Gloria Kotnik dve leti po senzaciji na olimpijskih igrah: Bil je šok, vendar pozitiven šok

Nepozaben olimpijski dan, 8. 2. 2022. Foto: Anže Malovrh/STA Gloria Kotnik je izkušena tekmovalka v deskanju, a do senzacionalne predstave na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2022, kjer je povsem nepričakovano osvojila bronasto olimpijsko medaljo in navdušila s svojo zgodbo, je mnogi niso poznali.

Kako se 34-letna športnica spominja 8. februarja 2022, dne, ki ji je v marsičem spremenil življenje in odprl številna vrata? O tem, kako je, ko te javnost kar naenkrat opazi, smo se s Kotnikovo pogovarjali po prvem delu sezone, v kateri se je redno uvrščala v izločilne boje najboljših 16 iz kvalifikacij, le doma na Rogli, kjer jo je tudi letos spodbujala skupina zvestih navijačev, se ji ni izšlo po načrtih. Pogovarjali smo se o sporočilnosti njene olimpijske zgodbe, igranju tetrisa s številnimi vlogami in obveznostmi, o rekonstrukciji hrustanca v kolenu, ki bo počakala na konec kariere in razmišljanju o življenju po koncu športne poti.

"Še vedno sem zelo motivirana, želim si biti najboljša in za to tudi delam." Foto: Ana Kovač

Prvi, zelo zgoščen del sezone je za vami. Ali rezultati, taki ali drugačni, definirajo vaše psihično počutje? Vas slabi rezultati potrejo ali jih znate filtrirati in na situacijo pogledati objektivno?

Kljub temu da se me to danes dotakne bistveno manj kot včasih, se me še vseeno dotakne. Na tekme namreč ne hodim zato, da bi osvajala deseta ali 15. mesta, ampak sem še vedno zelo motivirana, želim si biti najboljša in za to tudi delam. Letošnja sezona ni za "cvek", ni pa niti za petico, če se izrazim po šolsko. Najboljša uvrstitev v tej sezoni je peto mesto v Bad Gasteinu, kar je sicer moja najboljša uvrstitev v slalomu, vseeno pa si želim več in me potre, če tega ne dosežem.

In če se vrnem na vprašanje - če mi uspe res dober rezultat, to seveda dobro vpliva na mojo samozavest, pomeni pozitivno motivacijo za nadaljevanje sezone in me napolni z energijo, medtem ko me nekoliko slabši rezultati tudi izpraznijo. Priznam pa, da se, odkar sem mama, s tem obremenjujem manj, kot sem se v preteklosti.

"Ko zagledam svojega sina, se vedno znova spomnim, da so vse težave rešljive in da so na koncu na svetu tudi pomembnejše stvari kot športni dosežki." Foto: Ana Kovač

Kako v primeru slabših rezultatov to prebrodite, predihate, da to ne traja v nedogled?

Ta mehanizem je kar moj otrok. Ko ga zagledam, se vedno znova spomnim, da so vse te težave rešljive in da so na koncu na svetu tudi pomembnejše stvari kot športni dosežki. Kar čustvena sem postala ob tem …

Zanimivo je, da mi je eden mojih res najbolj zvestih navijačev in podpornikov, človek, ki se udeleži vsake tekme, ki se je lahko, letos na Rogli dejal, da sem bila v preteklosti vedno, kadar mi na Rogli ni uspelo priti do dobrega rezultata, slabe volje in da je bil letos prav vesel, ker sem bila prvič, kljub temu da se mi ni uspelo uvrstiti v finalne boje, v cilju nasmejana in dobre volje.

Kako pa naj bo drugače, če je v cilju zame navijal moj otrok in ne želim frustracij ali slabe volje … Pa ne da to skrivam, ampak ob pogledu nanj resnično nisem bila več slabe volje. Okej, tekma se ni iztekla tako, kot bi si želela, je pa vseeno bil krasen dan.

"Ta dan je bil zame kot nekakšen vrtiljak čustev, dan, poln majhnih osebnih zmag." Foto: Anže Malovrh/STA

Približuje se pomembna obletnica - 8. februar, dan, ko ste leta 2022 na smučišču Secret Garden na Kitajskem osvojili bronasto olimpijsko medaljo. Kaj vam je najbolj živo ostalo v spominu?

Najbolj se spomnim - to zgodbo sem povedala že najmanj stokrat, pa sem še vedno izjemno čustvena ob tem – tega, da je bil cel dan izjemno pozitiven, čustven, to je bil dan, v katerem sem neizmerno uživala, in to se je preslikalo v moje vožnje in končni rezultat.

Ta dan je bil zame kot nekakšen vrtiljak čustev, dan, poln majhnih osebnih zmag. Že samo to, da sem se uspela uvrstiti v izločilne boje, je bilo nekaj velikega. Cel dan sem prejokala, tega ne ve veliko ljudi, enostavno sem po vsaki vožnji čustva spustila na plano in se potem odločno podala v naslednji krog tekmovanja. In ko je bil čas za naslednjo vožnjo, sem se odklopila in osredotočila samo na vožnjo. Res sem noro uživala. Če bi morala izpostaviti samo eno stvar tistega olimpijskega dne, bi bilo to, da sem res neverjetno uživala v deskanju.

Gloria Kotnik finally realises her Winter Olympic dream with bronze in the women's parallel giant slalom.

She can't hold back the tears anymore 👏🥉#Beijing2022 | #Snowboard pic.twitter.com/BgkFK5CDdW

— Eurosport (@eurosport) February 8, 2022

Verjetno ste si že velikokrat ogledali posnetke olimpijskih voženj. Kaj se vas je pri tem najbolj dotaknilo, kaj je najbolj izstopalo?

Moja samozavest. Ko zdaj gledam tiste vožnje, se to samozavest opazi. Zelo sem si zaupala, zdelo se mi je, kot da se dejansko igram, da me nobena napaka ne more presenetiti.

Iz česa je izvirala ta samozavest?

Mislim, da je šlo za skupek marsičesa. Bila sem neobremenjena in po dolgem času sem nekoliko pozabila na rezultatski pritisk, poleg tega sem na tem prizorišču trenirala, poznala sem sneg, imela sem pravo opremo, vse to se je sestavilo v celoto, in ko sem bila na progi, se je enostavno vklopil avtopilot. Več kot 20 let izkušenj, treningov, vzponov in padcev, vsega, kar se je nabiralo, mi je tisti dan enostavno uspelo vnovčiti. Najbolj smešno pa je to, da niti na tekmi nisem čutila nobene nervoze niti v boju za tretje mesto. Tisti dan se me pritisk enostavno ni dotaknil. Bila sem prepričana, pa ne v to, da lahko osvojim medaljo, ampak v to, da mi lahko uspe popolna vožnja, taka, kot si jo želim, in na koncu je bilo to dovolj za medaljo.

Marsikoga je najbolj ganil prizor, ko se pogovarjate s svojim sinom po telefonu …

Ja, poklicala sem ga prek FaceTima. Kaj naj rečem, lepo. Ne vem, kdo je bil takrat bolj v šoku.

Med pogovorom z družino. Foto: Guliverimage

Sin je bil takrat star eno leto. Koliko tega dogajanja mu je ostalo v spominu?

Tik pred mojim odhodom v Peking je dopolnil eno leto. Koliko se je zavedal tega, kar se je dogajalo, ne vem, zagotovo pa je čutil, da se dogaja nekaj res velikega. Tudi ko sem se vrnila, je govoril: "Dajmo, mami!" Tako da so ga tudi tega naučili (smeh, op. p.).

Zanimivo je bilo lani, ravno na obletnico osvojitve olimpijske medalje, ko sem na mizo postavila škatlico z olimpijsko medaljo in ko jo je odprl, je rekel: "O, to pa je mami dobila medaljo." S tem da mu z Željkom (življenjski sopotnik Kotnikove, op. a.) tudi z besedo nisva omenila medalje. Očitno si je zapomnil dogajanja okrog nje.

Po osvojeni medalji so se vam oglašali različni ljudje, ne samo s čestitko, ampak so z vami delili svoje najbolj osebne zgodbe. Na nek način je bila vaša medalja drugačna medalja. Se vam ljudje še vedno oglašajo?

Da. In moram povedati, da sem zelo hvaležna za vsa sporočila. Pred olimpijskimi igrami mi ni bilo lahko, prvič sva bila s sinom za več dni ločena. Vse do zadnjega sem kolebala, ali bi sploh šla na olimpijske igre ali ne. Mislim, da vsaka mama ve, kakšne skrbi so to in to razume.

Da se vrnem k sporočilom. Da, bilo jih je res veliko in izredno sem hvaležna zanje. Trudila sem se, da bi na vsa odgovorila, in žal mi je, če sem katerega izpustila. To namreč niso bila navadna sporočila, navadne čestitke, to so bile dejansko izpovedi, in ko ti nekdo zaupa svojo zgodbo, sem se čutila dolžno, da na taka sporočila odgovorim.

"Še vedno dobim kak komentar, predvsem v stilu spodbude, češ, ne se obremenjevati, če ne zmagaš na tekmi, zavedaj se, da si še vedno mama. In to je sporočilo, ki ga je lepo poslati v svet." Foto: Ana Kovač

Še vedno dobim kak komentar, predvsem v stilu spodbude, češ, ne se obremenjevati, če ne zmagaš na tekmi, zavedaj se, da si še vedno mama. In to je sporočilo, ki ga je lepo poslati v svet.

Tudi meni se zdi, da ne glede na to, kakšen poklic ženske opravljamo, moramo biti na to ponosne, ker to ni enostavno. Ob vsem, kar počnemo, smo poleg tega še dobre mame. Tudi sama moram včasih malo izpustiti svojo perfekcijo, saj so dnevi, ko želim biti preveč perfektna na vseh področjih. Mislim, da otroci čutijo, da dajemo vse zanje, in da je to najpomembnejše.

Velikokrat obiskujete tudi šole, vrtce. Kaj želite predati naprej? Kaj želite, da ljudje odnesejo iz vaše zgodbe?

Ob svoji zgodbi čutim veliko odgovornost, ker se mi zdi, da je to zgodba, ki jo je lepo prenesti na druge, in če s svojimi izkušnjami lahko komu pomagam, mi to ogromno pomeni. Moje sporočilo je, da če si nekaj res želimo, se za to izplača truditi, se boriti, predvsem pa vztrajati. Do uspeha namreč vodijo različne poti, ene so dolge, druge so kratke, verjamem pa v to, da je na koncu ves trud poplačan. Da je treba vztrajati in da se stvari vedno postavijo na svoje mesto.

Foto: Anže Malovrh/STA

Kaj ljudi običajno pri vaši zgodbi najbolj preseneti - to, da vam je uspelo na četrtih olimpijskih igrah, da ste vmes razmišljali tudi o koncu kariere, da ste se na igre uvrstili šele po tem, ko je ena od tekmovalk zaradi necepljenosti proti covid-19 igre izpustila?

Mislim, da vse skupaj, cela zgodba. Tisti, ki so me spremljali že med kariero, so vedeli marsikaj o ozadju, pa jih je morda to še toliko bolj navdušilo. Spet druge, ki so morda zame slišali šele po tem, ko sem osvojila medaljo, je morda najbolj navdušilo to, da sem medaljo osvojila kot mlada mama. Tudi sama sem na to dejstvo zelo ponosna.

Ste bili presenečeni nad tem, koliko ljudi vas je spoznalo šele po osvojeni olimpijski medalji?

Zato tudi podatek, da sem bila leta 2022 med Slovenci najbolj iskana ženska na Googlu. Verjetno so brskali, kdo sploh je ta Gloria Kotnik (smeh, op. p.).

"Če povem čisto iskreno, sem bolj kot neka miška, nimam preveč rada prevelike medijske pozornosti, sem pa sprejela, da je to del mojega posla. In tako kot vse ostalo se tudi te obveznosti trudim izpolnjevati kar se da profesionalno in z odgovornostjo." Foto: Ana Kovač

Kako je, ko si končno opažen?

Kaj pa vem. Če povem čisto iskreno, sem bolj kot neka miška, nimam preveč rada prevelike medijske pozornosti, sem pa sprejela, da je to del mojega posla. In tako kot vse ostalo se tudi te obveznosti trudim izpolnjevati kar se da profesionalno in z odgovornostjo.

Da, zame je bilo to nenadno zanimanje zame kar precejšen šok, saj prej razen občasnih intervjujev tega nisem bila vajena. Potem pa sem se kar naenkrat znašla v središču pozornosti. Da, bil je šok, vendar pozitiven šok. Ker je šlo za pozitivno in lepo zgodbo. Toliko je bilo pozitivne energije, občudovanja, toliko lepih besed, da so bila to prijetna opravila.

Kaj je najbolj spremenila olimpijska medalja? Katera vrata je odprla?

Zagotovo marsikaj. Glede moje športne kariere to, da imam zdaj precej boljše pogoje kot prej. Tudi moji sponzorji in partnerji so moj uspeh prepoznali, odprla so se vrata za nova sodelovanja. Vabijo me na razne team-buildinge in dogodke, kjer želijo, da pripovedujem o svoji zgodbi. Skratka, lepe stvari. Slovenija je majhna država in zdi se mi, da olimpijska medalja vseeno nekaj pomeni in pride še toliko bolj do izraza.

Kotnikova je na prireditvi Športnik leta 2022 prejela priznanje OKS. Foto: Grega Valančič/Sportida

Če bi me kot otroka vprašali, kaj si želim, sem si že takrat želela nastopiti na olimpijskih igrah in osvojiti olimpijsko medaljo. Že kot otrok sem rada spremljala olimpijske igre in zame je bil to vedno izjemno velik dogodek. Morda je ravno veličina olimpijskih iger naredila svoje, da je to tisto, kar tako veliko spremeni.

Kje hranite maskoto iz Pekinga in olimpijsko medaljo? Maskota je verjetno sinova igračka, kaj pa medalja?

Res je, maskota je na voljo za igranje, medalja pa ne. Nisem posebej občutljiva, ampak medalja je težka in prvič, ko je je sin imel v roki, mu je padla na tla. Tako da jo raje držim na varni razdalji. Je pa medalja nekaj, kar vedno rada pokažem, še posebej če gostujem na kakšni šoli ali v vrtcu, tam je to res lep dogodek. Vsi se radi fotografirajo z njo, tako da nisem sebična (smeh, op. p.).

Foto: Anže Malovrh/STA

Na novinarski konferenci pred tekmo na Rogli ste pri omenjanju žongliranja skozi vsakodnevne obveznosti omenili besedo tetris. Kolikokrat dnevno se vam urnik postavi na glavo, kako pogosto "igrate tetris"? Ali se vam zdi, da dobro krmarite skozi obveznosti? 

Najprej bom rekla, da ne znam dobro žonglirati skozi vse obveznosti, da mi to kar povzroča težave, še posebej ker se trudim vsem ustreči in je na koncu vsega preveč. Včasih sem povsem izgubljena in ne vem, kje naj začnem. Da, dejansko igram tetris, da vse obveznosti in vse vloge, ki jih imam, spravim v primeren okvir. Brez partnerja in moje družine tega ne bi zmogla. Tako kot ne bi zmogla brez mojih trenerjev, ki razumejo mojo situacijo in so se pripravljeni prilagajati. Hvaležna sem, da imam toliko podpore in da so se mi vsi pripravljeni prilagajati. Moj uspeh je ekipno delo.

Januarja lani ste si na tekmi v Scuolu v Švici poškodovali koleno. Kakšen je zdaj status te poškodbe? Lani ste dejali, da bi morali na operacijo, a ste se odločili, da s posegom počakate.

Dejansko je situacija v redu, trkam na les, morda se mi pozna, ko sem utrujena, a večjih težav nimam. Lani smo opravili čiščenje  kolena, pri čemer so mi odstranili odkrušen delec, glede rekonstrukcije hrustanca pa smo se odločili, da je v tem trenutku ne bomo izvedli. Okrevanje enostavno traja predolgo, morda se bom za to odločila po koncu kariere.

Foto: Grega Valančič

Trenutno imate deskarji paralelnih disciplin nekaj premora, ki je po izjemno zasedenem januarju verjetno zelo dobrodošel. Kaj počnete v teh dneh?

Ta teden sem si vzela več prostega časa, da se poberem po bolezni konec decembra, ta mi je vzela kar nekaj moči, a sem izpustila samo eno tekmo in potem sezono nadaljevala. V januarju je bil tako oster tempo, da se nisem uspela spočiti in regenerirati. Hodim v fitnes, počasi se vračam na sneg. Pred nami je še kar nekaj tekem.

Sezona se 24. februarja nadaljuje na Poljskem, kjer bosta na sporedu dva paralelna veleslaloma, nato nas v marcu čakata še dve prizorišči, dva posamična slaloma in dva ekipna slaloma. Na ekipni tekmi še nimamo stopničk, tako da je to še en cilj, ki ga v slovenski ekipi želimo doseči.

Foto: Grega Valančič

Omenili ste utrujenost. Kako veste, kdaj gre za klasično utrujenost ali za utrujenost, ki vodi v izgorelost, s katero ste se že dvakrat srečali? Se lahko pri tem zanesete na instinkt?

Sama sicer pravim, da znam reči ne, a na koncu še vedno težko rečem ne. Trudim se, delam na tem, tudi če to počnem z majhnimi koraki. Znam se malo zaustaviti, a lahko bi se znala še bolj.

V športu je zelo tanka meja med utrujenostjo od treninga in tekmovanj in hudo utrujenostjo, ki lahko vodi v še kaj drugega. Športniki smo naravnani tako, da sledimo načrtu treningov, tudi če je to zelo težko. Enostavno imamo v sebi to, da moramo. Bilo bi lepo, če bi bili kdaj prijaznejši do sebe in bi si na primer rekli, da bo morda danes koristnejše, če naredimo sproščanje, raztezne in dihalne vaje, namesto da spet silimo nekam, kamor je bil prvoten plan.

"S pretiravanjem telesu narediš več škode kot koristi." Foto: Ana Kovač

Ampak kako veste, kdaj je mera polna? Po intuiciji ali krvnem testu na primer?

Letos, ko sem se res slabo počutila, sem opravila krvni test, da bi preverila, ali moja intuicija drži. In ja, imela je prav. Sama raje preverim, kaj se dogaja, da naredim dvojno kljukico. K sreči živimo v času, ko imamo možnost hitro dobiti rezultate, preveriti, kaj manjka, če je vse okej. Zagotovo pa ni lahko najti prave meje. Še posebej zdaj, ko sem v zrelejših letih v športu, ko je treba precej več pozornosti nameniti regeneraciji in pametnemu doziranju treningov, ko se je treba tega zavedati. S pretiravanjem telesu narediš več škode kot koristi.

Sami ste izpostavili zrela športna leta. Koliko ste z mislimi že pri iskanju poti v drugi karieri?

O tem še ne razmišljam, z mislimi sem zgolj v sedanjem trenutku in bližnji prihodnosti, po drugi strani pa imam že toliko izkušenj, toliko stvari sem poleg športa že počela, nič mi ni težko, zelo rada imam različne izzive in dovolj energije imam, da ne dvomim, da bom tudi po koncu športne kariere našla nekaj, kar me bo veselilo in zapolnilo tudi po koncu moje športne poti.

Preberite še:

Sportal Maribor je bil njegova zadnja priložnost, danes je njegov dom #video

Sportal Hrvat, ki osvaja slovenske gore in lepo govori slovensko

Sportal Ni si želela končati na takšen način #video

Sportal Sramežljivi selektor brez dlake na jeziku

Sportal Slovenska tekmeca na Dakarju: "Tukaj smo vsi eno in sodelujemo. Želel bi si, da nas je še več."

Sportal Ljubljansko poglavje Finca, ki je sprejel negotovost svojega poklica