Sobotni intervju
Sobota, 30. 11. 2024, 4.00
17 ur, 44 minut
Sobotni intervju: Peter Kauzer
Pri Petru Kauzerju je bolečina še vedno prisotna #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Vprašanje je, če bo kdaj prebolel polfinalno olimpijsko vožnjo v Parizu, ko so mu po mnenju mnogih sodniki po krivici dosodili kazen in mu na ta način pred nosom zaprli vrata do morebitnega olimpijskega raja.
"Prebolel ne bom nikoli, bom pa poskušal omiliti to bolečino," se še vedno s cmokom v grlu nesrečne olimpijske tekme spominja Peter Kauzer, eden najboljših kajakašev sveta. Imel je težko obdobje, razmišljal je celo o koncu kariere. A tista, ki ga je zelo kmalu "zbrcala" nazaj v čoln, je bila hčerka Nola. Pa so bile za 40-letnika olimpijske igre v Parizu res zadnje?
"Mogoče je bila to moja zadnja tekma v karieri. V takšnih trenutkih me je sram in se mi gnusi, da sem del tega športa, kjer imajo ljudje, ki so zaprti v neki sobi, tako moč nad dogajanjem," je prvega avgusta po olimpijski tekmi in po sporni sodniški odločitvi razlagal razočaran Peter Kauzer.
Če pravijo, da čas celi rane, se zdi, da pri našem sogovorniku štiri mesece po olimpijski tekmi to ne drži. In vprašanje je, če bo kdaj prebolel polfinalno olimpijsko vožnjo v Parizu, ko so mu po mnenju mnogih sodniki po krivici dosodili 50 kazenskih sekund, s tem pa mu ukradli olimpijske sanje. Torej uvrstitev v finale in boj za morebitno medaljo, ki jo Peter že ima z olimpijskih iger leta 2016 v Riu de Janeiru.
Po boleči olimpijski izkušnji se je umaknil v domače okolje. Čolna nekaj tednov ni želel niti pogledati, a po zaslugi hčerke, ki je tudi zagrizena kajakašica in z veliko vnemo srka vse znanje svojega očeta in dedka, je že po nekaj dnevih sedel v čolnu. Priznal je, da mu trenutki druženja s hčerko na vodi pomenijo ogromno.
Kljub vsej grenkobi, ki jo Hrastničan čuti še danes, se mu je ob tacenskem kanalu med pogovorom pogostokrat prikradel nasmeh na obraz. Z vode so mu mahali mlajši kolegi, ki jim je Peter velik vzornik in bi ga verjetno želeli v prihodnjih letih naslediti. Po končanem pogovoru in stisku roke se je obrnil in stekel … na trening, seveda. In ko smo ga vprašali, ali so bile olimpijske igre v Parizu res zadnje, nam je postregel z zanimivim in pomenljivim odgovorom.
Četrtega novembra ste zapisali, da je odmora konec in da ste se začeli pripravljati na novo sezono. Morda štejete, katera je to že vaša profesionalna sezona?
Pravzaprav sem bil prvič na tekmah svetovnega pokala leta 2001, od tega bo zdaj že 24 let, se pravi, da bo to 25. sezona na največjih tekmovanjih. Sicer pa bo od mojega prvega večjega uspeha prihodnje leto dvajset let.
Še vedno se zelo rad usede v čoln in še vedno uživa v njem.
Torej je za vami že kar nekaj sezon. Kako težko se vam je motivirati, saj ste v svoji karieri dosegli vse?
Z motivacijo nisem imel nikoli težav. Zmeraj sem poudarjal, da je to moja prva ljubezen. Zelo rad se usedem v čoln in zelo rad veslam. Ne samo zaradi treninga, ampak enostavno odklopim glavo in sem v svojem svetu. To mi ustreza. Tudi ko enkrat ne bom več aktiven tekmovalec, se bom še zmeraj usedel v čoln in šel veslat. Enostavno mi je všeč.
Glede na slabo olimpijsko izkušnjo, ki ste jo letos doživeli v Parizu, se je bilo kaj težje odločiti in iti naprej?
Že pred olimpijskimi igrami sem vedel, da ne bo to moja zadnja tekma v karieri. Nisem si želel zadati cilja, da bo po olimpijskem letu konec. Mogoče, če ne bi imel hčerke, ki tudi vesla, se nekaj tednov ne bi usedel v čoln. Tako pa sem usedel že nekaj dni po prihodu z olimpijskih iger, ker si je hčerka zaželela iti z mano na vodo. In to so trenutki, ki ti veliko pomenijo. Ni mi bilo težko, pravzaprav sem kar užival.
"Zmeraj sem bil za pošteno borbo."
Vas po štirih mesecih še vedno boli polfinalna olimpijska vožnja?
Sama vožnja ne boli. Bolijo pa odločitve, ki so jih nekateri sprejeli. In ta rana bo po mojem mnenju v srcu ostala do konca življenja. Meni se ne zdi pošteno, da te na takšen način oškodujejo. In to na največji tekmi. Ne bi se toliko obremenjeval, če bi bila to tekma svetovnega pokala ali tekma svetovnega prvenstva. Da se ti to zgodi na olimpijskih igrah, ko veš, da je to mogoče tvoja zadnja priložnost, da dosežeš še en vrhunski rezultat, in te pri tem ustavijo drugi, to pa boli. Zmeraj sem bil za pošteno borbo in mogoče zato, ker sem to tako poudarjal, sem jih dobil po glavi. Sam se boriti z mlini na veter je zelo težko.
Po tisti tekmi ste bili videti precej razočarani. Nekateri pravijo, da vas tako razočaranega še niso videli. Je bila to vaša najtežja tekmovalna izkušnja v karieri?
Tega ne vem, ker jih je bilo že kar nekaj. V športu so zmage in porazi. Na žalost se iz porazov največ naučiš, ampak ta tekma je res najbolj bolela. V Londonu sem sam naredil napake in sem se sam oddaljil od najvišjih mest. In kot sem že povedal, so me do zdaj najbolj bolele olimpijske igre v Pekingu. Če bi bila sistem in tehnologija sojenja takšna, kot je zdaj, bi imel v Pekingu en dotik manj in bi bil v finalu. Mogoče bi se takrat povsem drugače izteklo vse skupaj.
Na žalost sem bil oškodovan na svojih prvih in zadnjih olimpijskih igrah, tako da to me res boli. Kot sem že dejal, sam se proti temu ne morem boriti. Dejstvo je, da se o enih in istih stvareh pogovarjamo, že odkar sem zraven, in verjetno so se že tudi pred tem. Vendar se očitno te stvari ne dogajajo tistim reprezentancam, ki bi malo drugače reagirale. Še vedno sodimo med manjše ekipe v kajakaškem svetu. Imamo vrhunske rezultate, vsi se nas bojijo, ampak niti v svojih rokah držijo druge države. Če bi se to zgodilo kakšnem tekmovalcu iz drugih držav, bi bila slika verjento dosti drugačna. Ampak to je moje mnenje.
"Tega ne bom nikoli razumel, kako lahko nekateri ljudje tako odločijo."
Se vam zdi, da vas imajo sodniki zaradi vaših opozoril na piki?
Videti je že tako. Kar se mi je zgodilo na olimpijskih igrah, ni bilo prvič. Najbolj boli to, da ti na takšen način vzamejo možnost borbe za najvišja mesta. Ne vem, kaj bi bilo v polfinalu, če bi se tja uvrstil. Lahko bi zmagal, lahko pa bi naredil napako. Boli to, sploh kot vrhunskega športnika, da ves svoj trud in energijo vlagaš v to, da bi pokazal najboljšo verzijo sebe, na koncu pa ti pred očmi zaprejo vrata do raja.
Tega ne bom nikoli razumel, kako lahko nekateri ljudje tako odločijo. Pisne razlage, zakaj so se tako odločili, nismo dobili. Malo je bilo brezbrižno vse skupaj. To se na največjih tekmah ne sme dogajati, to se na nobeni tekmi ne sme dogajati. Na koncu takšna odločitev lahko vpliva tudi na finančno prihodnost in na splošno na prihodnost športnikove kariere.
"Vedno sem bil za pošteno igro in spoštovanje, vendar se sprašujem, ali se bodo stvari kdaj spremenile," ste zapisali dan po olimpijski tekmi in med drugim Mednarodni kajakaški zvezi (ICF) sporočili: "Ne morem biti in ne bom tiho." Kakšni so bili odzivi na ta vaš zapis?
Odvisno je, koga vprašate. Ali so to ljudje iz Mednarodne kajakaške zveze, ki nosijo odločitve, ali so to tekmovalci in trenerji. Bili so povsem različni odzivi. Krovna zveza in ostali, če se malo pošalim, bi me najraje pribili na križ. Češ, kaj se grem. Od večine tekmovalcev in trenerjev pa sem dobil pozitiven odziv. Tudi oni sami vedo, da stvari niso takšne, kot bi morale biti. Smo v 21. stoletju, tehnologija napreduje in vse skupaj bi se dalo dosti olajšati.
Jih ne obsojam, ampak sodijo ljudje, ki nikdar niso veslali v čolnu, kaj šele, da bi bili nekdaj vrhunski tekmovalci. Zelo redki so sodniki, ki pridejo po tekmi do tebe in so se pripravljeni pogovarjati. Imamo tudi v Sloveniji nekaj takih, ki jih zanima, zakaj se ne strinjaš z njihovo odločitvijo. Šport je zelo napredoval, ampak še vedno se oklepajo nekih starejših pravil.
Omenili ste že boj z mlini na veter in da vas večina tekmovalcev in trenerjev podpira. Se vam vseeno ne zdi, da pri tem ostajate sami oziroma da ste se le vi pripravljeni izpostaviti?
Po mojem mnenju se bojijo, da ne bili na istem. Tudi po letošnjih OI je bilo s strani vodilnih veliko rečenega in nič storjenega. Kot sem že povedal, meni rezultatov in uspehov, ki sem jih dosegel do zdaj, ne morejo vzeti. In to zato, ker sem jih dosegel pošteno. Nikomur se mi ni treba dokazovati. Ne sebi, še manj pa drugim. Rad imam ta šport in ne bi želel, da izgubi čar, ki ga ima.
Po tekmi v Parizu ste dejali, da bi bila to lahko morda vaša zadnja tekma v karieri …
Če bi me takrat vprašali, bi rekel, da je zadnja. Ampak to govorim samo zaradi občutkov, ki sem jih takrat občutil. Takrat sem se počutil, kot bi mi umrl nekdo od najbližjih ali pa še morda huje. Verjetno si zdaj lahko predstavljate, kako sem se počutil.
Kaj je na koncu pretehtalo, da vendarle nadaljujete športno kariero?
Najtežje je vrhunskemu športniku reči, da mora iti v "penzijo". Jaz bom šel v "penzijo" pod svojimi pogoji in takrat, ko bom jaz to začutil, prej ne. To je ta ljubezen do športa. Še danes, ko se usedem v čoln, mi je lepo, uživam in se smejim. Tudi ko so slabi vremenski pogoji, mi ni težko.
"Če so zame v mladih letih govorili, da imam res dober občutek za divjo vodo, je ona še nadgradnja tega."
V zapisu ste omenili tudi svojo hčerko Nolo in dejali, da bi bilo bolje, da bi se ukvarjala z baletom … Nola vseeno še danes vztraja v kajaku?
Da, še vedno. Trenira, napreduje, srka znanje, ki ji ga skušam predati. Smo športna družina in življenje se vrti okrog športa. Zdrav duh v zdravem telesu je po mojem mnenju nekaj najpomembnejšega. Sploh zdaj, ko imamo socialna omrežja in telefone, se mi zdi prav, da jo vzgajamo v takšnem duhu. V tem športu ji lahko največ pomagam, saj o tem največ vem. Prav z veseljem jo gledam, kako je zagrizena in sprejema vsako informacijo.
Hitro vidiš, kdo ima občutek in kdo ne. Če so zame v mladih letih govorili, da imam res dober občutek za divjo vodo, je ona še nadgradnja tega. Tega ne govorim zato, ker je moja, ampak dejansko je tako. Ima smisel za vodo in lahko rečem, da me to veseli. Nimam pa nobenih ambicij v smislu, da mora postati naslednja Jessica Fox. Na koncu je še vedno njeno življenje, jaz pa jim bom pri tem poskušal čim bolj pomagati in jo podpirati. Torej za karkoli se bo odločila. Ne bom pa izvajal nobenega pritiska. Na koncu se mora sama odločiti in imeti mora željo in cilj.
Kako razvijata ta vajin odnos, tudi oče je vas treniral od začetka vaše poti …
Tudi ona ima izkušnje z mojim očetom (smeh op. p.), več kot z menoj …
Vseeno vaš oče pri njej prevzema trenersko vlogo? Zdi se, da sta s hčerko zmeraj pogosteje skupaj na treningu.
Sploh ko so tekme za mlajše, je po navadi oče tisti … Jaz se raje umaknem (smeh op. p.). Všeč mi je, ko ji kdaj kaj svetujem in naju morda nihče ne razume, ona pa točno ve, za kaj gre. Nekatere stvari so meni samoumevne in ravno zaradi tega mi je njej lažje kaj razložiti, ampak vseeno se umaknem in pustim, da moj oče opravi svoje delo.
V vrhunskem športu pogostokrat vidimo, kako se menjajo trenerji, vidva z očetom pa vztrajata že od začetka. Kako vama je uspelo oziroma vama še vedno uspeva?
Ni lahko in tudi midva nisva imela lahke poti. Tudi midva sva imela nesoglasja, ampak tega ne obešaš na velik zvon. Na koncu sva se o vsem pogovorila. Če bi jaz ali oče videl, da mi ne more nič več dati in da bi mi lahko nekdo drug dal še več, bi spustil stvari. Sva pa oba zelo odprta in sprejemava vsako informacijo, ki je na voljo. Nikoli nisem imel težav z nikomer trenirati, koga vprašati za nasvet ali pa mu ga dati. Tukaj je mogoče majhna razlika med mano in drugimi.
Zdaj ste že usmerjeni v novo sezono. Je po nesrečni olimpijski tekmi še večja želja po vrhunskih rezultatih in da s tem še enkrat dokažete, da znate in zmorete?
V prvi vrsti bom rekel, da jaz vem, da znam in zmorem. Še vedno se tako počutim in, kot sem že prej rekel, nikomur se mi ni treba dokazovati. Niti sebi niti drugim. Šel bom iz tekme v tekmo, skušal bom čim bolje tekmovati, potem pa bom videl, kam me bo to pripeljalo. Za naslednjo sezono je zagotovo glavni cilj svetovno prvenstvo v Avstraliji. Tudi evropsko prvenstvo je v Parizu na olimpijski progi. Čas za povračilo?
Tudi onadva z očetom sta imela nesoglasja, a sta se znala vedno pogovoriti.
Bo zaradi olimpijske izkušnje kaj težje tekmovati na progi v Parizu?
Ne, nikoli nisem imel težav s tem, saj prizorišče samo ni krivo. Tudi takrat ne, ko sem si v Londonu poškodoval ramo. Že prvič, ko sem odšel tja na priprave, nisem imel nobenih težav. Pogrevati stvari za nazaj … Dobro, če pogovor nanese na to, potem skušaš razložiti svojo plat zgodbe. Sicer pa gledaš v prihodnost in se osredotočaš na to, kar je pred teboj.
Ko ste leta 2016 dobili olimpijsko medaljo, je bila velika evforija okrog vas. Koliko vprašanj ste dobili na račun vaše nesrečne olimpijske tekme v Parizu?
Bila so, ampak takrat sem se odmaknil v svoje domače okolje in nisem nikamor hodil. Če koga po dolgem času srečam, še zmeraj pogovor nanese na to temo. Žal se časa nazaj ne da zavrteti. Jaz bi ga zelo rad, ampak … Prebolel ne bom nikoli, bom pa poskušal omiliti to bolečino.
S svojimi rezultati?
Ne vem, s čim. Pravijo, da čas celi rane, ampak ta rana je zelo velika in ne vem, če se bo kdaj zacelila.
Zdaj ste že dobro zakorakali v pripravljalno obdobje. Na kaj ste danes pri svojih letih najbolj pozorni? V preteklosti ste dejali, da že nekaj časa ne rinete z glavo skozi zid.
Ne, z glavo skozi zid že nekaj časa ne. Če primerjam leta pred poškodbo in leta po poškodbi, se je tudi moj način treninga in razmišljanja zelo spremenil. Še zmeraj naredim tisto, kar imam za narediti, potem pa več časa posvečam družini in regeneraciji. Priznam, pozna se. Let ne moreš skriti, ampak še vedno sem sposoben delati stvari, ki sem jih delal pred 20 leti. Samo več časa potrebujem, da se spočijem.
Že večkrat ste omenili, da so bile olimpijske igre v Parizu za vas zadnje. Ali te vaše besede še vedno držijo ali si vsaj malo puščate priprta vrata?
Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Svojo kariero bom končal takrat, ko bom jaz tako rekel. V Los Angelesu bi bil star 44 ali 45 let in do tja je še dolga pot. Šel bom sezono po sezono. Lahko bom po naslednji sezoni nehal, lahko bom vztrajal dve sezoni, lahko pa bom mesec pred Los Angelesom rekel, da je dovolj. Vse skupaj je pogojeno z zdravjem, z domačo podporo in podporo sponzorjev. Imam družino in tudi z njo bi rad preživel veliko časa. Dejstvo pa je, da bi vsakem primeru rad ostal v športu.
Omenili ste sponzorje. Eden redkih ste, ki vam uspeva normalno živeti od kajaka in kanuja na divjih vodah. Kaj je po vašem mnenju pomembno, da vam uspe živeti od tega?
Mogoče se je z leti to nekoliko spremenilo. Včasih si šel do sponzorja in mu povedal, da je tvoj cilj medalja na svetovnem prvenstvu, in te je podprl. Danes ti na lepe oči nihče ničesar ne da. To nekako pove, da sem nekaj naredil v svojem športu in da sem tudi v slovenskem športu pustil določen pečat. Ob tem mi ljudje in sponzorji stojijo ob strani, zaupajo v mojo športno zgodbo in me podpirajo še naprej.
Med intervjujem so ga z vode pogostokrat pozdravljali mlajši kolegi.
Prihajate iz Zasavja, od tam med drugim prihajata tudi kolesar Primož Roglič, igralec namiznega tenisa Darko Jorgić … Kaj imate po vašem mnenju Zasavci v sebi, da ste tako uspešni v športu?
Znali smo pogledati čez naslednji hrib (smeh op. p.). Zasavje je zelo lep del Slovenije, ki se ga na žalost nekoliko zatira. Pri nas vemo, da v življenju ni vedno vse lahko, in zaradi svoje trme želimo včasih dokazati nasprotno. Predvsem ne obupamo in gremo naprej, čeprav nam kdo reče, da je nekaj nemogoče.
Preberite še:
