Klemen Bauer še vedno dobi mravljince, ko gre na progo

Sportal Interna bitka v slovenski reprezentanci: Jaka nam je spet pokazal, zakaj je še vedno najboljši

Nekdanji slovenski biatlonec Klemen Bauer se te dni mudi na svojih petih olimpijskih igrah. Medtem ko je v letih 2006, 2010, 2014 in 2018 v Torinu, Vancouvru, Sočiju in Pjongčangu tekmoval ter se v Kanadi s četrtim mestom v šprintu močno približal olimpijski kolajni (za bron ga je tedaj premagal Hrvat Jakov Fak), je tokrat v Anterselvi prvič v novi vlogi. Tudi v tej se znajde odlično in novinarskega kolega smo povabili na krajši pogovor.

Klemen Bauer, kako se je vrniti na prizorišče, ki ga tako zelo dobro poznate še iz tekmovalne kariere?

Glede na to, da gre za eno najbolj tradicionalnih biatlonskih prizorišč, sem res tudi sam tukaj velikokrat tekmoval. Tu je bilo moje prvo člansko svetovno prvenstvo leta 2007, tukaj je bilo tudi svetovno prvenstvo 2020, zato imam na to prizorišče lepe spomine. Mislim, da ga imajo radi tudi ostali tekmovalci. Sama umestitev v naravno okolje, med slikovite hribe, pa Južna Tirolska z dobro hrano sta nekako garancija za to, da je Anterselva zgodba o uspehu. Če temu dodamo še 20 tisoč navijačev na vsaki tekmi, pa vreme, ki vsaj večinoma lepo sodeluje, je poskrbljeno za pravi spektakel.

Tudi še zdaj, ko grem na ogled proge, dobim mravljince, ko grem mimo navijačev. Sicer pa je prizorišče specifično. Zaradi visoke nadmorske višine zagotovo ne ustreza vsakomur.

Kaj lahko rečemo o slovenskem streljanju? Tudi sami, resnici na ljubo, v času aktivne kariere niste sloveli kot najboljši strelec.

Ja, težko je že zdaj potegniti črto, je pa res, da ni neke stabilnosti. Res težko govorimo o dobrem streljanju. Vprašanje je, koliko je za to odgovorna stroka, koliko pa je kriva sama danost tekmovalcev. Streljanje je vseeno takšna specifika in, po domače povedano, ni vsak za streljanje. Jaz priznam, da sem že zgodaj v karieri ugotovil, da nisem tekmovalec, ki bi mu bila ta sposobnost položena v zibelko. Nekaterim mogoče je. Vse je tako kompleksno, od koncentracije, fine motorike, povezave oko – prst … Vse to mora delovati brezhibno. Lahko je nekdo tehnično dober strelec, ampak je tukaj še psihološka komponenta, ki je pri streljanju izjemno pomembna in tudi zelo očitna. Vse to se mora sestaviti, da lahko nekoga označiš za dobrega strelca. Če kaj od tega manjka, se do določene mere morda še da popraviti s treningom, s pravimi strokovnjaki, pri nekaterih pa je to bolj ali manj nemogoče. To je podobno, kot bi v tek silil nekoga, ki ima slabe fiziološke parametre, slabo porabo kisika in tako naprej. Takega boš težko pripeljal do neke konkurenčne ravni, četudi bo treniral ure in ure. Enako je pri streljanju in to je treba vzeti v zakup.

Se pri nas tradicionalno daje prednost tekaškemu delu biatlona?

Tega ne bi rekel, bi pa mogoče vseeno lahko sledili vzoru nekaterih drugih reprezentanc in se na streljanje še bolj osredotočili, morda bolj sodelovali s strelsko zvezo ali kaj podobnega. Da bi morda tudi trenerje v klubih bolj izobrazili na strelskem področju, saj so v tem trenutno prepuščeni bolj ali manj sami sebi. Saj so še kakšni seminarji, ampak tega je po mojem mnenju premalo.

V biatlonu se zadnje čase veliko dogaja, od te ljubezenske izpovedi Laegreida, do škandala z Julio Simon …

Vselej se dogaja, to so zdaj te odmevne zgodbe, ampak na teh igrah se predvsem spet kaže, da je biatlon zimski šport številka ena, čeprav nekateri tega še niso pripravljeni sprejeti. Številka ena je z naskokom, med zimskimi športi nima konkurence. Temu priča obisk gledalcev tukaj v Anterselvi kot številke o gledanosti televizijskih prenosov. Normalno, da je potem deležen tudi večje pozornosti, in tudi raznorazni škandali so del tega. Saj veste, kaj pravijo? Tudi če se govori slabo, je pomembno, da se govori. Norvežani se denimo ukvarjajo z zamero Johannesa Klaeba, ki meni, da mu biatlon krade pozornost. Celo s pikro izjavo se je oglasil po drami s Laegreidom, češ, da je on zvest že od leta 2018.

Mislim, da je biatlon lahko zgled ostalim disciplinam. Biatlon je nekako čisto zase, je pa tudi res, da je narava tega športa takšna, da pritegne.

Se spomnite kakšnih podobnih škandalov iz asa vaše kariere?

Ah, vedno je bilo kaj, od dopinških škandalov naprej. Pa spomnim se Martina Fourcada, ki je vedno iskal neke … Spomnim se, kako se ni hotel rokovati z Rusi, zdaj pa je, zanimivo, ravno on eden najglasnejših pobudnikov, da se vrnejo na tekme. Ne bi zdaj našteval, ampak 'vsega boga' se je dogajalo, vedno je bilo zanimivo tudi v tem pogledu.

Kako ste se udomačili v vlogi strokovnega komentatorja televizijskih prenosov?

Meni je super. Ni vsak dan isti, kakšen je boljši, kakšen malce slabši, odvisno je seveda od razpleta tekmovanj, malo pa tudi od dnevne forme nas komentatorjev (smeh, op. p.). Zanimivo in pestro je, vsak dan prinese kaj novega in za zdaj mi je zelo všeč. Če mi ne bi bilo, se tega ne bi šel. Ko sem zaključil športno kariero, sem si rekel, da je prav to ena od stvari, ki bi jo z veseljem poskusil. Na ta način ostajam v stiku s tem športom, do katerega še vedno gojim dovolj strasti, in z ljudmi v tem svetu. Uživam. Sicer pa tudi ne delam preveč, komentiram približno polovico sezone. Morda bi bilo drugače, če bi moral vse.

Veliko potujete?

Ne, sploh ne. Na terenu smo po navadi le na kakšnih bližnjih prizoriščih, denimo v Hochfilznu, pa običajno na velikih tekmovanjih, se pravi svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. To so moje prve olimpijske igre v tej vlogi, bil pa sem na treh svetovnih prvenstvih. Preostalo pokrijemo iz ljubljanskega studia in tudi to se mi zdi ravno prava mera, da ni teh potovanj preveč.

Pa s tem, da ste tako ostali vpleteni v to biatlonsko dogajanje in vas večkrat vidimo tudi na progah, na katerih ste tekmovali, potešite morebitno željo po vrnitvi?

Ja, saj še tečem, celo na državnem prvenstvu sem malo za hec štartal. Pravim, da sem tukaj na pripravah za državno prvenstvo (smeh, op. p.). To me poteši, zagotovo. Res je, pride do manjše krize, ko prenehaš, ampak si moraš preprosto reči, konec je, čas je za druge stvari. Prej ko to ozavestiš, lažje je.

Preberite še:

Sportal Julia Simon po kraji in prevari z gesto po osvojenem zlatu dvignila ogromno prahu

Sportal Grenlandska biatlonka odločna: Nikoli ne bom dirkala za ZDA!

Sportal Ko je v cilju završalo, je vedela, da ji je uspelo