Druga kariera
Nedelja, 29. 10. 2023, 17.00
6 mesecev
DRUGA KARIERA (333.): PRIMOŽ SAMAR
Nekdanji slovenski košarkar izbral drugačno pot
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,20
Gost 333. druge kariere je Primož Samar.
V prvi vrsti oče, nato nekdanji košarkar, športni pedagog in trener, v takšnem vrstnem redu bi lahko po dobri uri kramljanja ob kavi opisali nekdanjega slovenskega košarkarja Primoža Samarja, ki je se je do 40. leta mudil pod obroči, ljubezen do košarke pa predal tudi svojima sinovoma Žigi in Matiji, ki v zadnjih letih v tujini delata velike korake proti uspešnima karierama.
Danes 52-letni nekdanji košarkar je tudi po koncu športne poti ostal vpet v šport. Zadnjih dobrih deset let dela na Zavodu za šport na Jesenicah, prej je delal v šolstvu. "Po poklicu sem učitelj športne vzgoje. Svojo šolsko kariero sem začel na osnovni šoli, dalj časa učil športno vzgojo na Gostinsko-turistični šoli v Radovljici in Srednji šoli na Jesenicah. Kasneje sem postal podravnatelj in nekaj časa vodil srednjo šolo kot v. d. ravnatelja. Delo v šolstvu je zame predstavljalo lepo in zanimivo izkušnjo, z nekimi nazori, ki sem jih potem prenesel tudi na svoja otroka. Šolstvo ima svoje pluse in tudi minuse, na koncu pa me je pot zanesla drugam, a nikoli ne reci nikoli, tako da si ne zapiram vrat tudi tam," pravi.
Primož Samar je ob igranju košarke končal še Fakulteto za šport.
Domače evropsko prvenstvo v košarki pa mu je leta 2013 nato odprlo številna vrata. "To prvenstvo me je pripeljalo do Zavoda za šport, tako da od takrat skrbim za zasedenost športnih objektov, sodelujem pri organizaciji športno-zabavno-glasbenih prireditev na Jesenicah in sem res močno vpet v lokalni šport," o življenju v svoji drugi karieri pojasnjuje Jeseničan, ki ima na domač Eurobasket lepe spomine. "Jesenice so takrat dobile možnost organizacije ene izmed predtekmovalnih skupin, vse skupaj pa je lepo sovpadlo tudi s prenovo dvorane. Zatem smo se potem tudi hitro dogovorili z vodstvom tekmovanja, ki mi je ponudilo mesto vodje prostovoljcev na Jesenicah in sem pomagal pri sami izvedbi tekmovanja. V drugem delu pa sem se potem preselil v Stožice, kjer sem deloval kot vodja usmerjevalcev priprave dvorane in podobno. To je bil res velik projekt, eden največjih do zdaj in sem res vesel, da sem bil del tega," se spominja Samar.
Ob tem sodeluje tudi z Olimpijskim komitejem Slovenije. "Na Jesenicah imamo regijsko pisarno in za občane skupaj pripravimo kar nekaj dogodkov. Hkrati sem tudi član Strokovnega sveta za vrhunski šport. Vloga strokovnega sveta je za področje športa na nacionalni ravni zelo pomembna, saj se sprejemajo pomembne odločitve o razvoju slovenskega športa in nastopih slovenskih športnikov na velikih tekmovanjih," pojasnjuje.
V dresu Krke
Košarka v Sloveniji nekoč in danes
Glavnino svoje košarkarske poti je preživel v Sloveniji. Iz domačih Jesenic se je preselil h kranjskemu Triglavu, potem je v času študija igral za Ježico, nato je sledila selitev k Interierju v Krško, kjer se je v tistem času zgodil velik "košarkarski bum", nato je igral za Krko, sledila je selitev k Radovljici, nato pa je osem let igral še v Avstriji. "V tistih časih selitve v tujino niso bile niti približno na nivoju, kot so danes. V tujino so odhajali samo najboljši. S Krko smo takrat spisali res lepo zgodbo, spremljal sem razvoj Matjaža Smodiša, Simona Petrova. Tudi slovenska liga je bila takrat tako močna, da nekih teženj po selitvi v tujino ni bilo, dvorane so bile polne, uro pred tekmo se v dvorano v Novem mestu sploh ni dalo več priti, podobno je bilo tudi v drugih dvoranah. Veliko zaslug za košarkarsko evforijo je imela Smelt Olimpija z dobrimi rezultati v Evropi in uvrstitvijo na zaključni turnir. To so bili drugi časi slovenske košarke," se spominja.
Kot se za Jeseničana spodobi, je tudi sam svojo športno pot začel v hokeju, a je nato hitro našel svojo pravo športno ljubezen. "Še danes sem vpet v delo KK Jesenice pri mlajših kategorijah, člani so trenutno v tretji ligi, dolgo časa sem bil članski trener, delal sem tudi v tujini, potem pa sem se nekako našel na razpotju in se odločil za družino. Biti profesionalen športnik ali trener ni enostavno, takrat sem izbral drugo pot in še danes stojim za to odločitvijo," pojasnjuje.
"Biti profesionalen športnik ali trener ni enostavno, takrat sem izbral drugo pot in še danes stojim za to odločitvijo," pojasnjuje Samar.
Dres Jesenic je nosil tudi Dražen Petrović
"To je bil res veliki privilegij, obstajajo tudi fotografije, ki to dokazujejo. Okoli leta 1980 se je jugoslovanska izbrana vrsta pogosto na velika tekmovanja pripravljala v Kranjski Gori. Da pa niso samo trenirali, so v pripravah na velika tekmovanja igrali tudi prijateljske tekme. Eno so odigrali tudi proti ekipi Jesenic. Štirje najmlajši v reprezentanci so za to tekmo okrepili Jesenice, med njimi je bil takrat tudi Dražen. Sam sem imel ta privilegij, da sem bil takrat na tej tekmi, star sem bil približno deset let in še danes se spomnim, kako smo viseli na letvenikih in uživali ob potezah Čosića, Dalipagića, Kičanovića, zadetem metu Slavnića preko celega igrišča," se spominja Samar.
V času kariere dokončal študij
Že v času športne poti je dokončal študij na Fakulteti za šport, kjer je usmerjal košarko. "Pravzaprav je študij na Fakulteti za šport prišel povsem spontano. Vsak Jeseničan je v tistih letih, ko smo odraščali, imel željo po delu v železarstvu, tako da sem tudi sam obiskoval srednjo strojno šolo. Potem pa sem hitro spoznal, da mi šport veliko pomeni, tako da sem začel z iskanjem drugih izzivov. Takrat sem se odločil za Fakulteto za šport in se iz Kranja preselil k Ježici, kjer sem tudi igral v času študija, potem pa sem tudi dokončal Fakulteto za šport. Študentski čas je bil zame verjetno eno najlepših obdobij v življenju. Vse sem opravil dokaj redno, zataknilo se je le pri diplomi, tako da sem študij dokončal, ko sem že profesionalno igral za Krko."
Po zaključku študija je nekaj let še igral profesionalno košarko, potem pa je prevladala ljubezen do družine. "Začel sem tudi z iskanjem redne zaposlitve, tako da sem prekinil profesionalno kariero in se zaposlil v osnovni šoli in potem bolj kot ne rekreativno igral košarko do 40. leta najprej v Radovljici, potem pa še osem let v avstrijski drugi ligi. Zraven sem bil tudi trener, zadnjo tekmo sem odigral prav na 40. rojstni dan," pravi.
V prvem planu družina
Danes je v prvi vrsti velik navijač svojih sinov. Dvaindvajsetletni Žiga je trenutno član berlinske Albe, slaba štiri leta mlajši Matija pa se trenutno kali v Španiji. "Pravzaprav je bila odločitev za košarko povsem njuna odločitev, sam sem kot športni pedagog le želel, da sta vpeta v šport. Že od malega smo se tako tudi doma ukvarjali s številnimi športi. V tistem obdobju je Žiga treniral tenis, istočasno pa je v telovadnici potekal tudi trening košarke in včasih je Žiga, ko je čakal na trening tenisa, 'skočil' še na košarko in potem se je začelo," se spominja Samar.
Čeprav sta oba že nekaj let v tujini, ostajajo ves čas v stiku. "Slišimo se vsak dan. Tudi poleti, ko se vrneta domov, veliko treniramo individualno. Stvari pokomentiramo, pogovarjamo se tudi, kako naprej. Je pa res, da se sam med sezono nikoli ne vmešavam v samo stanje v ekipi. Bolj se pogovarjamo o tem, kaj izboljšati, kaj popraviti, kako biti boljši," pravi. Žiga letos prvič igra v evroligi, kar je najvišja stopnica v karieri mladega košarkarja, ob naturaliziranemu Miku Tobeyju je letos edini slovenski predstavnik v najmočnejšem evropskem tekmovanju.
Žiga Samar je letos član berlinske Albe, lani je kot posojeni košarkar nastopal za Hamburg.
"Nihče se pravzaprav ne zaveda, kaj pomeni igranje v evroligi. Vse skupaj je velik preskok, da lahko na tekmah na takšnem nivoju sploh igraš. Žiga v tej sezoni zaradi svetovnega prvenstva še ni povsem nared, ker v reprezentanci ni imel vidnejše vloge, podobna zgodba se mi zdi, da je tudi pri Gregorju Glasu. A igranje za izbrano vrsto je nekaj največjega, kar se ti lahko zgodi v karieri, in mislim, da mora vsak košarkar takšno vabilo tudi sprejeti, normalno pa je, da ima vse skupaj neke posledice, če sam nisi v rotaciji in ritmu v začetku sezone. Žiga zdaj veliko dela, da se bo čim prej vrnil v pravi pogon, je pa tukaj težava, ker je nivo tekmovanja res zelo visok," pojasnjuje Samar, ki se je v komentarju dotaknil tudi letošnjega svetovnega prvenstva, na katerem je Žiga drugič v članski karieri na velikem tekmovanju nosil dres s slovenskim grbom.
"Nastop vsakega posameznika za reprezentanco je velika stvar, nastop na svetovnem prvenstvu je nekaj posebnega, če imaš srečo, se ti zgodi enkrat na štiri leta. Žiga je na ta način tudi spoznal, kaj pomeni tako veliko tekmovanje. Ekipa za uspeh na takšnih turnirjih na koncu koncev potrebuje tudi nekaj sreče s poškodbami, tekmeci, veliko je odvisno tudi od dnevne forme. Sedmo mesto na tako velikem tekmovanju je konec koncev dober rezultat."
Osemnajstletni Matija je letos član španskega tretjeligaša La Rode, poleti je nosil tudi dres slovenske reprezentance do 20 let, s katero je osvojil enajsto mesto na evropskem prvenstvu. V povprečju je dosegal 9,1 točke na obračun.
Mlajši sin se kali v Španiji
Mlajši sin Matija je pri 18 letih letos član španskega tretjeligaša La Rode, lani je v dresu Fuenlabrade doživel debi v članski vrsti v španski ligi ACB, letos pa po izpadu kluba v drugo ligo izkušnje nabira drugje. "Tudi iz svojih izkušenj vedno pravim, da je boljše včasih storiti kakšen korak nazaj, da lahko potem narediš dva naprej. Tako kot je šel Žiga po obdobju v Realu k Zamori v tretjo ligo, smo se za podoben korak odločili letos tudi pri Matiji, da bo dozorel in poskušal opraviti preskok naprej. Letos je tako član La Rode in verjamem, da bo znal iz te izkušnje potegniti maksimum. Pri mladih košarkarjih ni dovolj, da sediš na klopi in čakaš na svojo priložnost, temveč je pomembno, da si na igrišču, da se navadiš ne samo igralskih, temveč tudi življenjskih načel. Je pa ta korak od mlajših kategorij k članom res zahteven," je prepričan Samar.
"Trudimo se, da se čim večkrat vidimo. Letos smo bili na prvi Žigovi tekmi v evroligi, ker vem, da je bila ta stopnička v karieri zanj res pomembna in si je tega močno želel. Zdaj pa načrtujemo obisk v okolici Valencie, da bomo združili obisk dveh Matijevih tekem in eno Žigovo, nato nas čakata še skok do Berlina in pot v Beograd na evroligaške tekme. Dopust smo si letos organizirali tako, da bomo novembra lahko prisotni na čim več tekmah. Košarka je del našega življenja, o tem se res veliko pogovarjamo in fanta vesta, da imata doma vso našo podporo," ponosa ne skriva Samar.
Zgodnja selitev v tujino
Tako Žiga kot Matija sta se že zelo zgodaj odločila za pot v tujino, kar tudi za starša ni preprost in enostaven korak. "Na to se je bilo treba navaditi. Smo pa ves čas stremeli k temu, da če smo to omogočili Žigi z Realom, smo potem tudi Matiji. Obema vedno pravim, da morata stati za svojimi odločitvami in verjeti v to, da sta se odločila pravilno. Življenje v tujini ni enostavno, prinese veliko lepih stvari, a res je veliko odrekanja, na račun tega včasih trpijo družina in odnosi s prijatelji. V takšnih primerih je res izredno pomemben značaj otroka, če je v takšnih pogojih sposoben preživeti nekaj let."
"Oba sta za svoja leta zelo zrela, v tej zrelosti pa včasih pozabljata, da sta na koncu oba še res mlada in na začetku svojih poti. Imata pa zelo različna karakterja, tako da se je z vsakim od njiju treba drugače pogovarjati in pri vsakem drugače pristopiti k zadevam. Na oba smo doma res ponosni in jima ob vsakem koraku poskušamo stati ob strani, da se razvijata v pravo smer," poudarja Samar.
Še vedno vpet v košarkarski svet
Poleg košarkarskih korakov obeh sinov pa nekdanji košarkar še vedno spremlja tudi dogajanje v slovenski košarki. "Najbolj Olimpijo in Krko, kjer sem še kot košarkar preživel nekaj let. Zelo veliko pa sem v navezi tudi s kolegi, ki so del ostalih slovenskih klubov, tako da se večkrat dobimo in se pogovarjamo o trenutnem dogajanju. Res je pomembno, da bi se v slovenskem klubskem prostoru dalo priložnost mladim košarkarjem pred povprečnimi tujimi košarkarji. Mora pa biti pravi trenutek, da mladi košarkar ponujeno priložnost izkoristi. Vsako minuto na igrišču si je treba prislužiti," je prepričan.
Kvaliteta športa je tako kot povsod povezana s financami. "Če bomo želeli ohranjati stik s svetovnim vrhom, bomo morali več vlagati v šport. Drugo, na kar bi opozoril, pa je pretirana želja po nerealnih ciljih mladih košarkarjev. Radi bi čim prej prišli do končnega cilja, želijo si bistveno več, kot so realno sposobni. Šport je lep, a žal krut in ima svoje zakonitosti. Vsak si mora izbrati svojo realno pot. Da napreduješ, moraš igrati, ne sedeti na klopi. Žal se prevečkrat dogaja, da so želje in sanje eno, realnost pa drugo. Seveda vsem želim, da dosežejo svoje cilje," je še sklenil Samar.
Več iz rubrike Druga kariera:
