Torek, 25. 11. 2025, 4.00
7 ur, 40 minut
Intervju, Jan Dimitrijevič
Jan Dimitrijevič nam je razkril svoje dragocene izkušnje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Najbolj ga je pozitivno presenetila Elena Ribakina.
"Zelo se moraš prilagoditi in kdaj je tudi psihično naporno," nam je svoje zelo zanimive izkušnje razkril Jan Dimitrijevič, ki je pred kratkim sodeloval z najboljšimi teniškimi igralkami sveta.
Jan Dimitrijevič, ki je poleti končal svojo teniško kariero, je brez poznanstev in po lastni želji uspel priti v stik z najboljšimi teniški igralkami in igralci. Mladi Celjan je namreč z obema rokama sprejel delo trening partnerja. In očitno ga opravlja zelo dobro, saj so ga letos že drugič povabili na zaključni ženski turnir v Savdski Arabiji, ki je organiziran na zares visoki ravni in tam "denar sploh ni problem." Prilagaja se njihovim slogom igre in obenem dobiva neprecenljive izkušnje, ki mu odpirajo vrata v svet profesionalnega tenisa, ki ga večina vidi le od daleč.
Jan nam je med drugim zaupal, kakšne izkušnje ima z najboljšimi igralkami in igralci in kdo izmed njih ga je osebnostno najbolj navdušil. Zaupal nam je, koliko se da s tovrstnim delom zaslužiti in ali bi sprejel redno delo trening partnerja.
Jan Dimitrijevič je letos poleti končal svojo športno kariero.
Kako ste se spoznali s tenisom?
S tenisom sem začel pri petih letih v našem družinskem klubu, Teniškem klubu Celje, ki ga imajo starši in se nahaja v mestnem parku v Celju. Oče me je navdušil nad tenisom, saj je bil tudi sam teniški igralec. Tudi brat je igral, a je končal nekoliko prej, se posvetil študiju, zdaj pa dela kot trener v našem klubu. Sam sem igral turnirje, poleti pa sem se odločil, da bom postal trener in da bom začel tudi delati kot partner za trening dvoboje.
Kaj pa je bil razlog, da ste to poletje prenehali s tekmovalnim tenisom?
Nekih večjih uspehov ni bilo, poleg tega pa je tekmovalni tenis finančno zelo zahteven in vzame ogromno časa. Zadnje leto tudi nisem imel več prave motivacije in sem ugotovil, da se mi enostavno ne splača več. Zato sem se odločil, da se preusmerim v trenerstvo, ki mi je zelo všeč in v katerem res uživam.
Že leta 2021 so ga povabili na turnir v Portorož.
Kako ste sploh prišli v ta krog trening partnerjev in kam vse so vas povabili?
Začelo se je že kar nekaj časa nazaj. Mislim, da je bil prvi korak leta 2021, ko me je takratni direktor Gregor Krušič vprašal, ali bi prišel pomagat kot partner za treninge na turnir serije 250 v Portorožu. Nato sem bil tam tudi leta 2022. Potem jih nekaj časa ni bilo, sam pa sem medtem igral turnirje. Leta 2024 sem povsem slučajno poslal sporočilo na Roland Garros. Odgovorili so mi, da jih zanima in da me sprejmejo kot trening partnerja. Tako sem v ta krog prišel brez poznanstev in z nekaj sreče. Tam sem spoznal ljudi, ki delajo tudi na drugih velikih turnirjih. Tako se je potem vse začelo. Pozneje so me povabili še na zaključni turnir WTA. Tam sem bil lani in tudi letos. Za naprej bomo pa videli, ali se bo še kaj odprlo.
Nam lahko poveste, katere so pomembne lastnosti za dobrega trening partnerja?
Zelo se moraš prilagoditi. Se pravi, da si res pripravljen prilagoditi vsaki igralki in da rad to delaš. Meni je fino, da treniram z najboljšimi igralkami. Predvsem moraš biti delaven. Na primer, na Roland Garrosu lahko igraš tudi štiri do pet ur na dan in skačeš z igrišča na igrišče. Je kar naporno, medtem ko je na zaključnem turnirju WTA malo lažje.
Jan Dimitrijevič skupaj z Mirro Andreevo.
Kako se pripravite na določeno igralko, saj ima vsaka svoj stil igranja?
Načeloma igralke že poznam in vem, kako igrajo. Odvisno je tudi, proti kateri igralki igrajo in se temu potem prilagodim, kar je včasih kar težko. Moraš delati tako, kot ti rečejo.
In kako je videti vaš dan na takšnih turnirjih. Je to delo od jutra do večera?
Na primer, na zaključnem turnirju WTA, kjer je malo manj igralk, smo šli iz hotela ob desetih, prvi treningi pa so bili nekje ob enajstih ali dvanajstih. Malo prej moraš biti tam, če se karkoli na hitro spremeni in moramo vskočiti. Tam smo bili potem do osmih, devetih zvečer. V bistvu smo končali ob šestih, ampak smo ostali še malo dlje, ker smo večerjali in si pogledali kakšen dvoboj.
Na Roland Garrosu je pa malo drugače. Ob osmih se že začnejo treningi, tako da moraš ob sedmih iti iz apartmaja in delaš nekako do šestih ali sedmih. Dela je malo več.
Turnirji za grand slam trajajo 14 dni. Kako naporno je potem to delo?
Če želi delo dobro opraviti, mora biti tudi fizično dobro pripravljen.
Je kar naporno. Zadnje dni že kar malo čakaš, da se vse skupaj konča (smeh, op. p.). Sicer je zelo dobra izkušnja. Kdaj je tudi psihično naporno. Ni tako, da samo treniraš. Lahko rečem, da je kar zahtevno in so pritiski. Tudi fizično moraš biti zelo dobro pripravljen, sploh na Roland Garrosu, kjer so tudi moški. Velika razlika je med moškim in ženskim treningom.
Torej ste trenirali tudi z moškimi?
Da, tudi. Z Grigorjem Dimitrovom sva veliko trenirala in mi je tudi rekel, da so bili treningi dobri. Po navadi je tako, da če so zadovoljni s prvim treningom, te želijo tudi na naslednjih. Treniral sem tudi z Danilom Medvedjevim in Stefanosom Cicipasom. Pri moških moraš delati stoodstotno, pri ženskah sem igral nekje na 60 ali 70 odstotkov moči.
Dejali ste, da ste bili na zaključni turnir v Savdski Arabiji že drugič povabljeni. Verjetno ste potem priljubljeni med najboljšimi tekmovalkami?
Da, lahko bi rekel, da so kar zadovoljne, in tudi še nikoli nisem imel slabe izkušnje.
Treniral je tudi z Ano Kalinskajo, nekdanjim dekletom Jannika Sinnerja.
S katerimi igralkami ste do zdaj igrali?
Lani sem treniral Coco Gauff, obe leti z Eleno Ribakino, Jasmine Paolini, Mirro Andreevo, Ano Kalinskajo … Veliko je bilo teh treningov.
Vas je katera od igralk posebej navdušila s svojim profesionalizem, karakterjem in pristopom?
Načeloma so res vse prijazne in normalne. Najbolj mi je recimo bila karakterno všeč Elena Ribakina. Zelo preprosta je in imaš občutek, kot da igraš s prijateljem. Nimaš občutka, da je športna zvezda. Res je prizemljena. Tudi Mirra Andreeva je zelo pozitivna, prav tako Coco Gauff in Jasmine Paolini … Res lahko rečem, da so vse v redu, spoštljive in prijazne.
Kako pa ste videli organizacijo na največjih turnirjih? Organizacija tam je videti na visoki ravni.
Da, drži, sploh v Savdski Arabiji. Zelo dobro je poskrbljeno. Ne samo za igralce, ampak tudi za vse ostale udeležence turnirja. Vse imaš na voljo, nič ti ne manjka. Turnir v Savdski Arabiji je bil do zdaj najbolj organiziran. Od lani so ta turnir še nadgradili. Prav čudiš se, kako vse uredijo za en teden turnirja. Denar sploh ni problem.
Se da od tega dela kaj zaslužiti?
Nekaj že dobiš, ni pa toliko, da bi si lahko privarčeval večji denar. Je bolj za sproti. Vsak turnir ima malo drugačno organizacijo. Na Roland Garrosu sem dobil določen znesek na dan, ampak sem si moral s tem denarjem sam urediti letalo in prenočišče. V Savdski Arabiji so mi vse pokrili. Lani nisem dobil nič plačano, letos pa sem dobil nekaj. Ni pa to tako velik denar. To gledam kot dobro izkušnjo in zdi se mi, da je to dobro za mojo trenersko kariero. Pridobil sem tudi veliko poznanstev.
Na pomoč priskoči tudi našim igralkam, med drugim Veroniki Erjavec in Tamari Zidanšek.
Najboljše igralke imajo po navadi kar stalne trening partnerje. Bi sprejeli takšno ponudbo, če bi jo dobili od kakšnih izmed igralk?
Da, bi. Seveda je odvisno od igralke in ekipe, vendarle si z njimi vsak dan. Za zdaj delam kot trener in sem trening partner z nekaterimi mlajšimi igralci. Moram povedati, da se veliko dogaja. Tudi z Veroniko Erjavec in Tamaro Zidanšek sem kar nekaj igral. Rad vskočim in pomagam.
Preberite še:
