Sobotni intervju
Tadej Pogačar
Sobota, 28. 2. 2026, 4.00
1 mesec, 1 teden
Sobotni intervju: Urška Žigart
"Aplikacijo X sem že pred več kot letom dni izbrisala s telefona." Urška Žigart o ohranjanju duševnega miru.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,90
Z Urško Žigart o pričakovanjih, duševnem zdravju in sezoni 2026.
Z najboljšo slovensko profesionalno kolesarko Urško Žigart o pričakovanjih in priložnostih, življenju pod drobnogledom javnosti, ki ga še dodatno zaznamuje zveza s Tadejem Pogačarjem, o novi vlogi v ekipi AG Insurance – Soudal, v kateri ostaja vsaj do konca sezone 2027, pa tudi o odmiku od družbenih omrežij, iskanju ravnotežja in ohranjanju duševnega miru.
Sezono ste že odprli z dirkami v Španiji, čez teden dni boste nastopili na italijanski klasiki Strade Bianche, pa če se za trenutek vrneva v obdobje po koncu lanske sezone – kako ste preživeli ta čas, koliko dni ste si sploh privoščili brez kolesa? Zdi se, da je premor med koncem ene in začetkom nove sezone iz leta v leto krajši.
Mislim, da sem bila brez kolesa približno dva tedna, vendar ne v enem kosu, ampak po delih. Če želiva s Tadejem skupaj na dopust, morava namreč uskladiti in pokombinirati kar precej stvari.
Letos z dopusta niste objavljali fotografij, kar ni ostalo neopaženo. Je to zavestna odločitev, morda tudi zato, ker se zavedate, da danes skoraj vsaka objava na družbenih omrežjih hitro postane zgodba sama zase?
Da, res je, ničesar nisva objavljala, sva si pa vseeno privoščila nekaj dni počitnic. Takoj po koncu sezone sva pet dni preživela na Majorki. Sprva sva sicer načrtovala pot na Maldive, a sva jih zaradi slabe vremenske napovedi odpovedala in potem precej spontano rezervirala Majorko.
Tam sva preživela dobrih pet dni in bilo je res super. Bila sva brez koles – no, ne čisto. En dan sva si izposodila hotelska električna mestna kolesa in se povsem inkognito pomešala med amaterske kolesarje na Majorki. Res sva uživala.
Kratko, sladko, ravno prav, da sva si prečistila glavo. Sicer pa sva predvsem dobro jedla, se kopala in se imela res lepo.
"Na Majorki sva preživela dobrih pet dni in bilo je res super. En dan sva si izposodila hotelska električna mestna kolesa in se povsem inkognito pomešala med amaterske kolesarje na Majorki."
Kdaj ste začeli s strukturiranimi treningi?
Konec novembra. Sicer sva kolesarila že prej, a sezone so vse daljše. Če pa sezono začneš že z Dirko po Avstraliji (konec januarja, op. a.), je premor še toliko krajši.
Letos se je govorilo, da bi Tadej lahko sezono začel že januarja v Avstraliji. Ste o tej opciji razmišljali tudi vi?
Morda res v eni od naslednjih sezon, da bi to skombinirala, a v tem primeru moraš sezono res zaključiti s svetovnim prvenstvom (konec septembra, op. a.), sicer se časovno ne izide, če se želiš tudi dobro spočiti. Mislim, da bi bilo to super, verjetno bi bil to potem tudi nekakšen dopust, če bi šla takoj po božiču.
O tej možnosti sva že razmišljala, čeprav moram priznati, da nama bolj ustreza, da je januar še nekoliko bolj umirjen in "na izi."
Pred dnevi ste sodelovanje z ekipo AG Insurance – Soudal podaljšali do konca sezone 2027. V ekipi sicer večjih kadrovskih sprememb glede tekmovalk ni. Dve kolesarki sta odšli, pridružila se vam je Italijanka Letizia Borghesi, lani druga na dirki Pariz–Roubaix. Se za vas s tem karkoli spreminja? Kako danes vidite in definirate svojo vlogo znotraj ekipe?
Nisem več najmlajša (29 let, op. a.), v naši ekipi je veliko zelo mladih deklet. Včasih omenim kak film ali glasbo, pa me samo čudno pogledajo, potem pa ugotovim, da so se v času, ko je bil ta film aktualen, šele rodile (smeh).
Skratka, nisem več najmlajša in tudi moja vloga se počasi spreminja. Mladim talentom – z našo razvojno ekipo smo bile zdaj skupaj na pripravah v Španiji – skušam predati kakšen pameten nasvet.
Glede na prejšnjo sezono, predvsem na njen drugi del, me letos čaka nekoliko več priložnosti za rezultate, s tem pa morda tudi malo več pritiska.
A po drugi strani – kdaj, če ne zdaj.
"Nisem več najmlajša in tudi moja vloga se počasi spreminja. Mladim talentom skušam predati kakšen pameten nasvet."
Kako ob vseh pričakovanjih in hrupu, ki nas obkroža na družbenih omrežjih, ohranjate duševni mir in kako se spopadate s pritiski? Sodelujete s kom na področju mentalne priprave, ste sami prišli do določenih ugotovitev, kako se umiriti, osredotočiti, odmisliti stvari, ki v določenih trenutkih niso pomembne?
Ne vem, ali lahko katerikoli športnik ali pa človek nasploh to stoodstotno obvlada. Tudi sama se še vedno učim. Zagotovo mi pomaga tudi to, da sem se nekoliko odmaknila od družbenih omrežij in tam preživim manj časa.
Na začetku kariere mi je bilo težko, ker sem bila zaradi Tadeja hitro vržena pod soj žarometov. Po drugi strani pa mi je danes, ko je morda več pritiska zaradi rezultatov, lažje, ker sem to fazo že doživela in preživela. Zdaj sem že navajena, da me ljudje spremljajo, ne glede na to, kaj počnem, tudi zaradi Tadeja, zato mi to ne predstavlja več dodatnega pritiska.
Je pa res, da mi na začetku ni bilo najlažje. Marsikdo misli, da mi je zaradi Tadeja pogosto lažje, v resnici pa je velikokrat ravno obratno – pričakovanja so večja in še bolj sem pod drobnogledom.
Kar se tiče mentalne priprave, imamo v ekipi psihologa in zdravnike, tako da imamo dober podporni sistem. Če se ne počutimo dobro ali moramo kaj predelati, je pomoč vedno na voljo. Glede tega so v ekipi res zelo odprti.
"Na začetku kariere mi je bilo težko, ker sem bila zaradi Tadeja hitro vržena pod soj žarometov. Po drugi strani pa mi je danes, ko je morda več pritiska zaradi rezultatov, lažje, ker sem to fazo že doživela in preživela." Fotografija z državnega prvenstva 2019.
Pa vendar, ni o teh stvareh lažje debatirati v maternem jeziku?
To je res, vendar je vse skupaj nekoliko težje, ker ne živim v Sloveniji. Ena od možnosti bi bile sicer terapije prek Zooma, a je vseeno drugače, če človeka, s katerim sodeluješ na tem področju, najprej dobro spoznaš v živo in vidiš, ali se ujameta.
Sama za to žal še nisem našla časa, morda se niti nisem dovolj potrudila. Dnevi, ko sem v Sloveniji, minejo zelo hitro in potem preprosto zmanjka časa. Moram pa reči, da za zdaj zelo dobro sodelujem s psihologom v naši ekipi.
Prej ste omenili, da ste se nekoliko odmaknili od družbenih omrežij, ki jih je Tadej označil celo za strup sodobne družbe. Nogometaš Benjamin Šeško je denimo v intervjuju za Areno Sport povedal, da ima na telefonu aplikacijo, ki mu filtrira oziroma blokira določene objave, zato v resnici sploh ne vidi, kaj se o njem piše na omrežju X. Imate tudi vi kakšen podoben način spletne zaščite?
Aplikacijo X sem s telefona izbrisala že pred več kot letom dni. Občasno jo sicer moram posodobiti, predvsem zato, da osvežim profilno fotografijo, ker me za to prosijo v ekipi, sicer pa tam nisem aktivna.
Imam pa na Instagramu poleg uradnega tudi zasebni profil, ki je zaklenjen, in tam komuniciram s svojimi ljudmi. Tako tudi ne dobivam nenehno kolesarskih objav, ne spremljam ves čas, kaj se dogaja, se ne primerjam in nisem nenehno bombardirana s tem, kaj počnejo drugi.
Tam imam res samo ozek krog ljudi – nekako tako, kot je bil Instagram leta 2016, če se navežem na trend, ki se je zdaj spet pojavil na omrežjih – in objavljam stvari, za katere je bil Instagram prvotno tudi ustvarjen.
Skratka, česar ne veš, ne boli.
Žigart lani na evropskem prvenstvu v Franciji. Letos bo prvenstvo gostila Slovenija. Trasa še vedno ostaja neznanka.
V zadnjem obdobju je bilo v kolesarskih krogih veliko razprav o navijačih, ki na cesti zasledujejo kolesarje, jih snemajo, se primerjajo z njimi in se jim preveč približajo. Tudi Tadej je nedavno delil svojo izkušnjo z vsiljivim navijačem. Kako kot športnica doživljate takšne situacije?
Primer, ki ga omenjate … Bila sem zraven in priznam, da me je dogodek res šokiral. Zgodilo se je dan pred mojo dirko in priznam, da sem tisto noč zelo težko zaspala.
Bolelo me je predvsem zato, ker vem, kako zelo se oba trudiva, da bi ugodila ljudem, a včasih preprosto ni ne časa ne energije, da bi lahko ustregel prav vsakemu.
Imate kakšno sporočilo za navijače, ki se želijo voziti tik za ali ob profesionalnih kolesarjih? Kako se odzvati v takem primeru?
Moje sporočilo je, da to razumem – tudi sama bi bila verjetno podobno navdušena, če bi na primer srečala Justina Bieberja. A dejstvo je, da smo kolesarji na cesti že tako zelo ranljivi. Če se vozimo v skupini, je situacija še toliko bolj občutljiva, zato je pogosto varneje, da si na cesti sam.
Vsaka izkušnja, ko se nekdo vozi ob tebi ali za tabo in te snema vsak meter, lahko hitro postane nevarna. Včasih zato zamahneš z roko povsem instinktivno. Ne zato, ker bi bil nesramen, ampak ker te je strah tako za svojo kot za njihovo varnost.
Zato naj si ljudje tega ne jemljejo k srcu. Ni slabonamerno, gre samo za to, da mora biti varnost vedno na prvem mestu.
Za konec še beseda o pravkar končanih olimpijskih igrah. Ste si na daljavo uspeli pogledati kakšno tekmo?
Bolj malo. Ravno takrat so se mi začele dirke, hkrati smo v Španiji imeli še ekipne priprave, tako da nisem imela prav veliko časa. Morda sem kaj ujela med kosilom, tudi naše kolajne, kaj več pa žal ne.
Že čez dve leti bodo v Los Angelesu na sporedu poletne olimpijske. Ste v teh dneh kaj pomislili na to? Olimpijske izkušnje še nimate.
Olimpijske igre trenutno niso moj glavni cilj, so pa zagotovo nek mejnik za prihodnja leta. Da vidim, do kdaj bom še vztrajala in kdaj bo čas za druge izzive v življenju. A to za zdaj še nič ne pomeni. Glede časovnega okvira se ne želim obremenjevati, raje uživam v tem, kar delam zdaj.
Preberite še:
