Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Matej Podgoršek COVER1

Sobota,
27. 1. 2024,
4.00

Osveženo pred

2 meseca, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,48

Natisni članek

nasvet za izlet v hribe pohodništvo gore Naj planinska koča Tomislav Majnarić Gile Sobotni intervju

Sobota, 27. 1. 2024, 4.00

2 meseca, 1 teden

Sobotni intervju: Tomislav Majnarić Gile

Hrvat, ki osvaja slovenske gore in lepo govori slovensko

Matej Podgoršek COVER1

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,48
Tomislav Majnarić Gile | 30 let po prvem poskusu pohoda na Triglav je najvišjo slovensko goro vendarle osvojil. | Foto Osebni arhiv Tomislav Majnarić

30 let po prvem poskusu pohoda na Triglav je najvišjo slovensko goro vendarle osvojil.

Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić

Sportalov sobotni intervju tokrat malo drugače. Z ljubiteljem slovenskih gora iz Delnic. Vsako leto v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije izbiramo Naj planinsko kočo. Koč, domov in zavetišč je pri nas kar 177, v gorah pa tudi vse več tujcev. Le redki, ne le tujci, tudi Slovenci, pa so doslej obiskali vseh 177. In zato je toliko več zanimanja v zadnjih tednih požel hrvaški hribolazec Tomislav Majnarić, Gile, kot ga vsi kličejo. Sam se sicer ne smatra več za tujca v slovenskih gorah. Poklicali smo ga v Delnice in se pogovarjali o njegovih planinskih zgodbah, zbiranju žigov v modri knjižici, dal pa nam je tudi nekaj idej za planinske ture na Hrvaškem.

Dobrač
Sportal Dobrač, varen zimski pohod na dvatisočaka za vsakogar #video

Gile | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Gile Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Tomislav Majnarić Gile - vzdevek, ki ga je dobil v osnovni šoli in se ga drži še danes - se je z veseljem odzval na vabilo za intervju za naš portal. Pogovarjala sva se v slovenščini, saj se je v zadnjih desetih letih, ko redno zahaja v slovenske gore, slovenščino naučil že zelo dobro. Takoj sva prešla tudi na tikanje. "Mi, pohodniki, smo vsi na ti," pravi zgovorni hribolazec, ki ima tudi licenco za planinskega vodnika, iz Delnic v Gorskem Kotarju. Sicer je študiral na Pomorski fakulteti na Reki, a se danes precej bolj domače počuti v gorah kot na morju. V sedmih letih je zbral vseh 177 žigov v modri planinski knjižici Planinskega društva Planika Maribor "Dnevnik po planinskih kočah Slovenije". Izziv, ki si ga je postavil, ko je prvič slišal, da poteka takšno zbiranje žigov. Dopolnjuje pa tudi druge knjižice s planinskimi obhodnicami. Na leto obišče od 400 do 500 vrhov.

Sobotni intervju | Foto:

Tomislav, lahko odgovarjaš po hrvaško, če ti je lažje, ampak berem, da si se v gorah naučil govoriti tudi slovensko.
Bom poskusil govoriti slovensko. Če kakšne besede ne bom znal povedati, jo bom pa povedal po hrvaško. Še vedno se učim slovensko. Rad bi se naučil. Da ne bo nihče ugotovil, da sem iz Hrvaške, da se bo spraševal, ali sem iz Primorske, Štajerske ali Gorenjske. To je moja želja. Učim se sam. Tukaj v Delnicah se nimam s kom pogovarjati. Imam pa veliko prijateljev v Sloveniji. Ko gremo v hribe, se pogovarjamo po slovensko, pa me popravljajo, me učijo. Bomo videli, upam, da mi bo enkrat uspelo. Temelje pa sem zgradil že ob začetku slovenske samostojnosti. Zelo všeč mi je bil Kanal A in smo ga gledali tudi tu pri nas v Delnicah. Nadaljevanke in filmi so bili seveda s slovenskimi podnapisi. In sem bral in bral. Zdaj sem se spomnil oddaje Odklop z Borutom. Se spomniš? Ta mi je bila zelo všeč. In takrat sem začel. Zdaj, ko sem zadnjih deset let ves čas po Sloveniji, se nočem pogovarjati po hrvaško. Tudi zdaj nočem govoriti hrvaško, ker je tudi to priložnost, da se bolje naučim pogovarjati po slovensko.

Na družbenih omrežjih imaš napisano "zaljubljen v pohodništvo". Od kod ta ljubezen do gora?
Od malega. Z mamo in očetom smo vedno hodili v hribe, v naravo. Vedelo se je, čemu sta namenjeni sobota in nedelja. Seveda naravi. Nikoli se ni delalo. Vikend je za hribe. In sta mi vcepila to ljubezen do narave, do hribov. In je ta ljubezen ostala. Zdaj ne vem, kaj bi drugega delal, če ne bi šel čez vikend v hribe.

Tomislav Majnarić Gile | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić

Na kateri hrib greš torej ta konec tedna (pogovarjali smo se v sredo)?
Ta vikend imam nekaj posebnega. V petek bo v Šenčurju pri športnem društvu Bam.bi potekala razglasitev najboljšega pohodnika v Sloveniji, v tem delu Evrope. Šestkrat zapored mi je uspelo, da sem najboljši pohodnik, da sem zbral največ pohodniških točk. Zdaj bo razglasitev za prejšnje leto. V soboto bo zabava, v nedeljo torej ne vem, ali bom sposoben kam iti. Če mi seveda uspe zmagati. Sicer pa grem lahko v hribe.

V knjižici s 177 slovenskimi kočami in zavetišči je zbral vseh 177 žigov. | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić V knjižici s 177 slovenskimi kočami in zavetišči je zbral vseh 177 žigov. Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Kot eden redkih tujcev si osvojil vseh 177 slovenskih planinskih koč, domov in zavetišč. Očitno je to res poseben dosežek, v zadnjih dneh se zato pojavljaš v številnih medijih, tudi na hrvaški javni televiziji.
Ja, vsepovsod sem bil. Za nekaj takega rabiš res veliko časa. Pravijo, da je Slovenija majhna. Ne, ni res. Jaz sem iz Delnic. Do Ljubljane imam sto kilometrov, in ko grem še nazaj, je skupaj 200. Potem pa odvisno, kam grem od Ljubljane naprej. Ali grem proti Štajerski ali proti Gorenjski. En vikend v Sloveniji je zagotovo 500 kilometrov. Zato sem potreboval sedem let, da sem obiskal vse slovenske koče. Pa so omejitve na cesti, moraš biti previden. Če bi bila avtocesta mimo Kočevja, bi mi veliko pomenilo. Do Ljubljane imam dve uri vožnje.

Pa greš tudi sam. Volje torej ne manjka?
Vedno pokličem in povabim prijatelje. A saj veš, kako gre: vsi bi šli, ampak kdaj se gre, kdaj rečejo: "Ne morem, ampak drugič grem pa stoodstotno s tabo." Če torej ni nikogar, grem pa sam. Tako da veliko denarja zapravim za bencin. Če bi imel v Sloveniji kot upokojenci brezplačne avtobuse in vlake, bi bil zelo srečen. To bi mi veliko pomenilo, saj bi prihranil veliko denarja.

Kdaj si dobil prvi žig in kdaj zadnjega v modri knjižici?
Začel sem 30. julija 2016, končal pa sem 4. novembra 2023. Zadnja je bila koča na Farbanci. Za konec sem pustil nekaj lažjih. Te se lahko obišče tudi proti koncu leta, ko že lahko pade sneg.

Modra knjižica je polna. | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Modra knjižica je polna. Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Ali si si že ob prvem žigu zadal cilj, da osvojiš vseh 177 koč?
Ko sem izvedel, da obstaja transverzala. Bil sem prijetno presenečen, da obstaja. Ko sem dobil knjižico, sem si rekel, da bom poskusil, da jo bom naredil. Nisem pa vedel, ali mi bo uspelo in koliko časa bom potreboval. Če že hodim povsod po hribih v Sloveniji, sem videl vse te koče. In začel počasi. Ko sem prehodil sto koč, sem si mislil, če mi je uspelo prvih sto, bom pa naredil tudi preostalih 77. Malo po malo in mi je uspelo. Lani sem bil na zadnjih visokogorskih, ki so mi manjkale: koča pri Krnskih jezerih, Komna, koča pod Bogatinom ... Ko sem osvojil te visokogorske, sem šel še do zadnjih, nižjeležečih. Na začetku leta sem si zadal cilj, da bom do konca leta 2023 osvojil vse. In mi je uspelo.

Kateri vzpon je bil zate najtežji? Si imel na kakšni turi težave?
Ja, imel sem veliko srečo, da me ni zadela strela. S prijateljem sem šel na Storžič in naju je ujela nevihta. Bilo je zelo grdo. Ujelo nas je neurje. Na vrhu se nimaš kam skriti, saj je vse "plešasto". Kaj bova zdaj? Če greva v dolino, ni dovolj časa. Če greva naprej proti vrhu, tudi nič ne rešiva. Potem sva našla skale in sva se skrila podnje. Bila je manjša luknja, a je bilo suho. Takrat sem prvič v življenju naredil zadnji posnetek za mamo. Vedno ji povem, kam grem, s kom grem, da ve. In sem vklopil telefon, posnel sporočilo, ga dal v suho vrečko. Če naju uniči strela, da vsaj kakšna sled ostane. Da se ve, kaj je bilo, kako je bilo. A sva imela srečo, je šlo mimo nas. Ostala sva živa, vse je bilo v redu. Potem sva šla spat čez Psico na Veliko Poljano. Naslednji nad pa na kočo pod Storžičem.

Storžič
Sportal Krožna pot na Storžič, gor čez Kališče, dol mimo Javornika #video

Četudi se preveri vremensko napoved, se lahko v hribih vreme hitro spremeni.
Ja, vreme je bilo lepo. Vedno sem zelo previden, kar se tiče napovedi. Vse je bilo v redu. Neurje pa je prišlo res na hitro. Trajalo je pol ure. Potem pa je šlo proti Kranju. Kot da ni bilo nič.

S katere slovenske planinske koče pa imaš najlepše spomine? Kje ti je bilo najbolj všeč?
Zelo rad imam kočo na Ratitovcu. Tja grem zelo rad. S Prtovča na Ratitovec. Všeč mi je tudi koča pri Krnskih jezerih. Tja sem šel sam, pa sem tam srečal prijatelja iz Radovljice. Ko greš sam, si misliš, da si sam, ampak srečaš koga, ki ga poznaš, in ti to veliko pomeni. Sicer pa vedno spoznaš prijazne pohodnike, vedno najdeš družbo. Seveda bi izpostavil še Kofce, ki so mi zelo všeč. Ne vem, kolikokrat sem bil gor. Res je lepo. Ko pride tema, zunaj popiješ kakšno pivo, pa so kravice okrog tebe, potem pa greš spat. Vse so lepe in luštne, vsaka na svoj način. Bi pa izbral te tri.

Ratitovec
Sportal Novoletni pohod na Ratitovec na najboljši flancat #video

Ker je osvojil vseh 177 slovenskih planinskih koč, se je znašel v številnih hrvaških in slovenskih medijih. | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Ker je osvojil vseh 177 slovenskih planinskih koč, se je znašel v številnih hrvaških in slovenskih medijih. Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Oskrbniki so običajno tudi zelo prijazni. Ali imaš kakšno zanimivo zgodbo z njimi?
Imam eno zgodbo z Ratitovca. Ta mi je najbolj všeč. Eno leto sem šel na pohod na Ratitovec. In sem vzel s sabo prijatelja iz Delnic in prijateljico iz Kočevja, ki me uči slovensko. Ko sem prišel na Ratitovec, je bilo že okrog opoldneva. Vsi domačini so šli že nazaj v dolino, ker so štartali ob petih, šestih zjutraj. Jaz pa sem prišel šele opoldne, a sem želel potrditi ta pohod, ker sem ga potreboval v eni transverzali. Srečal sem prijaznega oskrbnika in ga vprašal, ali je še dovolj časa, da potrdi ta pohod, ker sem iz Delnic in res nisem mogel priti prej. Ko sem rekel, da sem iz Hrvaške, in sem se z njim začel pogovarjati po slovensko, je rekel: "Ni problema, ti bomo potrdili, a zdaj gremo najprej jest in pit." Sem rekel, da ne, hvala, ker čakajo prijatelji in bi radi šli še na kakšen hrib. "Ne, ne, zdaj boš najprej jedel, kaj popil, potem pa šel naprej." Na koncu sem le spil eno mrzlo pivo. In sem za darilo dobil še ratitovško transverzalo.

Ali te pohodniki v slovenskih gorah prepoznajo?
Ja, me prepoznajo in pravijo: "To je Gile." V Sloveniji so ljudje, ki gredo pogosto v hribe. In če greš tudi ti pogosto, se spoznaš z ljudmi. Kakšnih sto, 200 ljudi je vedno nekje in je velika verjetnost, da boš srečal koga poznanega. Lahko povem, da se v Sloveniji res počutim kot doma. Ljudje so zelo prijazni. Če bi se mi kaj zgodilo, če bi se mi recimo pokvaril avto, bi kjerkoli v Sloveniji našel prenočišče in pomoč. Ljudje so zelo prijazni in to mi je zelo všeč. 

Tomislav Majnarić Gile | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić

Se pa v gorah sreča tudi ljudi, ki niso primerno opremljeni in obuti ...
Ja, takšne ljudi vse pogosteje srečam. In si mislim, kaj naj zdaj naredim. Tudi jaz sem tujec, a se ne počutim kot tujec, ampak kot domačin, saj sem zelo pogosto v Sloveniji. Ne vem, ali naj se prepiram z njimi ali naj jim kaj rečem. Včasih jim povem, včasih ne. Če jih srečam v sandalih, potem pa res ne morem biti tiho. Seveda so to vedno tujci, Slovenca v natikačih nisem nikoli videl. In jim povem v angleščini: "Ali veste, kam greste, ali veste, da je nevarno? Kaj če se vam kaj zgodi? Lahko se zgodi, da boste potrebovali reševalce, da vas spravijo dol, ne se šaliti." Alpe so Alpe. 

Ko greš tolikokrat v gore, koliko parov čevljev zamenjaš na leto?
(Smeh, op. p.) Ene čevlje na eno sezono. Hitro grejo, ja.

Sedem let si zbiral žige za modro knjižico, v slovenske gore hodiš že dlje časa. Kaj in koliko se je v tem času najbolj spremenilo v slovenskih gorah? Mogoče so višje cene, je več pohodnikov?
Ja, spremembe. Vse se je precej podražilo. Recimo spanje na Komni s kartico planinske zveze Slovenije stane 29 evrov, kar se mi zdi zelo drago. Ja, vse se je podražilo. Razumem, da potrebujejo helikopter ali tovorno žičnico. Ampak je zelo drago. Včasih malo gledam in kličem, kje bi spal. Če pri enem spanju prihraniš pet, deset evrov in če greš čez v eni sezoni 50-krat spat, je to takoj nekaj sto evrov. Tako lahko nekaj privarčuješ in greš lahko večkrat. Veliko pa je predvsem tujcev. Letos sem recimo spal v koči pri Triglavskih jezerih in so bili sami tujci. Šel sem v kočo, da bi vprašal, če lahko prespim, ker nisem prej poklical. Vedel sem, da je vse rezervirano, a če si prijazen, se za enega vedno najde prenočišče. In se je začela gospa z mano pogovarjati kar angleško, pa sem ji rekel, da se lahko pogovarjamo slovensko, da nisem tujec. Sem in nisem. Pa ji je bilo všeč. Ne bomo se angleško pogovarjali v Sloveniji. Ja, tujcev je res veliko. Ti so tudi tisti glavni, ki delajo težave, ki nimajo čevljev in druge opreme. Ti so glavni za težave v hribih. Ko sem šel s Komne dol proti Savici, sem srečal neke Francoze. Mislim, da so bili celo taborniki. Kaj so delali?! To ne moreš verjeti. Dol so lučali skale. Po bližnjicah so šli in so skale letele dol proti drugim ljudem. Sreča je bila, da ni nihče umrl. Takrat sem želel poklicati 112. Ampak preden kdo pride ... Nobenega dokaza ni. K sreči ni nihče umrl.

Družba se v gorah vedno najde. Na planini Viševnik. | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Družba se v gorah vedno najde. Na planini Viševnik. Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić

Je pa v zadnjih letih v kočah tudi vse več mlajših oskrbnikov, na primer na Pogačnikovem domu ali v zavetišču pod Špičkom so mlada dekleta. Nekoč so bili oskrbniki predvsem starejši.
Če sem lahko odkrit: lepo je srečati mlado dekle, seveda je lepo, pa še ko si naredijo lepe kitke. Zelo lepo, ampak jaz tudi rad srečam stare oskrbnike, ker vem, da so že celo življenje tukaj, da so jim hribi v krvi. Ker so tudi sami veliko obiskovali gore, se lahko zvečer pred spanjem z njimi pogovarjaš o tem. Veliko tega so preživeli in rad slišim te zgodbe. Pri mladih pa tega ni, ker so šele začeli. In ne vem, ali so tukaj zato, da čez poletje kaj zaslužijo, ali je to zaradi ljubezni do gora. Vsak ima svojo lepoto: mlade punce in stari oskrbniki.

Zavetišče pod Špičkom
Sportal Zavetišče pod Špičkom, eden najlepših razgledov, ki ga ne pozna vsak #video

Pred tremi leti na Triglavu. | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Pred tremi leti na Triglavu. Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Kolikokrat si že šel na Triglav? Kdaj si šel prvič?
(Smeh, op. p.) Hm ... S Triglavom imam eno doživetje, ki ga ne bom nikoli pozabil. Prvič sem šel na Triglav leta 1991. Takrat še ni bilo mobitelov, vremenske napovedi, spleta. Prijatelj je trdil, da mu je prijatelj v Zagrebu obljubil, da bo lepo vreme, in rekel, naj kar greva, da bo odlično. In sva šla z vlakom iz Delnic na Reko, prespala, zjutraj šla na vlak Reka-Ljubljana, pa na vlak Ljubljana-Jesenice in nato na štop do Aljaževega doma. In je bilo že popoldne. Kaj zdaj? Poskusiva vsaj do Staničevega doma. Po dveh urah hoje naju je ujela nevihta, a to ni bila ista kot pod Storžičem, ampak je ta prišla in ostala. Bila je fronta, ni bilo samo lokalno neurje. Bile so tudi strele. Dve uri sva hodila pod strelami. Mislil sem, da bo jutri v novicah: dva Hrvata, neumna, sta naredila piz***, umrla. Verjel sem prijatelju. Njemu je bilo pomembno samo, da greva, ni mu bila pomembna napoved. Prevaral me je. Uspelo nama je priti do Staniča, tam sva prespala. Naslednji dan sva se vrnila v dolino in poklicala taksi iz govorilnice, da bi naju peljal do Jesenic. Človeku sem se opravičeval, da tolarje sicer imam, a so vsi mokri, da nimam nič suhega na sebi in ali lahko vzame mokre tolarje. To je bilo prvič, ko sem poskusil priti na Triglav. In je prišel ta strah vame. To je bil občutek, ko si nemočen, ko ne moreš narediti nič, ko je odvisno od narave, ali boš preživel. In vsa ta leta nisem niti poskusil več iti na Triglav. Pred tremi leti pa sem vse to dal iz glave in prvič prišel na Triglav. Sam sem preveril vremensko napoved. Bila sta dva dneva kot iz pravljice. Bili smo dve, tri ure na vrhu, ker je bilo res lepo in sončno. Ne morem se ravno pohvaliti, kolikokrat sem bil na Triglavu. Enkrat do zdaj. Če bo priložnost, grem pa letos znova.

Ali zbiraš žige z vrhov še v kakšno drugo planinsko knjižico?
Ja, zbiram žige z vseh vrhov. Lani sem osvojil 407 vrhov, od tega je bilo 165 različnih, nekateri pa se ponavljajo. Recimo tukaj okrog Delnic je kakšnih deset vrhov, višjih od tisoč metrov, in grem popoldne, po kosilu, ko sem prost. V Sloveniji pa imam rad obhodnice lokalnih društev, in ko ti objavijo hribe, poti okrog svojega mesta, lahko spoznaš posamezne dele Slovenije. Na primer Kadice pri Ribnici so zelo lepe. Zelo všeč mi je obhodnica okrog Pogačnikovega doma na Kriških podih, pa zelo lepa je obhodnica okrog Jezerskega ... In povsod zbiram žige. PD Grmada je recimo naredilo obhodnico in moraš zbrati 300 vrhov v Sloveniji in deset Grmad. Grmada je v Sloveniji zelo pogosto ime vrhov. In moraš zbrati deset Grmad po celi Sloveniji in še 300 vrhov po lastni izbiri. To mi je tudi uspelo, sem tudi to delal nekaj let. Imam še nekaj lukenj na obhodnicah, ko mi manjkajo še kakšni vrhovi.

Slovenske gore potem poznaš bolje kot hrvaške?
Ja, res. Do meje imam zračne linije okrog dva kilometra. Lažje mi je iti v Julijce in Karavanke kot recimo na Biokovo. Na Biokovem sem bil samo nekajkrat in ga ne poznam dobro. Raje grem v Slovenijo kot na jug Hrvaške. Je bližje in ceneje.

Kaj pa kam dlje? Ali greš v Dolomite, v Avstrijo?
Ja, enkrat v sezoni grem v Dolomite. Zelo jih imam rad. Tudi v Avstrijo, v Visoke Ture. Bil sem Na Grossglocknerju, na Grossvenedigerju in še na nekaterih hribih tam okoli. Ampak Dolomiti se mi zdijo res čudoviti: Tofana, Monte Cristallo, Marmolada, Piz Boe ... A za to moraš imeti poln avto pohodnikov, v Slovenijo pa pridem tudi sam. 

Je tudi gorski vodnik in občasno vodi organizirane pohode. | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Je tudi gorski vodnik in občasno vodi organizirane pohode. Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić

Si izkušen pohodnik. Ali imaš opravljene tudi pohodniške in alpinistične tečaje?
Sem vodnik na Hrvaškem. Pri nas so kategorije malo drugačne. Slovenska A in hrvaška A sta si podobni. Imam tudi B za zimske razmere. Imam izkušnje z visokimi hribi, imam dereze, cepin, sidrišče ... Vse to obvladam, tako da ni težave. 

Ali je bilo teh 407 vrhov lani tvoj rekord?
O tem nisem prepričan. Vsako leto naredim nekaj takega. Če je slabo leto ... V času epidemije covid-19 sem moral bežati v hribe. Ampak me na mojem koncu vsi poznajo in so me policisti pustili, ko so me ujeli brez dovoljenja. Vedeli so, kam grem in da grem sam, in so me pustili. Tisto leto sem osvojil okrog 300 vrhov. Sicer pa grem na od 400 do 500 vrhov. Ker to delam že celo življenje in tekmujem le sam s sabo, natančne številke za vsa leta na pamet ne vem. 

Planinec Gile pri planinski koči na Triglavskih jezerih. | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Planinec Gile pri planinski koči na Triglavskih jezerih. Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Na več vrhov se torej povzpneš tudi v enem dnevu, a to vseeno znese 150, 200 dni pohodniških dni na leto. Kako to usklajuješ s službo?
Ja, nekaj takega. Kakšen vikend ne grem, če grem recimo na kakšen koncert - zelo rad imam rock in metal -, dvakrat, trikrat na leto se zgodi, da ne grem čez vikend, pa grem potem med tednom, da nadoknadim. Imam srečo, da imam tako službo, da grem lahko tudi med tednom. Vodim spletne trgovine. Vseeno je, ali sem za računalnikom ali v hribih. Spletna stran dela sama, ne potrebuje moje pomoči. Razen če kdaj kdo kliče. Je pa vseeno, ali se javim s Storžiča ali iz Pogačnikovega doma, pomembno je, da sprejmem klic.

Ko te prijatelj Hrvat vpraša, kam v Slovenijo v gore, kaj mu predlagaš?
Najprej ga vprašam, kaj bi rad in koliko ima izkušenj, ali je resen pohodnik, amater ali alpinist. In koliko časa lahko hodi. Pogosto jih pošljem na greben Košute, ki je meni zelo všeč. Prideš na Kofce in greš potem po grebenu: lahko narediš dva vrhova ali štiri ali šest, potem pa se lahko vrneš na Dolge njive in nazaj do avtomobila po cesti. To ni tako zahtevna pot, razgledi pa so čudoviti. Rad jih pošiljam na Soriško planino, na Ratitovec, kjer tudi ni tako zahtevno. Če bi pa kdo rad kaj višjega, jih pa pošljem v Kamniške Alpe, ki so nam iz Delnic najbližje. Izkušenejše pošljem v Julijce. Slovenija je tako lepa, da težko rečeš, kje je lepše. Res je čudovita dežela, zelo jo imam rad.

V Savinjskih Alpah. | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić V Savinjskih Alpah. Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić

Belopeška jezera in Rifugio Zacchi
Sportal Koča Zacchi – pravljica za pohodnike, turne smučarje in sankače

Koliko sicer Hrvati hodijo v gore v Slovenijo?
Grejo. Od pomladi naprej pa do jeseni kar grejo. Vse več jih gre. HPD Matica Zagreb gre na primer iz Reke tja. Vsako društvo pri nas gre vsaj na en pohod na leto v Slovenijo. Ko sem bil na Krnskih jezerih in sem srečal tistega prijatelja iz Radovljice, se je pojavila skupina in so se vsi pogovarjali po hrvaško. Malo sem jih pustil in jih samo poslušal, nato pa sem jih šel pozdravit in so me prepoznali: "O, Gile, od kje pa ti?" In je bila Matica Zagreb na društvenem izletu. Naši pridejo in imajo zelo radi Slovenijo. Če je izlet društva, so dobro pripravljeni in imajo tudi vodnika. Vse več jih gre v Slovenijo.

Tomislav Majnarić Gile | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Najverjetneje pa Hrvati le niso tako obsedeni s hribi kot Slovenci in ti.
Pri nas tega res ni toliko. Včasih me prijatelji vprašajo, zakaj sem tako pogosto v časopisu in na televiziji, in jim rečem, da s tem jaz nimam nič. Moj edini cilj je, da čim več mladih prepričam in jih spodbudim, da bi razvili ljubezen do hribov, da niso cel dan na Instagramu, na Facebooku, na spletu, da dobijo občutek za naravo, za hribe, da se tam družijo, da prespijo nekje. Vse več je takih, ki so začeli hoditi zaradi mojega vpliva, in to mi je všeč. Gneča v hribih sicer tudi ni lepa, a je na Hrvaškem in v Sloveniji dovolj hribov za še nekaj novih pohodnikov.

So pa družbena omrežja enostaven način za promocijo pohodništva in gora. Tudi ti na tak način promoviraš hribe ali pa denimo dva mlada pohodnika, Daria in Mario, na profilu Hiking Croatia, ki tudi pogosto hodita v slovenske gore.
Se strinjam. Nihče to ne dela zaradi denarja, vsi to delajo iz ljubezni. In to mi je zelo všeč.

Slovenci pa malo slabše poznamo hrvaške gore, tja gremo redkeje. Katere tri bi nam ti predlagal?
Naj najprej povem to. Prej sem že povedal, da sem planinski vodnik in vodim tudi izlete planinskih društev. Včasih vodim izlete z ladjo. Imam prijatelja, ki ima ladjo za 28 oseb. In gremo od otoka do otoka: Hvar, Brač, Vis, Korčula ... In od vrha do vrha otokov. In ko pridem na vrh, pogledam v skrinjici v vpisni knjigi, kdo je bil, od kje je bil. In povsod je največ pohodnikov iz Slovenije. Grejo na morje, ja, prišli so zaradi morja, a imajo v krvi pohodništvo in gore in pridejo še na vrh otoka. In to mi je zelo všeč. Ker je to način življenja. To me vedno navduši. Katere hribe bi priporočil? Bom povedal par hribov okrog Delnic, ki niso tako daleč. Recimo Risnjak je zelo lep in obiskan hrib. 1.528 metrov. Bjelolasica, najvišji vrh v Gorskem Kotarju, 1.534 metrov. In pa Bijele in Samarske stijene. Tam je tudi naravni rezervat. Pri nas sta samo dva takšna. Samarske stijene in pa Rožanski in Hajdučki kukovi na Velebitu. Samo te dve območji sta še posebej zaščiteni.

Gile na Hrvaškem priporoča obisk Bijelih in Samarskih stijen. | Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Gile na Hrvaškem priporoča obisk Bijelih in Samarskih stijen. Foto: Osebni arhiv Tomislav Majnarić Ali je treba na kaj še posebej paziti v Gorskem Kotarju? Spomnim se, ko sem bil pred leti v Mrkopalju pri Jakovu Faku, da je nedaleč stran čez tekaško progo šel medved. Ali jih kaj srečate?
Ja, na tem koncu jih kar srečamo, okrog Mrkopalja, Bjelolasice, Bijelih in Samarskih stijen. Tam sem jih enkrat v enem dnevu srečal sedem. Ampak nisem bil peš, bil sem z avtom. Vem, kje se zbirajo. In sem šel prav z namenom, da jih malo poslikam. Treba je biti previden. Če imaš družbo, se pogovarjaš in se vsaka žival, ko sliši, umakne stran. Živali se umaknejo od človeka. Ni pa to vedno pravilo, lahko se zgodi, da je medvedka z mladiči. To je lahko zelo nevarno, nikoli ne veš, kdaj jo lahko srečaš. Bolje je torej iti s skupino, je varneje.

Kaj pa hrvaške planinske koče? Ni jih toliko kot pri nas. Katero je vredno obiskati?
Če sem popolnoma odkrit, je to pri nas v primerjavi s Slovenijo zelo slabo. V Sloveniji je vse, kot je treba, res odlično. Pri nas pa ni take kulture, koče niso, kot bi morale biti. Dobra je recimo koča Malačka nad Splitom, na grebenu Kozjak. Ta koča je super, je zelo obiskana. Leži na kakšnih 500 metrih višine in imaš Split in otoke kot na dlani. Vse se lepo vidi. Lahko prideš tudi z avtom. Lepa koča je na Učki. Z Učke je zelo čudovit razgled. Vidi se celoten Kvarner. 1.401 meter višine, res čudovit razgled. Koči se reče Poklon.

Tamar
Sportal Najlepši nezahtevni zimski pohodi v slovenskih gorah #video
Ne spreglejte