmorem. Zdaj ko delam analizo za nazaj, vidim, da bi lahko kakšne korake v svoji karieri predvsem v mlajših letih storil drugače, a se hkrati zavedam, da sem v tistem danem trenutku storil tisto, kar se mi je zdelo pravilno oziroma česar sem bil sposoben.

Foto: www.alesfevzer.com

Že ob svojem slovesu ste dejali, da ste v svojo kariero, smučanje včasih vložili celo preveč, torej verjetno imate s tem v mislih, da bi že prej kdaj znali stopiti na zavoro ali narediti kakšen korak nazaj?

Da. Marsikdaj bi moral ročno potegniti že prej, morda bi v mlajših letih to morali zame storiti tudi drugi. Kot res mlad sem se navadil tega garaškega sistema, ki postane del tebe, v mladinskih vrstah sem bil za to nagrajen tudi z naslovom svetovnega prvaka in to ti da še dodatno motivacijo. Ko dozorevaš na raven na svetovnega pokala, pa vidiš, da je te stvari treba nekoliko spremeniti, kar pa je ob tako močnih vzorcih zahteven proces, ker imaš to v podzavesti. Sploh v primeru karakterja, kot ga imam sam, ker sem res nagnjen k perfekcionizmu in trdi delavnosti. A delal sem tako, kot sem najbolj zmogel in znal, tako da si nimam česa očitati.

Prvič ste sezono prekinili že leta 2022 pred olimpijskimi igrami, nato ste leto kasneje odšli s svetovnega prvenstva. V uradni izjavi za javnost je bilo takrat zapisano, da se umikate zaradi slabega psihofizičnega stanja. Lahko zdaj mogoče poveste kaj več, kaj se je v obeh primerih dogajalo takrat?

Pred olimpijskimi igrami sem imel že novembra težave s hrbtom. To je bilo prvo sporočilo mojega telesa, da nekaj ni v redu. Te težave zelo dolgo nisem rešil, tri tedne sem bil povsem odrezan od trenažnega procesa, tako da sem se že takrat začel spraševati, kako sem prišel do te točke. V tistem trenutku sem dojel, da sem daleč stran, da potrebujem premor, čeprav sem skušal vztrajati. Nekako sem dojel, da ne bo šlo, da sem preveč na robu z energijo in glavo, tudi na treningih sem bil v večji nevarnosti za poškodbo in smo se potem odločili, kot smo se. Cena je bila visoka, to je bil nastop na olimpijskih igrah, a preprosto sem ta davek moral plačati.

Pred dokončnim slovesom je dvakrat prekinil svojo pot. Foto: Guliverimage

Na naslednjo sezono sem se pripravil boljše, bil sem bolj pozoren, do svetovnega prvenstva sem normalno zdržal, potem pa so se mi pred svetovnim prvenstvom znova začele pojavljati težave, tako da sem se potem odločil, da izpustim veliko tekmovanje, se pripravim na Kranjsko Goro in sem potem tam spet dobro tekmoval. Spoznal sem, da so bili pritiski prehudi ter s telesnim in psihološkim stanjem, ki sem ga imel, nisem mogel tega sprejemati kot nekakšen normalen del procesa in nečesa, kar bi bilo meni normalno premagljivega, temveč sem to začel dojemati kot stresno situacijo, ki je nisem mogel več premagati tako kot v najboljših letih.

Letos se je dogajalo podobno. Je pa zanimivo, ker sem v vsem tem času dobro treniral. Pogosto sem se spraševal, zakaj mi tega ni uspelo prenesti na tekme, tako kot mi je to uspevalo v preteklosti. To je tudi ena od stvari, ki jih bom moral predelati zdaj po koncu kariere.

"Podpirali so me v mojih odločitvah," o sodelovanju s SZS in strokovnim štabom pravi Hadalin. Foto: www.alesfevzer.com Koliko ste imeli v teh primerih posluha trenerjev, smučarske zveze, ljudi okoli sebe?

Veliko. Mogoče v prvem letu, ko se mi je to dogajalo, to še ni bilo tako velika stvar, kot je bila v zadnjih dveh letih. Imel sem res veliko posluha, tudi strokovni štab je to odločitev sprejel z odobravanjem, ker so se zavedali, s čim se borim in v kakšnih izzivih sem se znašel. Podpirali so me v mojih odločitvah, sploh ker gre za življenjske odločitve, ki imajo lahko dolgoročne posledice in se moraš za njih odločiti sam. Sprejeti jih moraš sam in jaz sem to na koncu tudi storil, sem pa hvaležen vsem okoli sebe za podporo in razumevanje.

Da človek spozna, da nečesa ne zmore več oziroma da določeni vzorci preprosto ne delujejo, je izjemno težek korak, kajne?

Zagotovo, tudi sam sem potreboval dolgo časa, da sem dozorel do te točke, da sem se odločil. Ko pogledam nazaj, vidim, da sem imel dobro, uspešno kariero. Tri leta sem bil član najboljših 20 slalomistov na svetu, imam medaljo s svetovnega prvenstva, tako v slalomu kot v veleslalomu imam rezultate med deset, tako da za slovenske razmere sem bil res uspešen, sploh glede na okolje, iz katerega sem izhajal. Lahko sem ponosen nase in na svoje rezultate, še bolj pa sem ponosen na to, da s športne poti odhajam nepoškodovan, kar je danes že izjemna redkost.

Foto: www.alesfevzer.com

Koliko ste na svoji poti sodelovali s psihologi, svetovalci? Koliko ste namenili psihološki pripravi?

Sam sem se zelo zgodaj odločil za delo s športnim psihologom, začel sem že v gimnaziji. Sem pa že sam v tem procesu vedno iskal rešitve in dodatno vrednost znotraj nekih meja, ki mi jih je ponujal sistem. Vedel sem, da je pot do vrhunskosti res zahtevna in izbira le najboljše. Vedel sem, da imam talent, hkrati pa sem že od začetka vedel, koliko dela bom moral vložiti, da bom prišel do ravni, ki sem si jo začrtal že zelo zgodaj. Od tega nisem odstopal, a takšen sem pač bil. To zna biti res naporno. Zdaj na vse skupaj že gledam nekoliko drugače.

Sportal Ekskluzivno: izpoved Američana, ki je na isti dan postal oče in olimpijski prvak

Sami ste že načeli temo o tem, da ste si na svoja pleča nalagali ogromno. V svoje delo ste ves čas vlagali 150 odstotkov, hkrati ste velik perfekcionist. Kako se potem spopasti s tem, da je morda na koncu nek maksimum dovolj morda za deseto, 15. ali 20. mesto, od vrha pa lahko v nekaterih primerih tekmovalca ločijo res malenkosti?

To je res zahtevno. Pozoren si na milijon in en dejavnik, v svoje delo vlagaš vso energijo, pozornost in željo, navsezadnje tudi finance, ki so v našem športu res velik del. Tudi zaradi tega je pritisk še toliko večji. Potem pa se znajdeš tam od 10. do 15. mesta, na treningu vidiš, da si sposoben več, da imaš hitrost, na tekmah tega ne sestaviš in se ti to začne ponavljati iz tekme v tekmo. Potem pa se hitro znajdeš v nekem začaranem krogu, kjer bi si morda moral priznati, da je to trenutno tvoja raven in da bom moral čakati na svojo priložnost in se s tem sprijazniti ali pa iti v svoje delo res na polno, tako kot smo nekako navajeni in je tudi družbeno bolj sprejemljivo. To je tudi ena izmed lekcij, ki sem jih spoznal skozi šport, da trdo delo in odrekanje ne prineseta vedno rezultata. Da je pogosto glavno, da delaš pametno, ne pa samo trdo.

Februarja 2019 je bil tretji na tekmi alpske kombinacije v Banskem. Foto: Guliverimage

Težave z mentalnim zdravjem, pritiski, odrekanje in izgorelost so v zadnjih letih v športu dobili več pozornosti, čeprav še vedno obstaja neka stigma. O tem se v zadnjih letih na srečo govori vse več, pa verjetno še vedno premalo. Sami ste se odločili, da o tem spregovorite na glas, kar zagotovo ni bil preprost korak.

Res je. Sam sem to zelo dolgo skrival oziroma branil pod nekimi osebnimi razlogi, ker me je bilo nenazadnje tudi strah javno spregovoriti in priznati, da sem doživel hud zlom izgorelosti. Preprosto nisem zmogel več, vsega je bilo preveč. Dejstvo je, da je to neizprosen svet, v katerem ni prostora za odstopanja. Predvsem pa, ko se enkrat soočiš z izgorelostjo, nastopijo procesi, ki jih ne moreš rešiti čez noč, hkrati pa si ne moreš vzeti časa, da bi vse težave povsem saniral, ker te svet profesionalnega športa ne čaka.

Težek korak je bilo to sporočiti tudi javnosti in se na ta način razgaliti. Ob tem sem prejel ogromno lepih sporočil od ljudi, ki so dorasli na nekih ravneh in vidijo več kot le športni rezultat. Spet od drugih ljudi pa sem dobil skrb vzbujajoča sporočila, da se spopadajo s podobno situacijo, kot se jaz sam. Mogoče smo v tem primeru tudi športniki lahko tisti, ki lahko sporočamo, da je preprosto ritem življenja res izjemno hiter in da v resnici ljudje nismo narejeni za to.

Z medaljo s svetovnega prvenstva 2019 Foto: Guliverimage

"Želim si tudi, da bi bilo več razumevanja med ljudmi in med vsemi, ki športnike spremljajo in za njih stiskajo pesti," ste med drugim dejali ob slovesu. Koliko se vas dotaknejo besede javnosti, navijačev? Vemo, da je športna javnost naklonjena temu, da v primeru uspeha športnika kuje v zvezde, v primeru težav pa hitro sledi druga pesem.

Za takšne posameznike menim, da so v življenju nezadovoljni oziroma jim jaz, kot kaže, kratim določeno zadovoljstvo, potem pa si vzamejo to pravico, da me na nek način izkoristijo za izražanje frustracij. Za človeka takšni komentarji niso preprosti, od tega se ne moreš nikoli povsem oddaljiti. Iz tega se predvsem učim, da zdaj sam redkokdaj posegam v avtonomijo posameznika na način, da ga komentiram, če ga osebno sploh ne poznam oziroma če ne vem dovolj o stvareh, ki ga obkrožajo. Ravno te izkušnje so mi dale veliko, da bom tudi sam dvakrat vdihnil in premislil, preden bom kakšno stvar na glas komentiral.

To, da smo navijači uspeha, je nekakšen paradoks športa. To nas v veliko primerih združuje, hkrati pa nas v veliko trenutkih tudi razdružuje, ker se ob primerih neuspehov pojavita dva pola, eden z več empatije in razumevanja in potem še tisti pol, ki je kritičen po nepotrebnem, ker s to kritiko ne dosežemo ničesar in se nič ne spremeni. Samo nekdo, ki bo to prebral, bo mislil, da so njegovi energija, odrekanje in delo necenjeni in zavrženi od vsakega, ki ima minuto časa, da doda svojo nalepko.

Vsaj zadnjih 20 let ste bili verjetno 99 odstotkov časa Štefan, ki je v prvi vrsti smučar. Kdo pa je Štefan zunaj "To bo zagotovo velik preskok, ki se ga sploh še ne zavedam," o življenju v drugi karieri pravi Hadalin. Foto: Bor Slana/STA belih strmin? Se zdaj tudi sami spoznavate v novi luči?

To je poglavje, ki bo sledilo zdaj. To je trenutno moj največji izziv in naloga, da začnem življenje spoznavati kot samo Štefan. Da preprosto ne živim več 180 dni na leto iz potovalke in da ne namenjam 365 dni na leto samo športu, pa tudi da ni več vsak moj naslednji gib predviden. Zdaj se začenjam učiti prepuščati življenju in raziskovanju, kaj me poleg tega, kar sem do zdaj počel, še veseli in kdo sem zunaj športa. To je zanimivo in razburljivo, hkrati pa je tudi malce nepredvidljivo in občasno tudi skrb vzbujajoče, ker ne veš, kaj te čaka. Včasih tudi ni najbolj preprosto. To bo zagotovo velik preskok, ki se ga sploh še ne zavedam.  

Prej ste omenili smučarski tečaj in pridobivanje licenc, torej bo smučanje tudi v nadaljevanju ostalo del vašega življenja?

Da, najverjetneje. V kakšni obliki, težko rečem. Glede na moje trenutno stanje se v neki vlogi smučarskega delavca ne vidim, ker tega trenutno niti ne zmorem niti si ne želim, ker vem, kaj vse to potegne za sabo. Sem pa odprt za kakšne druge stvari v smučanju, bomo videli, kaj mi bo prineslo na pot. Imam pa zdaj dobro možnost, da pridobim vse strokovne nazive in imam na ta način odprta vrata tudi v tej smeri.

V zadnjih letih ste bili v sodelovanju z Žanom Kranjcem praktično edini slovenski konstantni predstavnik v tehničnih disciplinah v svetovnem pokalu. Tudi sicer trenutno po vašem odhodu prihodnost slovenskega smučanja ni videti preveč rožnato.

Da, tudi to je bil svojevrsten in zahteven dejavnik, ko deluješ znotraj tako majhne ekipe. Vsa pozornost in vsi pritiski so potem samo na tebi, vsako tekmo je vse odvisno samo od tebe, ves čas si v središču pozornosti samo ti, kar je zgodba, ki je v večjih ekipah povsem drugačna. Takšne stvari niso preproste.

Ob Hadalinovem slovesu je edini slalomist v slovenskem taboru še Tijan Marovt, ki pa še ni osvojil točk svetovnega pokala. Foto: Grega Valančič/Sportida

Sam mlajših tekmovalcev ne poznam dobro, ker so to že povsem druge generacije. Ko gledam, iz česa sem odrasel tam v sezonah od 2012–2016, ko smo začeli s C-ekipo na smučarski zvezi, ki je bila ekipa, ki smo jo z lastnimi vložki sofinancirali sami. Opreme praktično ni bilo, vozil ni bilo, šele potem so se stvari začele stabilizirati in smo prišli iz zelo zahtevnih razmer. A mislim, da nam je ravno to na koncu dalo dodaten motiv in ultimat, da smo šli na polno in iztisnili čim več.

Kar zadeva materialno plat, so stvari zdaj postavljene veliko bolje, kar zadeva drugo, pa sam težko komentiram, zagotovo pa si vsi želimo navijati še za koga. Upam, da bo slovensko smučanje proizvedlo kakšnega dobrega smučarja v prihodnjih letih. Je pa dejstvo, da je pot izjemno zahtevna, verjetnost za uspeh pa je relativno majhna. Mogoče bomo morali tudi kot navijači in gledalci nekoliko spustiti standarde in ceniti tudi rezultate med 20 najboljših.

Foto: Reuters Glede na povedano ste bili do sebe ves čas zelo neizprosni. Mogoče zdaj, ko je vsega konec, že kaj bolj cenite, koliko let ste bili konstantni v svetovnem pokalu in koliko let ste bili prvi slovenski slalomist? Tudi z odličjem s svetovnega prvenstva se lahko pohvalijo le redki.

(smeh, op. p.) To še razvijam. Moje sanje so bile drugje – na stopničkah –, zato rezultatov nisem znal ceniti na način, ki bi bil mogoče primernejši. Zato tudi potem pogosto nisem bil zadovoljen s svojim delom, pa čeprav sem delal dobro. Zdaj ko pogledam nazaj, bistveno bolj cenim vse svoje dosežke, sem na to ponosen, sploh ko pomislim, da sva iz moje generacije tisočih in tisočih smučarjev na svetu le jaz in Marco Schwarz tista, ki imata tudi odličje s svetovnega prvenstva. Tudi ko ti gre, je težko živeti te uspehe v trenutku, ker je vrhunski šport takšen, da se moraš po dobrem rezultatu znova in znova dokazovati že naslednji dan.

Na Pokalu Vitranc vas med sobotno tekmo v veleslalomu med odmorom med prvo in drugo vožnjo čaka še poslovilna vožnja. Pripravljate kaj posebnega?

Pripravljam nekaj posebnega, samo upam, da ne bo dežja. To bo moj zadnji spust, ki bo povsem v mojem slogu. V igri je nek kostum, več pa naj ostane presenečenje.

Več iz rubrike Sobotni intervju:

Sportal Gloria Kotnik dve leti po senzaciji na olimpijskih igrah: Bil je šok, vendar pozitiven šok

Sportal Slovenec, ki si je napolnil žepe na Kitajskem

Sportal Danes si nihče ne more predstavljati, kako skromni so bili ti začetki #video