Klemen Bauer si je zadal spektakularen himalajski izziv

Lahko malo opišete ekipo, s katero se odpravljate v Himalajo? Kako ste sploh prišli do ideje? Kako ste se našli?

Foto: Osebni arhiv Klemna Bauerja Jaz sem z Nejcem Kuharjem najbolj na vezi. Z njim sva pač že prej vedno hodila na ture, tako med mojimi biatlonskimi sezonami, predvsem pa spomladi, ko sem zaključil tekmovanja. Smo približno ista generacija. Z Nejcem sva se jeseni srečala v Omišu, kjer smo se počitnikovali z otroki – imava približno isto stare otroke – v kampu in mi je v bistvu čisto tako mimogrede rekel, ali bi me to zanimalo, in me je povabil zraven. Najprej sem zastrigel z ušesi, nato pa sem pomislil, da nisem prav slišal. Rekel sem, počakaj, saj to je osemtisočak! Kako to misliš, jaz še nisem bil višje od Mont Blanca, zdaj pa naj grem kar na Manaslu? Kaj pa vi? Ste že bili na osemtisočaku? Pa je rekel, ne, ampak saj če bo šlo, bo šlo. To pač tam vidiš. Omenil sem, da bi bilo mogoče prej pametno iti na kakšnega šestisočaka.

Potem sem malo razmišljal, imel sem pač resne zadržke glede tega, ampak potem, ko sem malo premislil, sem si rekel, da je to res življenjska priložnost. Sam se za kaj takšnega ne bi odločil v lastni režiji ali se pridružil kakšni xy odpravi, ko smo imeli nekaj sestankov, pa sem se odločil, da se pridružim. Pomirja me to, da imam možnosti, da mi ni treba res za vsako ceno zlesti do vrha.

Pa ste imeli že prej željo po plezanju v Himalaji?

Da, da, sem imel. Pred kakšnimi 20 leti sem veliko sanjal o Himalaji, spogledoval sem se tudi z alpinizmom, konec koncev sem opravil alpinistično šolo v Domžalah. To me je vedno zanimalo, tudi plezarija, ampak potem sem pa dal to malo na stran, začel sem se ukvarjati s padalstvom in početi druge stvari. Nekako sem se že sprijaznil s tem, da mi Himalaja ni usojena, no, pa je prišla zdaj ta priložnost. Če nič drugega, sem si rekel, četudi sem tri tedne v baznem taboru, je že to, da vidim Himalajo od blizu, veliko.

Torej da … Se pravi, poleg Nejca Kuharja, za katerega bi lahko rekel, da je pionir tekmovalnega turnega smučanja, in Luke Kovačiča, ki je njegov naslednik, je z nami še Nejc Marčič, ki bo – v bistvu ne vem, ali je on pobudnik tega ali ne –, tudi naš vodja odprave ...

… Marčič je nenazadnje le najbolj izkušen alpinist v tej skupini, kajne?

Da, on je v bistvu edini med nami z resnimi himalajskimi izkušnjami in seveda tudi z večjo višino. Je pa po stažu relativno mlad smučar. Potem je tu še Luka Šturm, tudi alpinist, pa Matjaž Mikloša (gorski tekač, op. p.), tako da smo res zanimiva druščina.

Zdaj se že pripravljamo na podvig, vsaj trije ali štirje se poskušamo dobiti dvakrat na teden in gremo v hribe, čeprav se zdi odhod v Nepal še kar precej oddaljen. Aprila imamo v načrtu štiridnevni pripravljalni tabor v Alpah, v Val Aosti, da bi bil trening malo bolj skoncentriran in bi v treh dneh zlezli na nekaj štiritisočakov. Potem imamo plan, ga gremo na Mont Blanc, verjetno še maja.

Manaslu je z 8.163 metri osma najvišja gora sveta. Foto: Guliverimage

Kdaj pa imate načrt za vzpon na Manaslu?

Petega septembra naj bi šli iz Slovenije, potem pa naj bi odprava trajala nekje od 30 do 35 dni. Lahko, da bomo že prej izpolnili cilj, ki je osvojitev vrha s smučmi in nato smučanje čisto z vrha brez uporabe kisika in pa dodatne pomoči.

Res si niste olajšali zadev, sploh glede na to, da bo za večino to himalajski debi.

Res je, jaz v bistvu še kar malo z rezervo jemljem vse skupaj, ker si ne predstavljam ... (smeh, op. p.) Mogoče lahko kot zanimivost povem, da smo šli pri 20. letih z dvema prijateljema na Mont Blanc z deskami in takrat sem imel prvo izkušnjo z neko pravo nadmorsko višino. Lahko povem, da sem jo zelo občutil in imam res res veliko strahospoštovanje do tega, prav zato se mogoče malo bolj resno lotevam teh priprav in že zdaj pač ohranjam neko visoko raven fizične pripravljenosti. Malo mi je zoprno, ker bomo plezali jeseni. Če bi šli zdaj aprila, maja, bi mi bilo top, ker sem res v tej dobri zimski formi. Ampak dobro, bom pa poleti več kolesaril. Jeseni je vreme v Himalaji le bolj stabilno, fantje pa tudi pravijo, da bomo imeli dovolj časa za prilagoditev na razmere. Nenazadnje bo tam kar nekaj tega plezanja do tabora ena, dve in nato nazaj v baznega. Vseh šest nas je sicer odlično fizično pripravljenih, tako, da to ne bi smela biti težava, samo ta višina … Nikoli ne veš, kako bo vplivala nate. Poslušam pričevanja, berem knjige na to temo. Poskušal se bom maksimalno pripraviti že pred samo odpravo.

Kako se sploh lahko pripravite na to ekstremno višino?

Jaz bi se rad čim bolje pripravil ali pa aklimatiziral na višino baznega tabora, torej na 4.900 metrov, da sem tam čim bolj fit in da ne izgubljam dodatnega časa s prilagajanjem na razmere. Razmišljam v smeri uporabe višinskega šotora doma ali pa višinskih sob v Planici ali kjerkoli že.

Z Manasluja je doslej smučalo 14 ljudi, takole se je leta 2012 z osemtisočaka spuščal Nemec Benedikt Böhm. Foto: Guliverimage

Vemo, da te himalajske odprave niso šala. Zahtevna je že pot do tja, potem aklimatizacija, tudi vreme je vedno pomemben dejavnik.

Da, točno tako, in že višina sama po sebi je smrtonosna, ta cona smrti nad osem tisoč metri in tako naprej. Potem vreme, veter, mraz je tisto, kar me zelo skrbi. Pa vse drugo tudi. Potem so te nenadne spremembe vremena in to, kar je značilno za Manaslu in je bilo leta 1983 tudi usodno za Nejca Zaplotnika, – plazovi. Tam je en del stene, kjer je velika izpostavljenost plazovom in tam bomo morali biti previdni. Sicer pa je to tehnično relativno nezahteven hrib. Tudi to je bilo nekaj, kar je bilo na tehtnici pri moji odločitvi, da grem. Ne govorim zdaj, da ne bi bil sposoben odsmučati, ampak če vsem tem naštetim nevarnostim dodaš še tehnično zahtevnost, postane vse skupaj veliko prenevarno. Skratka, ni to tehnično zahteven hrib za pristop in smučanje, zahtevnega ga naredijo vse te omenjene stvari, mraz, izčrpanost in tako naprej.

Verjetno tudi ne greste po kakšni prvenstveni smeri ali kakšni posebej zahtevni, kajne?

Ne, ne, to je klasičen pristop. Je pa tako, tam je ena točka, kjer večina smuča malo pod vrhom, mi pa si želimo smučati prav z vrha. Manaslu je bil kot večina osemtisočakov že presmučan, a slovenska odprava ga bo prvič.

Ne boste prvi nekdanji biatlonec, ki bo plezal v Himalaji, žal pa se je ena takšnih zgodb lani zaključila tragično, saj se je na Laila Peaku smrtno ponesrečila vaša nekdanja nemška kolegica Laura Dahlmeier. Je to za vas opomin?

Laura Dahlmeier je se v Karakorumu v pakistanskem delu Himalaje smrtno ponesrečila 28. julija lani. Foto: Guliverimage Ja, vsekakor. To je bilo res šokantno. Ampak ona se je šla zares vrhunskega alpinizma. Tudi sicer je plezala kar resne zadeve. Pri tem je tako … Lahko bi se ji zgodilo tudi v Alpah, lahko se zgodi kjerkoli. Jaz sem danes šel na Jezersko in lahko bi me tudi tam ubila kakšna skala. Šel sem po eni grapi, kjer bi zlahka kaj priletelo dol. Jaz malo drugače gledam na vse to, tam so objektivne nevarnosti, spet višina, mraz, plazovi. To je recimo to.

Ena predpostavka je, da nas ima pet od šestih družine, majhne otroke doma in sem prepričan, da bomo šli tudi malo z ročno zavoro, da ne bomo rinili z glavo skozi zid. Vsaj zase to vem, za druge pa tudi mislim, da bodo ravno zaradi tega previdni. To je vprašanje tega, kdo si. Če bi imeli v ekipi 25-letnike, 28-letnike brez družin, se takšnim ne bi pridružil. Menim, da smo vseeno bolj zreli in pametni.

Morda tudi psihološko ne ustrezate povsem temu profilu pravih, obsedenih alpinistov. Tudi marsikdo od teh nesrečnikov, ki sva jih že omenjala, je imel doma družino in otroke, pa je bil zanje ta "klic gore" preprosto premočan.

Zagotovo. Ravno z Nejcem Marčičem sva se že malo pogovarjala o tem in je rekel, da on ne pleza več težkih smeri, da je tudi on očitno to zaključil. Jaz tega našega projekta resnično ne vidim kot nekaj ekstremnega, se pa tako zdi večini ljudi, s katerimi se pogovarjam. Ko slišijo, da grem tja gor, me sprašujejo, ali sem prepričan. Ampak je mogoče lahko kakšno smučanje tam gor v Julijskih Alpah tudi veliko bolj tvegano. Včasih te razmere res prisilijo, da greš malo čez rob, ampak mislim, da smo vendarle dovolj pameti, da se znamo pravi čas ustaviti in obrniti.

Nenazadnje ste že precej izkušen gorski turni smučar. S tem se ukvarjate že vrsto let. Pravite torej, da niste nagnjen k brezglavemu tveganju?

Poglejte, tudi jaz letim s padalom, in najraje ne bi govoril o tem, kolikokrat sem se znašel iz oči v oči z ... Ali pa naj raje rečem takole, da se malo pohvalim. V narekovajih, seveda. Vedno manjkrat se znajdem v kočljivih situacijah. Zato, ker se jim poskušam izogniti že vnaprej, s predvidevanjem, izkušnjami. Pred 15, 20 leti sem dobesedno rinil v težave, takšne, ki jih danes prepoznam že na daleč. Če vidim, da se vreme sumljivo spreminja, rečem ne in se obrnem. Pred desetimi leti je bilo pa: "Itak, da gremo, kar bo, pa bo." To je ta ključna razlika. Računam na to zrelost, osebnostno zrelost, ki mi bo do neke mere pomagala nadoknaditi pomanjkanje himalajskih izkušenj.

Meni ta Manaslu vendarle ni neko življenjsko poslanstvo ali misija. To je pač zdaj neki cilj, kot je bila tista prenova hiše v Beli krajini. Pač eden teh ciljev, ki jih potrebuješ v življenju. Denimo, da se prijaviš na kakšen maraton, da te malo žene, da migaš. Ni obsedenost, je pa priložnost, ki jo je treba izkoristiti. Smo namreč skupina fantov v 40. letih in nekako lahko rečemo, da smo na višku moči za takšno stvar.

No, ampak takšna ekspedicija prinaša en kup izzivov, od opreme, načrtovanja ... Tudi zbiranja finančnih sredstev v končni fazi. Kako se boste spopadli z njimi?

Višje od Mont Blanca še ni bil. Foto: Osebni arhiv Klemna Bauerja Res je, tega se zavedam od vsega začetka, ko pa sem slišal, kdo bo še zraven, pa sem si rekel, da je to zagotovo zadeva, ki ima tudi marketinški potencial. Temu primerno smo se je tudi lotili, se dogovorili, da poskušamo najti sponzorje in nam jih je tudi že uspelo dobiti. Za Simona Jana ste mogoče že slišali, on je tudi največji podpornik smučarskega teka v Sloveniji, ima podjetje Tosidos in on bo v bistvu skoraj v celoti pokril našo odpravo. Ali pa vsaj v 80 odstotkih. Tako kaže za zdaj. Še vedno pa iščemo sponzorje ali donatorje, ker je to res velik finančni zalogaj. Čisto iskreno je bil tudi moj osebni predpogoj to, da nimam sam nekih velikih stroškov. Zavedam se, da bodo nastali, seveda, ampak težko pa bi sam pri sebi, če karikiram, opravičil 20 tisoč evrov za to, da bom smučal z enega osemtisočaka. Jaz osebno česa takšnega ne bi bil pripravljen narediti.

Tako pa je zadeva očitno zanimiva širše, so ljudje, ki jih zanima, so takšni, ki so pripravljeni podpreti takšne projekte. Simonu se lahko zahvalimo za podporo, kot se mu lahko smučarski tek v zadnjih letih. Računamo pa še na kakšne. Kar zadeva opremo, lahko kot zanimivost povem, da bomo smučali na elankah, kar je zelo dobra novica. Tudi smučarka očala bodo naša, Mint je namreč slovenska znamka. Bomo kot nekakšna reprezentanca in v tem pogledu malo podoživljam tekmovalne čase.    

Aja, še to moram povedati, da je bila Simonova edina želja, da bi o odpravi posneli filmček. To je bil predpogoj, da bi imel nekaj od tega vloženega denarja. To bo ena dodatna vzporedna stvar, za katero bomo morali poskrbeti in smo se tudi že sestali z Rožletom Bregarjem, ki je alfa in omega gorniškega filma v Sloveniji. Ravno zdaj je bil premierno predvajan njegov dokumentarni film Triglav: Pot odrešitve in on nam bo zelo pomagal. Ne bo mogel biti z nami, bo šel pa z nami verjetno njegov kolega, ki je tudi strokovnjak. Vsaj za tisti prvi del odprave, medtem ko bomo na gori poskušali sami posneti čim več materiala. Rožle bo to potem doma zmontiral. Radi bi naredili film, dolg tam od 20 do 25 minut, s katerim bi se morda lahko udeležili tudi kakšnega festivala gorniškega filma.

Pa ste glede na to, da je svet v plamenih, prepričani, da boste sploh prišli do Nepala?

To je vprašanje na mestu. Že ko smo iskali letalske vozovnice, je bilo nekaj zagat. Dubaj in Emirate smo kar črtali in se osredotočili na Turčijo, ki je hvala bogu tudi močna z dobrimi letalskimi povezavami. Zdaj bo treba pohiteti, saj se bojimo, da bodo šle cene v nebo, če že niso šle.

Mogoče ena zanimivost za vmes. Ravno preden je počilo, sva se s kolegom, prav tako nekdanjim biatloncem Martinom Ponikvarjem, menila za eno štiridnevno ekskurzijo v Libanon. Imela sva že vozovnice, vse, on je bil tam že trikrat, štirikrat in pozna zadeve. Šla bi s t. i. smučmi  "backcountry" – to so takšne malo širše tekaške smučke – v libanonske hribe in to v eno vojaško bazo. In le štiri dni pred najinim odhodom je odjeknila novica, da je usekalo po Bejrutu. Ta izlet sva torej morala črtati in da, v tem pogledu, morda tudi glede tega našega Nepala ni še vse čisto gotovo. Žal mi je, da moram to spremljati in upam, da se bo kmalu končalo. Dogajajo se grozne stvari, na katere nimamo vpliva. Vse tole, od Gaze, Ukrajine, Irana, je … Nimam besed.

Rekli ste, da višje od Mont Blanca (4.810 m. n. v.) še niste bili.

Od tekmovalne upokojitve se je udomačil kot strokovni komentator biatlonskih tekem na RTV Slovenija. Foto: Simon Kavčič Da, tako je. Pa tudi to je bilo že pred kakšnimi 20 leti, ko sva se prav s tem že omenjenim kolegom Ponikvarjem in še enim, ki ga niti nisva dobro poznala, na Mont Blanc podala z deskami za sneg. Zdaj ko se spominjam tega, ugotavljam, da smo bili malo nori, čisto zeleni in brez izkušenj. Tisto se je za nas kar srečno končalo, kljub temu da sem imel jaz manjšo nezgodo oziroma en kar konkreten zdrs tik pod vrhom. Kar dobro sem letel dol čez tiste serake. Ampak ja, na turno smučanje sem hodil tudi z desko, pa ugotovil, da so smuči za daljše ture vseeno malce bolj praktične. Nekih izkušenj z višinami pa resnično nimam in prav to je zame največja neznanka.

Katere pa so bile vaše tehnično najzahtevnejše smučarske ture?

Ah, teh pa je veliko že v naših Julijskih in Kamniških Alpah. Ne vem … Kačji jezik z Oltarja, ki sicer ni prav ekstremen, je pa zelo izpostavljen, pa Storžič in Peto žrelo. Domala vse slovenske klasike. Če želiš, tudi v slovenskih Alpah najdeš marsikaj. Nenazadnje je tudi legendarni Davo Karničar doma našel dovolj velike izzive. Ravno nanj sem pomislil, ko sem bil na Jezerskem. Ko sem gledal vse tiste linije, sem si govoril, tole je pa Davo vse presmučal, ko jaz tudi pomislil ne bi, da bi se jih lotil. Jaz sem šel na ledenik pod Skuto. Imamo srečo, da imamo takšne hribe, za vsakogar se najde izziv.

Je bil Davo Karničar tudi nekakšen navdih pri vsem tem, kar počnete? Nenazadnje je globok pečat pustil tudi v smučarskem teku. Vajina svetova se tako na neki način prepletata.

Jasno, da sem spremljal te njegove alpinistično-smučarske dosežke in ga, kot vsi, neizmerno občudoval. Ob vseh teh njegovih podvigih je še toliko bolj žalostno, ko pomisliš, na kakšen način je umrl. Ja, mislim, on je pa res premikal meje svetovnega smučanja. Vemo, da je bil prvi, ki je dejansko povezano smučal z Everesta, a jaz mislim, da so kakšni drugi njegovi dosežki še težji ali pa bolj pomembni, pa mogoče v javnosti niso tako odmevali, na primer razni slapovi, ki jih je presmučal, Sinji slap, denimo. Sicer pa veliko biatloncev in tekačev v prostem času turno smuča, ti svetovi se prepletajo.

Zakaj?

Hm, to je zanimivo vprašanje in morda bi ga bilo dobro globlje raziskati, menim pa, da je bistvo v tem, da teki in biatlon pač potekajo po urejenih poligonih, urejenih progah, se pravi, da si vselej malo omejen, medtem ko na turni smučariji nisi. Tam si povsem neomejen. Ko greš na turo v hribe, nimaš štartne številke, nimaš dresa, nimaš proge, samo hrib, pa sneg, pa greš svojo 'špuro'. Tako kot sem šel jaz danes po 'celcu', sem oral ledino in vrezoval svojo linijo. To je poseben užitek, greš tja, kjer ti paše. To je za tekmovalce morda predstava svobode. Vzemiva Luko Kovačiča za primer, on se zdaj oddaljuje od tekmovalnega turnega smučanja, ker meni, da to nima več zveze s pravim, prvinskim turnim smučanjem.

Pa ravno zdaj, ko se je ta šport prebil v program olimpijskih iger.

"Ko greš na turo v hribe, nimaš štartne številke, nimaš dresa, nimaš proge, samo hrib, pa sneg, pa greš svojo 'špuro'." Foto: Osebni arhiv Klemna Bauerja Saj, ravno ti šprinti, ki smo jih lahko gledali na olimpijskih igrah, niso več to. Luka je veliko bolj domač v hribih, ne pa tako. Sploh če si še malo bolj takšnega svobodnega duha. Pa saj ni na voljo samo turno smučanje, vse bolj razširjeno je to smučanje "backcountry". To bi lahko prevedel v pohodniško smučanje. Ravno prejšnji teden sem šel na Veliko planino, ker je bil ravno idealen dan za to in ... Velka je naravnost rajska za "backcountry", noro sem užival, naredil sem 18 kilometrov, 1.200 višincev gor, dol. Noro!

Je pa za te užitke vendarle treba imeti "motor", kot se rado reče dobrim psihofizičnim sposobnostim, kajne?

To pa ja, seveda. Predpogoj je, da si fizično pripravljen. Mislim, mi bomo denimo v Nepalu za dostop do baznega tabora zagotovo potrebovali petkrat manj časa, kot bi ga kakšna komercialna odprava. Mi bomo lahko tekli, ker smo tega sposobni. Tako kot to počnemo na turah na Jalovec, ali pa Kanjavec iz Krme. Prejšnji teden smo zanjo potrebovali štiri ure za gor in dol. Ljudje običajno za to potrebujejo osem ur. Ali pa triglavska magistrala. Ljudje gredo v treh dneh, treh etapah, dvakrat spijo, midva z Nejcem Kuharjem sva jo, resda malo skrajšano, opravila v dobrih sedmih urah. To je mogoče le, če si res dobro fizično pripravljen, je pa res, da tam v Himalaji zaradi višine stvari preprosto ne moreš prehitevati. Moraš se primerno aklimatizirati. Ko pa enkrat se, pa si spet lahko hitrejši.

Preberite še:

Sportal Klemen Bauer še vedno dobi mravljince, ko gre na progo

Sportal Tina Erzar o zahtevni preizkušnji, ki je spremenila njeno življenje in pogled na svet #video

Sportal Nejc Viher. Dragulj Maribora, ki mu denar ne pomeni kaj dosti.

Sportal "Aplikacijo X sem že pred več kot letom dni izbrisala s telefona." Urška Žigart o ohranjanju duševnega miru.

Sportal Federico Bessone: od naravne nesreče do Barcelone in Olimpije

Sportal Katja Koren se bronaste olimpijske vožnje dobro spomni, podelitve ne. "Verjetno sem bila v transu."

Sportal Neja Dvornik ostala brez olimpijskih sanj: Nisem mislila, da mi bo tako težko

Sportal Alex Petan iz Kanade v očetovo Slovenijo: Zame ta zgodba ni zgolj športna