Sobotni intervju
Ilka Štuhec
Sobota, 28. 3. 2026, 4.00
1 mesec, 2 tedna
Sobotni intervju: Ilka Štuhec
Čustvena izpoved Ilke Štuhec ob koncu posebne zgodbe
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,18
Gostja Sobotnega intervjuja je Ilka Štuhec.
Sveža športna upokojenka Ilka Štuhec je v Sportalovem Sobotnem intervjuju spregovorila o končnem ločilu na svoji bogati športni poti, ki je v nedeljo dobila še zadnje poglavje.
"Jokam, ves čas samo jokam," je v smehu in solzah med intervjujem pod Pohorjem razlagala 35-letna Štajerka, ki se veseli nove epizode svojega življenja. Ilka Štuhec je v nedeljo na superveleslalomu v Kvitfjellu v družbi ekipe in tekmic čustveno dokončno pomahala v slovo belemu cirkusu. Od debija leta 2007 do danes je nanizala 252 nastopov v svetovnem pokalu, ob koncu kariere pa je na ogled postavila tudi največje dosežke iz svoje vitrine, med drugim dve zlati medalji s svetovnih prvenstev (2017, 2019) ter dva kristalna globusa v seštevkih smuka in kombinacije iz sezone 2016/17. Sedemkrat je zmagala v smuku, v zgodovino pa se je zapisala kot ena najboljših slovenskih smučark vseh časov.
Ilka s sporočilom mlajši Ilki na začetku svoje poti:
Ste bili bolj utrujeni po svoji zadnji tekmi ali zdaj po tem tednu, nabitem s čustvi in poslavljanjem?
Težko vprašanje, ker je vsega res ogromno. Ne bom rekla, da sem vesela, da je konec, ampak sem pomirjena s svojo odločitvijo, moje srce je polno. Počutim se dobro, upokojeno (smeh, op. p.).
Športniki po koncu kariere pogosto pravijo, da se začnejo spoznavati na novo, torej v vašem primeru, kdo je Ilka kot oseba in ne Ilka smučarka. Kakšni občutki vas prevevajo ob tem?
Iskreno se veselim tega, kar bom še spoznala, čeprav sem prepričana, da se odlično poznam tudi zunaj belih strmin.
Kolikokrat ste v zadnjih dneh jokali?
Ves čas (smeh, op. p.). Bolj ali manj res ves čas. Iskreno, nisem niti še imela časa, da bi vse skupaj ponotranjila, a imam občutek, da to niti ni potrebno, ker sem zavestno sprejela to odločitev, za njo stojim in tudi celoten zadnji teden je šel nekako tako, kot sem si zamislila. Vesela sem tudi, da sem kariero sklenila brez posebnih bolečin, da sem brez poškodb odpeljala zadnji dve tekmi, kolikor je le šlo, hkrati sem skušala čim bolj doživeti še malce širšo sliko kot samo tisto na smučeh. Vse skupaj je cirkus, ampak res čudovit cirkus.
Tudi med intervjujem so jo večkrat premagale solze.
Svojega slovesa niste čustveno pospremili le vi in vaša ekipa, ampak tudi vse vaše dolgoletne tekmice, ki so vas prav tako lepo presenetile po koncu tekme. Vaš predstavnik za odnose z javnostmi mi je dejal, da je Mikaela Shiffrin jokala kot dež. Verjetno tudi takšne stvari pomenijo ogromno?
Absolutno. Čeprav se sliši res klišejsko, pa niso vse zmage le v rezultatih, ampak mi je res pomemben tudi ta človeški stik, ki ga nekdo ima ali pa ga nima. Mislim, da je to tisto, kar šteje ogromno. Celotna moja pot z vzponi, padci, poškodbami me je zgradila takšno, kot sem, in na to sem najbolj ponosna.
Po lanski sezoni in tistem zaključku v Sun Valleyju, ko je smuk odpadel in ni šlo nič po načrtih, ste dejali, da kariere preprosto niste mogli končati na takšen način. Kaj je bilo letos drugače?
Že poleti pred lansko sezono sem mislila, da je to to, potem pa se tekme v tisti zimi nikakor niso izšle, tudi vzdušje v ekipi ni bilo primerno, svetovno prvenstvo se je izšlo daleč od mojih želja in preprosto sem si rekla, da ne morem narediti končnega reza nezadovoljna s tem, kar delam. Zato sem si rekla, da se bom še enkrat vrgla v vse skupaj na malce drugačen način.
Zdaj si iskreno ne bi mogla zaželeti boljše zadnje sezone. No, morda v rezultatskem smislu ne bi škodovale kakšne stopničke (smeh, op. p.), a za to preprosto nisem smučala dovolj hitro, čeprav sem bila nekajkrat precej blizu. Vse drugo je bilo res tako, kot bi si lahko samo želela. Kljub vsemu sem zadovoljna s tem, kar sem pokazala letos, predvsem pa s tem, kaj smo med to sezono doživeli. In to je bilo tisto najboljše mogoče.
Ves čas kariere ste bili močno izpostavljeni komentarjem ter očem javnosti in navijačev, pogosto tudi tistim manj prijaznim. Koliko se vas to dotakne?
Stojim za svojimi odločitvami in tisti, ki so mi blizu, vedo vse, kar morajo vedeti, drugi pa vedo, kolikor vedo. Kako neko zadevo vidi vsak posameznik, je odvisno od njega. Vemo, da živimo v svetu obsojanj in negativnih komentarjev, in karkoli narediš, za nekoga ne bo dovolj dobro. Če ne smučam, ni v redu, če sem bila druga, ni v redu, pri vsaki stvari se bo našel nekdo, ki živi za to, da bo povedal nekaj negativnega.
Pogosto se po koncih karier pogovarjamo tudi o nekih obžalovanjih oziroma spominih, ki so pustili grenak priokus. Kaj bi izpostavili vi?
Zagotovo bi si želela medalje z olimpijskih iger, to je tisto glavno. A gledano v splošnem ne bi spremenila čisto nič, ker je bila vsaka zmaga, lekcija, poraz šola za naprej, ki me je izoblikovala. Ne glede na poškodbe in težave s koleni res ne bi spremenila čisto ničesar. Mogoče se sliši čudno, a tako je.
Tudi te zadnje igre niso šle, kot bi si želela. Iskreno res ne vem, zakaj je bilo tako, kot je bilo. Upam, da bom nekoč dobila odgovor na to, zakaj se je zgodilo, kar se je. Ne vem, ali je bila želja prevelika ali kaj drugega. Res se nisem počutila dobro, nisem bila sproščena, niti ena stvar mi ni bila pogodu. Pripravila sem se, da se bo zgodilo milijon nekih stvari, na katere nimam vpliva in me vznemirjajo, ob tem te skuša zaščititi tudi ekipa, pa so se me nekatere stvari preveč dotaknile, da v smučanju in celem doživetju nisem našla veselja, mirnosti, da bi lahko smučala na najboljši mogoči način.
Z mamo Darjo Črnko
Zanimivo, da je tudi vaša mama in nekdanja trenerka Darja Črnko, ki je prav tako zelo čustveno pospremila vaše slovo, rekla, da v vaši karieri ne bi spremenila ničesar. Koliko vam je pomenilo, da je bila v nedeljo tudi ona zraven pri vašem zadnjem dejanju?
Zdaj obstaja velika možnost, da se bom zjokala … To, da je tudi ona lahko iz prve vrste spremljala vse skupaj, mi pomeni največ. A ker ni bila neposredno vpeta v vse skupaj kot trenerka in odgovorna za celotno dogajanje, je lahko tudi ona uživala.
Vem, zakaj so se stvari z njo pred tem v smislu trenerka – varovanka razpletle tako, kot so se, oz. zakaj ni bila prisotna v takšni meri, kot je bila v ekipi prej. Sem pa vesela, da sva stvari zgladili do te mere, da je bila nekje zraven tako ali drugače, ker sem navsezadnje zaradi nje tukaj, kjer sem, oz. je bila poglaviten razlog za moje uspehe in tudi del njih. Ko ni bila več del moje ekipe, je najin odnos zelo trpel. Ona te odločitve ni sprejela dobro in to me je kar nekaj časa teplo. Ni mi bilo žal, da sem se odločila, kot sem se, temveč kako je to vplivalo na najin odnos, na katerem zdaj spet delava in ga gradiva.
Se veselite tega, da se bosta zdaj lahko spoznavali in družili le kot mati in hči in ne več v tekmovalno-smučarskem smislu?
Ne vem če (smeh, op. p.). Šalo na stran, z mamo sva res prestali ogromno, ogromno lekcij, izkušenj, pa tudi prepirov, še več pa lepih trenutkov, tako da se poznava do obisti. Mislim, da me ne more več presenetiti, a nikoli se ne ve. Zagotovo v najinem odnosu ni bilo vedno lahko, daleč od tega, a vse skupaj je pripeljalo do sem, kjer sem danes. Vesela sem, da je bilo tako, kot je bilo.
Pred zadnjo sezono ste menjali tudi ekipo. Na mesto glavnega trenerja je sedel Denis Šteharnik, v vlogi trenerja se je prvič preizkusil Boštjan Kline. Po vihravem razhodu z Alešem Gorzo ste dejali, da si želite predvsem ekipo, ki bo za smučanje dihala enako intenzivno kot vi in s katero se boste ujeli tudi zunaj belih strmin. Ste to dobili?
Sem, vsekakor. Razen fizioterapevtk sem vse poznala že od prej v nekih drugačnih vlogah. Čisto vsak je oddelal, kakor se je najbolje dalo, potem pa je bil tukaj tudi tisti človeški dejavnik, ko si z nekom tri tedne v Kanadi in si skupaj cele dneve. Če je vzdušje dobro, je vse skupaj lažje in tudi ni težko trdo delati, ker sploh nimaš občutka, da garaš. Tega sem res vesela.
Tiste grozne sezone pred tem nisem pozabila, me pa vedno znova fascinira, da lahko stvari, ki niso šle po željah, ki so me razžalostile ali pa niso bile najboljše in so me prizadele, dam nekam na stran, kjer niso pomembne. Spomnim se samo lepih. Te letošnje so sveže, tiste za nazaj pa vzamem kot neko lekcijo.
Eden od vaših trenerjev Boštjan Kline nam je v Drugi karieri nedavno dejal, da ga še niste prosili za kakšen nasvet za življenje po karieri, da pa vam je vedno na voljo. Koliko vam to pomeni?
Zdaj bom spet jokala … Ogromno … Uf. Joj, ves čas samo jokam (smeh, op. p.). Tako vidiš, da to za nekoga ni samo služba, da si ves čas stojimo ob strani. Boštjan je v našo ekipo prinesel ogromno in res je dober v tem, kar počne.
Ekipa ji je v nedeljo v ciljnem izteku pripravila poseben sprejem.
Vaša pot je bila posebna tudi, ker ste bili od leta 2015 ves čas del individualne ekipe.
Res je, nikakor pa to ne pomeni, da sem bila sama, ker sem se na treningih ves čas srečevala s sotekmovalkami. Res je, da nisem imela nikogar v svoji ekipi, imam pa nekaj res zelo zelo tesnih prijateljic iz drugih reprezentanc, s katerimi smo potem nadoknadile ta reprezentančni manko in druženje. Tudi nedelja je bila pokazatelj, da je bilo teh prijateljstev res ogromno in je bil celoten svetovni pokal moja ekipa.
Večne polemike so bile pri vaši komunikaciji in odnosu s Smučarsko zvezo Slovenije. Ni skrivnost, da ste svojo kariero v veliki meri financirali tudi sami.
Res je, a imela sem svojo ekipo, šla sem po svoji poti. Vedela sem, kaj potrebujem od njih in svoje ekipe, da lahko v miru delam to, kar delam. Daleč od tega, da bi bili skregani, zagotovo bi si vsak želel, da mu svojega težko prisluženega denarja ne bi bilo treba vlagati v to, da lahko hodi v službo. Pogosto sem rekla, da sem dovolj nora, da sem sama vložila sredstva, ki smo jih potrebovali.
Navsezadnje sem osnovala svojo ekipo, ne zato ker bi si tega želela, ampak ker pravzaprav nisem imela izbire, saj nisem imela organiziranih treningov, prevozov in podobno. Pri tem lahko povem, da sem v vsaki sezoni morala nekaj sama prispevati, torej niso bili pokriti vsi stroški. Tudi po najuspešnejših sezonah z globusi ali naslovi svetovne prvakinje. Ob tem tudi ni bila moja krivda, da sem bila edina v slovenski ženski reprezentanci, ki vozi hitre discipline.
Žalosti me, da bo zdaj takšna luknja v slovenski ženski ekipi hitrih disciplin, a tako pač je. To so vprašanja in skrbi za druge.
Ampak ne glede na vse se je naša pot končala dobro. No, na morje s predstavniki SZS ravno ne bomo hodili skupaj (smeh, op. p.), a je, kar je. Na koncu sem bila še vedno najboljša slovenska smučarka pretekle sezone. Vem, kako trdo delajo vsi, da bi dosegli svoje cilje in želje – in to je tisto, kar je treba podpirati in spoštovati. Nihče ne gre na tekmo za šalo, nič ni podarjeno.
Čeprav zadnje sezone niso bile točno po vaših željah, pa nikakor ni zanemarljivo, kaj vse vam je v karieri uspelo. Uspehov res ni bilo malo.
Verjetno bom to cenila bolj na stara leta, ker si v času kariere ves čas v ritmu. Zgodovina in statistika govorita zase, a sama sebe ne doživljam na ta način. Rezultati govorijo zase, dajo ti prepoznavnost, na koncu pa si ti še vedno ti, še vedno sem najbolj ponosna na to, kdo in kakšna sem ob koncu te poti. To so zmage, za katere ni pokalov in na katere sem najbolj ponosna.
Priklon po zadnjem smuku v karieri
Če bi morali izpostaviti, kaj vam je dalo alpsko smučanje?
Vse oziroma marsikaj. Marsikaj mi je tudi vzelo, dosti živcev in solz. Res sem vesela, da sem lahko tako dolgo počela to, kar imam najraje, nekajkrat se mi je to povrnilo tudi z rezultati, a bilo je še mnogo več od tega.
Pred kratkim so vas športnice in športniki, člani A-reprezentanc Smučarske zveze Slovenije, izvolili v izvršilni odbor SZS kot predstavnico športnic in športnikov.
Upam, da bom lahko kaj doprinesla, spremenila, izboljšala. Bomo videli.
Kaj vas čaka zdaj oziroma kakšen bo naslednji korak? Bo čas tudi za kakšen dopust?
Ne vem, odvisno, koliko si ga bom vzela, zdaj je načrt povsem v mojih rokah. Zagotovo bo sledil kakšen kratek oddih, potem pa me čaka pot v drugo kariero. Bomo videli, kaj bosta prinesla nova služba in novo življenje.
Kaj pa bo ta nova služba?
Ne vem še točno, ni odvisno samo od mene. Zagotovo si želim biti v smučanju vse življenje, res si želim unovčiti izkušnje, ki jih imam, ne v trenerskem smislu, ampak nasploh. Bomo videli, ne da so vrata odprta, je že kar detajlno usmerjeno nekam, a se mora še kdo drug odločiti, kako in kaj. To je to, več še ne morem govoriti. Želim si uživati ne glede na to, kaj bo naprej, da bom počela nekaj, kar me bo veselilo, od česar ne bom potrebovala dopusta. Smučala pa bom za vedno.
Več iz rubrike Sobotni intervju:
