Nekdanji slovenski smučarki se je življenje obrnilo na glavo

Štiri olimpijske igre, šest svetovnih prvenstev in 225 nastopov v svetovnem pokalu je le nekaj številk, ki jih je v svoji dolgoletni karieri zabeležila danes 34-letna Maruša Ferk Saioni. V tem času je zbrala eno uvrstitev na zmagovalni oder, potem ko je bila leta 2009 tretja na slalomu v Garmisch-Partenkirchnu, ravno na zadnjih poslovilnih olimpijskih igrah pa je z devetim mestom v alpski kombinaciji postavila svoj najboljši izid na tekmovanju, ki za skoraj vsakega športnika predstavlja vrhunec kariere.

"Zagotovo obstajajo tudi stvari, ki bi jih zdaj rada spremenila. Zavedam se, da bi lahko pogosto smučala še boljše, a zgodilo se je, kar se je. Takrat je bilo v moji glavi tisto, kar je bilo," danes poudarja upokojena smučarka, ki je leta 2020 ostala brez mesta v slovenski reprezentanci, zatem pa po številnih preizkušnjah in finančnih zagonetkah svoje zavetje našla v mednarodni ekipi Isra (International Ski Racing Academy), kjer je ostala tudi po koncu svoje kariere. A po dolgih letih, posvečenih smučanju, je trenutno v ospredju misli Ferk Sainoijeve povsem nova vloga. Konec septembra se je namreč z možem, sicer tudi nekdanjim smučarjem, zdaj pa trenerjem v svetovnem pokalu, Christophom Saionijem razveselila rojstva hčerkice Romi, ki je dodobra popestrila dneve družinice v Nici, kjer so si ustvarili dom.

Maruša, pred kratkim ste postali mama. Kako minevajo prvi dnevi v novi vlogi?

Z rojstvom otroka se prioritete v življenju res povsem spremenijo. Zdaj je na prvem mestu le Romi in se vse ostalo temu prilagodi. Življenje se je spremenilo, vse je podrejeno le novi članici, hkrati pa poskušam tudi vsak njen počitek izkoristiti tudi za svojega, ker lahko potem kvalitetnejše preživim čas z njo. Zdi se mi, da je napočil pravi čas za snovanje družine, in res se veselim tega novega obdobja.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Marusa Ferk Saïoni (@marusaferk)

Zdaj živite v Franciji, kajne?

Ja, zdaj smo vsi skupaj v Nici, tukaj sem tudi rodila. A z začetkom jeseni oziroma zime se bom zagotovo odpravila tudi nazaj v Slovenijo, sploh tudi zato, ker je mož smučarski trener, zato bo pozimi ogromno naokrog, tako da ne bom sama v Franciji. Ob tem pa morajo Romi spoznati tudi preostali člani moje družine v Sloveniji. Na pomoč mi je zdaj priskočila tudi mami, ki mi ogromno pomaga. Še toliko bolj mi zdaj to pride prav, ker sem imela nepričakovan urgentni carski rez, in tudi zaradi tega sem še toliko bolj vesela vsake pomoči. Sicer sem že od prvega dneva po porodu zelo aktivna, nekako ne morem mirovati, čeprav me na to vsi opozarjajo. Zavedam se, da bo zdaj vse skupaj trajalo malce dlje, kot bi sicer, a je vsak dan boljši in še lepši.

Po olimpijskih igrah v Pekingu je z nastopi v Franciji sklenila svojo kariero. Foto: www.alesfevzer.com Od vašega slovesa iz svetovnega pokala alpskega smučanja je zdaj minilo že dobro leto in pol. Poslovili ste se brez posebnega pompa.

Moj zadnji cilj je bil, da vztrajam do olimpijskih iger v Pekingu. Že pred tem sem imela cilj, da bo po tisti sezoni konec. Najpomembnejše mi je bilo, da končam na prijeten način, tako da sem svoje zadnje tekme odpeljala v Franciji na njihovem državnem prvenstvu, kjer so bili ob meni vsi kolegi in družina v Franciji, tako da so bili tisti zadnji trije dnevi na smučeh tisto, kar sem si želela. Žal mi je bilo le tega, da z mano zaradi koronavirusa ni mogla biti tudi moja družina iz Slovenije.

Na teh treh zadnjih tekmah sem smučala zelo dobro in hitro, tako da sem se takrat kar vprašala, a to je zdaj to (smeh, op. p.). A bilo je dovolj, tudi zatem nisem imela nobenih težav. Vem, da se mnogi po koncu kariere soočajo s težkimi občutki, tudi depresijo, sama pa sem na srečo vse skupaj res dobro prenesla in tudi zdaj uživam.

Sem pa tudi takoj po koncu kariere začela pomagati v ekipi ISRA (International Ski Racing Team), v kateri sem bila sama prej kot tekmovalka. Takoj sem začela s trenerskim delom, tako da sem imela delo in se je vse res dobro izšlo.

Torej ste kar takoj zakorakali v vašo drugo kariero. Kako je prišlo do dogovora z ekipo?

Že tisti dve leti, ko sem bila v ekipi ISRA kot tekmovalka, sta mi oba trenerja, ki sta bila hkrati tudi ustanovitelja te ekipe, rekla, da me po koncu kariere želijo zadržati v ekipi v drugi vlogi. S tekmovalkami smo se že v času moje smučarske poti res dobro povezale, pomagala sem jim tudi z mojimi izkušnjami. Sama sem na to ponudbo potem tudi pristala. Ko so se bližale moje zadnje tekme, smo se usedli, pogovorili, hitro sem dobila zadolžitve. Takoj po moji zadnji tekmi sem morala pripraviti svoj prvi smučarski kamp, dobila sem tudi ostale naloge, pri tem mi je pomagala tudi moja diploma iz menedžmenta, hkrati sem začela skrbeti tudi za socialna omrežja in spletno stran, maile. Takoj naslednji dan po zadnji tekmi sem tako padla v novo delo in mislim, da je bilo tudi to pomembno, da nisem čakala, ampak takoj zagrizla v novo poglavje svojega življenja.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Marusa Ferk Saïoni (@marusaferk)

Zdaj je edina razlika ta, da nisem na terenu, da vse urejam na daljavo, še vedno pa stojim za veliko zadevami. Že pred koncem kariere sem sanjala o tem, da bi delovala kot nekakšna pomočnica v ekipi, sicer so bile moje želje v slovenski reprezentanci, ker sem še sama kot tekmovalka videla, kje in na kakšen način bi si želela še pomoči, a odvrtelo se je tako, kot se je.

Ali se v tem projektu vidite dolgoročno?

Trenutno mi to delo res odgovarja, ker sem še tako na novo iz tekmovalnega ritma, da lahko tekmovalkam pomagam še z mojimi svežimi izkušnjami, vem, kakšni so občutki na snegu in tekmovanjih. Zaenkrat mi to odgovarja, koliko časa bo ostalo tako, pa ne vem. Zagotovo bo imela besedo pri tem tudi moja hčerka, otroci ti svet res postavijo na glavo, prioritete so drugje. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost, si pa zagotovo ne želim zamuditi odraščanja svoje hčerke, ker vem, kaj pomeni delo v smučarski karavani.

Tudi vaš mož je močno vpet v smučarski svet. Tudi sam je bil tekmovalec, zdaj je trener. Koliko besede in vpliva na vašo Z možem Christophom sta skupaj že 13 let in pol, leta 2020 sta se poročila. Foto: Instagram/marusaferk kariero je imel on?

S Christophom sva skupaj že 13 let in pol, tako da je bil ob meni res dobršen del moje kariere. Res je bil moja največja opora, dajal mi je tudi nasvete, ko sem ga kje polomila (smeh, op. p.). Nikoli pa ni nikakor pritiskal name v smislu končanja kariere, vse so bile moje odločitve. Tudi zdaj me pri mojem delu spodbuja, tako da mi zdaj pomaga tudi na tej drugi strani. Prej je bil dolgo časa prisoten v evropskem pokalu, zdaj je v svetovnem pokalu. Res sem lahko vesela, da sem našla takšnega moža, ki mi res vedno brez pomisleka stoji ob strani.

Kot ste že nekajkrat omenili, ste v zadnjih dveh sezonah vaše kariere nastopali pod okriljem mednarodne ekipe ISRA. Za kakšno ekipo pravzaprav gre?

Takšnih mednarodnih ekip je v zadnjih letih čedalje več in vse skupaj se je res začelo razvijati. Naša ekipa je namenjena zgolj dekletom, medtem ko imajo fantje global racing team, seveda so potem tu še mešane ekipe z več kategorijami. Te ekipe so v pomoč tekmovalcem, ki niso v reprezentancah, pa si morda tja želijo vrniti ali pa se morda vračajo po kakšnih poškodbah, morda prihajajo iz kakšnih manjših držav, kjer sploh nimajo nacionalnih ekip. Tudi mi imamo zdaj več kategorij, nekatera dekleta bodo tekmovala v evropskem pokalu, mogoče katera celo v svetovnem pokalu. Če se potem ta dekleta uvrstijo na velika tekmovanja, smo jim potem v pomoč tudi tam. Tako sem bila tudi sama letos v tej drugi vlogi z dvema dekletoma na svetovnem prvenstvu, pa potem z eno našo članico na olimpijskih igrah mladih. To so ekipe, v katerih si morajo smučarji finančne izdatke kriti sami, cel vložek je breme tekmovalcev in njihovih bližnjih.

Zadnje sezone je preživela v mednarodni ekipi ISRA, potem ko je ostala brez mesta v slovenski reprezentanci. Foto: Osebni arhiv

V mojem primeru sem v smučanje vložila vse svoje vložke, za katere mi še danes ni žal, saj sem točno vedela, da si tega močno želim, ker sem si želela smučati. Tako sem šla pred dobrimi tremi leti tudi sama v to, ker na žalost nobene druge možnosti niti nisem imela, če sem želela nadaljevati kariero.

Na ta način ste spoznali tudi zelo kruto stran profesionalnega športa. Takrat ste praktično čez noč ostali brez mesta v reprezentanci. Kakšne spomine imate zdaj na tisto obdobje?

Zagotovo ni bilo enostavno. Toliko let sem delovala pod okriljem Smučarske zveze Slovenije, pa smo si že takrat določene tekme in poti krili sami, potem se je pa zgodilo še to, da sem ostala brez vsega. Mogoče nekateri sploh ne vedo, za kakšne vložke gre. Spomini na to res niso lepi, sploh način, na katerega so se me znebili. Tudi potem sem spremljala, kaj se dogaja z vsemi ostalimi, pa mi ni bilo jasno, zakaj so odrezali samo mene, čeprav bi lahko glede na kriterije še koga drugega.

Kakšni so bili razlogi za vaš "odstrel"?

Dobila sem obrazložitev, da sem dosegla kriterije za reprezentanco, a da ne dosegam napredka, verjetno je bilo vse skupaj povezano tudi z mojo starostjo, kar se mi zdi nesmiselno, ker če sem bila kljub določeni starosti v posamezni disciplini še vedno najboljša v Sloveniji, potem to tako pač je. Ne vem, zakaj bi se takšnemu tekmovalcu potem odrekli. Zatem drugih kontaktov z njihove strani niti ni bilo, so me res povsem "odrezali".

V svetovnem pokalu je enkrat stala na stopničkah. Foto: Guliverimage

A kljub vsem težkim trenutkom zdaj na vse skupaj gledam kot na dobro izkušnjo, ker sem tudi zaradi tega potem našla prostor v novi ekipi z novimi trenerji. To je bila ena izmed boljših odločitev, res so me lepo sprejeli, pa me tudi spodbudili na način, da sem še vedno sposobna in imam predispozicije, kar mi pred tem nikoli ni nihče rekel ali pa me spodbudil in motiviral.

Poleg smučanja ste se tako morali ukvarjati z zadevami, ki so za marsikoga samoumevne oziroma jih zanj opravijo drugi, kajne?

Takrat sem res ogromno preračunavala, ali se bodo stvari odvile prav ali ne, zaprosila sem tudi za finančno pomoč. Bilo je stresno, ker sem tekmovala na res visokem nivoju. Veliko težav so povzročale že polemike glede serviserja, ker smo ga zelo iskali, ker sem takrat namesto fizične priprave, počitka in ostalih zadev proste ure preživljala v garaži in pripravljala smuči. Prvo leto zatem sem si nato serviserja delila še z eno tekmovalko, potem naslednje z dvema. Kakor je bilo stresno, sem tudi vedela, zakaj te stvari počnem. In tako kot sem že rekla, sem gledala na ta finančni vložek kot na vložek vase. O denarju potem nisem razmišljala, temveč sem bila osredotočena na svoje smučanje, s katerim se mi je potem vse vrnilo.

V svetovnem pokalu je debitirala 21. januarja 2007 v Cortini d'Ampezzo. Foto: Nebojša Tejič/STA Ali med temi težkimi, stresnimi trenutki niste nikoli razmišljali, da bi že prej končali kariero?

Vse skupaj se je začelo s tistim obdobjem epidemije covid-19. Ko smo se vrnili s tiste zadnje tekme, ki je takrat ni bilo, smo bili potem zaprti v države in regije, tako da sem potem začela s pripravo na novo sezono s kondicijskimi treningi. Kmalu po tistem smo se še pogovarjali s trenerji iz slovenske reprezentance, česa si želim, potem tega ni bilo več, sama sem se normalno pripravljala, zatem pa sem čez noč izvedela, da me nočejo v ekipi. Najprej sem pomislila na to, da ne želim kariere na način, da me v bistvu v to prisilijo drugi. Tega si res nisem želela, niti nisem bila na to pripravljena. Potem sem hitro našla rešitev v tej novi ekipi, sem pa ves čas stremela k mojemu cilju, ki so ga predstavljale olimpijske igre v Pekingu.

Ali gojite zdaj do Smučarske zveze Slovenije kakšne zamere ali je ta zgodba za vas že pozabljena?

Mogoče bi si v bodoče želela s kom kaj pogovoriti in povedati, da način, ki so ga ubrali ni bil pravi. Morda ne toliko zaradi mene, temveč morda tudi zato, da se takšne stvari v prihodnosti ne bi dogajale. Kaj preveč pa se mi teh stvari ne zdi smiselno "pogrevati", zdaj je, kar je. Zgodilo se je veliko nenavadnih stvari. Že v letu, preden so me izključili iz ekipe, sem sama hodila na nekatere tekme svetovnega pokala, saj so mi rekli, da mi ne morejo dati podpore, pa sem tekmovala v okviru reprezentance. Pa se je potem zgodilo, da sem se sama peljala 800 kilometrov daleč na tekmo svetovnega pokala, pa tega morda večina sploh ne ve. Dogajale so se nekatere čudne stvari, mogoče bi bilo dobro, da se zavedajo, da bi se takšne stvari spremenile. Kakorkoli obrneš, sem bila toliko in toliko let članica smučarske zveze in sem jim hvaležna, da so mi vrsto let stali ob strani, a ta zaključek je zagotovo pustil grenak priokus.

V sezoni 2008/09 je na slalomu za svetovni pokal v Garmischu zaostala le za Lindsey Vonn in drugouvrščeno Mario Riesch. Foto: Guliverimage

V karavani svetovnega pokala ste bili prisotni res dolgo, za vami je ogromno tekem, treningov. Ali ste zadovoljni, ko zdaj potegnete črto pod vse skupaj?

Zelo veliko je lepih spominov, že pri 18 letih sem dosegla res veliko in na to sem res ponosna. Nastopila sem na šestih svetovnih prvenstvih, štirih olimpijskih igrah, dosegla sem tudi najboljši rezultat v Pekingu, kar sem si pred odhodom tja tudi želela. Za vedno se bom zagotovo spominjala tistih stopničk, ob tem pa še veliko tekem, na katerih sem se počutila res dobro.

Zagotovo pa obstajajo tudi stvari, ki bi jih zdaj želela spremeniti. Zavedam se, da bi lahko pogosto smučala še boljše, a zgodilo se je, kar se je. Takrat je bilo v moji glavi tisto, kar je bilo, nisem naredila tistega, kar bi mogla, kar je bila moja napaka, a na splošno sem lahko zadovoljna. Ponavadi mi kakšni tujci ali pa kolegi omenijo, kaj vse mi je uspelo, ker sem sama do sebe še vedno zelo kritična in si mislim, da ni bilo nič takšnega. A na koncu dneva vem, koliko sem v to vložila in čemu vse sem se morala odreči, da sem dosegla vse, kar sem. Verjetno bom sčasoma te stvari cenila še toliko bolj.

"Verjetno bom sčasoma dosežke iz kariere cenila še toliko bolj." Foto: AP / Guliverimage

Koliko še spremljate dogajanje v slovenskem smučanju in slovenski reprezentanci?

Moram priznati, da spremljam, kaj točno se sicer dogaja v jedru reprezentance, ne vem, a kar vidim od daleč, ne deluje rožnato. Res upam, da ne bo nastala kakšna velika luknja v generaciji, da mogoče Slovenija nekaj let ne bi imela odmevnih rezultatov. Tisti, ki so zdaj v svetovnem pokalu, jih lahko preštejemo na prste obeh rok, potem pa se zgodba nekako konča.

Zagotovo bo na mlajših v bodoče še večji pritisk, verjamem, da so tu kakšni posamezniki, ki bi se lahko priključili, upam, da se bo to zgodilo čim prej. Je pa ta preskok iz nižjih selekcij res težak. Včasih nas je bilo tako veliko, da smo imeli za posamezna prvenstva, tekme še kvalifikacije. Težko sodim, kaj bi se v tem primeru lahko storilo. Če pogledamo, ima Slovenija vedno posamezne svetovne prvake v mlajših selekcijah, potem pa je res težko dohajati nacije, ki v takšnih primerih vedno kar odskakujejo. Zagotovo bo čas zdaj pokazal svoje in res upam, da se bodo stvari v dobro slovenskega smučanja odvile v pozitivno smer.

Več iz rubrike Druga kariera:

Sportal Slovenec, nekdaj hiter kot strela, ki so mu Italijani uničili kariero

Sportal Nepogrešljiva slovenska pomoč za Tadeja Pogačarja

Sportal "Vprašaš se, kaj je bolj smiselno v življenju" #video