Druga kariera
Nedelja, 14. 1. 2024, 18.03
2 meseca, 1 teden
Druga kariera (343): Sabahudin Kovačević
Nekdanji reprezentant sredi trenerskih izzivov: Po karieri mi še ni uspelo "pobegniti" iz hale #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,79
Nekdanji hokejski branilec Sabahudin Kovačević tudi po koncu igralske športne poti ostaja močno vpet v hokej.
Gost 343. rubrike Druga kariera je nekdanji hokejski branilec Sabahudin Kovačević. Po spletu različnih dejavnikov je kariero končal hitreje, kot je pričakoval, a tudi danes hokej ostaja rdeča nit njegovega življenja. Nekdanji dolgoletni reprezentant se z novimi, trenerskimi izzivi srečuje pri mlajših jeseniških selekcijah in kot glavni trener reprezentance do 18 let. "Izzivov ne manjka," pravi. Kateri so največji?
"Po karieri mi še ni uspelo prav 'pobegniti' iz hale, še vedno v njej preživim praktično vsak dan, hokej ostaja pomemben del mojega življenja," pravi nekdanji dolgoletni reprezentant, dvakratni olimpijec, Sabahudin Kovačević.
Kariero je končal hitreje, kot je pričakoval. Sosledje težav z vratno hrbtenico, operacije, okrevanja in pozneje covida-19 je pripeljalo do tega, da je zadnjo uradno ligaško tekmo odigral leta 2019 v češki elitni ligi z Mlado Boleslav. V dresu te je igral še v pripravah na sezono 2019/20, leto pozneje z Jesenicami sodeloval še na pripravljalni Poletni hokejski ligi, nato pa kaj kmalu zatem pri 34. letih igralsko opremo pospravil kot.
Zdravnik je prišel z dobro in slabo novico
"Težave so se začele pojavljati že v začetku avgusta 2019, a dolgo nismo vedeli, kaj je. Postajalo je vse huje, celo tako, da sem imel težave s hojo. Bali so se, da bi bile lahko posledice klopa ali kaj podobnega. Vrat me ni nič bolel, sem pa vse težje hodil. Ne le partnerica, vsi okoli so videli, da nekaj ni v redu. V klubu so mi rekli, da moram nujno na dodatne preglede v bolnišnico. Opravili so jih res veliko. Na koncu je do mene prišel zdravnik z dobro in slabo novico. Najprej sem vprašal, kaj je dobra. Pa je rekel, da to, da ni multipla skleroza, saj smo se bali tudi tega. In slaba? Težave z vratno hrbtenico, mielopatija. Potrebna je bila takojšnja operacija. Tudi reprezentančni zdravnik je rekel, da moram takoj na operacijo, saj je že pritiskalo na hrbtenjačo. Imel sem srečo, ker sem bil celoten avgust na ledu, da ni kdo močneje naletel vame, saj bi šlo lahko zelo hitro kaj zelo narobe. Rekli so, da gre za degenerativno stanje, ki se le slabša. V sredo sem dobil rezultate, v petek so me v Pragi že operirali," se nekdanji visokorasli steber obrambe spominja poletja 2019.
Želel se je vrniti, a ...
Načrt je bil, da se po okrevanju, med katerim je spoznal ogromno stvari o svojem telesu, predvsem predelu vratu, vrne v profesionalni hokej, a je življenje ubralo drugačno pot.
"Budo" je kariero profesionalnega hokejista končal pri 34. letih.
"Po novem letu sem bil na ledu, počasi sem se želel vrniti, pa se je začel covid-19. Pripravljal sem se tudi za svetovno prvenstvo, ki bi moralo biti v Ljubljani, a je vse skupaj odpadlo, naslednje leto pa je bilo že malo težje dobiti klub. S hokejistom pri teh letih in po tako težki poškodbi si redko kdo želi tvegati. Smo se pa dogovarjali na Jesenicah, z njimi sem na Poletni ligi tudi odigral zadnjo tekmo, a se nato nismo dogovorili za nadaljevanje. Malo sem še treniral, poskušal, a je covid-19 vse skupaj otežil, tako da sem rekel, da je dovolj. Nisem si mislil, da bom pri 34. že končal, a žal je tako pač bilo," pripoveduje sogovornik, ki je po koncu športne poti ostal močno vpet v to hitro ekipno igro.
"Če se na tekmo z avtobusom peljem več ur, imam zagotovo čas kaj prebrati"
Pa čeprav je imel kot šolar v mislih povsem drugačen poklic. "V osnovni šoli sem vseskozi govoril, da bom odvetnik, pa so se stvari drugače obrnile (smeh, op. a.). Naredil sem srednjo ekonomsko. Žal mi je, da nato nisem nadaljeval šolanja, ker možnosti za to so bile. Kdor pravi, da nima časa, mu težko verjamem, sploh danes, ko je na voljo spletno šolanje, pri katerem gredo športnikom tudi na roko. Če se na tekmo z avtobusom peljem več ur, imam zagotovo čas kaj prebrati. Vse se da, le želeti si je treba in se organizirati. Ko sem bil v Rusiji povsem sam in smo na gostovanja potovali res dolgo, je bilo časa dovolj, a sem našel ogromno izgovorov, zakaj ne, čeprav sem imel sem vse pogoje," pravi 37-letnik, ki se je po karieri podal v trenerske vode.
O enem od izzivov trenerskega dela z mladimi:
"Ni pritiska uprave, je pa drugačen pritisk, saj se ukvarjaš s prihodnostjo otrok"
Trenutno je trener mlajših jeseniških selekcij, U15 in U17, s prevetritvijo trenerskih štabov reprezentanc pri Hokejski zvezi Slovenije pa mu je pripadla vloga glavnega trenerja v reprezentanci do 18 let.
"Po karieri je udaril covid-19, vse je bilo zaprto, na začetku ni bilo prav prijetno. V nekem obdobju sem poklical Davida (Rodmana, op. a.), ki je bil takrat trener članov v Celju, in ga vprašal, ali potrebuje pomoč. Pa nisem želel denarja, pač pa le to, da grem lahko delat, nabirat izkušnje. Pozneje smo se dogovorili s HD Mladi Jesenice. Pri Jesenicah sem zdaj tretjo sezono. V tem sem videl izziv, verjetno se na začetku sploh nisem zavedal, kako velik izziv bo delo z mladimi. Gre za nekaj povsem drugega, kot je treniranje profesionalcev. Način dela je drugačen, ne gre zgolj za hokej, za to, da jih tu kar pripravljamo za NHL, kamor bi najraje vsi šli, pač pa je pri mladih predvsem pomembno to, da se skozi šport učijo socializacije, reda, tudi discipline, da na treningih najdejo družbo, prijatelje, da postanejo ekipa. Kategorijo do 15 let je po mojem mnenju najtežje trenirati. Takrat se fantje še razvijajo, eden je visok 1,8 metra, drugi je še nizek, nikoli ne veš, koliko bo še kdo zrasel, kako se bo razvil," razmišlja o trenerski vlogi v mlajših selekcijah, v katerih se srečuje z več izzivi.
"Želim, da se fantje zaljubijo v hokej, da radi prihajajo na treninge. Na nek način si odgovoren za to, ali bodo sploh ostali v tem športu."
"Učim se iz dneva v dan. Tako iz teorije kot iz praktičnih izkušenj. Kot trener imaš 20 fantov, vsak ima svoj značaj, z vsemi ne moreš delati na isti način. Nekdo bo bolje igral, če povzdigneš glas, z drugim je treba delati bolj nežno. Največji izziv je spoznati vse in vpeljati pravi način, najlažje pa reči 'Saj sem vam rekel, igrajte tako in tako'. Če bi bilo tako, tudi v ligi NHL, kjer znajo igrati, ne bi potrebovali trenerjev. Moraš biti prilagodljiv, saj se ti načrtovani trening ob nekaj odpovedih lahko povsem podre. Želim, da se fantje zaljubijo v hokej, da radi prihajajo na treninge. Pri mladih res da ni pritiska iz uprave in javnosti, je pa tu drugačen pritisk. Ukvarjaš se z otroki, z njihovo prihodnostjo. Na nek način si odgovoren za to, ali bodo sploh ostali v tem športu."
"Danes bi bili pri 12., 13. že profesionalci"
Kovačević, tudi sam oče dveh mladih hokejistov, ob tem izpostavlja, da otrokom starši marsikdaj ne delajo usluge.
"Danes bi bila večina profesionalcev že pri 12. letih, tudi nekateri starši bi takrat radi že imeli profesionalca. Pa pravijo 'On mora to, on mora to'. Kaj mora? Deset le je star, on se mora zabavati, sicer se bo čez nekaj let zasičil s hokejem in pri 20. rekel, da ga ima dovolj. Včasih se mi zdi, da delamo robote, pa ne le v hokeju, pač pa v vseh športih. Pritiska staršev ne razumem in ga nikoli ne bom razumel. Danes gre lahko vsak v tujino. Plačaj in lahko greš. A nekaj povsem drugega je, da te tujina najde sama, da te tuji klubi sami opazijo. Tujina ni težava, če si prerasel Slovenijo, a tu je ni prerasel še nihče. Če si pri U15 dober, igraš selekcijo višje, če si pri U17 dober, lahko igraš selekcijo U19, pa IHL s člani. Če si malo dober, lahko v Sloveniji s 16., 17. že igraš s člani. Opažam, da fantje veliko besed poberejo od staršev, pa pravijo, da je Alpska liga zanič. Da, za Tičarja, Jegliča, Saboliča, Urbasa je, a za vas je okno v svet. Za razvoj je dobra, a oni bi najraje kar skočili v Olimpijin prvi napad v IceHL, pa nato iz Olimpije v tujino, a to ne gre tako. Kako jim to dopovedati, to pa je izziv."
Ko sem bil star 15 let, skorajda nisem videl tekem lige NHL ali pa nekaj malega po televiziji. Danes mladi gledajo samo to in štejejo statistiko, Connor McDavid je dosegel toliko točk, Connor Bedard toliko, ne vidijo pa, kaj vse sta naredila, da sta prišla do te ravni hokeja.
Ne konča se po treningu ali tekmi
Pri mladih pogreša predanost, vztrajnost, čustva, željo po zmagi. "Šport prinaša veselje, žalost, razočaranje ... Če mladi izgubijo kakšno tekmo, se seveda svet ne bo podrl, a malo pa jim vendarle mora biti hudo, če ne zmagajo. Ne sme ti biti vseeno, ali zmagaš ali izgubiš. Danes pa se dogaja, da se med mladimi ob zmagah marsikdo sploh ne razveseli, ob porazu pa nima občutka žalosti. Na koncu sem žalosten jaz, pa sem odrasel, pa ne ker smo izgubili, ampak ker vidim, da je pogosto marsikomu vseeno," pravi, a dodaja: "Da ne bo izpadlo, kot da je vse slabo, ker ni. Rad treniram mlade. A če kdo misli, da je trenerska lahka, ni, je pa, vsaj meni, zanimiv poklic, ki se ne konča po treningu ali tekmi. To, da pridem na led, je samo češnja na torti, mnogi ne vidijo tega, kaj vse je treba prej ali pa pozneje opraviti."
Kot trener mlajših selekcij Jesenic (U15 in U17) ter selektor reprezentance do 18 let svari pred nepremišljenimi odhodi mladih v tujino.
Ni še pri članih
V trenerstvu, tudi članskem, se vidi tudi čez leta. "Da, bomo pa videli, kaj bo, saj v športu nikoli ne veš. Članske ambicije imam, a nisem še tam, želim iti korak za korakom. Zanimivo mi je tudi delo v reprezentanci, v kateri je znova drugače kot v klubu. Mi smo imeli v članski reprezentanci srečo, ker smo bili skupaj deset let in več, dobro smo se poznali, pri mlajših selekcijah pa se reprezentanti vseskozi menjajo in se selijo iz U18 na primer v U20, nato v člane. A tudi to je izziv, lahko sem izbral svoj štab, dobro se razumemo, stvari rešujemo skupaj."
"Če se več let govori samo, da je na Jesenicah vse slabo, bo denar težko prišel"
"Nihče ne bo dal denarja, če se govori, da je vse le slabo. In že več let poslušam, da je na Jesenicah vse samo slabo."
Manj vesel je njegov obraz, ko beseda nanese na stanje članskega hokeja na Jesenicah.
"Ni prijetno, a sam vpliva na to, kako bi se stvari lahko izboljšale, nimam. Se pa tu vidijo težave majhnega mesta, v katerem je težje dobiti sponzorje, zadaj so lahko kakšne zamere. Vemo pa, da se vse konča pri denarju. Nihče ti ne bo dal na lepe oči pol milijona. Še toliko težje je priti do denarja, če se prej vrsto let govori le o slabih stvareh. Slabo se nalaga na slabo, stvari se razširijo, govorice hitro pridejo do morebitnih sponzorjev ... Nihče ne bo dal denarja, če vsi govorijo, da je vse le slabo. In že več let poslušam, da je na Jesenicah vse samo slabo, samo derbi še pritegne ljudi. Takrat je kar naenkrat v hali več tisoč ljudi, vse veselo, vse super ... Zakaj pa jih ni tudi na drugih tekmah? Ko se ustvari negativna zgodba, je konec in lahko potrebuješ več let, da se stvari popravijo," pravi Kovačević, ki je sicer s pogoji dela z mladimi zadovoljen.
"Če pogledamo v dvorano in okoli nje, vidimo, da imajo vse. Od fitnesa do umetne trave, steze, ledu, tudi trenerjev za mlade imamo dovolj. Glede pogojev za mlade lahko rečem le, da so res dobri. Če bi nekdo iskal težave pri naših pogojih, bi pomenilo, da išče nekaj drugega."
Od Jesenic do Rusije, dvojih olimpijskih iger
Z Jesenicami je osvojil več državnih prvenstev, klubska pot pa ga je nato odpeljala tudi daleč od doma.
Otroka jeseniške hokejske šole sta nad hokejem navdušila oče in starejši brat. Prvi del članske kariere je preživel med železarji, dres Jesenic je nosil tudi ob premieri v razširjenem avstrijskem prvenstvu (nekdanja liga EBEL).
Hokejska pot ga je odpeljala v Italijo, na Dansko, na Slovaško, v Kazahstan, pa Rusijo, Belorusijo, v Avstrijo in na Češko. Dolga leta je bil nepogrešljivi steber obrambe slovenske reprezentance, s katero je dvakrat zaigral na olimpijskih igrah in sodeloval na več svetovnih prvenstvih.
O rezultatskih vrhuncih:
"Sezona, ko smo bili prvaki druge ruske lige, pa uvrstitev na prve olimpijske igre in igranje tam, sploh na prvih v Sočiju. Ne bi pa izpostavljal le rezultatskih uspehov, pač pa tudi pot, po kateri smo do njih prišli. Primer je klub Karlovy Vary. Ko sem prišel tja, so ravno izpadli iz češke Extralige, tako da smo igrali v drugi ligi. Bilo je naporno, malokdo se takoj vrne nazaj. Po prvem delu sezone smo nato igrali baraž za napredovanje v Extraligo, igrali smo 12 tekem v 25 dneh, štela je vsaka točka, tudi psihično je bilo zelo naporno. Na koncu nam je uspelo. Vrnili smo se v prvo ligo, noro. Morda bi kdo rekel, pa saj niste osvojili prve lige, a lahko mu odgovorim, da smo naredili ogromno."
Olimpijsko veselje na tekmi z Avstrijo, ki so jo Slovenci premagali s 4:0 in se uvrstili v četrtfinale OI v Sočiju ter zasedli 7. mesto. Kovačević je ob zmagi nad severnimi sosedi zadel in podal.
O tem, kakšen hokejist je bil:
"Na trenutke svojeglav, a precej prilagodljiv za ekipo, tudi v slačilnici, pa malo navihan, zavedam se, da sem kdaj kaj naredil, brez da bi pred tem pomislil, a takšen sem pač bil."
O tem, kako dosleden je bil pri športnem načinu življenju:
"Ko pogledam nazaj, lahko priznam, da nisem bil najbolj, sploh glede prehrane ne. Jaz nisem bil tisti, ki bi pojedel en obrok v McDonaldsu, pa bi se takoj zredil. Moral sem se nažirati, ker sem hitro izgubljal kilograme, moral sem veliko jesti, a ta hrana ni bila najbolj zdrava. Vem, da bi moral jesti več kakovostnejše hrane.
Tudi v določenih letih pri treningih nisem bil dosleden. Obžalujem, da se treningov od 17. do nekje 23., 24. leta nisem lotil bolj resno. Vedno sem stvari oddelal v redu, odigral sem dobro, bil med boljšimi, a moja meja bi bila lahko malo višje, kot je bila. Včasih mi kdo reče 'Ti bi moral igrati tam in tam'. Da, moral bi, a ... Teh stvari mi je žal. Ne morem reči, da sem imel slabo kariero, a vem, da bi lahko iz nje naredil več. Si pa ne želim tega očitati in biti starš, ki bi prek svojih otrok želel izpolniti kakšne svoje stare želje."
