NK Maribor
Druga kariera
Nedelja, 21. 1. 2024, 19.00
3 mesece
Druga kariera (344.): Marcos Tavares
Maribor je bil njegova zadnja priložnost, danes je njegov dom #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,83
V rubriki Druga kariera gostimo ikono NK Maribor in ljubljenca nogometne javnosti Marcosa Tavaresa. Kaj počne po koncu športne kariere in kaj bi danes storil drugače?
"Vedno sem želel nekaj več od življenja. Vedel sem, da je nogomet samo instrument, da lahko pokažem ljubezen in veselje drugim ljudem, navijačem, družinam, ki obiskujejo nogometne tekme. V svoji biografiji sem želel pokazati tudi na svoje napake, in to zato, da jih mladi ne bi ponavljali. To sem si želel za svoje otroke in vse v Sloveniji. Čutim, da je moja dolžnost, da povem, kaj vse se je v mojem življenju zgodilo pred prihodom v Maribor," v obsežnem pogovoru za Sportal pripoveduje Marcos Tavares, nogometna ikona, Brazilec s slovenskim potnim listom, ki je v Mariboru uresničil sanje, ki jih je sanjal kot otrok. Kaj Tavares počne danes, kaj najbolj obžaluje in kaj si želi ob 40. rojstnem dnevu? Odgovor vas bo bržkone presenetil.
VIDEO: Tavares o učenju slovenskega jezika in najbolj zapleteni slovenski besedi:
Marcosa Tavaresa verjetno ni treba podrobneje predstavljati. Strelski rekorder v slovenskem državnem prvenstvu in ikona Nogometnega kluba Maribor, predvsem pa – in to mu največ pomeni – dober človek. Ob prihajajoči obletnici podpisa prve pogodbe za Maribor (29. 1. 2008) smo se z večno nasmejanim Brazilcem s slovenskim potnim listom pogovarjali o njegovi drugi karieri ter se sprehodili po pestri in pogosto vrtoglavi in s trni posuti življenjski poti, ki jo je s pomočjo pisateljice Janje Vidmar ter glasbenika in filozofa Boštjana Narata strnil v biografijo z naslovom Legenda.
Tavares svoje življenje deli na poglavje pred Mariborom, ki mu ni v največji ponos, a je dokaz, da je tudi on krvav pod kožo, in na poglavje življenja v Mariboru, kjer je postal človek, kakršen si je od nekdaj želel biti. Pogovarjali smo se tudi o slovenskih posebnostih in odlikovanju predsednice ter ga vprašali, kaj si želi za 40. rojstni dan, ki ga bo praznoval 30. marca letos.
Marcos Tavares med pogovorom za Sportal
Maja 2022 ste odigrali svojo zadnjo nogometno tekmo, a še vedno ostajate vpeti v dobro znano okolje Nogometnega kluba Maribor. Je bil ravno zato prehod v drugo kariero manj travmatičen?
Zagotovo je šlo za veliko spremembo v mojem življenju. Kot bi izgubil del telesa. Nogomet sem igral 30 let in ko kar naenkrat prenehaš igrati, ni preprosto. K sreči sem se na ta trenutek dobro pripravil. Že pri 30 letih sem se zavedal, da moram počasi začeti razmišljati o tem, kaj bom počel po koncu športne kariere.
Po internetu sem brskal za informacijami, kaj vse nogometaš lahko počne po karieri (smeh, op. p.) in s čim vse se danes ukvarjajo nekdanji nogometaši. Večina jih je trenerjev, športnih direktorjev ali menedžerjev. Ko so me v moji zadnji sezoni v klubu vprašali, kaj bi rad počel po koncu kariere, sem takoj rekel, da bi rad postal športni direktor. Ker je to mesto že bilo zasedeno, so mi v klubu ponudili, da prevzamem vlogo pomočnika športnega direktorja, kar sem tudi z veseljem sprejel.
Veliko se učim, obiskujem tečaj … Žena si želi, da bi nekoč bil trener, tako da sem že pridobil trenerski licenci C in B, manjka mi samo še licenca A. Zavedam se, da je vloga trenerja nekaj povsem drugega kot vloga nogometaša, da takrat razmišljaš bolj o sebi in ekipi, medtem ko mora trener skrbeti za vse. Licenco za trenerja sem pridobil zato, ker sem hotel razumeti, na kakšen način trener razmišlja, kaj razmišlja. Licenca mi veliko pomeni, ker nikoli ne veš, kaj se zgodi. Če bi me pri NK Maribor nekega dne vprašali, ali bi prevzel trenersko vlogo, bom na to pripravljen.
S Tavaresom smo se še pred pogovorom odpravili na Kalvarijo, priljubljen hrib nad Mariborom, ki ponuja čudovit pogled na stadion Ljudski vrt, ki je že vse od leta 2008 njegov drugi dom.
Bližamo se obletnici, ki vam je povsem spremenila življenje. 29. januarja 2008 ste podpisali svojo prvo pogodbo z NK Maribor, dan prej pa ste se prvič predstavili v njihovem dresu. Se še spomnite tega dne? V biografiji ste zapisali, da ste se, ko vas je Zlatko Zahovič z mercedesom pobral na letališču v Gradcu, počutili kot v gangsterskem filmu.
Da, živo se spomnim tega dne. Zlatko je imel takrat dolge lase in na letališče me je prišel iskat s svojim marcedesom. Takrat mi je ogromno pomenilo, da sva lahko govorila portugalsko. Zlatko jezik govori popolno, brez napak, kapo dol. Angleško takrat skoraj nisem znal, razen šteti do deset, zato je bilo to takrat zame zelo pomembno. Zlatko Zahović je bil zame kot oče, mentor, človek, ki me je sprejel, ko sem bil na dnu.
VIDEO: Tavares o slovenski posebnosti: nošenju copat, slovenski hrani ...
Ko ste prvič prišli v Slovenijo, niste bili v najboljšem obdobju življenja. S čim ste prepričali Zahovića?
Res je, ko sem prišel v Maribor, sem bil v fazi življenja, ko nisem več imel veliko upanja. Imel sem težave v ekipi na Cipru (Apoel, op. a.), kjer sem igral, in vedel sem, da je Maribor moja zadnja priložnost. Želel sem si vsaj še enkrat poskusiti uspeti v nogometu, preden bi se dokončno vrnil v Brazilijo.
V mlajših selekcijah sem igral za brazilsko reprezentanco, igral sem z najboljšimi nogometaši na svetu, od Ronaldinha, Danija Alveza, Diega, na Cipru pa skoraj nisem dobil priložnosti za igro, mislil sem, da je z mano nekaj narobe.
Vem, da takrat, ko sem odigral svojo prvo tekmo za Maribor, šlo je za prijateljsko tekmo z ekipo Šibenika, nisem bil v dobri formi, imel sem preveč kilogramov, ampak Zlatko Zahović je kljub temu videl mojo nadarjenost. Rekel je: "Ni problema, podpisali bomo pogodbo, samo shujšati moraš!" (smeh, op. p.). No, potem sem shujšal za sedem, osem kilogramov …
Zlatko Zahović je v Tavaresu takoj prepoznal talent in željo. Tavares je najboljši strelec v zgodovini slovenskih klubskih tekmovanj pod okriljem Nogometne zveze Slovenije. Dosegel je 159 golov in je hkrati z 31 goli tudi najboljši slovenski strelec v zgodovini evropskih klubskih tekmovanj. Z Mariborom je petkrat osvojil naslov državnih prvakov, trikrat pokal Slovenije in dvakrat slovenski superpokal. Dvakrat je klub popeljal v ligo prvakov in trikrat v evropsko ligo. Nogometno kariero je končal maja 2022. NK Maribor se je svojemu dolgoletnemu kapetanu poklonil z upokojitvijo dresa z njegovo številko devet in poimenovanjem zahodne oziroma glavne tribune na stadionu Ljudski vrt. Za izjemne dosežke v nogometu in promocijo mesta Maribor v svetu je prejel tudi mestni pečat Mestne občine Maribor.
Maribor je danes vaš dom, ste pred 16 leti sploh vedeli, kam odhajate?
Nekaj mi je o Sloveniji in Mariboru povedal Nilton Cardosa Fernandes (nogometaš z Zelenortskih otokov, op. a.), ki je pred tem nosil dres Kopra, jeseni 2007 pa je tudi on igral na Cipru. Poznal sem torej njega in njegovo družino, družili smo se in skupaj prebirali Biblijo. No, medtem se je on preselil v Slovenijo in mi predlagal, naj pridem še jaz.
Seveda do takrat še nikoli nisem slišal za Slovenijo, zato sva jo z ženo najprej poiskala na internetu. Ne boste verjeli, ampak takoj ob prvem pogledu na Maribor me je ta močno spominjal na življenje v Braziliji. Tudi tukaj je vse zeleno, gorato, imamo Pohorje, Kalvarijo in Dravo, torej nekaj povsem drugega kot na Cipru, kjer smo živeli pred tem. Takoj sem rekel, da tukaj želim živeti. Žal pa na začetku ni šlo tako, kot sem si zamislil …
"Takoj sem rekel, da si tukaj želim živeti. Žal pa na začetku ni šlo tako, kot sem si zamislil …"
Prvih sedem tekem se niste niti enkrat vpisali med strelce …
Res je, skoraj tri mesece nisem zadel gola. Ne vem, zakaj, ampak takrat preprosto nisem imel prave samozavesti in upanja. Težko je bilo, nisem razumel jezika ... Na treningu sem vedno dal vse od sebe, ampak rezultata pa od nikoder. V Sloveniji sem se vsega moral naučiti na novo. Trener na Cipru nam je govoril eno, trener v Mariboru nekaj povsem drugega. Moral sem spremeniti svoj način razmišljanja.
Spomnim se, da sem se vsak dan ob 6. uri zjutraj odpravil na Kalvarijo in se pogovarjal z Bogom. To so bili resni pogovori. Spraševal sem, kaj sploh je moj namen, zakaj sem prišel v Slovenijo, zakaj sploh igram nogomet, zakaj sem zdaj, ko končno sledim Bibliji, tako neuspešen, medtem ko sem bil v mladosti, ko tega nisem počel, precej uspešen.
No, potem pa je napočil dan, ko se je vse spremenilo. Ko sem Bogu predal svojo kariero in mu rekel, naj z njo počne, kar želi. Ker jaz sem se potrudil, naredil sem vse, pa mi nič ni uspelo. In od takrat naprej … to se je zgodilo na torek, v soboto pa sem zabil svoj prvi gol za Maribor (26. aprila 2008 na tekmi med Mariborom in Koprom, ki se je končala s 3:3, op. a.). Zlatko je že pred tekmo prišel do mene in mi povedal, da bom igral in da mi bodo pogodbo podaljšali za leto dni. Tistega dne sem zabil svoj prvi gol … in potem je šlo vse samo še navzgor. Ko sem se naučil krotiti svoj ego in svoj ponos, sem čutil, vedel, da bom ostal v Sloveniji, ker Bog tako hoče.
"Ko sem se naučil krotiti svoj ego in svoj ponos, sem čutil, vedel, da bom ostal v Sloveniji, ker Bog tako hoče."
Na Cipru ste zaslužili 15 tisoč evrov na mesec, v Mariboru pa vsaj po prvi pogodbi 1.600 evrov neto mesečno. Ogromen preskok. Očitno ste res močno verjeli v to, da boste v Mariboru spisali uspešno poglavje.
Res je, ampak meni je bilo pomembno samo, da igram. 15 tisoč evrov plače na mesec mi ne pomeni nič, če ne dobim priložnosti za igro.
Pa še nekaj bi rad povedal o Zahoviću … vedno, kadar mi ni šlo, me je poklical na pogovor, me vprašal, kaj me muči, kaj potrebujem. Ko sem ga ob koncu kariere in ob njegovem slovesu od Maribora vprašal, zakaj je za kapetana izbral ravno mene, tujca, je rekel, da zato, ker sem bil edini, ki je znal zdržati pritisk na igrišču in zunaj njega, to pa tudi zato, ker sem imel v življenju veliko težkih preizkušenj.
Bili ste tudi vezni člen med ekipo, navijači in vodstvom kluba.
Da, imam neko brazilsko karizmo, drugačen pristop in na tak način sem se pogovarjal tudi s šefi in navijači. Z njimi sem vedno imel odličen odnos, prav tako tudi z vodstvom kluba. Tudi kadar smo imeli težke sestanke, nisem nikoli odgovarjal nazaj, vedno sem poskušal biti tisti, ki umirja razmere.
Na pomembnost navijačev vas je že v mladosti opozarjal vaš prijatelj iz otroštva, brazilski nogometni mojster in zabavljač Ronaldinho … Menda se je na praznovanju vašega 17. rojstnega dne prav zaradi njegove prisotnosti trlo ljudi, tudi nepoznanih. In ko ste predlagali, da se umaknete v hišo, da boste imeli mir, je Ronaldinho dejal, da se ne bo umikal, da se bo z vsakim, ki si to želi, fotografiral in dal avtogram, češ da si ljudje to zaslužijo.
Res je, Ronaldinha sem spoznal pri 13 letih, ko sem začel igrati za isti klub kot on (Gremio). Na neki način je bil moj mentor, veliko me je naučil tako glede igre kot dogajanja ob igrišču. Vedno je imel rad ljudi, zavedal se je pomembnosti navijačev, ki nas podpirajo, ki navijajo za nas, vedno je poudarjal, da igra za ljudi. In to sem prevzel tudi jaz.
Še danes ustrežem vsakemu navijaču, ki me ustavi, se želi fotografirati … Za vsakega najdem čas, na ta način želim ljubezen, ki sem jo dobil kot nogometaš, vračati ljudem. In da, tisti rojstni dan … kar naenkrat se je pred našo hišo znašlo sto ljudi, ki jih še nikoli v življenju nisem videl. No, Ronaldinho se je smejal, fotografiral z njimi …
Tavares in Ronaldinho sta bila v mladosti dobra prijatelja.
Kako to, da vas je vzel pod svoje okrilje kot mlajšega brata? Ronaldinho je štiri leta starejši od vas.
Kaj pa vem, že takrat sem bil vesel, vedno nasmejan in mogoče je čutil, da sva si podobna.
Predstavil naju je moj bratranec, ki je bil njegov soigralec pri Gremiu. Takrat sem bil star 13, 14 let. Bratranec me je peljal k njemu v stanovanje, tam pa prava "fešta" … (smeh, op. p.). Ronaldinho je nekaj res posebnega, izredno srčen človek. Nogometa ni igral zaradi denarja, ampak zato, ker ga je preprosto rad igral. Na igrišču je bil v svojem svetu, razmišljal je samo o trikih, o "fintah", o golih … Tako kot jaz.
Posojal vam je tudi svoje kopačke, ko niste imeli denarja, da bi si jih kupili.
Da, vse mi je posodil, in ko sem pri 14 letih začel igrati za brazilsko reprezentanco, je bil zelo vesel zame, takoj mi je čestital. Včasih sem že od njega izvedel, da bom vpoklican v reprezentanco, še preden se je to sploh zgodilo.
Kdaj sta bila nazadnje v stiku?
Pred nekaj meseci sva govorila po telefonu.
Ste ga povabili v Maribor?
Poskušam nekaj v zvezi s tem. Njegov brat (Roberto de Assis Moreira, op. p.) je bil v času, ko sem igral na Cipru, moj menedžer. Sicer pa sva se skupaj ogromno prezabavala, veliko smo hodili po zabavah, diskotekah, uživali v nočnem življenju.
Takrat sem živel pod stadionom kluba, ne doma in težko me je bilo obvladati. Starši so bili seveda zaskrbljeni. Očeta so večkrat poklicali iz kluba in mu povedali, da počnem neumnosti. Dogovor je bil, da smo najpozneje do 23. ure doma oz. v domu pod tribunami stadiona, kjer smo takrat mladi nogometaši živeli, ampak meni je to le redko uspelo.
Ko je Ronaldinho (leta 2001) odšel v Francijo, v Paris Saint-Germain, me je povabil, naj grem z njim, češ da mi lahko uredi še boljši klub. Očeta sem takrat vprašal za dovoljenje, imel sem 17, 18 let, pa mi ni dovolil. Zavedal se je, da bom tako daleč stran, ko me ne bo več imel pod nadzorom, preveč zabredel.
"Starši so bili seveda zaskrbljeni. Očeta so večkrat poklicali iz kluba in mu povedali, da počnem neumnosti."
Večkrat ste dejali, da je polovica vaših prijateljev iz otroštva pokojnih ali v zaporu.
To drži. Starša sta mene in dva brata dobro vzgojila, hvala bogu, principe in vrednote smo imeli prave, seveda pa ni bilo lahko. Oče je delal vse dneve, mama je bila učiteljica, otroci pa smo bili večino časa prepuščeni sami sebi.
Kot otrok sem počel marsikaj. Ker sem bil kar naprej lačen, doma pa nismo imeli denarja, sem tudi kradel po trgovinah. Za veliko noč sem kradel čokoladna jajca, sadje, torej hrano, ki je doma nismo imeli.
Prav zato sem začel igrati nogomet, da se ne bom cele dneve potikal po ulicah, kjer se je dogajalo vse mogoče, od streljanja do preprodaje drog. Ker je bil tudi moj oče nogometaš, je vedel, da če želim biti uspešen kot nogometaš, ne smem popivati, se drogirati …
Že sami ste omenili alkohol, diskoteke, o vsem tem v svoji knjigi govorite zelo odprto in iskreno. Ste si že pred začetkom pisanja zadali, da v knjigi razkrijete tudi manj bleščeče plati svojega življenja?
Želel sem pokazati, da nam ne glede na to, od kod smo prišli in kaj vse smo morali v življenju pretrpeti, lahko uspe, če verjamemo in trdo delamo. To je moje sporočilo Slovencem.
Sam sem vedno želel nekaj več od življenja. Vedel sem, da je nogomet samo instrument, da lahko pokažem ljubezen in veselje drugim ljudem, navijačem, družinam, ki obiskujejo nogometne tekme. V knjigi sem želel pokazati tudi na svoje napake, in to zato, da jih mladi ne bi ponavljali. To sem si želel za svoje otroke in vse v Sloveniji. Čutim, da je to moja dolžnost, da povem, kaj vse se je v mojem življenju zgodilo pred prihodom v Maribor.
"V knjigi sem želel pokazati tudi na svoje napake, in to zato, da jih mladi ne bi ponavljali. To sem si želel za svoje otroke in vse v Sloveniji."
Kje ste si kot otrok želeli igrati? Kaj so bile vaše sanje?
Ko sem imel 15 let, sem dobil ponudbo Reala in Ajaxa, a sem se takrat odločil, da ostanem v Braziliji, kjer sem prav tako dobro zaslužil in igral na visoki ravni. Sanjal sem o tem, da bi igral v Barceloni ali Real Madridu.
Danes vem, da nisem naredil dovolj, da bi igral na najvišji ravni, po drugi strani pa če bi, zagotovo ne bi imel družine, takšne krasne žene in petih otrok, kot jim imam zdaj. Družina mi pomeni precej več kot to, da bi igral v Real Madridu.
Že pri 13 letih, ko ste postali član kluba Gremio, ste začeli služiti denar in se skušali osamosvojiti, delati stvari po svoje. Kot vsak najstnik. Kdo bi vas takrat lahko usmerjal, da vas ne bi zaneslo, koga bi sploh poslušali? Starši so to zagotovo poskušali.
Da, starši so me skušali usmerjati, vendar jih nisem poslušal. Trinajstletni otrok ne ve, kaj je dobro in kaj slabo, kaj so dobre in kaj slabe odločitve. V klubu smo imeli psihologa, svetovalce, ki so nam pomagali, s katerimi smo se veliko pogovarjali o tem, kaj si želimo od življenja, vendar pa me je obkrožalo tudi veliko ljudi, ki so me speljali na drugačna pota.
Tudi Ronaldinho se je takrat veliko pogovarjal z mano, vedno je poudarjal, da moramo na igrišču in na treningu ostati profesionalni. Če si toliko moža, da greš žurat, potem moraš biti tudi toliko moža, da treniraš in igraš nogomet.
To so bile zame pomembne besede, vendar tako mlad nisem imel dovolj čustvene inteligence, da bi vse to, kar sem doživel kot otrok, ko smo spali na tleh in bili kar naprej lačni, znal uporabiti v svoj prid.
"Starši so me skušali usmerjati, vendar jih nisem poslušal. Trinajstletni otrok ne ve, kaj je dobro in kaj slabo, kaj so dobre in kaj slabe odločitve."
Tako pa sem takoj, ko sem imel svojo plačo, Ronaldinha za najboljšega prijatelja, ko smo z brazilsko reprezentanco do 17 let postali mladinski prvaki Južne Amerike in za to dobili dobre denarne nagrade, divjali naokrog z avti znamke BMW, dobesedno ponorel.
Mislil sem, da sem najboljši, starši me niso več mogli nadzirati, za vsako stvar smo se sprli. Preprosto nisem znal ohranjati pravega ravnovesja. To je bil moj problem in moja največja napaka.
In potem ko sem igral v članski ekipi Gremia (sezona 2003, op. p.), nisem bil dovolj potrpežljiv, nisem bil zadovoljen, če me je trener kdaj pustil na klopi. Že z 18 leti sem želel igrati v tujini, prepričan sem bil, da v klubu nimajo pojma, ker jaz sem najboljši in tako naprej. Nisem bil pripravljen na čakanje in potem sem leta 2004 odšel igrat v Malezijo (Kedaf FA, op. p.), kjer nogomet na žalost nikogar ne zanima.
Dobra plat te odločitve je bila le ta, da sem tam dobro zaslužil in da je bila žena vesela, ker smo se umaknili od veseljačenja in zabav v Braziliji in sem večino časa preživljal doma. Skratka, za osebno življenje je bila selitev v Malezijo dobra poteza, za nogometno kariero pa ne najboljša.
"Za osebno življenje je bila selitev v Malezijo dobra poteza, za nogometno kariero pa ne najboljša."
Žena Leticia je pri preobratu v vašem življenju gotovo odigrala izjemno pomembno vlogo. V knjigi jo opisujete kot skrbnico, zaščitnico, mentalnega menedžerja, ki v ozadju bdi nad vsem. Že vajino srečanje na praznovanju vašega 18. rojstnega dne je bilo zanimivo.
V mladosti sem se res veliko zabaval in dekleta na teh zabavah so bila za ... (smeh, op. p.) Saj se razumemo, kaj mislim, ne? In potem, ko sem priredil zabavo za svoj 18. rojstni dan, res veliko zabavo, se je je udeležila tudi Leticia. Takrat sem jo prvič videl. Leticia ni bila ena tistih žensk, ki so preganjale nogometaše.
Skratka, ko sem jo prvič videl, sem vedel, da je to to. Da bo to moja žena in mama mojih otrok. Ves večer sem samo sedel in jo gledal. Najprej sem bil precej neuspešen, zdel sem se ji premlad, med nama je osem let razlike, takrat je že imela hčerko Natalio.
Prosil sem jo za telefonsko številko, pa mi je ni želela dati, je pa povedala, da jo ima moja sestrična, tako da sem se moral malo potruditi. Seveda sem se in od takrat naprej sem jo klical vsak dan, po desetkrat na dan in šele po treh, štirih mesecih je pristala na zmenek.
Takoj sem ji povedal, da bi rad, da živiva skupaj in da imava otroka, ker je moja velika želja ta, da bi nekoč nogomet igral s svojim otrokom. Seveda je želela, da se najprej poročiva in nato vse preostalo.
Družina Marcosa Tavaresa na njegovi poslovilni tekmi 14. maja 2022.
Leticia mi je pokazala drugačen način življenja, študirala je, imela je svoje stanovanje, svoj avto, hčerko … Poročila sva se po rojstvu najinega prvega sina (Marcosa, op. p.), civilno v Braziliji in cerkveno v Mariboru.
Pravite, da je vaša sveta trojica družina, vera in nogomet. Ste tudi pastor mednarodne krščanske cerkve Jezus je pot, kar je bil dolga leta tudi slogan, ki ste ga nosili na majici pod dresom, po prepovedi osebnih sporočil na oblačilih po načelih Fife pa na kopačkah. Kako pomembno vlogo je pri tem odigral Paulo Roberto Da Silvo? Pišete, da vam je prav zaradi njega uspelo narediti pomemben premik v življenju.
Paulo Roberto Da Silva je bil nogometaš, skupaj sva igrala v Maleziji in on je bil tisti, ki me je učil Biblijo. Vsak dan smo imeli biblijski študij, govoril je o Bogu, Jezusu … Takrat sem Jezusa dokončno sprejel v svoje življenje, od takrat naprej poskušam vsak dan, in to ni vedno lahko, živeti po načelih Biblije.
Menda ne preklinjate?
Res je, nikoli nisem.
Če se danes ozrete na prehojeno pot, bi karkoli naredili drugače?
Veliko stvari. Bolj bi poslušal svoje starše, morda bi zato v življenju manj trpel. Tudi do žene sem se grdo obnašal in govoril stvari, ki niso bile prijetne, veliko stvari sem naredil, ki so bile, ko se zdaj ozrem nazaj, katastrofalne. Najbolj pa obžalujem to, da sem užalil svoje starše in svojo ženo.
Seveda obžalujem tudi to, da nikoli nisem igral za člansko reprezentanco Brazilije in da zaradi pravil Fife nikoli nisem mogel zaigrati za reprezentanco Slovenije. To mi še danes leži na duši.
Sam vedno pravim, da svoje življenje delim na poglavje pred Mariborom in po prihodu v Maribor. Ko sem bil star devet let in sem sanjal o tem, da bom pomemben nogometaš, no, to sem dosegel v Mariboru. Ogromno mi pomeni to, da sem vse, kar sem sanjal, dosegel. Bog me je pripeljal v Slovenijo in uresničil moje sanje. Tudi te, da bom nekoč igral skupaj s svojim sinom (to se je zgodilo na Tavaresovi poslovilni tekmi 14. maja 2022, op. p.). Maribor in Slovenija sta mi ogromno dala, zato to na neki način želim vrniti nazaj.
Eden od načinov vračanja skupnosti je tudi vaša nogometna šola, DNK Akademija Marcosa Tavaresa. Kakšni so tukaj vaši načrti?
Mladim slovenskim nogometašem želim približati brazilsko miselnost glede igranja nogometa. Zame je najboljša kombinacija v nogometu evropska delavnost in disciplina ter brazilska tehnika, igrivost, prilagajanje trenutnemu dogajanju na igrišču, igranje na instinkt. Če bodo to združili, bodo boljši nogometaši in to je moj cilj. V Sloveniji želim pustiti ne samo pokale, ampak tudi dediščino.
Konec lanskega leta ste prejeli posebno odlikovanje iz rok predsednice Nataše Pirc Musar. Tudi to ni majhna stvar.
To je največja stvar. Zame je bilo zelo zanimivo, ker po karieri vedno pridejo vprašanja, kaj bom počel po karieri, no, meni je bilo najpomembnejše to, da ostanem dober človek. Ko sem slišal, da bom prejel odlikovanje, sem bil tega zelo vesel. Kot da je to potrditev od Boga, da ima tukaj v Sloveniji z mano še vedno načrte.
Predsednica države Nataša Pirc Musar je konec leta 2023 Tavaresu podelila odlikovanje za navdihujoče športne dosežke, vlogo pri prepoznavnosti Slovenije v svetu ter za spodbujanje solidarnosti in dobrodelnosti.
30. marca boste praznovali 40. rojstni dan. O vaši starosti je bilo kar nekaj govora, tudi sami pravite, da je ogromno ljudi mislilo, da skrivate svoja leta in da je vaš oče vedno hodil okrog z vašim rojstnim listom kot dokaznim materialom o vaši starosti.
Da, še danes me vsi sprašujejo, ali sem res toliko star, kot pravim, da sem, in tudi v resnici sem. Res je, že ko sem bil star 10, 11 let, so vsi dvomili o moji starosti. Na eni tekmi so mi celo vzeli kri, da so preverili moje družinsko drevo. Vedno sem bil malo večji in močnejši od preostalih.
Kaj si poleg zdravja najbolj želite?
Ravno danes, ko sem hčerki (dvojčici Hadaso in Ariello, op. p.) peljal v šolo in sta me vprašali, kaj si želim za rojstni dan, sem rekel, da si želim shujšati za deset kilogramov (smeh, op. p.). Tako, naj bo to moja rojstnodnevna želja.
VIDEO: Marcos Tavares še vedno čaka na smuko z Ilko Štuhec
Preberite še:
