Pariz 2024
Sobotni intervju
Sobota, 27. 7. 2024, 4.00
1 mesec
Sobotni intervju: Tine Urnaut
Tine Urnaut: Bila je dolga in vse prej kot lahka pot #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,28
Gost sobotnega intervjuja je kapetan slovenske odbojkarske reprezentance Tine Urnaut, ki bo z rojaki v nedeljo pisal slovensko olimpijsko odbojkarsko zgodovino.
Slovenska moška odbojkarska reprezentanca bo v nedeljo ob 21. uri v Parizu doživela olimpijski krst. Pred tekmo, o kateri so sanjale generacije, smo v goste povabili kapetana Tineta Urnauta in se z njim sprehodili po poti, ki ga je po skoraj dvajsetih letih od prvega članskega vpoklica v izbrano vrsto pripeljala do tekmovanja pod petimi krogi. Preverili smo, zakaj ima tako rad ribolov, kaj najraje vidi na svojem krožniku, kdo je bil najbolj vztrajen pri tem, da je končal študij, zakaj je v nekem obdobju cono udobja gledal z daljnogledom, kakšen pomen daje psihološki pripravi in kakšen je recept za to, da so reprezentančno knjigo obogatili s poglavji, ki jim jih lahko zavida večina odbojkarskih velesil.
"Morda bi kdo na taki poti že obupal, sploh po tem, ko so nam jo v nekem trenutku z različnih strani otežili, ko nas niso pustili povsem pri miru, pač pa nam dali še kakšno 'kontro'. Takrat bi si marsikdo rekel, da vse skupaj nima več smisla. A naša motivacija je bila vedno večja od vsega, kar nam je prišlo naproti," se zahtevnejših delov reprezentančnih obdobij spominja Tine Urnaut, ki je članski slovenski dres prvič oblekel že davnega leta 2005, slabi dve desetletji zatem pa bo postal olimpijec.
S 35-letnikom iz Kotelj smo se v Sportalovem sobotnem intervjuju dotaknili različnih tem, ljudi in pogledov, ki so ga oblikovali v človeka, kakršen je danes, ter pod drobnogled vzeli olimpijske igre v Parizu, na katerih bo slovenska reprezentanca nastopila prvič.
"Na odbojkarskem turnirju bo 11 ekip, ki lahko osvojijo kolajno. Verjamem, da bo za osvajanje kolajn treba igrati še boljšo odbojko, kot smo jo kadarkoli, pa tudi, da smo tega sposobni. A naš prvi cilj je preboj v četrtfinale. Vse bomo naredili za to, da se tja uvrstimo," pravi Korošec in upa, da bodo s soigralci v Franciji znali čim bolje odmisliti zunanje dejavnike, ki lahko zamajejo osredotočenost.
V člansko reprezentanco je bil prvič vpoklican pred skoraj 20 leti.
Pogovarjava se dan pred vašim odhodom na olimpijske igre v hotelu, v katerem ste zadnja poletja v želji po uresničitvi sanj preživeli ogromno časa. Verjamemo, da imate hotelskega življenja na trenutke dovolj, pa vseeno, kateri prostor vam je po toliko časa tu še najbolj pri srcu?
Iskreno, fitnes. Zakaj? Ker je neprestano odprt in ker se iz sobe neposredno spustim do njega. To je velika prednost. Tudi druge stvari so enkratne, sobe fantastične, imamo veliko prostora, osebje je prijazno, skratka imamo vse, kar potrebujemo. Smo pa zdaj že pripravljeni, da se od njega poslovimo, se čim prej nastanimo v Franciji, privadimo okolju in osredotočeni na odbojko začnemo tekme.
Pogosto poudarjate osredotočenost, tudi selektor Gheorghe Cretu govori o tem, kako izostren je fokus te reprezentance. Je pa selektor rokometašev Uroš Zorman, ki je na olimpijskih igrah sodeloval kot rokometaš, opomnil, da fokus v olimpijski vasi lahko hitro zamajejo povsem banalne stvari, saj bodo tam bivali tudi največji zvezdniki nekaterih športov. Ste kot novinci na OI dali kaj poudarka temu, kako ob takih dejavnikih ostati zbran?
Povsem verjamem, da se to lahko zgodi, in se strinjam z Zormanom, ki ima več izkušenj, kar zadeva olimpijske igre. Mi smo se veliko pogovarjali o tem, da vsi vemo, zakaj smo tu, in da se bomo morali, ko pridemo v olimpijsko vas, neprestano med seboj opozarjati, da vemo, zakaj smo prišli. Zagotovo nas bo tam pričakalo malo morje nekih stvari, ki lahko vzamejo fokus in nenazadnje vplivajo tudi na končni rezultat.
Moja starša sta bila na paraolimpijskih igrah in delila z mano izkušnje od tam, poznam tudi precej ljudi, ki so bili na olimpijskih igrah, in verjamem, da je tanka meja med tem, da ostaneš osredotočen, in tem, da se fokus izgubi.
Mi smo že s tem, da smo se uvrstili na olimpijske igre, uresničili fantastičen cilj. Že s tem je prišla neka sprostitev. A ne smemo si dovoliti, da bi odplavali, pa čeprav smo že dosegli ta veliki cilj. Mi moramo biti na igrah lačni novih zmag, kar verjamem, da bomo. To bo zagotovo zelo pomembna stvar, ki bo vplivala na končni rezultat.
Z reprezentanco je na evropskih prvenstvih v zadnjih devetih letih osvojil štiri odličja, tri srebrna in eno bronasto, na svetovnem prvenstvu je bil četrti, v ligi narodov pa so na zaključnem turnirju prav tako dvakrat osvojili četrto mesto.
Urnautovo sporočilo navijačem:
Omenili ste lakoto po zmagah, pa se dotakniva še dejanske lakote. Ste vedeli, da bo imelo v olimpijski vasi besedo tudi osebje, ki dela v restavracijah z Michelinovo zvezdico?
Nisem. Se pa veselim, da kaj poskusimo.
Kaj imate sicer najraje na svojem krožniku?
Odkar igram na Japonskem, ne morem prehvaliti vagjuja, njihovega govejega mesa. To je najboljše in najbolj kakovostno meso, kar sem ga kadarkoli jedel. V primerjavi z vsem, kar sem do zdaj jedel, lahko rečem, da je nerealno dobro. Kar topi se v ustih.
Pa suši?
Nikoli nisem bil ljubitelj sušija. Če je kaj bolj flambiranega, uramaki ali kaj podobnega, to ja, sam suši pa me ne pritegne.
Vas pa pritegnejo ribolov, potapljanje, voda, s katerimi se sproščate. Od kod ta ljubezen?
Sprošča se z ribolovom in potapljanjem: V vodi sem lahko tudi tri ure, vse skupaj je zame kot meditacija.
Da. Ko sem bil mlajši, smo na morje pogosto hodili v kamp, sam sem večino časa preživel na blazini, z masko, v vodi. Že od nekdaj sem bil rad v vodi, neprestano sem se potapljal in poskušal loviti ribe. Ob sebi sem imel starejše, ki so mi malo pokazali, kako in kaj.
Moj hobi je v najstniških letih, ko so bile v glavi druge stvari in drugi interesi, nekoliko zamrl, pozneje pa sem ponovno vse skupaj vzljubil. Pri 20. se je vrnila ta želja, tako da se v prostem času še vedno odpravim potapljat in na ribolov. Ravno zadnjič sem šel, ko smo imeli v reprezentanci prosto, na Bled lovit ribe. Sploh prvič letos.
Na splošno je voda zame res velika sprostitev, brez težav sem lahko v njej tri ure, verjamem pa, da je ženi, ki me zunaj čaka, takrat malo dolgčas. Zame je v vodi vse skupaj kot neka meditacija, fokusiram se na vodo, ribe, potop.
Spomin na zgodnja članska reprezentančna leta iz 2007 ...
Spomladi 2005 vas je Gregor Hribar prvič vpoklical v člansko reprezentanco, da ste začutili članski utrip. Skoraj 20 let pozneje postajate olimpijec. Kako gledate na desetletji, ki ju boste kronali s tekmovanjem pod petimi krogi?
Ko sem začenjal v reprezentanci, je bil moj cilj, moja želja enkrat priti na olimpijske igre. To je bila res dolga pot in bila je vse prej kot lahka. Nekdo je pred časom rekel, da smo bili na začetku na 68. mestu, zdaj pa povsem blizu vrha, kar je nekaj neverjetnega.
Spomnim se prvega turnirja, na katerem sem bil. To je bilo na Madžarskem, v Tiszaujvarosu. Takrat sem morda v igro prišel dvakrat na servis, to je bilo pa to. Olimpijske igre so bile vedno v mojih mislih, a naša pot je bila precej daljša kot je morda pot v katerem drugem športu, saj je tudi sistem točkovanja, sistem, komu je sploh dovoljeno igrati v kvalifikacijah, drugačen kot pa v drugih športih.
... in tisti iz 18. junija 2024, ko je z rojaki uradno potrdil nastop na sploh prvih olimpijskih igrah za slovensko dvoransko odbojko.
Zdaj imamo malo bolj objektiven sistem, s katerim je prišla možnost, da bodo na olimpijskem turnirju res najmočnejše reprezentance. Vesel sem, da smo dosegli cilj, ki me je spremljal, odkar sem prvič zaigral za reprezentanco.
Na dolgi poti tej reprezentanci ni bilo nič podarjeno, še več, srečali ste se z ovirami, ki so vam delo oteževale. Kako zahtevno je bilo, ko danes pogledate nazaj?
Morda bi kdo na taki poti že obupal, sploh po tem, ko so nam v nekem trenutku z različnih strani otežili našo pot. Res smo se trudili, pa nas v nekem trenutku niso pustili povsem pri miru, pač pa nam dali še kakšno "kontro". Takrat bi si morda marsikdo rekel, da vse skupaj nima več smisla. A ta naša motivacija je bila vedno večja od vsega, kar nam je prišlo na pot.
Upam, da bo tako ostalo, saj smo slovensko odbojko pripeljali na neko zavidljivo raven, s katero se ti priložnosti drugače začnejo odpirati. Pa naj gre za ustvarjanje kariere, igranje v tujini ... Pogled na slovensko odbojko se je spremenil. Ustvarili smo eno zelo lepo zgodbo.
"Naša motivacija je bila vedno večja od vsega, kar nam je prišlo na pot."
Kdaj ste sami začeli verjeti, da lahko preskočite ovire, tudi birokratske, da ste lahko povsem v svetovnem vrhu?
Mislim, da je bilo za to zelo pomembno leto 2015, ko je bil naš trener Giani (Andrea Giani, op. a.). Pa ne zato, ker bi on v tehniki ali taktiki spremenil toliko stvari, pač pa ker je bil v tistem trenutku pravi človek za nas. Dal nam je samozavest, da smo videli, da lahko tudi na pomembnih tekmah premagamo večje, vrhunske reprezentance. Tisto poletje je bilo prelomno, takrat se je s prijateljsko tekmo z Brazilijo v Stožicah začela slovenska odbojkarska pomlad. Takrat se je začelo neko novo obdobje slovenske odbojke.
"Giani je bil v tistem trenutku pravi človek za nas."
Ima pa vsako obdobje svojo ceno, prav vsakega spoštujem in sem hvaležen zanj. Brez prvega ali pa drugega ne bilo tretjega ali pa četrtega. Vsa so pomembna, da je šla naša pot navzgor. Seveda ni šlo vedno vse samo gor, šlo je tudi malo dol, pa spet gor, a pomembno je, da je šlo vse skupaj v pravo smer. Vsak korak posebej je bil pomemben.
A tisto poletje smo res videli, da lahko dosežemo vrhunski rezultat na vrhunski ravni. To nam je dalo neko dodatno moč, samozavest, motivacijo, nenazadnje zavedanje, da smo sposobni igrati na zelo visoki ravni.
Zadnja leta ste spomladi in poleti skupaj preživeli številne mesece, osredotočeni na olimpijski cilj. Kaj je bilo ključno, da se ni pojavila zasičenost? Kako pomembna je bila komunikacija?
Zagotovo je bila zelo pomembna. Menim, da je bolje, da si stvari povemo in da jih ne držimo predolgo v sebi. Da poskušamo imeti pristne in čim bolj odkrite odnose, dobro komunikacijo.
"Če imaš take ljudi okoli sebe, je lažje prebroditi težke trenutke in čase."
Z nekaterimi fanti smo skupaj že od 14., 15. leta. Poznamo se tako dolgo, da se družimo tudi v prostem času, ko nismo v reprezentanci. Nekateri so postali res dobri prijatelji. Če imaš take ljudi okoli sebe, je lažje prebroditi težke trenutke in čase.
Teh v eni od vaših klubskih sezon ni bilo malo. V akciji pred olimpijskimi igrami, v kateri olimpijci govorite o opazkah, negativnih komentarjih, ki lahko zarežejo v kariero športnika, govorite o trenerju, s katerim se nista ujela. Za kaj je šlo?
Gre za eno od mojih obdobij v Italiji. Odnos trenerja je bil v nekem trenutku tak, da se nisem počutil dobro. Svojo cono udobja sem gledal z daljnogledom.
V nekem trenutku sem si celo rekel, zakaj bi to v življenju sploh potreboval, ko pa niti za trenutek nisem užival. Ko se igra za pomembne stvari, je užitek sicer zadnja stvar, ampak takrat mi je bilo še posebej težko.
Se pa prav iz težkih trenutkov včasih zgodijo najboljše stvari. Zgodba se je zatem fenomenalno obrnila. A v karieri vsakega športnika pridejo težki trenutki. In ko greš čeznje, si samo še močnejši.
"Svojo cono udobja sem gledal z daljnogledom."
V profesionalnem tekmovalnem športu je ob fizični moči še kako pomembna tudi psihološka. Sodelujete na tem področju s kom? Sam ali pa kot ekipa?
Eden glavnih, ki je bil zelo prisoten pri prvem uspehu reprezentance leta 2015, je bil Matej Tušak. Z njim smo delali takrat, pa tudi pozneje. On je na svojem področju fantastičen, mnogo športnikom je pomagal do vrhunskih rezultatov. Sodelovati z nekom, ki ima jasno začrtano pot, kako ti pomagati doseči cilje, je zame zelo pomembna stvar.
Menim, da bi moral vsak športnik tej stvari dati nekaj poudarka. Najbolj smešno mi je, ko kdo od športnikov razmišlja, da ne potrebuje psihologa. Sam namreč razmišljam na način, da če sem lahko s pomočjo nekoga za še en odstotek ali pa pet odstotkov boljši, bom to pomoč sprejel. Bil bi neumen, če je ne bi, a to je samo moje razmišljanje.
"Sam razmišljam na način, da če sem lahko s pomočjo nekoga za še en odstotek ali pa pet odstotkov boljši, bom to pomoč sprejel. Bil bi neumen, če je ne bi," pozdravlja delo športnikov s psihologi.
Drugi človek, s katerim sem sodeloval in še sodelujem, je Marjan Ogorevc. V karieri mi je veliko pomagal. Tudi njemu maksimalna hvaležnost, saj je bil vedno pripravljen pomagati.
To so osebe, ki so v ozadju, njihova vloga ni tako vidna, a imajo zelo veliko težo pri naših uspehih in so odigrali velik pomen pri mentalni pripravi.
Tudi če z njimi v tem trenutku ne sodelujemo na dnevni ravni, to še ne pomeni, da mi stvari, ki sem se jih od njih osebno naučil ali pa smo se jih naučili, ne pridejo več prav. Ne, njihove nasvete lahko uporabljam še naprej, tako v karieri, pa tudi v življenju, izven športa.
Oba sta še zelo prisotna v tej ekipi, čeprav nista neposredno tu z nami. Vse njune tehnike, načine delovanja še danes uporabljamo med pripravo na tekmo, pa potem na ali pa ob igrišču. Vse to nam še danes pomaga, da smo boljši.
Vaša mama je doktorica psihologije, pa tudi športnica. Verjetno vam je tudi ona, kar zadeva psihologijo športa, dala uporabne nasvete.
Zagotovo je mama imela velik vpliv name v celotnem otroštvu, pa tudi v karieri in življenju izven športa.
Menda je odločilno vplivala tudi na to, da ste končali študij na fakulteti za šport, vsaj tako ste dejali v podkastu z Vidom Kavtičnikom?
Uf, da, kako sva se prepirala (smeh, op. a.). Če ne bi bilo nje, ne bi nikoli končal študija. Ni teorije. Danes sem ji maksimalno hvaležen, da je vztrajala, saj ni bilo enostavno.
Odbojkarska družina: oče Adi mu je dal malo morje odbojkarskih nasvetov, mama Anita je odločilno vplivala na to, da je končal fakulteto.
Po naporni klubski sezoni sem se vrnil domov, takrat še nismo imeli vsako poletje reprezentančnih akcij. Takrat so bili sošolci, soigralci, prijatelji na morju, uživali so v počitnicah, jaz pa sem moral v roke vzeti knjigo in se učiti. Spraševal sem se, kako je to mogoče, kaj mi je tega treba. Nekajkrat sva se z mamo res precej skregala, a danes ji lahko rečem le vsa čast, da ni vrgla puške v koruzo, da je vztrajala, da je to pomembno. Če ne bi, jaz ne bi nikoli doštudiral.
Kar zadeva psihološki vidik, pa je zagotovo tudi vplivala, ampak saj veste, da otroci raje kot starše poslušajo druge ljudi. Če mama in ata kaj rečeta, otroci to drugače vzamejo, kot če jim reče kdo drug.
Spomnim se turnirja odbojke na mivki do 19 let v Ankaranu, ko je k meni pristopil neki psiholog in mi rekel, 'Zdaj pa globoko dihaj, samo en vdih.' Takoj sem ga poslušal in videl, da deluje. Če bi mi v tistem trenutku kaj podobnega rekla mama, bi bila moja reakcija verjetno, naj me pusti na miru, njega pa sem poslušal.
Mi je pa mama znala na zelo inteligenten in pravi način prinesti informacije, da sem se potem sam še dodatno pozanimal o tej stvari, začel brati knjige, sprejemati stvari, tudi odprl oči, za kar sem ji hvaležen.
Vaš oče je močno zaznamoval jugoslovanski in slovenski odbojkarski prostor. Ne dvomimo, da vam je dal veliko nasvetov. Katerega se najbolj držite, sploh zdaj pred olimpijskimi igrami? Ste kdaj zaradi očetovih dosežkov občutili pritisk?
Pritiska ne, sem pa čutil to kot neko veliko motivacijo. Vedel sem, da je bil ata odličen, vsi so ga hvalili, tako da sem si velikokrat sam pri sebi rekel, da želim biti boljši od njega. A na to nikoli nisem gledal kot pritisk, pač pa kot dodatno motivacijo.
Očetov odbojkarski doprinos, za katerega je Adi prejel tudi Bloudkovo nagrado, je Tinetova velika motivacija.
Težko izpostavim en nasvet, saj mi jih neprestano daje, skozi celotno kariero, še zdaj. Pred olimpijskimi igrami je bilo večkrat poudarjeno, naj pazimo na to, kje je naš fokus, in naj ne pustimo mislim odtavati. Da ne bo ta velika stvar, ki bo okoli nas, vplivala na to, kar je najpomembneje. In to je, kaj se dogaja na igrišču.
Že vrsto let ponavljam, prav zato tudi nerad dajem intervjuje, saj se vseskozi ponavljam in vam ne povem ničesar novega, a preprosto res verjamem v to, da edino, kar je pomembno, je to, kako dobro igraš odbojko v trenutku tekme. Vse drugo je minimalnega pomena.
Na tej ravni, na kateri smo zdaj, vsa preteklost, rezultatska, nima nobenega pomena. Kobe (Bryant, op. a.) je nekoč lepo rekel, ko je bilo govora o pritisku, razočaranjih …, da karkoli se danes zgodi, ali zmagaš ali pa izgubiš, greš jutri nazaj v dvorano in naprej treniraš, vse v želji, da bi bil še boljši, kot si bil dan prej. In jaz osebno ali pa vsi skupaj kot ekipa želimo biti vsak dan boljši in na vsaki tekmi dati vse od sebe.
Prvo tekmo bodo odigrali v nedeljo ob 21. uri proti Kanadi.
Olimpijska premiera vas čaka v nedeljo zvečer proti Kanadi, v skupinskem delu se boste srečali še s Srbijo in Francijo. Kakšna je vaša ocena tekmecev v skupini?
Zavedamo se, da bo to popolnoma drugačno tekmovanje, kot je bila liga narodov. Tu bo zdaj vsaka tekma na nož, gladiatorstvo, tisti, ki bo dlje zdržal udarce nasprotnikov in izkoristil priložnosti, bo na koncu zmagal.
Ne glede na to, katere reprezentance bodo na teh olimpijskih igrah, s komerkoli bomo igrali, bo treba dati v vsako tekmo 120 odstotkov. Vsak, ki pride tja, bo želel doseči nekaj več od tega, kar je naredil do zdaj. Ali v tem poletju ali pa kar v celotni karieri. Pričakovati moramo, da bomo trpeli, da ne bomo mogli toliko uživati, kot smo morda lahko v nekih trenutkih lige narodov. Upam sicer, da se motim in da bo drugače, a …
Kanada je zelo kakovostna ekipa. V ligi narodov je odigrala dobro, v prvem delu je premagala Japonce in nekatere zelo močne reprezentance. S Kanadčani smo se tudi mi mučili, zmagali s 3:2. Imajo dva zelo dobra sprejemalca, za katerima je fantastična sezona v Italiji. Imajo zelo kakovostno ekipo, tako da bo hud boj.
"Ne glede na to, kdo je na igrišču, ne glede na to, v kako zahtevnem trenutku so, se prav s svojo tehniko, mirnostjo in samozavestjo izvlečejo iz zahtevnih položajev. Imajo toliko neke tehnične samozavesti, da so po mojem mnenju eni od favoritov za zmago."
Potem so tukaj Srbi. Že v Stožicah ste videli, da je šlo na nož, pa čeprav tista tekma v rezultatskem smislu ni bila tako pomembna. Prepričan sem, da bodo naredili vse, da nas premagajo. Seveda so naši načrti isti.
Francozi so domačini. Oni bodo imeli podoben "doping", kot ga imamo mi v Stožicah ali pa kot ga imajo Poljaki, ko igramo na Poljskem. Zahtevno bo, treba bo res vse narediti za vsako točko, za vsako zmago v setu.
Bodo pa verjetno občutili velik pritisk, igrajo doma, branijo naslov …
Bomo videli. Ko se spomnim evropskega prvenstva, ko so igrali doma, so igrali nad svojimi sposobnostmi, kar malo nerealno. Dobro, potem je prišel polfinale s Srbijo, a do takrat so povozili nasprotnike. Upam pa, da imate prav.
Kljub vsemu mislim, da sta francoska in japonska najbolj tehnični ekipi. Ne glede na to, kdo je na igrišču, ne glede na to, v kako zahtevnem trenutku so, se prav s svojo tehniko, mirnostjo in samozavestjo izvlečejo iz zahtevnih situacij. Imajo toliko neke tehnične samozavesti, da so po mojem mnenju eni od favoritov za zmago.
Je pa odbojkarski krog za olimpijska odličja, v katerega spadate tudi sami, izjemno širok, kajne?
"Verjamem, da bo za osvajanje kolajn treba igrati še boljšo odbojko, kot smo jo kadarkoli do zdaj, pa tudi, da smo tega sposobni."
Mislim, da bo na tem turnirju celo 11 ekip, ki lahko osvojijo kolajno. Med favorite uvrščam tiste, ki so morda po nekih mojih mišljenjih še en korak pred nami. To so v tem trenutku Poljaki, Italijani, Francozi in Japonci. Pa ne gre zgolj za moj pogled, oni so na splošno objektivni favoriti tega turnirja.
Potem so tu Brazilci, Američani, pa tudi Argentinci, ki so bili nazadnje bronasti na olimpijskih igrah, tu sta zelo motivirani Kanada in Srbija, pa Nemčija, ki je zelo delovna ekipa in je vedno težko igrati proti njej. Ni lahke tekme, lahkega nasprotnika.
O tem, kaj bi si na OI ogledal, če bi čas dopuščal:
Morda bi šel pogledat naše rokometaše, to bi bila zanimiva stvar, pa košarko in nogomet, če bi bil ta na takšen način kot na največjih tekmovanjih. Morda tenis, predvsem pa bi v največji meri spremljal slovenske športnike.
Ko je bil lani gost sobotnega intervjuja Gheorghe Cretu, je dejal, da je vedno sanjal velike sanje, v katerih so bili tudi boji za odličja na največjih tekmovanjih, ki so se jim mnogi smejali, danes se jim ne več. S čim boste vi zadovoljni po koncu olimpijskih iger?
Iskreno, zadovoljen bom, če bomo pustili srce na igrišču, dali vse od sebe, se borili od prve do zadnje točke, držali skupaj, ne razpadli in se približali ali pa kar igrali našo najboljšo odbojko. V tem primeru bom, ne glede na to, kje bomo končali, lahko rekel, da smo dali vse od sebe. Če bo nekdo v tistem trenutku boljši od nas, mu bomo dali roko in mu čestitali.
"Gianni (Cretujev vzdevek, op. a.) vlaga zelo veliko energije v to, da mi postajamo boljši kot ekipa. Ogromno tekem pogleda, ogromno stvari analizira, velik poudarek daje vsem stvarem in želi, da smo pri tem res precizni."
Za nas je zelo pomembno, da ne odnehamo, da se borimo do konca. Letos smo v nekem trenutku na nekaj tekmah obstali, ko smo enostavno obupali mentalno, morda tudi fizično, skratka nismo se borili do konca.
Verjamem, da bo za osvajanje kolajn treba igrati še boljšo odbojko, kot smo jo kadarkoli do zdaj, pa tudi, da smo tega sposobni. A naš prvi cilj je preboj v četrtfinale. Vse bomo naredili za to, da se tja uvrstimo. Pred tem pa se želim osredotočiti samo na tekmo s Kanado, ker bo že ta zelo pomembna.
O selektorju Cretuju:
"Vsak trener, ki pride, pride z nekim svojim pogledom, svojo kulturo. Gianni (Cretujev vzdevek, op. a.) v vse skupaj vlaga zelo veliko energije. Ogromno tekem pogleda, ogromno stvari analizira, velik poudarek daje vsem stvarem in želi, da smo pri tem res precizni. Velik poudarek je na detajlih. Zagotovo veliko svoje energije vlaga v to, da mi postajamo boljši kot ekipa, kar je zelo pozitivno. Tudi na treningih nas postavlja v težke položaje, iz katerih se moramo rešiti, in ti položaji so na koncu podobni tistim na tekmah, kar je za moje pojme zelo dobrodošlo."
Govorila sva že o psihološki moči in pomembnosti ljudi, ki so vam bolj ali manj iz ozadja pomagali pri tem. V tem reprezentančnem mozaiku pa je še kar nekaj takih, ki so očem navijačev in kameram skriti, a bi brez njih težko šlo.
Zagotovo. Vedno poskušam poudariti, kako pomembni so vsi, ki so zraven. Žiga Planinc in Pietro Bavutti sta zelo pomembna. Žiga je, odkar je z nami, tako napredoval, vpija znanje, vedno si želi iti z nami, se česa novega naučiti. Fantastičen je. Pietro prav tako.
Slovenski odbojkarski mozaik je sestavljen tudi iz posameznikov, ki so javnosti večinoma skriti.
Tu je Gioele, ki je izredno pomemben pri naši fizični pripravi. Je eden glavnih, da lahko mi na igrišču delujemo na tak način, kot delujemo, da smo res dobro pripravljeni. Z njim zadnjih nekaj let sodelujem tudi v klubski sezoni. Fizična priprava je ena najpomembnejših stvari, saj so danes že vsi tehnično na določeni ravni, fizična priprava pa je tista, ki še lahko naredi razliko.
Pomembni so tudi vsi drugi, ki pomagajo pri pripravah na tekmo, oba skavta, pomočnika trenerja, skratka prav vsi člani ekipe. Vsak ima svoje zadolžitve, ki so zelo pomembne, da gredo stvari na koncu tako, kot si želimo.
Pot zlate generacije je dolga, po olimpijskih igrah bi lahko dočakali kakšno slovo. Ste se kdaj zalotili pri razmišljanju, da bo odbojkarske pravljice v takšni zasedbi počasi konec?
Iskreno, ne razmišljam o tem. Za zdaj se še počutim super. Dokler bom užival v igranju odbojke – doma sem težko tri dni brez žoge –, bom igral. Ne želim reči ničesar, saj ne želim požreti svoje besede. Nisem se še odločil, edino, kar sem razmišljal, je to, da bi morda kdaj potreboval trenutek odmora, da si malo spočijem. Dokler ne bom v trenutku, ko se bo treba odločiti, kar bo naslednje poletje, pa razmišljam zgolj o tem, kje sem zdaj.
Spored slovenskih tekem v skupinskem delu OI:
Nedelja, 28. julij
21.00 Slovenija – Kanada
Torek, 30. julij
17.00 Slovenija – Srbija
Petek, 2. avgust
17.00 Francija – Slovenija
Preberite še:
