Sobota, 20. 1. 2024, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Franjo Bobinac
Vidijo, da je predsednik vseh
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,20
Franjo Bobinac je dobro leto na čelu Olimpijskega komiteja Slovenije.
Barvito in raznoliko življenjsko pot je prehodil Franjo Bobinac, zdaj predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Če uporabimo športni žargon, lahko rečemo, da je svoje talente preizkusil na različnih parketih življenja – glasbenem, gospodarskem in športnem. Zdaj se že eno leto spopada z novim izzivom, skupaj s sodelavci pa si prizadeva uresničiti številne ambiciozne cilje. Med ključnimi nalogami so zagotavljanje več sredstev za šport, uspešno izvedena misija za slovensko olimpijsko reprezentanco na letošnjih olimpijskih igrah v Parizu ter reševanje izzivov, ki se pojavljajo v okviru Športne loterije in družbe Bežigrajski športni park, katerih delni lastnik je prav naša krovna športna organizacija. V intervjuju za Sportal je prav tako osvetlil odnos države do športa ter poudaril pomen prijaznejše davčne zakonodaje za celoten šport in podjetja, ki vlagajo vanj.
Za 65-letnega Franja Bobinca lahko rečemo, da se je izkazal kot vsestranska osebnost z zanimivo življenjsko potjo. Sprva je bil uspešen na glasbenem področju, za kar mnogi morda sploh ne vedo. Dvakrat je bil namreč drugi na Slovenski popevki – s pesmima Poet in Bisere imaš v očeh. Zadnjo je odpel skupaj z velikanom slovenske glasbe Otom Pestnerjem.
Poslovno pot je tlakoval v podjetju Gorenje, ki mu je omogočilo študij (MBA) na najstarejši poslovni šoli v Evropi – v Parizu, kjer bodo letos olimpijske igre. Številna leta je vodil Rokometno zvezo Slovenije, s katero ga prav tako vežejo lepi spomini na Pariz, saj je rokometna reprezentanca prav v francoskem glavnem mestu leta 2017 osvojila bronasto medaljo – prvo ekipno na svetovnih prvenstvih za Slovenijo.
Zdaj si kot predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije prizadeva nadaljevati uspešno pot in prispevati k razvoju slovenskega športa, trenutno pa ima s svojimi sodelavci veliko dela pri zagotavljanju vsega potrebnega za slovensko olimpijsko reprezentanco v luči osrednjega vrhunca športnega leta – olimpijskih iger v Parizu, ki bodo potekale med 26. julijem in 11. avgustom.
Redki so, ki se lahko pohvalijo s toliko funkcijami v življenju. Lahko rečeva mož številnih talentov? Na kaj ste najbolj ponosni, ko gledate nazaj?
V bistvu na to, da karkoli sem delal, sem vedno znal okoli sebe zgraditi vrhunsko ekipo sodelavcev, s katerimi smo dosegali zastavljene cilje. V življenju se vedno radi zgodijo tudi padci, porazi. Pomembno pa je, da se pobereš in da je saldo na koncu vedno pozitiven. Lahko ugotovim, da je moje življenje pestro in zanimivo. Je pa res, če se nekoliko pošalim, da je barva mojih las premosorazmerna s pestrostjo mojega življenja.
Radi bi, da šport dobi več denarja. V letošnjem letu se bodo javna sredstva povečala za 30 odstotkov.
Glede na to, da ste pri 64 letih prevzeli predsedniško funkcijo na OKS, vas očitno ne vleče v pokoj?
V bistvu odpiram novo poglavje. Na neki način mi je beseda pokoj tuja. Logično je, da ti z določeno starostjo in delovno dobo tudi pripada. Prav tako meni. A po drugi strani odpiram novo poglavje. Tako so mi rekli tudi drugi. Začenjam na novem področju, ki je po eni strani novo, po drugi strani ni. Dolgoletne izkušnje iz posla, vodenja gospodarskih in športnih organizacij – zlasti rokometa v zadnjih 14 letih – mi pridejo prav. Kar počnem, je pravzaprav nekaj, pri čemer mi vse te izkušnje koristijo. Gre za pestro področje z ogromno deležniki. Usklajevanje interesov različnih akterjev, ki delujejo znotraj športa – športniki in športnice, klubi, združenja, pokrovitelji, mediji, politika, nosilci javnih funkcij, mednarodne zgodbe … Blizu mi je. Uživam v novem poglavju in mislim, da lepo korakamo v pravo smer.
Na čelu OKS ste eno leto. Imate bisere v očeh?
Predvsem bi rekel, da skušamo skupaj z ekipo ustvarjati takšne pogoje za športnike in šport, da bo čim več ljudi imelo iskrice v očeh. V smislu, da bodo pogoji za šport vedno boljši. Da bo dobil več javnega denarja, ker si ga zasluži. Da se bomo v športu znali organizirati, da bomo privabili še več pokroviteljev, da bomo še bolje komunicirali med seboj, pogledali na vse ravni športa – tudi na rekreacijo, šport mladih, nenazadnje starejših in medgeneracijski sistem vadbe. Da bomo gradili športno infrastrukturo, ki si jo zasluži. In da bo šport tudi v prihodnje po eni strani združevalec ljudi, vrhunski ambasador ugleda naše države in tudi tisti, ki neverjetno navdihujejo mlade. Vsi vemo, da so ravno vrhunski športniki največji navdih za mlade ljudi.
Nekoliko ste se nasmejali pri biserih v očeh. Mnogi ne vedo, da ste bili v mladosti pevec, z Otom Pestnerjem sta osvojila drugo mesto na popevki. Kako, da ste končali glasbeno kariero?
To so bili časi, ki so bili relativno nenaklonjeni združevanju različnih področij. Ravno sem začenjal študij in sem se odločil, da bom po koncu študija delal v gospodarstvu, ne pa gradil glasbene zgodbe. Mislim, da se tega ni dalo združiti. Na tisto obdobje glasbe mi ostajajo lepi spomini. Pa ne le na ta del zabavne glasbe, kjer smo dosegali določene uspehe – dvakrat drugi na slovenski popevki –, ampak tudi ta, da sem se v času študija preživljal s petjem. Bil sem namreč član komornega zbora RTV Slovenija, ki je bil polprofesionalni zbor. Vaje smo imeli praktično vsak dan.
S pesmijo Bisere imaš v očeh sta z Otom Pestnerjem osvojila 2. mesto na Slovenski popevki.
Koliko ste še glasbeno aktivni? Ker glasbi ljudje ne moremo kar tako ubežati.
Kar veliko, ker me navdihuje tudi družina. Pogosto zgrabim kitaro. Žena vrhunsko kuha, jaz sem tam popolnoma nespreten, znam le spretno oceniti, kaj je dobro in kaj ne. V tem času jaz v ozadju rad zaigram kitaro. Napišem še tudi kakšno pesem, predvsem pa še vedno rad zaigram pesmi The Beatles, francoske šansone ...
Vas glasba torej pomirja?
Vznemirja me in mi hkrati omogoča, da ne razmišljam o drugih stvareh. Zagotavlja mi odklop.
Že veste, kolikokrat boste peli Zdravljico na olimpijskih igrah v Parizu?
Mislim, da kar nekajkrat. Ne želim napovedovati. Zdi se mi, da je naloga Olimpijskega komiteja Slovenija ta, da pripravimo vse. Da bodo priprave potekale vrhunsko, prav tako organizacija in logistika. Urediti moramo vse podrobnosti, da bodo lahko športniki in športnice opravljali svojo osnovno poslanstvo. Velika zahvala gre njim, ker se pripravljajo, tekmujejo, se borijo za olimpijske vozovnice. In pa, jasno, zahvala trenerjem, staršem, klubom, organizacijam, združenjem. V športnem delu gre največja zasluga njim. Mi moramo biti okvir, znotraj katerega morajo stvari delovati brezhibno.
Sem pa vesel, da nam bo poleg športnega dela uspelo nasloviti vse to, kar lahko Slovenija ponudi. Slovenska hiša, ki jo bomo imeli v parku La Villet, je blizu olimpijske vasi. Naši prvi sosedje so Francozi. To bo glavna navijaška cona znotraj Pariza. Vsak dan bo mimo naše hiše šlo okoli 80 tisoč ljudi z vsega sveta. Verjamem, da bo veliko tudi Slovencev, kajti olimpijske igre po 12 letih ponovno prihajajo na evropska tla, potem jih prav toliko časa spet ne bo v Evropi.
Po eni strani je to izredno lepa priložnost, da poleg športa pokažemo še gospodarstvo, turizem, kulturo, znanost, kulinariko. Druženje z našimi športniki bo zelo prijetno. Tudi mediji bodo imeli tam svoje središče. V okviru tega bomo pripravili zanimive dogodke, poslovne konference na različne teme.
Veselje ob osvojenem bronu slovenske rokometne reprezentance v Parizu 2017.
S Parizom imate prav posebno vez. Tam ste zaključili študij na najstarejši poslovni šoli, povezani ste bili s francosko kulturo. Vam je poznavanje pariškega okolja kaj olajšalo delo v povezavi z olimpijskimi igami in slovensko reprezentanco?
Predstavlja nekakšno simboliko. Lahko bi rekel, da ni naključij. Zanimivo se mi je pokrilo – prve olimpijske igre, Francija in moj Pariz, kjer sem preživel pet let. Če ne drugega, ko smo se pogovarjali s partnerji, kateri objekt bi vzeli za svojega v času olimpijskih iger pri iskanju slovenske hiše, sem kar hitro razbral, kakšna je prava lokacija, kaj je treba imeti. In seveda je dobrodošlo, da se s partnerji in francoskim olimpijskim komitejem lahko pogovarjam v francoskem jeziku.
Kako to, da ste se odločili za študij v Franciji?
Moram reči, da nisem izhajal iz okolja, da bi si lahko privoščili takšen študij. Najprej sem v Sloveniji končal visokošolski študij. Kasneje se je pojavila priložnost, da grem in prevzamem pomembno funkcijo v Franciji, kjer sem bil generalni direktor Gorenja za tisti del Evrope. Moj takratni predsednik me je potem vzpodbudil, da v Franciji naredim še MBA, saj smo glavne stvari že uredili in sem imel nekoliko več časa.
Moram reči, da je bila to ena najboljših odločitev. Dve leti sem ob delu študiral v francoščini in angleščini. Na najstarejši poslovni šoli v Evropi, spoznal sem ogromno ljudi in ta izkušnja mi je največ pomagala pri moji bodoči karieri.
Verjame, da se bodo slovenski navijači letos veselili odličij slovenskih športnikov na olimpijskih igrah v Parizu.
Očitno imate nekakšen magnet na Pariz. Leta 2017 je slovenska moška rokometna reprezentanca na svetovnem prvenstvu v Franciji osvojila bronasto kolajno – vi ste bili predsednik Rokometne zveze Slovenije. To je bila sploh prva kolajna v slovenskih moštvenih športih na svetovnih prvenstvih. Torej prva ekipna še na olimpijskih igrah v Parizu?
Vse je mogoče. Očitno se okoli Pariza stvari zlagajo na zanimiv način. Moram reči, da bomo letos imeli zelo številčno odpravo. Verjetno rekordno. Športniki in športnice bodo vrhunsko pripravljeni. Lahko se nam zgodi, da bomo imeli več ekip. V to verjamem. To se nam še ni zgodilo. Za odbojkarje verjamem, da bodo dobro nadaljevali v ligi narodov in sem že skoraj prepričan, da bodo tam. Verjamem v košarkarje. Zanje bomo izvedeli tik pred igrami na turnirju v Pireju. Enako verjamem v obe rokometni ekipi. Mislim, da se nam lahko izide, da lahko poleg moške prvič v zgodovini dobimo tudi žensko ekipo na olimpijskih igrah.
Uvrstitev kakšne od ekip bi pomenila dodatno širino. Zlasti pa, če bi se uvrstila košarkarska ekipa. Luka Dončić je namreč velik magnet. Bil je že na olimpijskih igrah v Tokiu, vendar je Pariz le Pariz in bolj centraliziran. Si Slovenci sploh predstavljamo, kakšno dimenzijo prinaša Luka Dončić?
Luka za vse predstavlja fantastično, največjo dimenzijo v tem delu. O tem ni dvoma. Imamo pa tudi veliko število drugih svetovnih zvezdnikov. Od Janje Garnbret, Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča, Kristjana Čeha … – raje bom nehal naštevati, da ne bom koga izpustil. Predvsem mislim, da vsak udeležencev prinaša novo dimenzijo. Enako velja za kolektivne športe. Res bi si želel, da imamo nekaj ekip, ker je to dodatna dimenzija morebitnih akreditacij. Kolektivni športi prinesejo dodatno zanimanje javnosti, medijev.
Spomladi bo zaživel klub slovenski športnih funkcionarjev.
Kako si sami predstavljate fenomen slovenskega naroda? Tako majhni in tako uspešni. Pa ne le kot športniki, ampak tudi v drugih sferah. Aleksander Čeferin je prvi mož Uefe, vi ste postali član izvršnega odbora Mednarodne rokometne zveze, Enzo Smrekar je zakladnik na Mednarodni smučarski zvezi (FIS) ...
Nikoli nismo bili majhni v glavah. Zdi se mi, da imamo samozavest, znanje. Če ne bi bili taki, ne bi znali tekmovati niti na gospodarskem, športnem, kulturnem, znanstvenem … področju. Meje so ponavadi le v glavah. Trdno verjamem, da jih Slovenci nimamo. Verjamem, da imamo ustrezno samozavest in znanje. Ni naključij. Omenili ste nekaj ljudi in se popolnoma strinjam z vami. Ravno zato bomo spomladi ustanovili klub mednarodnih športnih funkcionarjev Slovenije, o katerem sem že govoril. Tudi z gospodom Čeferinom, ki je izjemen ambasador tega področja za Slovenijo, sem na nek način dogovorjen, da bo zraven, verjetno kot častni predsednik.
Pritegnili bomo vse druge, ki delujejo v mednarodnih športnih organizacijah in prihajajo iz Slovenije. Preprosto zato, da se bomo družili, učili drug od drugega. Da bo Slovenija prepoznavna ne le kot športna velesila, ki ima vrhunske športnike in športnice, ampak tudi športne funkcionarje. Tudi na ta način bomo močnejši, imeli bomo večji ugled v mednarodni olimpijski in drugih družinah. Lažje nam bo organizirati kakšne športne prireditve, ki imajo fantastične multiplikativne učinke tudi na razvoj gospodarstva, turizma v Sloveniji. Pripeljati čez leta tudi olimpijske igre v kombinaciji s sosednimi državami v Slovenijo. Verjetno zimske olimpijske igre. Nenazadnje pa se še bolj vključiti na pomembne funkcije v organih mednarodnega in evropskega olimpijskega komiteja.
Preprosto zato, da bomo še lažje soustvarjali šport, ki je po mojem trdnem prepričanju eden izmed ključnih dejavnosti civilne družbe in motivira ter združuje ljudi. Vsi se znamo z njim poenotiti, čeprav se včasih tudi za Slovenijo zdi, da je, žal, izjemno razdeljena. Pri športnih uspehih pa nikoli ni. Znamo se skupaj poveseliti, biti tudi žalostni. Šport nas vedno na nek način povezuje.
Je vse to povezano tudi z željo oziroma ciljem, da Slovenija pridobi mesto v Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK)? Kaj bi za Slovenijo to pomenilo?
To je vizija, ki se bo nekoč uresničila. Ne govorim o sebi, ker za to potrebujemo čas in je to proces. Slovenija ima vrhunske športnike in tudi funkcionarje. Mislim, da je treba delovati vzporedno na različnih področjih. Treba je biti aktiven, korekten, profesionalen. Mnogo ljudi že imamo v mednarodnih športnih organizacijah. Preprosto se bomo povezovali in učili drug od drugega.
Pred prevzemom funkcije nadzornika SDH se je posvetoval, če bi bilo karkoli v navzkrižju interesov.
So na vaš račun morda prileteli kakšni očitki, ker ste nadzornik Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja državna podjetja, ti pa so med pomembnimi sponzorji OKS? Ali gre morebiti za navzkrižje interesov?
To sem ob nastopu oziroma pred tem preveril pri pravnikih, pooblaščencu za integriteto znotraj SDH. Ugotovili smo, da se vse skupaj da obvladovati. Ni formalnih preprek, da tega ne bi mogel početi. Sem pa zelo pozoren, da pri vseh družbah v državni lasti nimam nobene aktivne vloge. Predvsem imamo za to generalnega sekretarja in poslovnega direktorja, ki stopata v stik s temi družbami.
Po drugi strani pa je OKS tudi takšna organizacija, institucija s temi izjemnimi petimi krogi, ki ima takšen ugled, da ni treba pretirano dolgo nagovarjati pokroviteljev, ker so pravzaprav zelo zadovoljni, da lahko delujejo v okviru olimpizma. Olimpijska družina je namreč tista, ki pooseblja vrednote olimpizma – sodelovanje, prijateljstvo, fairplay … Mnoge korporacije imajo velik interes promovirati svoje izdelke, storitve skozi šport in olimpizem.
Kako gledate na odnos države do športa? Večkrat slišimo očitke, da želi večina politikov biti zraven le ob evforiji.
Če začnem pri zadnjem, prav uživam, ko vidim, da v zadnjem času zelo veliko politikov, od predsednice države, predsednika vlade, ministrov, državnih sekretarjev …, zelo radi pridejo na športne prireditve. Kar je super. Prvi navijači so in skupaj navijamo. Zdi se mi , da smo v zadnjem letu naredili kar pomemben korak naprej. V konstruktivnem dialogu in z vztrajnostjo nam je prek našega krovnega ministrstva za šport, gospodarstvo in turizem uspelo pridobiti za približno 30 odstotkov več javnih sredstev.
Lepo se približujemo številki, ki sem jo napovedal pred volitvami, ko sem rekel, da si slovenski šport zasluži več in da moramo kmalu dobiti vsaj 50 milijonov evrov javnih sredstev. To se bo morda zgodilo že letos. Sodelujemo z vlado v celoti. Z našim krovnim ministrstvom na čelu z ministrom Matjažem Hanom, ki ima šport zelo rad, se srečujemo na mesečnih sestankih. Zelo smo analitični, načrtujemo različne aktivnosti, ki jih potem izvajamo. Ni naključij. Dialog je dober, kontakti so spoštljivi, z argumentirano razpravo in aktivnostmi zato dosegamo cilje. Morda je bilo tega dialoga v preteklih letih premalo. Nenazadnje so rezultati posledica tega dialoga in skupnih aktivnosti.
Če se navežem na ministra Matjaža Hana, ki je na lanskem domačem nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici izjavil, da za vložen en evro šport prinese dva evra. Zakaj potem ni še več vlaganja, če je gospodarsko donosen?
Raziskave ekonomske fakultete resnično kažejo na to. Mislim, da ga bo, z leti ga mora biti še več. Zaradi multiplikativnih učinkov. Nismo še na točki, ko bi lahko rekli, da smo zadovoljni. Športu je treba dati še več in potem bo tudi Slovenija imela še več. S tega zornega kota bomo v naslednjem obdobju naslavljali tudi področje davčne zakonodaje. Tu še nismo dosegli vsega in ukrepe je treba nadaljevati. Želimo namreč, da bi vsi tisti, ki delujejo v športu in vlagajo v šport, bili ustrezno davčno stimulirani. Tako bi bilo vlaganja še več in bi tudi športu več ostalo.
Če še razvijeva to temo. Bilo je že nekaj idej glede izvedbe tega, da bi imeli klubi, športniki, organizacije, pokrovitelji več od tega. Prihajale so že pobude za spremembe, a se ni zgodilo nič. Kakšne ideje imate vi, da bi se lahko v prihodnje res kaj pozitivnega zgodilo na tem področju?
Ne le da jih imamo, celovito smi jih artikulirali, zapisali in jih poslali naprej. Ne morem iti v podrobnosti, ker je tega preveč. Vendar verjemite, da so vsi sklopi pokriti na način, ki bi bil dober ne samo za šport, ampak tudi za državo. Zato bomo to nagovarjanje nadaljevali. Ne predstavljam si davčne reforme, ki bi bila celovita in ne bi tega problema ustrezno naslovila in razrešila. Ker je dobro za vse.
Vsaka taka stvar ima posledice. Vse večje finančno breme mladih športnikov je zato tudi na starših, ker klubi, društva v večini životarijo.
Slovenskega športa nikoli ni bilo brez pomoči staršev, prostovoljcev, ogromnega števila angažiranih športnih delavcev v klubih, združenjih, ki so amaterji in nič ne dobijo. Pravim, da naj to kar ostane na takšni ravni, kot je. Ampak javna sredstva moramo povečati, da bo relativni delež tega dela, ki ga prispevajo starši, nižji. Ni prav, da prispevajo tako velik delež tega, kar bi morali dobiti iz javnih sredstev. Tu velja omeniti pokrovitelje, partnerje OKS, posamezne nacionalne panožne športne zveze, klube … Zahvala gre tudi njim. Brez njih ni slovenskega športa. Tudi oni so izjemno pomemben kamenček v mozaiku uspehov slovenskega športa. Najti je treba pravo ravnotežje in iti po tej poti naprej.
Kako pa je z evropskimi sredstvi? Jih počrpamo dovolj?
OKS je tu izredno aktiven. Vsako leto bolj. Koristimo sredstva za različne ravni. Tudi za šport invalidov, rekreacijo, za mlade … Glede tega smo zelo inovativni, kreativni. Moram reči, da se trudimo za to in imamo kar nekaj sodelavcev in sodelavk na OKS, ki skrbijo za to. Naj izpostavim, da smo v lanskem letu znotraj OKS ustanovili EU projektno pisarno prav z namenom pridobivanja evropskih sredstev za šport, pri čemer se usmerjamo predvsem na tista področja, ki so za nas strateškega pomena. Pri tem je zelo pomembno, da smo vpeti v mednarodne organizacije. Brez sodelovanja, brez prijav, aktivnega dela na projektih tega denarja ne moremo počrpati. Zelo smo uspešni. Priznavajo nam, da smo eni najuspešnejših. Ampak tudi tu so še priložnosti za napredek, predvsem v fazi implementacije rezultatov v vsakodnevno prakso in vključevanju naših članic ter njihovih kadrov v projekte.
Kako manevrirate med različnimi interesi panožnih zvez? Interesi med večjimi in manjšimi zvezami se namreč razlikujejo. Kakšno pot ste ubrali?
Na začetku je bila morda bojazen, kot so mi nekateri dejali, da bom favoriziral panogo, iz katere prihajam, ali določeno skupino. Ampak ne. Zdaj vidijo, da sem predsednik vseh. To se mi zdi zelo pomembno. Predsednik, ki gleda na vse, na vrhunski šport, rekreacijo, mlade in starejše, velike in majhne, komercialne in nekomercialne, individualne in kolektivne. V tem odnosu in pri vrednotah ne delamo nikakršnih razlik. Je pa stanje na različnih segmentih vsega tega, kar omenjam, različno. Zato je treba probleme naslavljati drugače in jih drugače tudi reševati.
Ravno za tiste manjše, manj komercialne panoge smo v pisarni OKS organizirali pravno in marketinško podporo. Za približno 15 nacionalnih zvez opravljamo tudi računovodske storitve, ker si tega ne morejo privoščiti. Ko je kak dober rezultat, skušamo prek vas, medijev malce pritisniti, da bi dobili svoje mesto v javnosti. Zelo smo povečali likvidnostna sredstva za manjše zveze, ki jim občasno zmanjka nekaj tisoč evrov. Založimo določena finančna sredstva, da lahko premostijo do trenutka, ko dobijo ali javna sredstva ali kakšnega pokrovitelja.
Verjetno ste zadovoljni z vnemo vseh, ki delujejo pod okriljem OKS?
Res bi rad povedal, da uživam v tem, kar delam. Imam pa tudi zelo dobro ekipo. Ekipo podpredsednikov sestavljajo Metod Ropret, ki je tudi predsednik Odbojkarske zveze Slovenije in župan, zelo ugleden gospodarstvenik in športni funkcionar Enzo Smrekar s Smučarske zveze Slovenije, pravnik Miran Kos, ki izhaja iz plavalnega športa in deluje na deluje na področju porta za vse, Katja Koren Miklavec, vrhunska smučarka olimpijka, ki pokriva novi steber športnikov in športnic. Izvršni odbor, ki ga je nekako potrdila skupščina, je pester in dobro sestavljen, tudi angažiranost članstva je zelo dobra.
Tudi pisarna, na čelu z generalnim sekretarjem Tomažem Jontesom in njegovo prvo ekipo, Maticem, Urošem in Blažem, vedno bolje dela. Moja olimpijska športna družina pa je po drugi strani praktično čisto vsak, ki se ukvarja s športom in je z njim tako ali drugače povezan.
OKS ima poleg vsega tudi lastniške deleže, in sicer v Športni loteriji in Bežigrajskem športnem parku. Če se najprej dotakneva Športne loterije, v kateri ste 20-odstotni deležnik. Lani se je veliko govorilo o prodaji, vendar se je nato za britansko podjetje, ki je želelo prodreti na slovenski trg, prižgala rdeča luč. Ali se kaj dogaja v zgodbi prodaje deleža ali ostaja pri statusu quo?
Kaj posebnega se ne dogaja, razen morda to, kar je po mojem mnenju dobro, in sicer, da smo se pred časom lastniki Športne loterije sestali in dogovorili, da je potrebno temeljito analizirati trg in dogajanja na njem. Obstajajo namreč pomembna tveganja in to nam poslovodstvo Športne loterije Slovenije ves čas razlaga. Tako z vidika morebitne spremembe zakonodaje, hkrati pa na trgu postajajo razmere vedno bolj zahtevne. Lastniki smo se dogovorili, da po podrobni analizi trga potem ocenimo, kakšna bi bila prava rešitev za razvoj družbe Športna loterija. Mi smo krovna organizacija slovenskega športa in karkoli se bo dogajalo, bomo delovali v korist športa. Pa tudi z mislijo na humanitarni del in paralimpijski šport.
Kakšne bi bile prednosti in kakšne slabosti prodaje?
Prenagljeno bi bilo karkoli reči. Če bi se morali lastniki odločati, bi bilo treba stvari skrbno pretehtati v korist, ne le finančnih deležev, ampak tudi v korist športa in omenjenih organizacij.
Zaprtih trgov glede športnih stav je v Evropi malo, le v dveh državah – na Finskem in v Luksemburgu. Zakaj je drugod odprto, v Sloveniji ne?
Vprašanje je retorično, zato je velika nevarnost, da se bo trg nekoč odprl. Če se bo, bodo pravila igre drugačna. Zato je smiselno, da se družba za uresničevanje strategije v nekih novih okoliščinah na to pripravi. Zato se lastniki pogovarjamo, kaj je dobro za družbo. Kot pa sem že dejal, bo OKS vedno deloval v dobro športa.
Športna loterija vam kljub vsemu prinaša denar, medtem ko je povsem drugače v zgodbi družbe Bežigrajski športni park, v katerem imate 13-odstotni delež. Lahko bi rekli, da ste na čakanju. V zadnjem obdobju je bilo spet več govora na to temo. Narejena je bila tretja cenitev. Menite, da se bo zgodba vendarle kmalu razpletla? Saga traja že vrsto let ...
Upam, da se bo. Ravno danes (pogovor je bil opravljen v sredo, op. a.) sem se peljal tam mimo. To je žalosten pogled v praktično že ožjem središču Ljubljane. Tudi sam sem zdaj Ljubljančan. In kot Slovencu, Ljubljančanu ter nekomu, ki dela za šport – obožujem tudi kulturo –, mi je izjemno žal, da umetnina, ki je nastala v času Plečnika, ni izkoriščena. Upam, da bo toliko razuma in modrosti pri vseh akterjih, da se bo to zgodilo. Morda je ta dodatna cenitev pomemben korak k temu. Upam, da bo Plečnikov stadion kmalu zaživel v novi luči in bo stičišče športa in kulture. Da bo v korist ljudi.
Lahko bi rekli, da je srce parajoča zgodba, da se tam nič ne dogaja.
Mislim, da bo tudi politika v najširšem pomenu spoznala, da je to izjemna priložnost, da presekamo gordijski vozel. Da bo lahko ponosna na to, da je to zadevo rešila v korist ljudi.
Kaj bi vi kot OKS želeli? Da se ga proda?
Nam najbolj koristi, da se odkupi naš delež po korektni ceni. Imamo okvirje, o katerih ne bom razlagal. Za nas je to trenutno popolnoma neuporaben kapital. Mi bi kupnino za ta del takoj dali nazaj v šport.
Kam specifično?
To se bomo pogovorili. Interesov, aktivnosti in idej za to je veliko. Zelo enostavno, transparentno in korektno bomo uredili, da bo imel šport več.
Če je to ena od kratkoročnih stvari, povejte za konec še, kakšni so dolgoročni cilji OKS.
Najprej sem dobil naslednjo asociacijo. Kot človek, ki gleda, kaj se dogaja po svetu, ki se giblje v katastrofalno smer sovraštva, nekorektnosti, nespoštovanja, anarhije, si želim več miru in športa v svetu. Tudi skozi tiste vrednote športa, ki so vrednote olimpizma – prijateljstvo, fairplay, sodelovanje. V tem smislu se mi zdi, da svet potrebuje več športa. Ker bi skozi to dobil več pozitivnih vrednot, ki jih danes nima. Na ravni naše države – če sem prej povedal, da nas šport povezuje in navijamo ter ne gledamo, kdo je levi, kdo desen, kdo gleda na zgodovino tako ali drugače ... – imamo en in edini vrednostni sistem: zmagati skupaj in poslušati Zdravljico. V smislu povezovanja ima šport najpomembnejšo vlogo. Želel bi si, da bi šport povezal Slovence v najširšem pomenu besede.
