Ko z danes na jutri ni imela več službe

Leta 2020 se je odločila, da konča svojo športno pot. Foto: Sportida

Minila so tri leta, odkar ste končali športno kariero. Verjetno se še dobro spominjate tekmovalnih dni?
Glede na to, da sem bila tudi po smučarski karieri vpeta v smučarski tek, se je to v meni ves čas prebujalo. Torej obujanje spominov, kako je bilo na posameznih prizoriščih. Morda se bolj spomniš kakšnih anekdot ali česa podobnega. Prijetno se je bilo spominjati tega, me pa v tem času nikoli ni zamikalo, da bi si nadela startno številko in se spet preizkusila z drugimi.

Če vas prav razumem, ne pogrešate tekmovalnih dni?
Ne, zagotovo ne. Pogrešala sem rekreacijo. V zadnjem obdobju se je tudi pri meni vse spremenilo, ko s smučarskim tekom praktično nimam nič več. Zdaj sem v povsem drugih vodah.

Vam je bilo leta 2020 tekaške smuči težko postaviti v kot in iti novim izzivom naproti?
Ne. Kot tekmovalec se zavedaš, da bo slej kot prej prišel ta čas. Nekako se pripravljaš na to. Videla sem, da sem imela preveč težav, tudi zdravstvenih. Zadaj je bilo veliko stvari in enostavno nisem več videla smisla. Želja je še bila, ampak na koncu daš vse na tehtnico in spoznaš, da je najbolje potegniti črto. To bi lahko naredila že prej, ampak vedno upaš na najbolje. Vseeno sem popolnoma mirne vesti zaključila kariero, šla novim, ravno tako zanimivim izzivom naproti. Vse je bilo ob pravem času.

Foto: Grega Valančič/Sportida

V zadnjih letih športne kariere niste našli skupnega jezika s smučarsko zvezo, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da ste končali kariero. Ali danes drugače gledate na to, bi kariero morda sklenili že prej?
Če bi vedela, kaj vse me čaka, bi kariero morda končala že prej. To je enostavno šport, v katerega vložiš ure in ure. A na koncu vidiš, da zaradi nekaterih drugih okoliščin ne moreš uspeti. Potem se dejansko vprašaš, ali je bilo v redu. Da, bili so določeni nesporazumi. Vedno je v ozadju tudi politika, to sem v zadnjih letih po karieri malce bolj opažala.

Določene težave s smučarsko zvezo je imela tudi Anamarija Lampič. Kako ste kot vodja panoge v teku na smučeh videli njene težave?
Podrobnosti ne poznam, ker se je, ko sem lani prevzela vodenje panoge, že odločila, da gre v biatlon. Morda so bile v ozadju še druge stvari, ki jih ne poznam. Vem samo, da je bila njena želja, da zamenja panogo. Športnik si v karieri želi doseči svoj maksimum. Če najde izziv drugje, potem tako pač je. Seveda, vsak ima lahko svoje mnenje. Jaz bi na njenem mestu glede na to, da je bilo svetovno prvenstvo doma, morda vseeno počakala. A kot sem že povedala, ima vsak športnik svoje ambicije in se na podlagi tega tudi odloča.

Foto: Grega Valančič/Sportida Po navadi ste vrhunski športniki navajeni nekega ritma treningov. Ob koncu kariere ta rutina čez noč izgine. Je bilo to za vas najtežje, ko ste končali športno pot, ali morda kaj drugega?
Nisem imela težav. Se pa vsako leto stvar nekoliko spreminja. Prvo leto po karieri mi je ustrezalo, da vsakodnevne rutine ni bilo več. Pogostokrat sem si vzela čas zase in to takrat, ko mi je to ustrezalo. Delala sem tiste stvari, ki so mi ustrezale in ni se mi bilo treba držati programa treninga. Všeč mi je bilo, da sem v zimski sezoni pomagala serviserjem, kar je pomenilo, da sem bila ogromno na smučeh. Če v prvem letu ni manjkalo tega ritma, mi je v zadnjem letu to kar malo manjkalo. Torej sem si želela iti, ampak dejansko ni bilo časa. Če je šport način življenja, ti potem nekaj manjka. To se lahko hitro opazi pri zdravju.

Ste se pred koncem kariere že spraševali oziroma ste vedeli, kaj bi lahko počeli po tem?
Zagotovo se pripravljaš na to. Ko sem enkrat dosegla vrhunec kariere, sem začela razmišljati, da prihaja čas, ko se bo življenje čez noč spremenilo. Postavljaš si vprašanje, kaj je tisto, kar bi te veselilo. Eno je, kaj bi te veselilo, drugo pa, kakšne so možnosti za to. To, da sem ostala v teku na smučeh, je bilo povsem spontano. Ko so se odprle te možnosti, se mi je zdelo smiselno, da ne presekam čez noč in grem v povsem drugo smer. Je pa res, da je bil plan B, ki se je letos uresničil, ves čas pripravljen. Vemo, da se pri trenerski službi ali če si vodja panoge lahko zgodi, da z danes na jutri službe nimaš več. Na to sem bila pripravljena, zato se mi je plan B v ozadju odvijal že kar nekaj časa.

Že pred časom ste dejali, da veliko berete in radi naštudirate stvari. Zdi se, da ste zelo radovedni. Ste si na podlagi tega puščali odprta vrata tudi na drugih področjih?
Res je. Stvari se vedno lotim predano in srčno. Vso sebe vložim v to. Želiš se razvijati in napredovati. Torej, kje so še možnosti, kaj je dobro in kaj ni. Če se v eno stvar "zapičim", bom "grizla". V času trenerske kariere sem prebrala veliko tuje literature. Zanimalo me je, kako vse skupaj nadgraditi. Zdi se mi, da so tudi tekmovalci to zelo dobro sprejeli. Tudi kot funkcionar si želiš izboljšave … Gledaš velesile, ki imajo veliko boljše pogoje. Ugotavljaš, kaj je tisto, kar bi lahko še premaknili, da bi bili še bolj konkurenčni in se še bolj približali. Je pa res, da včasih pozabiš nase. Če je prednost, da si predan in delaš s srcem za eno stvar, sebe postaviš v ozadje, kar na koncu ni vedno dobro.

Vesna Fabjan je na olimpijskih igrah v Sočiju osvojila bronasto odličje. Foto: Reuters

Ste pozabljali nase, se vam je to dogajalo?
Da, to se mi je letos nekako zgodilo. Zdaj sem drugje, a ne zato, ker bi to sama želela, ampak ker so okoliščine pripeljale do tega. Bila sem prisiljena narediti ta korak. Kot sem rekla, vedno sem bila predana in delala, kolikor sem lahko. Temu sledim tudi na novi poti. Očitno je v mojem DNK, da ko se nečesa lotim, želim narediti vse najbolje ali še malo več.

Zdi se, da imate vrhunski športniki nekako v sebi, da se vsake stvari lotite "na glavo"?
Zagotovo, saj te šport nečesa nauči. Kot športnik si želiš biti vedno boljši in to ostane tudi na drugih področjih. Želiš si napredovati tako ali drugače.

Takoj po karieri vas je pot zanesla v trenerske vode, kjer ste bdeli nad mladimi tekači. Kako se spominjate tega dela?
Trenersko delo je po eni strani zelo v redu, po drugi je tudi zelo stresno, kar zadeva odgovornost. In smo spet tam. Tega nisem delala samo zato, da sem delala, ampak sem to delala na najvišji ravni, kar sem lahko. Veliko si v avtomobilu, tekmovalce prevažaš po vsej Evropi. V takšnih in drugačnih razmerah si ure in ure na cesti. Tekme so ravno tako stresne, ker je tempo od jutra do večera. Ko je konec vsega, se usedeš v avtomobil in te na primer čaka osemurna pot domov. Zimski del je kar naporen. Sicer sem že med kariero dejala, da me trenersko delo na dolgi rok ne zanima. To je bila neka moja pot, ki se mi zdi, da je bila pravilna, ampak samo za neko obdobje.

Vesna Fabjan v lanski sezoni še v vlogi vodje panoge teka na smučeh. Foto: Alenka Teran Košir

Kmalu zatem ste delo spoznavali skozi prizmo vodje panoge za tek na smučeh. Koliko časa ste vztrajali v tej vlogi in kako bi opisali to delo?
V tej vlogi podrobneje spoznaš panogo, ki jo v osnovi poznaš že prej. Bolje spoznaš ljudi, ki delujejo v tem. Od klubov do članov odbora. Spoznaš, da se na sejah veliko dogaja. Včasih je zelo burno. Zanimanja je veliko in včasih je težko vsem ustreči. Seveda je normalno, da so različna mnenja, ampak je treba delati v korist tekmovalcev.

Kako to, da danes niste več vodja panoge v teku na smučeh?
V zadnjih dveh mesecih se je veliko dogajalo in najprej sem si morala vzeti čas zase. Prišlo je do menjave vodstva. Rekli so mi, naj se malo umaknem iz športa, kar mi je bilo čudno. Razumela sem, da bodo pripeljali nove vodilne ljudi na položaje, ampak da nisem zaželena na nobeni ravni, mi je bilo vseeno nekoliko nerazumljivo.

Pozneje so mi sicer ponudili mesto vodje reprezentanc, kar se mi je zdel odličen izziv. Na tem položaju sem se videla. Zataknilo se je, ko je bilo treba definirati moje delovne naloge. Odbor je zavrnil mojo vlogo in prišlo je do tega, da si me ne želijo več. Trenerji in serviserji so vseeno želeli, da bi jim pomagala. Povabili so me na sestanek z novim vodstvom, kjer sem dobila aroganten in nesramen odgovor: "Kaj sploh še delaš tukaj?" Ugotovila sem, da se moja pot tukaj zaključi. Določeni tekmovalci si še vedno želijo moje pomoči in nekaterim pomagam z nasveti. Razumem, da so spremembe dobrodošle, ampak naj bodo te na bolje. Ne razumem, zakaj je treba umakniti znanje in izkušnje iz panoge, če tega že tako primanjkuje.

Škoda mi je tekmovalcev, ker tudi oni niso bili zadovoljni s tovrstnimi spremembami. Najtežje mi je bilo zaradi njih in ne zaradi mene. Jaz sem našla novo pot. Vem, da je v tem športu težko uspeti in v to je treba vložiti ogromno truda. Panoga bi morala dihati kot eno. Vsi bi morali biti povezani med seboj in si pomagati, ne da smo si nasprotniki znotraj lastne države.

"Mogoče se zgodi, da bi spet v kakšni vlogi pomagala, ampak zdaj sem se res osredotočila na družinsko podjetje." Foto: Grega Valančič/Sportida

Si ob vsem tem vseeno puščate odprta vrata, da bi se enkrat vrnili k teku na smučeh? Zdi se namreč, da vam veliko pomeni.
Tek na smučeh bo vedno del mojega življenja. Če ne v takšni obliki, pa v rekreativni obliki. Veliko dobim povpraševanj od ljudi, ki se želijo naučiti teka na smučeh. Pomagati ljudem ne gleda na to, ali so rekreativci ali tekmovalci, je zame enako. Enako "zagrizem" v to. Meni osebno je neprecenljiv občutek, da nekomu pomagaš in vidiš njegovo zadovoljstvo. Mogoče se zgodi, da bi spet v kakšni vlogi pomagala, ampak zdaj sem se res osredotočila na družinsko podjetje.

Gre za medicinsko-športni center. Če ima kdo težave s poškodbo, to sem namreč sama izkusila v karieri, in ne ve, do katerega zdravnika iti, kam iti na fizioterapijo in kaj narediti, da je čimprej v redu. Z bratom in njegovo ženo, oba sta zdravnika, smo spoznali, da želimo ljudem pomagati na enem mestu. Torej od zdravniškega pregleda do fizioterapevta, do kineziologov, ki nadzorovano opravljajo vadbe po poškodbah. Imamo tudi organizirane vadbe za starejše generacije, ker nam je pomembno gibanje in da smo aktivni. S tem želimo preprečiti poškodbe in ne nazadnje tudi bolezni. To nam je bil izziv in se razvijamo.

In kaj je vaša naloga oziroma vaše delo?
Dela je ogromno (smeh, op. p.). Nekaj je tisto, kar se vidi navzven, ogromno je dela v ozadju. Zadolžena sem za več področij. In ker je medicinsko-športni center, je šport bolj moje področje, ampak je vseeno zadaj veliko birokracije.

Vas obiskovalci vašega centra prepoznajo?
Da, veliko je ljudi, ki pridejo k nam in me prepoznajo. In lepo je to videti. Dobivam takšna in drugačna vprašanja. Lepo je videti, da te ljudje prepoznajo in da jih kakšna stvar zanima. Sprašujejo tudi za kakšna mnenja. In kot sem že rekla, občutek, da lahko pomagaš ljudem, je nekaj najlepšega.

Danes ima nekoliko bolj umirjen ritem. Foto: Grega Valančič/Sportida

Je današnje delo ravno tako dinamično kot delo, ki ste ga opravljali kot trenerka ali vodja panoge teka na smučeh?
Še vedno je dinamično, ampak kljub vsemu bolj umirjeno. Po vseh teh spremembah sem potrebovala nekaj časa zase. Zdaj sem malce bolj zadihala, počutim se veliko bolje in to me veseli. Da, vse je veliko bolj umirjeno.

Zdi se, da ste zdaj v stalnejšem delovnem okolju. Se tudi dolgoročno vidite v tej službi?
Zdaj je veliko bolje. Na dolgi rok nikoli ne veš. Težko rečem, da bom tukaj do upokojitve. Bom videla, kako se bodo stvari odvijale. Vedno sem odprta za nove izzive. Vizijo imamo, glede na to, da gre za družinsko podjetje.

Kaj bi storili, če bi dobili kakšno mamljivo ponudbo iz tujine?
Nikoli ne reci nikoli. Tako kot za vsako stvar bi morala prej premisliti. Vedno rada malo pretehtam stvari. Ne vem, težko rečem, ampak si puščam odprta vrata.

Pred časom, ko sva se pogovarjala, ste dejali, da ste vsak dan naredili nekaj zase. Je še vedno tako?
Tako kot sem že rekla, mi je v zadnjem letu zmanjkalo nekaj časa. Zdaj lahko rečem, da še vedno. Ne ravno vsak dan. Kakšen dan naredim malo več, kakšen dan nič … Če na splošno pogledam, se mi zdi, da sem kar pridna (smeh, op. p.). Vsekakor mi to koristi in to potrebujem. Dejansko se počutim veliko bolje. V času rekreacije popolnoma spontano dobim tudi kakšno novo idejo.

Vesna Fabjan, ko je še tekmovala. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Za vami, Petro Majdič, Katjo Višnar in nazadnje Anamarijo Lampič vrhunskih rezultatov v teku na smučeh ni bilo. Kako vidite bližnjo prihodnost teka na smučeh pri nas?
Tudi sama bi si želela, da bi se tradicija vrhunskih rezultatov nadaljevala. Eva Urevc je lani nakazala, da je tako v sprintu kot tudi na distanci lahko povsem zraven. Tudi Miha Šimenc je prišel skoraj do finala. Mislim, da je potenciala dovolj, res pa je, da nimamo takšnega nabora tekmovalcev kot druge države. Treba je delati pametno, načrtno in najti način, kako pri vsakem tekmovalcu doseči maksimum. Tudi zadaj imamo nekaj zelo talentiranih tekmovalcev … Upam, da se trend obrne navzgor. Verjamem, da v letošnji sezoni še niso dosegli tistega, kar so si želeli, in da bodo šli rezultati navzgor. Treba je delati kakovostno in načrtno. Tega se morajo vsi skupaj zavedati. Treba je stopiti skupaj in narediti najbolje v danih razmerah.

Preberite še:

Sportal Nekdanji košarkar uresničil idejo, kot je v Sloveniji še ni bilo

Sportal Luka Gračnar se je za novo pot in nove cilje odločil po presenetljivem klicu

Sportal Ga poznate? Človek iz ozadja, a še kako pomemben.

Sportal V življenju je preizkusil marsikaj, da je prišel na zdajšnjo pot