Linrong Katarina Sang, dekle, ki ve, kaj želi

Linrong Katarina Sang v družbi svojega trenerja Sanela Ljutića Foto: Arena Golden Fight

V ring ste se vrnili po skoraj treh letih, kajne?
Da, minila so skoraj tri leta. Nazadnje sem se borila septembra 2023, aprila pa sem se vrnila.

Kaj je bil tisti trenutek, da ste se odločili vrniti v ring?
V času premora sem veliko razmišljala. Tudi po tem, ko sem se odločila za vrnitev, sem ugotovila, kaj je bil del razloga, da sem prekinila kariero. Mogoče sem takrat res želela zamenjati okolje in imela veliko željo po napredku. Nekako sem stagnirala, zato sem se odločila, da neham oziroma da si vzamem odmor. Prav tako sem se spraševala, ali je vredno vlagati toliko denarja in časa v nekaj, kjer, iskreno povedano, ni prave prihodnosti. Sploh v Sloveniji in sploh za ženske.

Zdi se mi, da sem potem sama sebe sabotirala, ker sem pustila nekaj, kar mi je bilo tako všeč in je bilo že del mene. Spomnim se prvega leta po koncu kariere, ko nisem mogla trenirati in nisem mogla hoditi v fitnes. Kot da nisem mogla sprejeti sebe in svojega telesa.

"Danes nimam več občutka, da moram komu kaj dokazovati, niti sami sebi." Foto: Bojan Puhek In kaj se je potem zgodilo čez čas?
Začela sem razmišljati, da bi znova začela trenirati za svojo dušo. Seveda ni šlo tako preprosto in nisem našla pravega kluba, kjer bi me pri tem lahko podpirali. Sčasoma sem vse bolj spoznavala, da ta šport res zelo pogrešam oziroma da je kikboks del mojega življenja. Tudi če ne bi tekmovala, bi se s tem še vedno ukvarjala. Po drugi strani pa sem si rekla, da če bom že začela trenirati, zakaj ne bi še malo izkoristila svoje mladosti, v narekovajih (smeh, op. p.), poskusila tekmovati in videla, kam lahko pridem.

Danes nimam več občutka, da moram komu kaj dokazovati, niti sami sebi. Zdi se mi, da sem sebi že dokazala, da lahko pridem daleč, če si to res želim in se tega zares lotim. Tega občutka sploh ne znam opisati. Zdaj, ko sem po dolgem času znova stopila v ring, in tudi po tem, ko sem končala borbo ter opazovala druge borce, kako stopajo v ring … To je bil čaroben trenutek. Takrat sem si rekla, kako lepo bi bilo, če bi se lahko ukvarjala samo s tem.

Da bi lahko skrbela le za to, kaj in kako jem, kako treniram, kako se regeneriram in kako bi lahko pomagala tudi drugim, ki so perspektivni in šele na začetku svoje športne poti. Lepo je videti tudi, kako skupaj treniramo. Sploh v našem klubu, Seventeen Gym, ko vidim nekaj mlajših in perspektivnih borcev, sem res vesela. Ob tem pomislim, kaj bi bilo, če bi jaz ob svojih začetkih delala na takšni ravni. Želim si, da njim uspe tisto, kar meni ni uspelo.

Linrong Katarina Sang je zašla tudi v igralske vode. Foto: Rok Mlinar Ste se ob povratku vrnili kot ista oseba ali ste danes vendarle drugačni kot pred tremi leti, ko ste se nazadnje borili?
Sama bi rekla, da sem zagotovo drugačna. Danes sem bolj zrela in tudi veliko bolj razmišljam, ko sem v ringu. Ko sem bila mlajša in manj zrela, sem preprosto šla … Samo tepla sem se. Vedno so me hecali in še sama se pošalim na svoj račun, da grem samo naprej. Če dobim v glavo, dobim v glavo, jaz pa sem samo rinila naprej. Vse sem blokirala kar z glavo.

Mogoče se pozna vse, kar se ti zgodi v življenju, in to se potem odrazi tudi v športu, posledično pa tudi v mojem nastopu v ringu. Lahko rečem, da sem danes bolj zrela in da se znam veliko bolje soočati s stresom. Zavedati se moramo, da je, ko stopiš v ring, prisotnega ogromno stresa. Želim povedati, da si vsak borec, ki si sploh upa stopiti v ring, zasluži vse spoštovanje in pohvale. Poleg vsega danes tudi veliko pametneje treniram kot prej.

Kaj to pomeni, da danes trenirate bolj pametno?
Danes ne grem več z glavo skozi zid. Včasih sem na primer šla sparirat tudi z mavcem na roki. To je bilo res nespametno. Bila sem mlada in zaletava. Govorila sem si, da je to borilni šport in da je povsem običajno, če te kaj boli, ampak ni tako. Danes veliko več razmišljam. Že pred prvo prekinitvijo sem veliko več delala tudi na preventivi.

S šefom mojega domačega kluba Seventeen Gym, Sanelom Ljutićem, sva se odločila, da pridem k njemu, ker je res perspektiven. Ima vizijo, ima ambicije in je trener na pravem mestu, ker si tudi sam želi rasti. Zdi se mi sicer, da sem se vrnila preveč intenzivno, saj sem takoj začela trenirati s tekmovalci, moje telo pa na to še ni bilo pripravljeno. Zaradi tega sem se ves čas soočala z mikro poškodbami, a sem takoj šla na fizioterapije. Bilo je kar težko, sploh prvih nekaj mesecev.

Proces vračanja je bil težak in ves čas sem se spraševala, ali je to sploh še zame. Tudi ljudje okrog mene so mi glede na vse poškodbe govorili, da mi telo morda nekaj sporoča. Nekateri so menili, da se ne bi smela vrniti, drugi pa, da bi se morala vračati drugače. Seveda so mi te besede stopile v glavo in spraševala sem se, ali je moje najboljše obdobje že mimo. Hvala bogu pa znam vztrajati in iti naprej.

Ljudje jo včasih narobe ocenijo, saj zna biti tudi zelo sproščena. Foto: Bojan Puhek

Ko vas ljudje vidijo v ringu, si verjetno predstavljajo zelo nepopustljivo dekle. Kakšni pa ste v zasebnem življenju, je tam Katarina drugačna?
Sama bi rekla, da je odvisno od situacije. Seveda je tudi tista verzija Katarine, ki je v ringu, včasih prisotna v vsakdanjem življenju. Sploh takrat, ko se moram postaviti zase ali ko se znajdem v težkih situacijah. Veliko ljudi mi, še preden me spoznajo, pravi, da delujem nedostopno in da imam zahteven karakter. Potem pa ugotovijo, da sem v resnici precej sproščena. Tudi sama se trudim, da prinašam dobro energijo, sploh ljudem, ki jih imam rada. Rekla bi, da imam tako nežno kot igrivo plat, a me morajo ljudje najprej spoznati. Drži pa tudi, da se ne odprem vsakomur tako hitro.

Kako ste se odločili, da je napočil pravi trenutek za vrnitev v ring? Foto: Adelisa Ljutić
Trener me je precej hitro vprašal, ali bi znova tekmovala. Po pravici povedano sem imela precej dvomov, ker sem se želela pokazati v najboljši luči. Mislim, da je to povezano tudi z egom športnika, saj si vsi želimo biti najboljši. Bila sem skeptična in spraševala sem se, ali sem res že pripravljena ali bi morala še malo počakati. Takrat mi je trener dejal, da se včasih preveč obremenjujemo s porazi in zmagami, ob tem pa pozabimo, zakaj smo sploh v tem športu. Zato, ker ga imamo radi in ker v njem uživamo. To sem si zelo zapomnila.

Ko se je pojavila možnost nastopa na Golden Fight, sem zagrabila priložnost. Odločila sem se, da ne morem ves čas čakati, ker, iskreno povedano, nikoli ne bom stoodstotno pripravljena. Morala sem prebiti led in videti, kje sem, sicer bi lahko čakala v nedogled. Rekla sem si, da nimam česa izgubiti in da je najpomembnejše, da vidim, kje sem, ter da ob tem uživam.

Kaj vam je najbolj manjkalo po vrnitvi? Sam ring, adrenalin, želja po borbi ali morda samo občutek, da ste športnica?

Predvsem sem pogrešala tisto verzijo sebe, ki se je znala nečemu povsem predati. Pogrešala sem občutek, da imam cilj in da se ob tem tudi osebno izpolnjujem. V nekem obdobju je bil kikboks edina stvar, v kateri sem videla svojo vrednost, kar pa seveda ni prav. Mislim, da ljudje nismo vredni samo zaradi ene stvari. Danes na vse skupaj gledam nekoliko drugače. Še vedno pa šport obožujem.

"Diplomirala sem že, za zdaj pa se še nisem odločila za nadaljevanje študija." Foto: Osebni arhiv Sicer imate redno službo in delate v digitalnem marketingu. To pomeni, da treninge usklajujete s službo. Ko sva se nazadnje pogovarjala, pa ste bili tudi pri koncu študija.
Diplomirala sem že, za zdaj pa se še nisem odločila za nadaljevanje študija. Zagotovo ga bom nadaljevala, ampak ne v kratkem, ker imam trenutno res veliko stvari. Trenutno snemam tudi prvi slovenski akcijski film oziroma akcijsko komedijo, ki bo prišla v kinematografe. Naslov filma je Vse po planu.

Kako to, da ste dobili filmsko vlogo?
Rekla bi, da tudi zaradi kikboksa. Glavni igralec je med drugim trener kikboksa in karateja, z režiserjem pa sta že dolgoletna prijatelja. Pogovarjala sta se, ali bi za mojo vlogo, ki je glavna ženska vloga, poiskali igralko in jo naučili akcijskih prizorov ali pa bi vzeli borko in jo naučili igranja. Povabili so me na avdicijo. Želeli so videti, kako hitro se lahko naučim novih stvari, na koncu pa so me izbrali.

"Zdi se mi, da res vztrajam pri tem, kar si želim, in da vem, kaj hočem." Foto: Bojan Puhek

Torej ste danes okupirani s službo, treningi in snemanjem filma. Kako vam vse to uspe usklajevati?
Če sem iskrena, zelo težko. Ogromno stvari imam v glavi, zato imam s tem včasih kar težave. Mi pa pri vsem skupaj pomaga kikboks, ker je to edini trenutek, ko sem osredotočena samo na eno stvar, torej samo na trening. V preostalem delu dneva imam v glavi sto stvari, kaj moram narediti in kaj me še čaka. Brez svojega koledarja ne bi zmogla. Vse imam zapisano, kaj moram narediti, tako da mi za zdaj uspeva.

Zdi se mi, da res vztrajam pri tem, kar si želim, in da vem, kaj hočem. Če ne bi imela jasnega cilja … Zdaj, ko sem se vrnila h kikboksu, se želim boriti profesionalno. Res mi je všeč ta občutek, da počnem stvari, ki jih povprečni ljudje ne zmorejo. In hvala bogu, da sem študij že končala, ker mi ob vseh obveznostih, ki jih imam, dodatne študijske obveznosti zagotovo ne bi znesle. Skoraj nimam niti enega prostega konca tedna.

Rekli ste, da se želite profesionalno boriti. Je v Sloveniji težko uspeti kot ženska v borilnih športih?
Zdi se mi, da ni težko samo nam, ampak je nasploh težko biti profesionalni športnik v kikboksu, MMA ali boksu. To še vedno niso športi, ki bi bili pri nas zelo cenjeni in množično gledani. Se pa stanje v MMA izboljšuje, saj ljudje ta šport vedno bolje spoznavajo. Profesionalni šport je na splošno zelo drag, saj zajema rehabilitacijo, regeneracijo, treninge in opremo. Sama moram na primer na vsake tri mesece zamenjati rokavice. Če primerjam z nekaterimi drugimi športi, oprema sicer ni tako draga, a se stroški vseeno hitro naberejo. Sploh če potrebuješ redne fizioterapije, masaže, savno in podobne stvari. Biti športnik ne pomeni samo dobro trenirati, ampak tudi dobro skrbeti za svoje telo in prehrano.

Ti stroški gredo iz vašega žepa?
Da, seveda. Za zdaj še nimam sponzorjev, bi pa bili zelo dobrodošli.

Ne ve, kaj vse jo še čaka na njeni poti. Foto: Bojan Puhek

Ste kdaj dobili občutek, da morate kot ženska v tem športu dokazovati več kot moški?
Do zdaj v tem športu osebno še nisem doživela seksizma. Na treningih treniramo povsem normalno. Večinoma treniram z moškimi, ker jih je na tej ravni preprosto veliko več. Težava je predvsem v tem, da ni veliko kakovostnih kikbokserk, zato je težko najti dobre sparing partnerke. Vseeno pa moramo vedeti, da obstaja velika biološka razlika, če treniraš z moškim, ki je približno na isti ravni. Lahko pa povem, da smo ženske še vedno precej slabše plačane kot moški. Tudi če smo na istem dogodku in na podobni ravni, bodo moški praviloma zaslužili več. Na žalost je tako, ker ljudje še vedno bolj spremljajo moške borbe.

Kako danes gledate nase? Bolj kot na športnico ali kot na nekoga, ki ima pred seboj še vse odprto?
To je zelo dobro vprašanje, ampak trenutno še nimam pravega odgovora. Res ne vem, kaj me še čaka. Zavedam se, da imam pred seboj še ogromno možnosti. Glede na to, da lahko delam na daljavo, imam veliko svobode. Teoretično bi lahko odšla v drugo državo, tam trenirala in hkrati delala. A trenutno se mi zdi, da za to še ni pravi trenutek. Dokler se ne konča snemanje filma. Ta projekt traja kar dolgo, predvsem zato, ker sem redno zaposlena in snemamo večinoma ob koncih tedna. Morda vam bom lahko na to vprašanje bolje odgovorila v naslednjem intervjuju (smeh, op. p.).

Kmalu bo spet stopila v ring. Foto: Adelisa Ljutić Prvi dvoboj po povratku ste izgubili, po njem pa ste dejali, da to niste bili vi. Kaj ste želeli povedati s tem?
Bila sem prepričana, da bom zmagala, ker vem, kakšen stil imam. Tudi na treningih, ko sem sparirala z našimi fanti, sem imela kondicijo in agresivnost, ampak tega v borbi nisem mogla pokazati. Mislim, da sem preveč čakala. Moramo pa vedeti, da sem se vračala po skoraj treh letih premora.

Bila sem prepričana, da bom jaz zavzela ring, potem pa se je vse skupaj razvilo drugače. Kot sem rekla, preveč sem čakala in bila premalo aktivna. Iskreno povedano, po treh rundah sploh nisem bila utrujena. Psihično sem bila pripravljena tudi na to, da bi sledila še dodatna runda, ker je tudi to mogoče. A do nje ni prišlo.

Že kmalu vas čaka nova borba v Ljubljani. Kako to, da ste se tako hitro odločili za nov nastop? Je vmes sploh dovolj časa za premor?
Ker sem se vrnila po dolgem času, se mi zdi pomembno, da ohranim ta ritem. Mislim, da sta dva meseca premora povsem dovolj. Naslednji dogodek bo 13. junija v Črnučah, to bo dogodek K1 Dominion. Če bi imela možnost, bi si sicer vzela nekoliko več odmora.

Morda bom že 31. maja imela tudi amatersko borbo. To bo povsem lokalna scena in mislim, da je to zelo dobro, ker se mi zdi, da to v Sloveniji manjka. Da imamo priložnost boriti se tudi doma, ne samo v tujini. In da tudi Slovenci vidimo, da imamo talente, ki so res perspektivni ter dosegajo dobre rezultate na mednarodnih tekmovanjih. Tudi v našem klubu jih je nekaj, kot sta na primer Erik Gartner in Kristjan Loborec.

Danes se zna ustaviti in se pohvaliti. Foto: Bojan Puhek

In kako danes gledate nase? Ste bolj srečni oziroma zadovoljni, odkar ste se vrnili v ring?
To je težko vprašanje in nanj nimam neposrednega odgovora. Predvsem delam na sebi in poskušam biti zadovoljna z vsako stvarjo, ki jo počnem, in ne biti preveč zahtevna do sebe. Opazila sem, da nikoli nisem bila zares ponosna na stvari, ki sem jih dosegla v življenju, pa bi lahko bila. Zato se danes, ko res garam, včasih ustavim in si rečem, da sem lahko zadovoljna sama s seboj.

Preberite še:

Sportal Teja Oblak v Portlandu pred zgodovinskim trenutkom kariere

Sportal Ganljiva izpoved Mihe Zajca, ki je našel srečo

Sportal Neuničljivi Tit Hočevar pri 48 letih zadnjič na zelenici. A zadnjič samo za reprezentanco.