Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Plestenjak

Sobota,
10. 2. 2024,
4.00

Osveženo pred

1 teden, 5 dni

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10

Natisni članek

intervju Denis Popović NK Celje Sobotni intervju

Sobota, 10. 2. 2024, 4.00

1 teden, 5 dni

Sobotni intervju: Denis Popović

Slovenec, ki si je napolnil žepe na Kitajskem

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10
Denis Popović | Denis Popović, ki je nazadnje oblekel dres slovenske reprezentance pred skoraj petimi leti, uživa v vlogi kapetana Celja in optimistično vstopa v spomladanski del sezone. | Foto R. P.

Denis Popović, ki je nazadnje oblekel dres slovenske reprezentance pred skoraj petimi leti, uživa v vlogi kapetana Celja in optimistično vstopa v spomladanski del sezone.

Foto: R. P.

Je svetovni nogometni popotnik. Dobesedno. V tujini je doživljal vzpone in padce, bilo mu je lepo, a tudi stresno. Doživel je marsikaj, kar nam je rade volje zaupal v izčrpnem intervjuju, zdaj pa pri 34 letih uživa v rojstnem mestu in s Celjem drvi proti naslovu državnega prvaka. Spogleduje se z vrhuncem kariere, njegovi sreči ni videti konca. To je Denis Popović, ponosni kapetan, priljubljeni Pope, eden zadnjih celjskih nogometnih romantikov.

Nekaj posebnega je v tem delu Celja, da je podaril svetu toliko uspešnih športnikov. Celjska Nova vas je zibelka šampionov. Pa ne le rokometnih, kjer izstopajo Aleš Pajovič, brata Žvižej in Dragan Gajić, njegova soseda sta bila tudi košarkar Goran Jurak in judoistka Tina Trstenjak. Zgolj za občutek, koliko vrhunskih športnikov prihaja iz tega dela knežjega mesta, ki so ga v šali oklicali za olimpijsko vas. ''Tukaj res ne manjka pozitivne energije,'' se je nasmehnil Denis Popović, eden največjih ponosov celjskega nogometa, ki se je v prejšnjem desetletju napotoval kot malokdo.

Z njim smo srebali kavo pred celjskim stadionom, vmes pa nam je predstavil svojo pestro nomadsko izkušnjo. Začel jo je v Grčiji, nato pustil velik pečat na Poljskem in v Rusiji, ogromni deželi, v kateri je najbolj užival. Spoznal je tudi nogometni vsakdan v Švici in na Kitajskem, kjer je imel opravka s pravljičnimi zaslužki, a tudi manj prijetnim koncem, pred vrnitvijo v domovino pa se je ustavil še na s soncem obsijanem Cipru. Nato je predlani sledila vrnitev, ki je marsikoga presenetila. Pope, še pred nekaj leti standardni reprezentant, se je vrnil domov. Otrok celjskega kluba je postal kapetan prvega kandidata za naslov. V Sobotnem intervjuju se je razgovoril o marsičem. Ni manjkalo anekdot in prigod, najbolj pa so zažarele njegove oči, ko si je predstavljal, kako bi lahko čez tri mesece povzdignil v zrak kanto in proslavljal državni naslov. To bi bil uspeh kariere.


V bogati karieri je zaigral za slovensko reprezentanco, v Sloveniji se je poleg Celja dokazoval še v dresu Šentjurja in Kopra, v tujini pa je nosil dres kar devetih klubov iz šestih držav. V Grčiji je igral za Panthrakikos, na Poljskem za GKS Tychy, Olimpia Grudziadz in Wislo Krakow, v Rusiji za Orenburg in Krilja Sovetov, v Švici za Zürich, na Kitajskem za Qingdao Huanghai in na Cipru za Anorthosis. | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com V bogati karieri je zaigral za slovensko reprezentanco, v Sloveniji se je poleg Celja dokazoval še v dresu Šentjurja in Kopra, v tujini pa je nosil dres kar devetih klubov iz šestih držav. V Grčiji je igral za Panthrakikos, na Poljskem za GKS Tychy, Olimpia Grudziadz in Wislo Krakow, v Rusiji za Orenburg in Krilja Sovetov, v Švici za Zürich, na Kitajskem za Qingdao Huanghai in na Cipru za Anorthosis. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Celje je, vsaj takšen vtis daje navzven, finančno preskrbljen klub z repom in glavo. Po jesenskem delu imate veliko prednost, glede igralskega kadra je na vaš račun slišati številne pohvale. Imate sploh kakšno slabo točko?

Ne. Trenutno stanje kluba je imenitno. Imamo kakovostno ekipo. Med nami vlada dobro vzdušje, razumemo se. Tudi trener je dober. Vsi v klubu, od predsednika pa navzdol, opravljajo dober posel. Zaradi vsega naštetega so tudi naši rezultati tako dobri. To se preprosto mora nekje občutiti.

Ko se je celjski klub pred leti odločil za sodelovanje s tujimi investitorji, ki prihajajo z območja nekdanje Sovjetske zveze, ni manjkalo pomislekov in sumničavih pripomb, češ da se to morda ne bo končalo dobro za Celjane. A idila, ki vlada na stadionu Z'dežele, sporoča nekaj povsem drugačnega.

Ljudje so pač vedno takšni. Vedno se bo našel nekdo, ki bo dvomil in tako govoril, a na koncu rezultati vendarle pokažejo vse. Odnos med igralci in upravo je izjemen. Vodstvo nas maksimalno podpira, finance so urejene. V Celju sem poldrugo leto, a ni plača še nikoli zamudila. Klub se trudi, da nam omogoči vse, kar potrebujemo. Glede tega resnično nimam pripomb. Bi pa vseeno izpostavil nekaj, kar nam manjka. To pa so ljudje. Gledalci. Moramo jih navaditi, da na stadion prihajajo v večjem številu.

Lahko Celjani izpustijo prednost in v Prvi ligi Telemach ostanejo brez naslova prvaka?

Je to zaradi tega, ker Celje že tradicionalno velja za mesto, ki bolj diha z rokometom? O tem bi nam lahko kot rojeni Celjan veliko povedali.

Res je, sem celjski otrok. Tu sem rojen, tu sem odraščal. In mesto Celje je bilo vedno rokometno, kar pa je tudi normalno, saj se tu vsako leto igra liga prvakov. K nam prihaja evropska rokometna smetana. Na takšne spektakle hodim tudi sam, imam ogromno prijateljev iz rokometnega sveta. Okrog rokometa tako v mestu že dolgo vlada večja evforija. Celjani so bili tudi evropski prvaki, še danes se rad spominjam slavnostnega sprejema. Bilo je leta 2004, ko sem bil še najstnik.

No, če bomo letos nogometaši Celja državni prvaki, sam še kako verjamem, da bomo, upam, da se bo tudi na tem področju kaj spremenilo. Ker si Celje kot nogometni klub zasluži še večjo podporo s tribun.

To bi bila pika na i razvojnemu projektu celjskega kluba, o katerem predsednik Valerij Kolotilo pravi, da ga bo zdajšnje vodstvo podpiralo najmanj 10 let, s tem pa naredilo vse, da odlični celjski rezultati v tej sezoni ne bi izpadli kot muha enodnevnica.

Pač, nekateri ljudje imajo do tega predsodke in mislijo drugače, sam pa verjamem, da bo zdajšnje vodstvo resnično ostalo v klubu. In to še več kot deset let. Zakaj? Zato, ker imajo zares radi nogomet. Dobro se počutijo v Sloveniji, v Celju vidijo perspektivo. Imajo dolgoročne načrte, kar danes v nogometu najbolj šteje.

Celjane bosta v spomladanskem delu okrepila tudi Aljoša Matko in Mario Kvesić, ki se vračata po poškodbah. ''Imamo res dober kader. Imamo širino, na vseh pozicijah imamo tri igralce, kar je redkost v slovenskem nogometu. Tako bi lahko bi realno gledano sestavili tri ekipe. In vse tri bi bile konkurenčne v Evropi. Matko in Kvesić predstavljata dodano vrednost ekipi. Mali minus je, da se je poškodoval Bobičanec, a njegovo okrevanje napreduje, tako da bo čez mesec dni že z nami. Pozimi je prišlo še nekaj novih tujcev. Moramo jim pomagati, da se čimprej vklopijo v ekipo in pridemo do želenega cilja.'' | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Celjane bosta v spomladanskem delu okrepila tudi Aljoša Matko in Mario Kvesić, ki se vračata po poškodbah. ''Imamo res dober kader. Imamo širino, na vseh pozicijah imamo tri igralce, kar je redkost v slovenskem nogometu. Tako bi lahko bi realno gledano sestavili tri ekipe. In vse tri bi bile konkurenčne v Evropi. Matko in Kvesić predstavljata dodano vrednost ekipi. Mali minus je, da se je poškodoval Bobičanec, a njegovo okrevanje napreduje, tako da bo čez mesec dni že z nami. Pozimi je prišlo še nekaj novih tujcev. Moramo jim pomagati, da se čimprej vklopijo v ekipo in pridemo do želenega cilja.'' Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Ste kapetan Celja, v tem mestu ste se rodili. Zaradi tega odgovorno vlogo, ki jo opravljate v ekipi, še bolj cenite, kot bi jo morda tujec?

Zagotovo. Ko sem začel igrati nogomet, sem želel najprej priti do prve ekipe. To je bil moj prvi cilj. Ko pa postaneš kapetan, je to ogromna čast. Počaščen sem, da sem lahko kapetan Celja. Sem otrok tega kluba in zadeve doživljam bolj čustveno od tujcev. Saj je lepo, če je kapetan Celja Slovenec, a če si povrh vsega še domačin, je to dodaten plus.

Spadate med zvezne igralce, ki obožujejo svobodo v igri, saj na takšen način pridejo lažje na površje tehnične vrline, s katerimi že dalj časa navdušujete. Od natančnih prostih strelov do atraktivnih miniatur.

Vsak igralec nosi v sebi nekaj. Vsak. Pomembno je le, da zna to trener prepoznati in iz tebe izvabiti najbolje. V meni so prepoznali liderja, podaljšano roko na igrišču. Z dobrimi igrami jim vračam zaupanje. Večina trenerjev je videla, da lahko od mene dobi največ, če mi omogoči popolno svobodo. Sem pač takšen tip igralca. A tu nisem le jaz. Pomembneje je, da igra dobro ekipa. Posameznik ne more reševati tekme. Eno, dve še lahko, na dolgi rok pa tako ne bo šlo. Pri svojih letih se maksimalno trudim in prikazujem dobro igro. Najpomembneje je, da ostanem zdrav in pripravljen.

Je prva liga v obdobju, ko ste igrali v tujini (od 2013 do 2022) kaj napredovala v finančnem smislu? ''Zdi se mi, da je zdaj prisotnega več denarja. Je pa bilo prej čutiti več kakovosti. Dosti ekip je imelo več starejših igralcev, ki so bili po domače povedano namazani z vsemi žavbami. Branilci so nas bolj tepli kot to počnejo danes. Slovenski nogomet danes deluje tako, da veliko priložnosti dobijo mladi. Odigrajo dobro sezono ali dve, nato pa se jim že odpre pot v tujino, kjer lahko zaslužijo več denarja. lahko v tujino.'' | Foto: R. P. Je prva liga v obdobju, ko ste igrali v tujini (od 2013 do 2022) kaj napredovala v finančnem smislu? ''Zdi se mi, da je zdaj prisotnega več denarja. Je pa bilo prej čutiti več kakovosti. Dosti ekip je imelo več starejših igralcev, ki so bili po domače povedano namazani z vsemi žavbami. Branilci so nas bolj tepli kot to počnejo danes. Slovenski nogomet danes deluje tako, da veliko priložnosti dobijo mladi. Odigrajo dobro sezono ali dve, nato pa se jim že odpre pot v tujino, kjer lahko zaslužijo več denarja. lahko v tujino.'' Foto: R. P.

Kako pomembno pa je v tem trenutku, ko igrate za Celje, spoznanje, da ste si v prejšnjih letih, ko ste v tujini igrali za kar nekaj bogatih klubov, že zagotovili življenjsko eksistenco?

Zelo. Zaradi tega mi je v Celju lažje, saj ne razmišljam več o tem, kaj se bo zgodilo jutri. S tem se ne obremenjujem. Kariera se ti lahko slejkoprej konča in nato moraš razmišljati, kaj boš počel potem v življenju. No, tega pritiska na srečo ne čutim. Lahko sem miren. Vrnila se je želja do nogometa. V bistvu sem se vrnil na začetek svoje kariere, ko sem igral nogomet z ljubeznijo. Denar mi v Celju res ni v prvem planu.

Tudi zaradi tega niste bili preveč požrešni in zahtevni pri postavljanju pogojev, ko ste se dogovarjali z vodstvom Celja?

Če boste vprašali predsednika, se boste prepričali o tem, kako smo se vse zmenili že prek telefona. Takoj. Omenil sem številko, svoje pogoje, s katerimi pa nisem prav nič odstopal od tega, kar mi klub ponuja.

Pred vrnitvijo v domovino je nazadnje zastopal barve ciprskega Anorthosisa in z njim igral tudi v Evropi. | Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Pred vrnitvijo v domovino je nazadnje zastopal barve ciprskega Anorthosisa in z njim igral tudi v Evropi. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Verjetno je znesek, ki ga prejemate v celjskem klubu, neprimerno manjši od tistih, s katerimi ste imeli opravka v Rusiji, zlasti pa na Kitajskem?

Ja (smeh, op. p.). S takšno pogodbo, kakršno sem sklenil s Celjem, sem imel nazadnje opravka pred sedmimi in osmimi leti. Takrat sem igral za tak denar.

Ko ste začeli kariero in se pri Celju prvič dokazovali v članski konkurenci, trener pa je bil Slaviša Stojanović, klub ni bil tako stabilen, ampak je plaval v finančnih težavah.

To so bili povsem drugi časi. Takrat smo nogomet bolj igrali zaradi ljubezni kot pa denarja. Moja prva profesionalna pogodba je znašala 500 evrov. In to bruto, potem veste, koliko sem od tega zaslužil (smeh, op. p.). A sploh nisem gledal na denar. V čast mi je bilo že, da lahko sploh treniram s člani in napredujem. Slaviša je zelo dober trener. Od njega sem se veliko naučil. Pri njem nisem takrat odigral niti minute, a sem se naučil ogromno tega, kar mi je zelo pomagalo v življenju. Zanj imam zgolj pozitivne besede.

Dres Celjanov je nosil v prvi ligi že pred dobrim desetletjem. | Foto: www.alesfevzer.com Dres Celjanov je nosil v prvi ligi že pred dobrim desetletjem. Foto: www.alesfevzer.com

Takrat sem se v bistvu kalil v drugi ligi, saj si lahko šel na dvojno registracijo. V soboto si bil na klopi Celja v prvi ligi, v nedeljo pa igral drugo ligo za Šentjur. Tega žal danes ni več, čeprav bi mladim prišlo zelo prav. Redko kateri igralec pri 19 letih je namreč že pripravljen na preskok iz mladinske lige med člane.

Iz Celja ste se leta 2012 preselili v Koper. Ravno v mesto, kjer je bil takrat dolgo časa župan Boris Popović. Ste z njim kaj v sorodu?

Ko sem igral v Kopru, so me o tem pogosto spraševali. Vam bom zaupal anekdoto. V Koper me je odpeljal gospod Ante Guberac. Zelo dober človek. Tretiral me je kot sina in mi dal najprej klubski avto, pozneje pa celo še svojega. Ko sem ga vozil, me je ustavila policija in zahtevala prometno dovoljenje. Policist je videl, kako na njem piše ime Ante Guberac in me vprašal, kaj imam z njim. Pa sem mu odvrnil, da je predsednik mojega kluba. No, nato pa me vpraša, kaj mi je pa potem Boris Popović? In mu odvrnem, da je moj stric. Takoj mi je vrnil dokumente in zaželel srečno vožnjo (smeh, op. p.). Drugače pa nisva sorodnika, daleč od tega. Spoznal sem ga v Kopru. Tudi on je zelo prijetna oseba. Tako kot Ante.

Iz Celja se je leta 2012 odpravil v Koper. Je v 1. SNL preveč tujcev povprečne kakovosti, ki odžirajo mesto mladim Slovencem? ''To, da mora biti tujec boljši vsaj 20 do 30 odstotkov od domačega igralca, sem doživel na lastni koži, ko sem igral v tujini. In s tem se strinjam. V naši prvi ligi je veliko tujih igralcev, ki ne prinašajo dodane vrednosti. To je minus. V tem primeru bi dal vedno prednost domačim igralcem. Je pa nekaj zelo kakovostnih tujcev, ki delajo razliko in so vedno dobrodošli.'' | Foto: www.alesfevzer.com Iz Celja se je leta 2012 odpravil v Koper. Je v 1. SNL preveč tujcev povprečne kakovosti, ki odžirajo mesto mladim Slovencem? ''To, da mora biti tujec boljši vsaj 20 do 30 odstotkov od domačega igralca, sem doživel na lastni koži, ko sem igral v tujini. In s tem se strinjam. V naši prvi ligi je veliko tujih igralcev, ki ne prinašajo dodane vrednosti. To je minus. V tem primeru bi dal vedno prednost domačim igralcem. Je pa nekaj zelo kakovostnih tujcev, ki delajo razliko in so vedno dobrodošli.'' Foto: www.alesfevzer.com

V karieri niste nikoli igrali za Olimpijo oziroma Maribor, največja slovenska kluba. Vas bo to kdaj teplo in si boste očitali, zakaj niste izkusili še tega?

Ko sem igral v prvem obdobju v Celju, takrat sem bil še zelo mlad, se je zame zanimal Maribor. Poslal je uradno ponudbo, a me v klubu niso pustili. Še danes ne vem točno, zakaj. Takrat sem si najbolj želel, da bi nekje igral redno, zato sem šel čez dobro leto v Koper, ki je bil malce pred tem prvak.

To, da nisem nikoli zaigral za Olimpijo ali Maribor, me ne boli. Kariero sem si zgradil v tujini. Res je, da je bil Maribor v tistem obdobju daleč največji slovenski klub. Zamudil sem njegove evropske uspehe, a je vprašanje, v katero smer bi šla moja kariera, če bi resnično odšel v Ljudski vrt. Številni so se vračali, ker se jim v Mariboru ni izšlo po načrtih. Kdo ve.

Josip Iličić se je vrnil v Ljudski vrt po več kot desetletju, podobno kot vi v Celje. Predstavljata dodano vrednost v zvezni vrsti, veljata za izkušena in nepredvidljiva igralca, ki lahko pokažeta nekaj več od ostalih.

Lepo je, da se je Jojo (Josip Iličić, op. p.) vrnil. Vemo, kaj govorijo o njemu, a morajo ljudje vedeti zlasti to, da je nogometni velemojster. Poznava se že vse življenje. Igrala sva v kadetskih in mladinskih ligah, bila soigralca v članski reprezentanci. V Sloveniji bomo morali čakati še 20 ali 30 let, da se pojavi nov Jojo. Tako dober je.

"V Sloveniji bomo morali čakati še 20 ali 30 let, da se pojavi novi Jojo. Tako dober je," Denis Popović zelo spoštuje Josipa Iličića, enega najboljših slovenskih nogometašev tega stoletja. | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com "V Sloveniji bomo morali čakati še 20 ali 30 let, da se pojavi novi Jojo. Tako dober je," Denis Popović zelo spoštuje Josipa Iličića, enega najboljših slovenskih nogometašev tega stoletja. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Vemo, da se v Maribor ni vrnil v najboljšem stanju. Če bi bilo drugače, bi še danes igral v velikih klubih v serie A. Zdaj moramo do zadnjega, dokler hoče igrati, izvleči iz njega največ, kar lahko. To pa zato, ker lahko slovenskemu nogometu doda neko energijo, kot jo lahko samo on. Ne more pa mu prav nič odvzeti.

V državnem dresu je odigral šest tekem, prav vse leta 2019 pod vodstvom Matjaža Keka v kvalifikacijah za EP 2020. Trikrat je zmagal, trikrat pa izgubil. Na zadnji tekmi je v Stožicah proti Avstriji prejel rdeči karton. Zanimivo je, da bo Avstrija jeseni znova gostovala v Ljubljani, tokrat v prvem krogu lige narodov. | Foto: www.alesfevzer.com V državnem dresu je odigral šest tekem, prav vse leta 2019 pod vodstvom Matjaža Keka v kvalifikacijah za EP 2020. Trikrat je zmagal, trikrat pa izgubil. Na zadnji tekmi je v Stožicah proti Avstriji prejel rdeči karton. Zanimivo je, da bo Avstrija jeseni znova gostovala v Ljubljani, tokrat v prvem krogu lige narodov. Foto: www.alesfevzer.com Kako bi se odzvali, če bi, hipotetično gledano, v spomladanskem delu z Iličićem blestela do te mere, da bi vas javnost povezovala tudi z možnostjo vpoklica v reprezentanco in odhodom na Euro 2024? V vas še tli želja po igranju za izbrano vrsto?

S selektorjem Kekom sem imel vedno odličen odnos. Vedno, ko me je klical, sem tudi igral. Moja reprezentančna pot pa se je končala, ko sem v želji po zaslužku leta 2020 odšel na Kitajsko. To je bilo obdobje korone, ko je veljalo pravilo, da država, kjer vlada karantena, ni primorana pustiti igralce v reprezentanco. In klub me resnično ni pustil. Selektor me je vpoklical trikrat zapored, a ni šlo. No, ko se je to zgodilo tretjič, je selektor rekel, da nima več smisla, ker me ne pustijo. Tako je Kitajska žal končala mojo reprezentančno kariero.

Vmes je prišla garnitura novih fantov, ki so naredili rezultate. Želim jim vse najboljše. Če že nisem igralec, pa sem prvi navijač reprezentance. Navijam in verjamem, da bodo naredili dober rezultat tudi na Euru.

Zdaj pa, če … Poglejte, če me bo selektor kdaj potreboval, sem še vedno tu na razpolago. Ampak … Nimam teh težav, tudi 10 minut, če bi bilo samo to na voljo, bi pomagal Sloveniji. Sem pa tudi že dejal, da je prišel val novih mladih fantov, ki si zaslužijo, da odidejo na Euro v Nemčijo.

Vas kaj vleče v Nemčijo, da bi si ogledali tekme kot navijač Slovenije?

Vleče me, a je vprašanje, kdaj bomo začeli priprave s klubom. Kot vse kaže, bomo v Evropi že kmalu igrali kvalifikacijske tekme. Če pa bi se ponudila možnost, bi si z veseljem pogledal kako tekmo.

Vaš trener Damir Krznar bi lahko tako v začetku poletja spremljal kar nekaj varovancev na Euru. V Celju imate zadnje čase veliko reprezentantov.

Upam, da jih bo čim več. Žan Karničnik je že stalnica, tu je še David Zec, Aljoša Matko je bil tudi že vpoklican, za B reprezentanco sta nedavno igrala Mark Zabukovnik in Tamar Svetlin. To je dokaz, kako dobro dela Celje in kako resno se posveča delu z mladimi Slovenci. Želim jim čim več nastopov in zdravja.

V jesenskem delu so bili Celjani razred zase v prvenstvu, pred drugouvrščeno Olimpijo imajo 10 točk prednosti. Spodrsnilo jim je le v pokalu, kjer so izpadli v Lendavi. ''Žal smo v pokalu izpadli, a so del nogometa tudi porazi. Zdaj smo osredotočeni na prvenstvo. Imamo lepo prednost, a v drugi del vstopamo, kot da je ne bi imeli. Kot da je pri vrhu ničla. Le s tako miselnostjo lahko pridemo do končnega cilja, naslova prvaka.'' | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com V jesenskem delu so bili Celjani razred zase v prvenstvu, pred drugouvrščeno Olimpijo imajo 10 točk prednosti. Spodrsnilo jim je le v pokalu, kjer so izpadli v Lendavi. ''Žal smo v pokalu izpadli, a so del nogometa tudi porazi. Zdaj smo osredotočeni na prvenstvo. Imamo lepo prednost, a v drugi del vstopamo, kot da je ne bi imeli. Kot da je pri vrhu ničla. Le s tako miselnostjo lahko pridemo do končnega cilja, naslova prvaka.'' Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Celje je prvi favorit za državni naslov. Kako bi se počutili, če bi v spomladanskem delu zakockali visoko prednost in na koncu ostali brez kante?

To bi bilo neugodno. V tem primeru ne bi bili le nezadovoljni, ampak zelo nezadovoljni. Po kakovosti smo namreč najboljši. V bistvu bo vse odvisno od nas. Če ne bomo vzeli naslova, si bomo za to krivi sami. Le sami sebe lahko pripeljemo v položaj, da ne bi bili prvaki.

Zakaj? Se v ekipi delajo kakšni klani, ki bi lahko uničili izjemno vzdušje?

Ne, tega ni. Za zdaj gre vse v pravo smer. In še naprej moramo dihati kot eno. Tukaj smo v interesu Celja, ne smemo igrati zase. Če pa bi se naredili klani v slačilnici, bi to predstavljalo težavo. No, tega kot kapetan zagotovo ne bi dovolil. Ne zanima me, kdo si, kaj si, kako se pišeš. Na koncu je za vse nas pomemben le NK Celje.

Torej vaša vloga kapetana ni velika zgolj na igrišču, ampak tudi v slačilnici?

Tako je. Vsak od fantov ve, da se lahko name kadarkoli obrne za pomoč. Vedno bom na strani ekipe, vedno se bom boril za njih. To je vloga kapetana. Moja vloga. Če kdaj kaj ne gre v pravo smer, moram takrat postaviti svoj hrbet. Dosti je mladih soigralcev, ki še niso bili v takem položaju. Najpomembneje pa je, da imam do vseh enak odnos. Da vse spoštujem. Tako tistega, ki je star 17 let, pa vse do najstarejšega, to je Rozman (star je 37 let, op. p.). Zame so vsi enaki, vsakega potrebujem na igrišču.

Na Poljskem je pustil največji pečat v dresu enega izmed najmočnejših klubov, Wisle iz Krakowa, pri kateri je nosil dres s "kraljevsko" številko deset. | Foto: Guliverimage Na Poljskem je pustil največji pečat v dresu enega izmed najmočnejših klubov, Wisle iz Krakowa, pri kateri je nosil dres s "kraljevsko" številko deset. Foto: Guliverimage

Tako kot Celje potrebuje vas. S tem, ko ste se leta 2022 vrnili v knežje mesto, ste marsikoga presenetili, saj je vladalo prepričanje, kako boste nogometno kariero nadaljevali v tujini. Vendarle pa ste se po slabem desetletju le vrnili v domovino. Zakaj?

Pri tej zgodbi moram omeniti, kako je nogometni svet velik, po svoje pa tudi majhen. Poglejte npr. primer športnega direktorja Celja Genadija Golubina. Spoznal sem ga v Rusiji, ko sem igral v Samari za klub Krilja Sovetov. Tam je bil moj športni direktor. Nato sta se najini poti razšli, saj sem odšel na Kitajsko. No, potem pa me je nekega dne poklical in mi povedal, da je zdaj v Celju. To je bil popoln šok, sploh nisem mogel verjeti. Da je iz prostrane Rusije prišel ravno v moje rojstno mesto. Zaželel sem mu vse najboljše in začel spremljati njegovo zgodbo v Sloveniji.

Ostala sva v stiku, po dveh, treh letih pa me je poklical in vprašal, ali obstaja možnost, da bi se vrnil domov. Odgovoril sem mu, da ne. Priznam, kariero sem hotel končati v tujino. No, potem pa ne vem, kaj se je zgodilo. Oziroma kako bi to sploh opisal. Po dveh mesecih se mi je v glavi nekaj prelomilo. Dejansko. Rekel sem si, da je dosti popotovanj po svetu. Začutil sem novo željo. Preprosto, ko sem se nekega dne zbudil, sem začel razmišljati le še v tej smeri. Nato sem ga poklical in sva se hitro zmenila. Moji starši so bili doma v šoku. Oče je vedel, da je bila moja želja, da ostanem v tujini in se je spraševal, zakaj sem kar naenkrat prišel nazaj.

A enostavno sem začutil, da je napočil primeren trenutek. Mislim, da nisem naredil napake. Predlani sem prišel, nato smo bili s Celjem drugi. Zdaj smo prvi, s svojimi igrami sem zadovoljen. Če vzamemo še ta naslov in pri tem upoštevamo, da sem kapetan Celja, bo to verjetno moj največji uspeh v karieri.

V spomladanskem delu vam bo skušala prekrižati načrte Olimpija, ki pa se je v zimskem prestopnem roku presenetljivo zahvalila Ruiju Pedru in Mustafi Nukiću. Najboljšima strelcema.

Ne pozabimo, Olimpija je vedno Olimpija. Olimpija in Maribor imata lahko svoje težave, a bosta vedno velik klub, še kako nevaren za tekmece. Kaj točno se dogaja v Olimpiji, dejansko niti ne vem, pričakujem pa, da bo spet konkurenčna. V Ljubljani so sestavili dobro ekipo. Morda so z odhodom Ruija Pedra izgubili dodatno kvaliteto, po drugi strani pa bodo morda zdaj bolj kompaktni in bolje izgledali kot ekipa. In ne bodo čakali na potezo enega posameznika. Olimpije ne bi odpisal, verjamem, da se bo za naslov borila do zadnjega, dokler bo še imela možnosti.

"V kratkem času, ko je bil v Celju, nam je Riera ogromno nogometa pokazal na drugačen način. Od njega smo se lahko veliko naučili. V bodoče mu želim vse najboljše," želi Špancu na delu v Franciji veliko uspeha. | Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com "V kratkem času, ko je bil v Celju, nam je Riera ogromno nogometa pokazal na drugačen način. Od njega smo se lahko veliko naučili. V bodoče mu želim vse najboljše," želi Špancu na delu v Franciji veliko uspeha. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

V prejšnji sezoni je Olimpijo do dvojne krone popeljal Albert Riera, ki vas je po odličnem začetku sezone zapustil sredi jesenskega dela. To je bilo veliko presenečenje. Je pred odhodom stopil do vas igralcev in napovedal, da se poslavlja?

Ne. Za njegov odhod sem izvedel šele iz medijev in pa od nekaterih oseb, s katerimi se poznamo v nogometnem svetu. Prej pa tega, da bo odšel, nisem vedel. Tega nam ni dal nikoli vedeti. Takrat je bilo težko. V slačilnici smo bili šokirani, po drugi strani pa ga povsem razumem. Dobiš takšno ponudbo iz Bordeauxa, prej si naredil odličen rezultat v Sloveniji, kjer si bil leto in pol. Dvojna krona z Olimpijo, še z nami je bil prvi, pa uspešna Evropa … Razumem ga, da je želel na boljše. Je bilo pa za nas kar stresno. V kratkem času, ko je bil v Celju, nam je ogromno nogometa pokazal na drugačen način. Od njega smo se lahko veliko naučili. V bodoče mu želim vse najboljše.

Nasledil ga je vaš zdajšnji strateg Damir Krznar, s katerim ste zadržali položaj vodilnega kluba in ga pozneje še okrepili.

Bil je pameten. Ko je prišel k nam, ni veliko spreminjal in filozofiral. Pustil je, da večino stvari delamo podobno, kot smo pod Riero, dodal pa je še malce svojega. Toliko, da se vidi, da ima tudi svoje razmišljanje, svojo vizijo, kar je tudi prav. Na koncu se preskok trenerjev niti ni izkazal za zahtevnega. To je pokazal tudi rezultat. Damir je delal pametno. Vidi se, da je dober trener.

Pravijo, da ti zna prisluhniti? Da je povezovalen in želi mirno reševati zadeve?

Res je. Je dober človek, krasna oseba, kar včasih za trenerja ni dobra lastnost. Včasih je vendarle treba udariti po mizi. Glasnejši je Mikić. Moraš imeti takega pomočnika, da eden drugega umirja. Res je dober človek, z njim se lahko pogovoriš in te razume. Naš trener nas veliko sprašuje. Njegova filozofija nogometa odgovarja ekipi. Verjamem, da bomo z njim prišli do naslova. Naj le ostane takšen, kot je zdaj.

Alberta Riero je po nenadnem odhodu iz Celja na trenerskem stolčku zamenjal Hrvat Damir Krznar. Kapetanu Celja Denisu Popoviću je zelo všeč tudi njegovo vodenje ekipe. | Foto: www.alesfevzer.com Alberta Riero je po nenadnem odhodu iz Celja na trenerskem stolčku zamenjal Hrvat Damir Krznar. Kapetanu Celja Denisu Popoviću je zelo všeč tudi njegovo vodenje ekipe. Foto: www.alesfevzer.com

Krznarja je pri Mariboru jeseni zamenjal Ante Šimundža, ki še vedno omenja, da boj za naslov še ni povsem izgubljen. Govori to bolj zaradi Maribora kot institucije, velikega slovenskega kluba? Je zaostanek 18 točk preprosto prevelik?

To je res ogromna razlika, a se v nogometu dogajajo tudi čudeži. Anteja osebno ne poznam, kakor pa vidim, je zmagovalec po duši. To je dokazal v prejšnjih klubih. Nekateri moji soigralci ga zelo dobro poznajo in o njem govorijo s superlativi. Prepričan sem, da se tudi Maribor, dokler bo še obstajala možnost, ne bo kar tako predal.

V spomladanski del boste vstopili v nedeljo. Na stadion Z'dežele prihaja Mura. Za nekaj vaših soigralcev se obeta kar čustven dvoboj.

Vedno je tako. Pri tistih, ki so nekoč igrali v Muri, bo prisoten dodaten naboj. Najpomembnejše je, da prideš na igrišče, ostaneš osredotočen na svoje delo ter na koncu narediš vse, da pride tvoja ekipa do pozitivnega rezultata. Če bomo imeli pravi pristop, bomo Muro premagali. Lepo bi bilo začeti z domačo zmago, da se nadaljuje pozitivni niz.

Lahko pa se oglasi tudi zakon bivšega. Novi napadalec Mure je namreč vaš nekdanji soigralec Julien Lamy.

Res je. Čestitam mu za prestop. Upam, da bo imel dobro sezono, a si tudi želim, da bi imel proti nam slabši dan (smeh, op. p.). Sicer pa vsakemu, ki je igral v Celju, želim vse najboljše v nadaljnji karieri.

Mura je neugoden tekmec. V tej sezoni smo jo dvakrat premagali, očitno nam leži, a je vsaka tekma drugačna. Mura bo želela pri nas drago prodati svojo kožo.

Predsednik celjskega kluba Valerij Kolotilo ima velike načrte. V tej sezoni je na dobri poti, da bi si z naslovom slovenskega prvaka lahko odprl pot do vidnejših uspehov tudi v evropskih tekmovanjih. | Foto: Rok Plestenjak Predsednik celjskega kluba Valerij Kolotilo ima velike načrte. V tej sezoni je na dobri poti, da bi si z naslovom slovenskega prvaka lahko odprl pot do vidnejših uspehov tudi v evropskih tekmovanjih. Foto: Rok Plestenjak

Z zmago nad Muro bi storili še dodaten korak proti naslovu. Ste se s predsednikom že menili za šampionske premije? Dogovarjanje verjetno, ker ste kapetan, pade na vaša pleča?

Določene premije imamo že dogovorjene. Klub je glede tega zelo korekten. Kar smo imeli za Evropo, je predsednik plačal vse do zadnjega evra. Naš predsednik je velik gospod, tako da ni bilo nobenih težav. Dostikrat nas zna tudi dodatno nagraditi. Če bomo prvaki, verjamem, da bo znal tudi to.

Do kdaj pa še nameravate igrali nogomet? Jeseni boste dopolnili 35 let.

Načrtoval sem, da bi odigral še naslednjo sezono. Zaenkrat se dobro počutim. Priprave sem dobro oddelal, zdrav sem. To je najpomembnejše. Grem korak za korakom. Rekel sem, da bo naslednja sezona morda moja zadnja. Vsi, s katerimi se družim, so mi takrat govorili, da sem neumen. In da naj še nadaljujem kariero. A si ne želim delati načrtov za naprej. Raje grem sezono po sezono, potem pa bo vse odvisno od zdravja. Če bom videl, da ne morem več pomagati ekipi in da so mlajši boljši od mene, se bom prvi odmaknil.

Bi se v Celje vrnili iz tujine že prej, če bi imeli otroke?

Bi. Starševstvo je moja velika želja. Tudi to je eden od razlogov, da sem se vrnil, saj si želim v bodoče ustvariti družino. Prej sem dal prednost karieri, zdaj pa je čas, da postanem še oče.

V tujini je preživel dolga leta, a ni imel večjih težav z zdravjem, po vrnitvi v domovino pa ga je v bolnico preselila operacija trebušnega zida. | Foto: Instagram V tujini je preživel dolga leta, a ni imel večjih težav z zdravjem, po vrnitvi v domovino pa ga je v bolnico preselila operacija trebušnega zida. Foto: Instagram Vaši otroci bodo lahko ponosni, ko bodo gledali albume z vašimi  nogometnimi uspehi. Sploh, če bo med njimi še slika, na kateri bi kot celjski kapetan dvignili kanto.

Upam, da bodo. Na koncu koncev pa je najbolj pomembno, da smo vsi skupaj zdravi. Saj je vse super, da imaš krasne spomine, a zdravje je najpomembnejše. Celo kariero nisem imel nobenih težav, potem pa sem se vrnil v Celje in me je začel boleti trebušni zid. Prvič v življenju sem moral na operacijo. To je bilo nekaj novega zame. Pri 33, 34 letih.

Vas je trebušni zid bolel že v preteklosti?

Prej me je že malce stiskalo, a sem šel vedno skozi bolečino. To sem reševal s terapijami in tabletami, zdaj pa ni šlo drugače, kot da sem šel na operacijo. Prvič. Ni bilo prijetno, saj takrat razmišljaš, ali se boš lahko pri teh letih še vrnil na določeno raven. Razmišljaš zlasti o tem, kako se bo odzvalo tvoje telo. Pozneje se je izkazalo, da sem opravil priprave brez težav. Zdaj se dobro počutim. Zato želim vsakemu le zdravja.

Ko ste pred leti igrali na Kitajskem, niste imeli težav z zdravjem, hkrati pa ste si napolnili žepe in s tem rešili življenjsko eksistenco. Zneski so bili najvišji v vaši karieri, igrali ste proti znanim nogometašem, denimo Oscarju in Marouaneju Fellainiju, verjetno je to najbolj pompozno obdobje vaše kariere.

Zneski so bili pač nerealni. Zato pa sem šel na Kitajsko. To povem pošteno, brez ovinkarjenja. Na Kitajsko nisem šel zaradi kakovosti prvenstva, ampak denarja. Vedel sem, da kariera nogometaša traja največ 15 do 20 let, potem pa se konča. In kaj boš takrat delal, če pred tem nisi dovolj zaslužil? No, meni je s pomočjo Kitajske to uspelo, zato se mi s takšnimi vprašanji ni treba obremenjevati. Zato pa gremo zdaj naprej in delamo z užitkom tisto, kar imamo najrajši. Igramo nogomet.

Kitajski klub Quingdao Huanghai ga je leta 2020 premamil z izjemno mikavno ponudbo. Denis Popović ne skriva, da se je odločil za selitev v Azijo zaradi denarja. | Foto: Guliverimage Kitajski klub Quingdao Huanghai ga je leta 2020 premamil z izjemno mikavno ponudbo. Denis Popović ne skriva, da se je odločil za selitev v Azijo zaradi denarja. Foto: Guliverimage

Ko smo lani v sobotnem intervjuju gostili nekdanjega slovenskega reprezentanta Mirala Samardžića, nam je omenil, da mu Kitajska zaradi nekulturnosti ljudi, njihovega pljuvanja in riganja, ni bila pretirano všeč. Kako ste Kitajsko doživeli vi?

To, da so malce nekulturni, drži. Strinjam se z njim, so pač taki. A je Kitajska kot Kitajska vseeno izjemna. Kitajci so sto let pred nami, njihova tehnologija ti da misliti. Dobesedno so sto let pred nami. Imel sem le to smolo, da sem bil na Kitajskem v obdobju koronavirusa. Drugače je to ogromna država, v kateri imaš kaj za videti in se naučiti. Vlada pa druga kultura. Eden izmed trenerjev je dobro rekel, da je tam, kjer se začne Kitajska, kar se tiče nogometa hitro konec logike.

Prvič ti je res čudno. Takrat vidiš, da vse, kar si se naučil v Evropi, tam pozabiš. Tam vlada drug pogled na nogomet, drug način treninga. Zjutraj se nikoli ne trenira. To ne pride v poštev, saj hočejo spati. Trenira se čez dan, ob treh, štirih popoldan. To so pa za nas Evropejce čudne ure. A če se ne prilagodiš, imaš težave.

Na Kitajskem mu je bilo zelo všeč, zlasti v Šanghaju, kamor se namerava še vrniti. Kot turist. | Foto: Instagram Na Kitajskem mu je bilo zelo všeč, zlasti v Šanghaju, kamor se namerava še vrniti. Kot turist. Foto: Instagram S Kitajsko imam večinoma pozitivne izkušnje. Negativno je bilo le to, da so čez čas v mojem klubu Quingdao Huanghai prenehali z izplačili. Nekaj mesecev je bilo na Kitajskem fenomenalnih, plačo smo dobivali redno, potem pa so se začeli izgovori, češ da ni več denarja zaradi korone. Da ni več navijačev na tribunah in prihodkov. Dolžni so mi bili kar nekaj plač, postali so arogantni, želel sem drugam. S pomočjo sindikata SPINS in njegovega predsednika Dejana Stefanovića sem prekinil pogodbo, nato tudi prek Fife dobil tožbo proti klubu. Ker pa je šel ta v bankrot, mi je ostal dolžan še veliko denarja. Če ne dobiš tistega, za kar bi moral biti plačan, resnično čutiš grenak priokus.

Na splošno pa je Kitajska prekrasna. Ko bom končal kariero, jo bom znova obiskal. Kot turist. Imaš resnično kaj za videti. Šanghaj je zame najlepše mesto na svetu, kar sem jih videl. Prej sem to govoril za Moskvo, a me je Šanghaj še bolj očaral. Pa Peking, pa Kitajski zid, pa Sanya s svojimi plažami, ta kitajski Dubaj. Veliko stvari sem si ogledal, tudi grobnico glinenih vojakov. Kitajska ti ponuja vse, potrebuješ le čas. Če jo hočeš spoznati v celoti, potrebuješ vsaj leto dni potovanja po vsej državi.

Koliko časa bi potrebovali šele, če bi želeli spoznati celotno Rusijo, največjo državo na svetu, v kateri ste prebili največ let, kar se tiče vašega igranja v tujini.

Rusija je bila nogometno prekrasna. Moj najlepši del kariere. Tudi Poljska je bila super, a je bila Rusija še nekaj več. Hitro sem se naučil jezika, tam prevladuje podobna miselnost, vendarle smo vsi Slovani. Igral sem na novih, modernih stadionih v močni ligi, plače so bile lepe. Cel ruski paket je bil imeniten.

Kako se je kot nogometaš počutil v Rusiji?

Rusi so me zelo spoštovali. Nas Balkance, če govorim za območje od Slovenije do Srbije, doživljajo kot evropske nogometne mojstre. Brazilci so svetovni mojstri, a imajo radi tudi nas, ker premoremo v sebi potezo več. Dosti igralcev z našega področja je v Rusiji naredilo lepe kariere.

Vsi sobotni intervjuji na Sportalu, zbrani na enem mestu.

Vaš sloviti nizozemski soimenjak Dennis Bergkamp se je zaradi strahu med kariero izogibal letenju z avionom. Kako pa je bilo z vami? V Rusiji so razdalje med mesti vse prej kot majhne.

V Rusiji je ogromno potoval z letali. Tako se je družil tudi z rojaki, ki so si tudi služili nogometni kruh v tej deželi. Tudi z Bojanom Jokićem, Andresom Vombergarjem in Lovrom Bizjakom (vsi Ufa), s katerim je še nedavno sodeloval v Celju. | Foto: Instagram V Rusiji je ogromno potoval z letali. Tako se je družil tudi z rojaki, ki so si tudi služili nogometni kruh v tej deželi. Tudi z Bojanom Jokićem, Andresom Vombergarjem in Lovrom Bizjakom (vsi Ufa), s katerim je še nedavno sodeloval v Celju. Foto: Instagram V Rusiji ogromno potuješ in si vedno v letalu, kar pa sploh ni moteče, saj je za vse odlično poskrbljeno. Vsak klub ima svoj čarter, tako da na letališču ne čakaš na check-in ali passport kontrolo. Potni list daš sekretarju v klubu in to je to. V letalu je udobno, za vse je poskrbljeno. In ko pristaneš, te že pričaka avtobus. Samo za igralce. Potem te čakajo najboljši hoteli.

Da ne govorim šele o njihovih trening kampih … Ko sem bil v Samari in igral za Krilja Sovetov, smo imeli v bazi velik hotel, kjer je imel vsak igralec svojo sobo. Notri so bili bazeni, savne, jacuzziji, fitnes. Vsa igrišča v Rusiji so imela talno gretje. Tudi ko je bilo pošteno mraz, smo lahko igrali na naravni travi. Da o stadionu sploh ne govorim. Na stadionu v Samari se je igralo svetovno prvenstvo. Je nov, sprejme 40 tisoč ljudi, tako da si lahko na njem samo užival.

Ste veliko leteli tudi na Kitajskem?

Tudi, a smo imeli srečo, saj smo se zaradi korone znašli v balončku. Liga se je razdelila na dve skupini. V enem mestu smo bili prebili mesec in pol, potem pa se preselili v drugo, tako da ni bilo veliko potovanj. Je pa Kitajska sama po sebi specifična. Že zgolj od Frankfurta do Šanghaja letiš 11 ur.

V Celju obiskujete tudi kitajske restavracije?

Joj, samo tega ne. Kitajske hrane imam vrh glave, zlasti riža. Na Kitajskem smo ga jedli vsak dan. Ne vem, če sem ga zaradi tega jedel lani v celem letu sploh petkrat. Letos ga sploh še nisem. Enostavno, Kitajci imajo najraje riž. Vse je povezano z njim. Tam je bilo poskrbljeno tudi za evropske igralce, večinoma smo jedli evropsko hrano, a ne vedno. Včasih pa tega ni bilo. Tako si moral jesti njihovo hrano, ki pa je kar pekoča. Ker pa nisem ravno ljubitelj pekoče hrane, sem imel s tem težave.

Ruski nogomet je po vojaškem napadu Rusije na Ukrajino izgubil stik z Evropo. ''Rusija je s tem ogromno izgubila, po svoje pa tudi Evropa. Saj vemo, komu vse je bil Gazprom sponzor. Ne bi se spuščal v to, zakaj je vojna. Upam le, da se čimprej konča, ker ni še nikoli nobena vojna prinesla komu kaj dobrega. Zase lahko povem, da nismo imeli igralci nikoli težave v Rusiji. Nikoli nismo čutili, da bo kdaj prišlo do vojne. To je bila višja sila. Na politiko se ne spoznam, upam le, da se vse vrne v normalo. Da se sprosti to tržišče in lahko Rusi igrajo v Evropi. Pa da lahko tudi Ukrajinci, Šahtar in Dinamo Kijev sta velikana, igrajo doma. Potrebujemo močna prvenstva v Rusiji in Ukrajini. Nogomet kot šport združuje ljudi. Šport za razliko od politike ni bil nikoli težava ali ovira. Vedno sem se družil z vsemi športniki, ne glede na to, od kod so bili. Športniki smo vsi isti.'' | Foto: R. P. Ruski nogomet je po vojaškem napadu Rusije na Ukrajino izgubil stik z Evropo. ''Rusija je s tem ogromno izgubila, po svoje pa tudi Evropa. Saj vemo, komu vse je bil Gazprom sponzor. Ne bi se spuščal v to, zakaj je vojna. Upam le, da se čimprej konča, ker ni še nikoli nobena vojna prinesla komu kaj dobrega. Zase lahko povem, da nismo imeli igralci nikoli težave v Rusiji. Nikoli nismo čutili, da bo kdaj prišlo do vojne. To je bila višja sila. Na politiko se ne spoznam, upam le, da se vse vrne v normalo. Da se sprosti to tržišče in lahko Rusi igrajo v Evropi. Pa da lahko tudi Ukrajinci, Šahtar in Dinamo Kijev sta velikana, igrajo doma. Potrebujemo močna prvenstva v Rusiji in Ukrajini. Nogomet kot šport združuje ljudi. Šport za razliko od politike ni bil nikoli težava ali ovira. Vedno sem se družil z vsemi športniki, ne glede na to, od kod so bili. Športniki smo vsi isti.'' Foto: R. P.

Verjetno ste imeli glede prehrane prijetnejše izkušnje v Švici, najzahodnejši državi, kjer ste si služili nogometni kruh, a niste ostali za dolgo.

Švica je zanimiva in urejena država. Če njihovo zakonodajo spoštuješ tako kot je treba, je lahko to najboljša država na svetu, a mi ni bila všeč miselnost ljudi. V Zürichu sem prišel v ogromen klub, ki je igral v Evropi in ima odlične navijače. A ta pretirana nemška mentaliteta mi ni ugajala. Bili so dolgi treningi. Izpostavljalo se je samo fizično moč, borbo, tek. Tehnično nadarjeni igralci nismo prišli v prvi plan.

Omenil pa bi še druženje. Po treningu so vsi soigralci odšli domov. Ko si koga poklical in ga vprašal, če bi šel na kavo, ti je odvrnil, da ni možnosti. Tako smo se videvali samo na treningih. Po koncu treningov se nismo nič družili. Pred tem pa sem igral v Rusiji, kjer nas je po vsakem treningu šlo vsaj deset na kosilo, pijačo ali večerjo. V Švici pa je bilo povsem drugače. Tam sem se počutil samega. Po polovici leta sem rekel, da to ni zame. Takoj ob prvi priložnosti sem se vrnil v Rusijo.

Je pa zanimiv izbor vašega prvega ruskega kluba. Odšli ste v Orenburg. Na prvo žogo se sliši kot nemško ime.

V Moskvo se je rad vračal, saj ga je vedno znova navdušila s svojimi lepotami. | Foto: Instagram V Moskvo se je rad vračal, saj ga je vedno znova navdušila s svojimi lepotami. Foto: Instagram Ko sem prvič dobil ponudbo, bilo je leta 2017, sem resnično mislil, da je v igri kakšno mesto v Nemčiji ali pa Skandinaviji. Pa so mi pojasnili, da je to v Rusiji. Kakšna Rusija? No, pa je bilo vse res. Takoj sem šel, vendarle je to ruska premierliga. Drugače pa je Orenburg za ruske razmere malo mesto. Ima 600 tisoč prebivalcev. Je malce starejše mesto, a ima vse, kar potrebuješ za lepo življenje. Za nas igralce je bilo poskrbljeno. Stanovanja so bila dobra, živel sem v središču, kjer je bilo pet, šest restavracij, pa dva nakupovalna središča. Več niti nisem potreboval.

Imel sem srečo, da sem imel v treh letih, ko sem igral za Orenburg, v klubu vedno ''Balkance''. Imel sem družbo. Tam sem tudi igral najboljši nogomet. Dobro sem se počutil, se hitro naučil ruskega jezika, klub pa je bil urejen. Gazprom je bil glavni sponzor, vemo pa, kaj je predstavljal v svetu. Plača ni zamujala niti minute, premije so bile dobre.

Ko je igral v Orenburgu, se je nahajal ravno na meji med Evropo in Azijo. | Foto: Getty Images Ko je igral v Orenburgu, se je nahajal ravno na meji med Evropo in Azijo. Foto: Getty Images

Orenburg je sicer od Moskve oddaljen dve uri vožnje z letalom. Je pa ravno na meji med Evropo in Azijo. Tako greš lahko na most in prestopaš med dvema celinama. Prav zanimivo.

Rusijo pozna zelo dobro tudi vaš nekdanji trener Albert Riera. Nenazadnje je njegova žena Rusinja. In tudi zna govoriti rusko.

Riera je pravi poliglot. Z našim trenerjem vratarjev Amelom Mujčinovićem, ki je v karieri igral tudi v Rusiji, se je v Celju pogovarjal rusko, ker je Mujke z angleščino bolj na vi. Riera zna angleško, špansko, portugalsko, italijansko, francosko, rusko … Lahko dela vsepovsod po svetu. Dobro, sem se pa tudi jaz naučil poljsko in rusko. Znam tudi angleško. Tudi to je nekaj (smeh).

Vas kot Štajerca ni nikoli mikal nemški jezik?

Ne, ni mi všeč. V Zürichu sem moral obiskovati šolo za učenje nemškega jezika, a le enkrat na teden po dve uri. To pa je bilo premalo. Naučiš se le nekaj osnov jezika. Za kaj več bi moral biti bolj z ljudmi, a se nismo kaj prida družili, tako da je to odpadlo.

Ko je nosil dres Züricha, so mu zaupali vlogo izvajanja prostih strelih, s katerimi je zaslovel že v Rusiji, ko je poskrbel za nekaj nepozabnih evrogolov. | Foto: Guliverimage Ko je nosil dres Züricha, so mu zaupali vlogo izvajanja prostih strelih, s katerimi je zaslovel že v Rusiji, ko je poskrbel za nekaj nepozabnih evrogolov. Foto: Guliverimage

V Rusiji in na Poljskem pa je bilo drugače. Takoj so mi povedali, da se moram naučiti govoriti po njihovo. Ko to narediš, te sprejmejo med sebe in ti pomagajo, tebi pa je lažje. Tako nisem potreboval več prevajalca, v trgovino sem lahko hodil sam, si kupoval kartice za telefon in tako naprej.

Kot športnik ste se veliko selili in živeli v različnih državah. Ko ste tujec v drugi državi, napočijo zahtevni trenutki za urejanje papirjev za stanovanje, zavarovanja, avtomobile …

Doživel sem ogromno razliko. V Rusiji ali na Poljskem mi je vse uredil klub. V Rusiji nisem odprl bančnega računa. Dal sem samo svoje podatke, nato pa so mi v bazo prinesli bančno kartico in mi rekli, da je to moja banka. Vse so mi uredili, bil sem dobesedno gospod.

Ko pa sem prišel v Švico in podpisal pogodbo, so mi samo dejali, da si moram odpreti račun sam. Pa zraven še vse postoriti za stanovanje. Pa sem jim skušal dopovedati, da bo to težko. Kam naj grem, kje naj kaj urejam? Nisem imel pojma. A mi vseeno niso hoteli pomagati. Dejali so mi, kako želijo, da se tega naučim sam in tako čimprej privadim. Imel sem srečo, da je bil z mano Blaž Kramer. Znal je nemško, ker je igral prej v Nemčiji. Če ga ne bi bilo, bi imel ogromno težav, saj sem moral vse postoriti sam. Od računa do zavarovanja, interneta, stanovanja.

Od Švicarjev je pričakoval več pomoči, a je ni dočakal. Zato se je hitro poslovil od Züricha in se raje vrnil v Rusijo. Predlani pa je sklenil, da je popotovanj po svetu konec in da se želi vrniti v domovino. S Celjem želi postati prvak, želja pa se mu lahko uresniči že čez nekaj mesecev. | Foto: Guliverimage Od Švicarjev je pričakoval več pomoči, a je ni dočakal. Zato se je hitro poslovil od Züricha in se raje vrnil v Rusijo. Predlani pa je sklenil, da je popotovanj po svetu konec in da se želi vrniti v domovino. S Celjem želi postati prvak, želja pa se mu lahko uresniči že čez nekaj mesecev. Foto: Guliverimage

V stanovanju si imel opremljeno le kuhinjo in kopalnico, ostalo pa je bilo prazno. Tako sem moral v trgovino kupovati televizijo in kavč, potem pa jih zaprosiš za prevoz, pa ti odvrnejo, da ga nimajo. In moraš potem iskati kombi, tovornjak. V Švici sem dva meseca razmišljal o tem, kako bom uredil stanovanje, ne pa o tem, da igram. In to ni prav.

No, tujci v Celju na srečo nimajo teh težav (smeh, op. p.). In resnično upam, da se bomo po koncu sezone skupaj veselili in proslavljali naslov. To bi mi pomenilo ogromno.

Rui Pedro
Sportal Tvegana poteza Olimpije. Si je z najboljšim strelcem zabila avtogol?
Gloria Kotnik
Sportal Gloria Kotnik dve leti po senzaciji na olimpijskih igrah: Bil je šok, vendar pozitiven šok
Tomislav Majnarić Gile
Sportal Hrvat, ki osvaja slovenske gore in lepo govori slovensko
Franjo Bobinac
Sportal Vidijo, da je predsednik vseh
Špela Ponomarenko Janić
Sportal Ni si želela končati na takšen način #video
Ne spreglejte