Druga kariera
Nedelja, 12. 11. 2023, 17.30
5 mesecev, 2 tedna
Druga kariera (335.): Josip Radaković
V življenju je preizkusil marsikaj, da je prišel na zdajšnjo pot
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,96
Josip Radaković zavzeto dela z mladimi kolesarji v Kolesarskem klubu Adria Mobil in se je z njimi veselil že številnih uspehov.
V svetu kolesarstva se ne pišejo zgolj zgodbe o dirkah, kronometrih, vzponih ... Josip Radaković, nekdanji kolesar, danes pa trener mladinske ekipe pri Kolesarskem klubu Adria Mobil, nosi s seboj zgodbo, ki sega tudi onkraj cestnih kilometrov. Za krmilom mladih talentov razkriva nekonvencionalen pristop do kolesarskega sveta, na veliko izpostavlja, kakšne pasti lahko povzroča primerjanje s slovenskima šampionoma Tadejem Pogačarjem in Primožem Rogličem, kako gleda na vse pogostejše odhode mladih kolesarjev v tujino ... A v poklicni karieri je bil prav tako vpet v številne druge športe. Poleg kolesarskih tem se je tako med drugim v več kot enournem pogovoru dotaknil tudi dela z velikanom košarke Matjažem Smodišem, kako se mu ni uresničila želja, povezana z Zmagom Sagadinom, kateri revolucionaren pristop je vpeljal pri nas …
Športna pot Josipa Radakovića ni bila zgolj niz dogodkov, ampak kompleksno prepletanje nenavadnih preobratov, vztrajnosti, strasti. Njegova športna pot je zajemala različne discipline, od borilnih veščin do kolesarstva, 40-letnik pa se je soočil z izzivi, ki so zaznamovali njegovo osebno in profesionalno življenje.
Bratu razbil nos, nato pa so se mu odprla vrata v kolesarski svet
Po spletu naključij je prišel v kolesarstvo, v katerem je zdaj trdno zasidran. "Več stvari sem poskusil, vendar sem pri tem ostal. V mladosti sem igral nogomet, rokomet, se ukvarjal z borilnimi veščinami. Zaradi zadnjih sem pristal v kolesarstvu. Zakaj? Starši so me izpisali, ker sem bratu razbil nos (smeh, op. a.). A tega nisem storil zanalašč. Mami je imela fobijo in sem moral nehati. Ko sem nehal trenirati borilne veščine, sem se pač vozil s svojim BMX. Nismo bili tako premožni, da bi imel pravo cestno kolo. Moji prijatelji so imeli Rogova kolesa s tremi zobniki spredaj in šestimi zadaj. Ko so šli na trening v Črnomelj, sem šel z njimi in jih premagal. Jasno, ker sem bil takrat fizično že bistveno bolj razvit. Trener Stane Žlak mi je nato rekel, naj pridem v klub. Pri dečkih in mlajših dečkih je bilo dobro, potem pa pri mladincih ugotoviš, da imaš preveč kilogramov. Tudi če hujšaš in imaš 75 kilogramov, enostavno ne gre."
Vse do leta 2002 je kolesaril in bil tudi v članskih vrstah zdajšnje Adrie Mobila, a se je zavedal, da si kolesarske kariere zaradi telesnih ovir ne bo mogel zgraditi: "Leto pozneje sem bil zapisan le še zaradi številke, ker sem šel že študirat. Zakaj sem šel na fakulteto? Tisti čas sem želel biti kot Bogdan Fink (zdajšnji direktor Kolesarskega kluba Adria Mobil, op. a.), ki je bil moj trener in tudi trener Tomaža Noseta, Jureta Zrimška …"
Med kolesarje vpeljal uteži
A ni bil edini, zaradi katerega se je vpisal na fakulteto za šport. Zelo pomembno vlogo je odigral še učitelj športne vzgoje na srednji elektro šoli v Novem mestu: "Profesor Alojz Hlača je bil učitelj in v prvem letniku je šlo na nož. Imel sem status športnika, bil sem kolesar in sem rekel, da ne bom tekel. Takoj mi je dal cvek in mi negativno zaključil športno vzgojo. Gledal sem ga in se čudil. Na koncu pa sva bila najboljša prijatelja. Govoril mi je, kaj boš hodil na elektro faks, pojdi raje na fakulteto za šport. Dejal mi je, da bom po elektro faksu vse življenje delal. In tu je bila spet napaka. Šel sem za trenerja in zdaj delam vse mogoče stvari (smeh, op. a.). A je dobrodošlo to, da v tem uživam, ker si ne predstavljam, da bi kje delal in bi me delo morilo."
Lahko bi rekli, da ima Radaković več drugih karier, saj ni bil omejen zgolj na kolesarstvo. Med drugim ima namreč tudi izpit za olimpijsko dvigovanje uteži, kar kaže na njegov holističen pristop k treniranju. "Vse poskušam vkomponirati v delo. Tega izpita nisem šel opravljat zato, da bi bi v Sloveniji ta šport priljubljen. Vedno moraš iskati nove prijeme, ki ti lahko pomagajo v tvojem športu. Saj se že spreminja. Ko sem leta 2009 prišel v klub – pomagal sem Sandiju Papežu pri dečkih in mlajših mladincih –, kot trener pa na polno začel delati leto pozneje, je bila revolucija zaradi vpeljave uteži," pravi. Izkušnje je pridobil tudi v drugih športih, kot so košarka, odbojka, tenis, plavanje in celo skejtanje. Njegov pristop je dinamičen, saj skuša pridobljeno znanje iz različnih športov prenesti v drugega.
Posebno poglavje z Matjažem Smodišem
Matjažu Smodišu je pomagal pri kondicijski pripravi v zaključku kariere, ko je bil član Krke.
"To niso bili izleti v neznano, ampak smo v vsakem športu delali maksimalno. Takrat sem bil še mlad trener in filozofije nekaterih športnikov, ki so bili v zaključkih karier, nisem razumel. Preskok je bil Matjaž Smodiš, ki je prišel iz Cedevite Zagreb v Krko zaključit kariero. Z njim sva bila pol leta vsak dan skupaj. Takrat mi je odprl oči, da sem drugače videl stvari pri starejših igralcih. Normalno pa je, da mlajšega, 17-, 18-letnega športnika ne moreš tretirati enako kot 37-letnega. Mlade moraš gnati," poudarja.
Dela kot kondicijski trener v košarkarskem klubu Krka z legendo slovenske košarke se je še nekoliko bolj dotaknil in izpostavil, da je bilo zadovoljstvo obojestransko: "Matjaž je bil poln poškodb. Tisto, kar sem si zamislil, ni šlo. Nato sem si moral izmisliti nekaj novega. Pri njem sem moral razmišljati drugače, kot smo se učili na faksu. Moral sem prilagajati. Najprej je moral shujšati za od deset do 12 kilogramov, da smo lahko začeli. A je moral ob tem počasi skakati, ker je imel težave s hrbtom, gležnji, kolenoma … Bral sem strokovne članke in našel informacijo, da bi lahko delal poskoke v bazen. Voda ti namreč da vzgon, posameznik izkoristi komponento odriva, vendar ti voda amortizira doskok. Dopoldne sva skupaj delala uro ali dve in še popoldne. Veliko sva se pogovarjala. Morda sem se bil pri njemu malce bolj pripravljen pogovarjati in prilagajati. Pa smo vse izpeljali. Zame je bilo poučno."
Zmago Sagadin neizpolnjena želja
Želel si je delati z Zmagom Sagadinom.
V največjem dolenjskem košarkarskem klubu je treniral kar nekaj odličnih košarkarjev, ki so še zdaj aktivni v slovenski reprezentanci – od Zorana Dragića, Eda Murića do Žige Dimca. Delo z mladimi je bilo povsem drugačno od tistega s Smodišem: "Zokija sem poznal že iz časov njegovega igranja za Slovan, ko so hodili na fakulteto za šport trenirat v fitnes. Ti mladi fantje so bili željni delati na polno. Njihova težava je bila, ker se niso ogrevali, pa čeprav sem jim to vseskozi izpostavljal. Prišel je na trening in šel takoj zabijat žogo v koš. Zdaj verjamem, da tega ne dela več."
V času dela v košarkarskem svetu mu je žal le ene stvari. Vseskozi si je želel sodelovanja z Zmagom Sagadinom: "To je neizpolnjena želja, ker me je zanimal princip njegovega vodenja ekipe. Jurica Golemac ga je zelo pohvalil. Če je pri košarki Zmago tisti, bi me v kolesarskem svetu zanimalo, kako je Johan Bruyneel vodil ekipo. Zdaj je tako ali tako ne sme več (Svetovna protidopinška agencija je Bruyneelu naložila dosmrtno prepoved udejstvovanja v kolesarstvu zaradi njegove vloge v dopinškem škandalu, zaradi katerega so Lanceu Armstrongu odvzeli tudi sedem naslovov na Dirki po Franciji, op. a.)."
"Ni nebo meja. Pri nas je majhen bazen."
Če je bil v vseh drugih športih "le" kondicijskih trener, je zdaj pri Kolesarskem klubu Adria Mobil v celoti trener mlajšim in starejšim mladincem. A v opravljanju obeh del vidi vzporednice: "V ekipnih športih lahko svoje fizične pomanjkljivosti prikriješ s taktiko. In obratno. Kompenziraš. V vzdržljivostnih športih vsa taktika pade v vodo, če nimaš sape. Predpogoj je, da si fizično zelo dobro pripravljen, potem se lahko greš taktiko. Lahko so se pri Jumbo-Vismi igrali taktiko na Vuelti, če so bili tako dominantni. Lahko se jaz igram taktiko na velodromu in pripravim fanta, ki je povprečen ali podpovprečen, da je državni prvak, ker so preostali tako superiorni. A to se lahko obrne čez dve generaciji. Lahko imaš takšne, da ne morejo v pokalu Slovenije priti med petnajst. Tega se morajo ljudje pri nas zavedati, ker ne gre le gor. Ni nebo meja. Pri nas je majhen bazen."
Pomaga tudi Domnu Novaku.
V kolesarskem svetu dela tudi z nekaterimi člani. Nedavno smo lahko na družbenem omrežju videli, kako pod njegovim mentorstvom v fitnesu trenira član UAE Emirarates Domen Novak: "Z njim imava odnos, od kar sem v klubu. Z njim sem vseskozi delal. Iz različnih razlogov včasih nismo hoteli ali smeli objavljati objav na družbenih omrežjih, zdaj pa lahko. On zdaj nima več težav, sam pa se ne bojim nobenega. Če so mu hoteli nagajati pri plači zaradi določenih stvari, sem to spoštoval, ker spoštujem Domna. On je le boter mojemu sinu."
Vrata zanj so bila zaprta, a po objavljenem članku je sledil klic
Kljub natrpanem urniku pri Adria Mobilu pa si prav tako še vedno vzame čas, da naredi kondicijsko pripravo za odbojkarski klub Krka, s katerim sodeluje že nekaj časa. O tem, kako vse usklajujejo, pristavi: "Vsak trener, ki je na čelu odbojkarskega kluba, ima svoje zahteve. Pogovoriva se, podam svoje mnenje ter se prilagodiva. V kolesarstvu je drugače. V večini primerov je my way or the high way (da je vse po njegovih zamislih, op. a.). Za zdaj se to kaže kot dobro. Pred nekaj leti na neki dirki za mlajše mladince sem kričal in vpil – to so stili vodenja (smeh, op. a.). Med dirko je bila mama iz drugega kluba in govorila: 'Kako imajo pri njih vojaško. Morda bi morala jaz svojega dati v ta klub.' Nato ji je oče od drugega fanta dejal: 'Ne, pri njih v dežju in po snegu trenirajo.' Ampak to jih razvije. Iz drugih klubov zdaj silijo k nam. Očitno se nekaj dobro dela."
Anže Ravbar in Žak Eržen sta bila še v letošnjem letu člana Adria Mobila in prikolesarila do odličij, v novi sezoni pa bosta del razvojnih ekip World Tour ekip.
A leta 2009 za njegov vstop v Adrio Mobil v vlogi trenerja vrata niso bila na stežaj odprta. Kratek čas so bila zaprta: "Že po koncu študija sem Bogdana Finka vprašal, ali je kaj zame, vendar ni bilo. Potem sem počel druge stvari in to me je pripeljalo do članka v Financah. Novinarka, ki sem jo treniral, je bila očitno zadovoljna z delom in je opravila intervju. Mislil sem, da bo kratek, vendar je bil obsežen. Še zdaj se spominjam tistega četrtka zjutraj, ko so izšle Finance in sem bil v enem od fitnes centrov v Ljubljani. Klical me je Milan Eržen. Pa me ni klical, odkar sem šel na faks. Dejal mi je, naj pridem v Novo mesto v klub. Potem je šel še Janez Jagodic v pokoj in Fink mi je dejal, da se bo nekaj uredilo. In se je. Začel sem z mlajšimi mladinci, moral sem tudi z mladinci, ker je šel Branko Filip v Švico na UCI. Odločil se je, da bo ostal tam in sem imel kar naenkrat 25 otrok. Z majhnimi korako in počasi sem šel naprej."
Sodeluje pa tudi z nekaterimi članskimi kolesarji in jim pomaga pripraviti program, vendar je osrednji fokus na mladih, s katerimi se je v zadnjih letih veselil številnih uspehov. Zadnji večji uspeh je zlata medalja Anžeta Ravbarja na mladinskem evropskem prvenstvu na cestni dirki in bronasta Žaka Eržena tretji. Oba sta bila še v letošnjem letu člana Adrie Mobila, v prihodnji pa bosta svojo pot nadaljevala v razvojnih ekipah moštev World Tour. Eržen, ki blesti na velodromu in se lahko med drugim pohvali z zlato medaljo na svetovnem prvenstvu v dirki na izpadanje, letos pa je v olimpijski disciplini omnium osvojil srebrno odličje, je že sklenil pogodbo z ekipo World tour Bahrain Victorious, a bo v prihodnjem letu kolesaril še za razvojno moštvo Cycling Team Friuli. Ravbarja so medtem zvabili v vrste razvojne ekipe UAE Emirates.
"Problem, ki ga mi ne bomo rešili"
Iz Adrie Mobila so tako po letošnji sezoni kar trije nadarjeni kolesarji odšli v tujino, če dodamo še Gala Glivarja, ki bo prav tako del razvojne ekipe UAE Emirates. O tem, ali se da mlade zadržati, Josip podaja svoje mnenje: "Težko komentiram. Lahko rečem, da sem svoje delo opravil. Naprej je stvar drugih. Kot sem na začetku pogovora rekel, je osnova, da se z njimi pogovarjaš. Vsi vidijo, kako na tekmah naštevam spolne organe, bližnje in daljne sorodnike. A oni ne vidijo, da vstanem zjutraj ob petih, da sem dvakrat spal na urgenci na lesenem stolu, ker je bil kolesar v bolnici. Oni le vidijo, kako jim "težim". Lahko rečem, da je to šov. Vedno bom vrtel svoje, dokler ne bomo zmagali.
Košarkarski trener Aleksander Sekulić je imel enkrat govor in je svojim košarkarjem rekel, če lahko zmagamo za 100 točk, dajmo zmagati za 100 točk. Če morajo oni zmagati, naj si polomijo zobe in nas premagajo le za pol koša. Isto jaz mojim fantom govorim. Če so drugi boljši, naj dokažejo. Naj se polomijo in naj fotofiniš določi, kdo je boljši. Če smo pa mi boljši in če imamo lahko med prvimi peti vse kolesarje, dajmo narediti vse, da bo tako. Saj sem tudi doživel poraze in sem imel najboljšo ekipo. Zaradi različnih razlogov takrat nismo zmagali, smo pa imeli kolesarje na drugem, tretjem četrtem, sedmem in osmem mestu. Saj ne zmaguješ vseskozi. Kot bi Rocky Balboa rekel: "Ne gre za to, kako močno znaš udariti. Bistvo je, kako močan udarec znaš prenesti in da greš naprej." Zaradi teh razvojnih ekip bomo dobili udarce. Bomo videli, kako močni smo karakterno, da bomo šli naprej."
Jasno je, da bodo razvojne ekipe moštev World Tour povzročale težave predvsem za kontinentalne ekipe, kot so na primer slovenske Adria Mobil, Ljubljana Gusto in Kolesarski klub Kranj, saj novačijo mlade kolesarje. A je prav tako jasno, da v tujini vsem ne cvetijo rožice: "To je problem, ki ga mi ne bomo rešili. To bo morala regulirati Mednarodna kolesarska zveza UCI. Da bomo klubi, ki razvijamo kolesarje, kaj dobili. Kot na primer v nogometu Radomlje, Krka ali kakšen drug klub, ki razvije igralca, ta pa gre potem na primer v Salzburg, od tam prestopi v Bayern – govorim hipotetično – in ta klub dobi nekaj sredstev. Tega v kolesarstvu ni in ne moreš iztržiti, da bi ta sredstva potem vložil v nadaljnji razvoj. Ker teh sredstev ni, agenti le poberejo – imajo nič vložka in maksimalen izkupiček. Zdaj se dogaja, da tudi v kolesarstvu že pri 15, 16 letih vzamejo pod svoje okrilje mladega kolesarja."
"Njihova odločitev, ali bodo prvi na vasi ali zadnji v mestu"
Po krajšem premisleku je nadaljeval: "Odvisno je, kaj se bodo mladi kolesarji odločili. Ali bodo ostali v Adrii Mobilu, Rogu, Kranju … ali odšli? Ali bodo prvi na vasi ali zadnji v mestu? Sicer bodo v mestu nekaj več zaslužili, a je odvisno, kaj koga vleče naprej. Nekateri želijo igrati, zmagovati tudi za manj denarja. Enako bo z razvojnimi ekipami."
Tako kot v vseh športih se tudi v kolesarstvu nadobudni kolesarji ozirajo za zvezdniki. Slovenija se lahko pohvali z dvema – Tadejem Pogačarjem in Primožem Rogličem. Ali so se ob vsej tej evforiji kaj spremenila pričakovanja mladih? Radaković odgovarja: "Imajo večja pričakovanja, vendar jim je težko razložiti, da kolesarji, kot sta Pogačar in Roglič, spadajo med top 0,5 odstotka na svetu. Da ne bo v vsaki generaciji nekdo postal kdo tako uspešen. Kaj šele pet takšnih. Super je, pridobijo si delovne navade, vztrajnost … Ta želja jih bolj pokoplje. Tadej je super dober za slovensko kolesarstvo. Za tiste, ki so isti letnik ali okoli njega, je slab. V mlajših kategorijah so ga premagali, pa tudi kdaj pri članih. On je superzvezdnik, kar je super, za druge pa je potem težava v glavah. Lahko bi še naprej kolesarili na določeni ravni.
Če preslikam v košarko, je Tadej vrh NBA, preostali pa bi lahko igrali v Evroligi ali ligi ABA, a se odločijo, da ne. Takšne fante bomo potrebovali. Če se nihče ne bo želel iti te zgodbe, potem bo težava. Skozi to zgodbo se bo potem spet razvil kakšen kolesar za World Tour oziroma kolesarski NBA. Pri nas v Adrii Mobilu imamo malce manj kolesarjev, Ljubljana jih ima veliko. V središču Slovenije je in se v mlajši kategorijah to že pozna, kar je super za njih. Ogromno fantov in deklet imajo in iz te količine bodo talenti splavali na površje. Njim se to super obrestuje."
"Odstotkovno smo zelo dobri. In tega se ljudje v Sloveniji ne zavedajo."
Slovenija s Pogačarjem, Rogličem, Matejem Mohoričem … doživlja kolesarski razcvet, a je jasno kot beli dan, da naša država zaradi majhnega bazena ljudi nima širine. Če gledamo skozi prizmo World Toura, kolesarjev ni veliko. Vsega sedem, če smo natančni.
"Ne moremo imeti, glede na to, da nas je dva milijona. Imamo vrhunske košarkarje, nogometaše, odbojkarje, rokometaše, atlete … Malce smo razvajeni. Ko smo leteli iz Kolumbije z mladinskega svetovnega prvenstva, smo bili na istem letalu kot Španci. Oni so imeli več kot 20 kolesarjev, mi smo jih imeli tri. Oboji smo se vračali s po eno medaljo. Pri nas smo bile še tri osebe kot spremljevalni kader, pri njih jih je bilo 15. Če gledamo odstotkovno, smo zelo dobri. In tega se ljudje v Sloveniji ne zavedajo. Menim, da se pri nas dobro dela. Morda gre malce graje na strokovni svet Kolesarske zveze Slovenije, da bi dal kakšne smernice, a jih ne. Zakaj ne, ne bom debatiral," poudarja Josip.
"Država bi morala imeti, kot na primer v Avstraliji ali Izraelu, testno baterijo za prepoznavanje talentov"
Ko je Primož Roglič začel kolesarsko pot, se je vseskozi in še tudi pozneje izpostavljajo, kako dobre številke za kolesarstvo je imel na testiranju na fakulteti za šport. Kako potem pri mladih gledajo, ali bo nekdo uspešen, so rezultatih na meritvah poglavitni ali je skupek vsega? Radaković odgovarja: "Po resnici povedano njegovih testov nisem videl. Kot trener dobim rezultate le od svojih kolesarjev, selektorji reprezentanc dobijo vse. Vsako leto se potem kregam, ker nekdo naredi izjemen test, potem ga pa mi na cesti pospravimo v žep. In kaj zdaj? Država bi morala imeti, kot na primer v Avstraliji ali Izraelu, testno baterijo za prepoznavanje talentov oziroma njihov usmerjanje.
Rohan Dennis naj bi bil prej plavalec in so mu dejali, da bo boljši na kolesu. Če si talent, boš imel lažjo pot do vsega. Če te še usmerijo v pravi šport, bo lažje. Če si talent, lahko po mojem mnenju v kolesarstvu začneš tudi pri U17 in imaš dovolj časa za razvoj. Pred Rogličem je to dokazal Tony Rominger, ki ni mogel priti v švicarsko smučarsko reprezentanco in se je odločil za kolesarstvo, kjer je bil uspešen. Belgijski čudežni deček Remco Evenepoel je bil tudi nogometaš …"
Nove generacije zanj predstavljajo nove izzive. In tudi v prihodnje bo tako. Vseskozi bo skušal narediti vse, kar je v njegovi moči, da bodo njegovi izbranci uspešni. Ambicioznosti mu ne manjka. In kje se vidi v nekoliko daljni prihodnosti? "Naučil sem se, da grem s tokom. Z ene strani sem konfliktna osebnost, ampak na koncu dosežem vse. Na tej ravni imam vse, kar potrebujem. Za naprej ni vse odvisno od mene. Malce sem trmast za ene stvari. Meni se ni težko podrediti, če je nekdo superioren na svojem področju v primerjavi z mano. Ne morem pa se podrediti ljudem, če so moje izkušnje v nasprotju z njihovim pričevanjem, razlaganjem. Imam ambicije. Želel bi si še kakšne medalje na velodromu, tudi na cesti. Kar bo, bo. Ni nujno, da bo vse v kolesarstvu," je zaključil več kot enourni pogovor.
