Katja Koren se bronaste olimpijske vožnje dobro spomni, podelitve ne. "Verjetno sem bila v transu."

Sportal Neja Dvornik ostala brez olimpijskih sanj: Nisem mislila, da mi bo tako težko

Katja Koren Foto: Matej Podgoršek V času zimskih olimpijskih iger Milano Cortina 2026 obujamo spomine na eno prvih olimpijskih kolajn v samostojni Sloveniji in na zgodbo alpske smučarke, ki nas je v prvi polovici 90. let navduševala še kot najstnica. V Mariboru smo obiskali bronasto slalomistko iz Lillehammerja 1994 Katjo Koren. Če tisto ni bilo tolikšno presenečenje – nenazadnje ji je olimpijsko kolajno napovedal eden njenih prvih trenerjev Dušan Jaunik –, pa je dobro leto prej smučarski svet šokirala z zmago na superveleslalomu v Avstriji. S številko 66.

Ko se dogajajo olimpijske igre, oživijo spomini na vaše v Lillehammerju?
Vsaka štiri leta! Že na dve leti, ampak ko so poletne igre, nisi toliko vpet. Zdaj so pa zimske igre, in če ne drugega, te drugi opominjajo. Ko je čas olimpijskih iger, se dejansko vse vrti okrog tega. Zgodovina je del tega olimpijskega gibanja. Pred nekaj dnevi so se moji posnetki vrteli na televiziji, ampak nimam občutka, da sem to jaz. Veš, da si to ti, a ni to tisto. Isti občutek imam, ko gledam sebe ali ko gledam Alenko Dovžan. Minilo je že kar nekaj časa, tako da tisti pravi občutki tekme so že zbledeli. V času pred vsakimi olimpijskimi igrami in med olimpijskimi igrami je kar pestro.

Katja Koren ponosno s svojo olimpijsko kolajno Foto: Aleš Fevžer Zdi se, da so bile igre v Lillehammerju še ene zadnjih, kjer je vladal res tisti pravi olimpijski duh v pravi olimpijski vasi.
To je res, čeprav jaz zelo težko primerjam, saj so bile to moje edine olimpijske igre. A ko poslušam druge, ki so bili že na prejšnjih olimpijskih igrah in na naslednjih, pravijo tako. Ja, že v osnovi je bil Lillehammer pravljičen. Prizorišča so bila res skupaj, najdlje smo se morali peljati za smuk, in sicer eno uro. Vsi smo bili v olimpijski vasi. Ni bilo – v narekovajih – zvezdnikov, ki ne bi spali v olimpijski vasi, ker ta ne bi bila dovolj dobra zanje ali ne bi imeli dovolj miru. Bili smo res prava športna skupnost. Marsikdo reče, da so bile igre posebne tudi zaradi navijaškega duha Skandinavcev: vse je bilo umirjeno, cele družine so bile na tekmovanjih. To je bilo navijanje za vse. Res prijeten občutek. Vedno rečem: če sem bila samo na enih olimpijskih igrah, sem vesela, da je bil to Lillehammer.

Imate kakšno zanimivo zgodbo iz olimpijske vasi, iz zakulisja iger? Morda kakšno srečanje z zvezdnikom svetovnega formata? Spomnim se, ko nam je Jure Košir pripovedoval o srečanju s hokejsko legendo Jaromirjem Jagrom.
Jaz nikoli nisem toliko dala na zvezdnike, nikoli nisem imela vzornika ali nekoga, po katerem bi se zgledovala. Ravno zato se mogoče ne spomnim kakšnega takega trenutka.
Zdaj sem se spomnila nekega dogodka iz Salt Lake Cityja. Pred tekmo Utah Jazz in Lakersov sva z Alenko hodili po nakupovalnem središču in sva srečali Shaquilla O'Neala. To pa je bilo nekaj! To je povsem neka druga dimenzija – vsaj takrat je bila. Pred tridesetimi leti smo mi še sanjali o NBA.
Sama se z iger bolj spominjam, kako smo bili povezani znotraj ekipe, kako smo se družili. Kot slišim, danes šport teče drugače. Mi pa smo bili … Ne bom rekla, da ni bilo tekmovalnosti, a tekmovalnost smo pustili na terenu, nato pa smo skupaj delali vse norčije.

Takrat ste v športu še znali uživati, danes je šport en velik posel: treningi, pravilna prehrana, regeneracija, sponzorske in medijske obveznosti, družbena omrežja …
Družbena omrežja so življenje športnika zaostrila. Mi tega sovražnika nismo imeli. Po eni strani je to dodana vrednost, ampak dodana vrednost je takrat, ko se hočejo športniki promovirati zaradi pokroviteljev. Nam je bilo lažje, ker tudi če si pokazal svoja čustva, se je o tem pogovarjalo samo tisti dan, to ni postalo viralno, kar je lahko velik pritisk. Mi smo mogoče čutili bistveno večjo pristnost športa, kot ga čutijo danes. Se pravi, lahko si pokazal čustva, lahko si bil žalosten, lahko si jokal, lahko si bil vesel. Če pogledamo danes Niko. Ja, seveda je bila žalostna, ona je želela zmagati. A vsi na družbenih omrežjih so se razpisali in eni so pisali: "Nika, ne joči," drugi so se spraševali, zakaj joče. Tako postaneš del debate, del razprave, ki ne pelje v pravo smer. 

Alenka Dovžan in Katja Koren z olimpijskima kolajnama iz Lillehammerja 1994 Foto: Aleš Fevžer

To so bile druge igre pod slovensko zastavo, gotovo je bilo veliko narodnega ponosa, tako kot že v Albervillu dve leti prej. V tistih časih sta bila slovesnost ob odprtju in mimohod z zastavo nekaj posebnega. Danes pa je videti, kot da je to za številne športnike nujno zlo.
Mi smo se tega res veselili. Čeprav ... mogoče je tako na prvih olimpijskih igrah. Če si na petih olimpijskih igrah, ti je mogoče že vseeno, ali vidiš čisto vsako pevko ali ne. Ni mi čudno, če se tekmovalci, sploh če imajo kmalu tekmo – tako kot so imeli na primer zdaj smukači, ki so tekmovali naslednji dan –, ne udeležijo odprtja. To je normalno. Treba se je pripraviti na tekmo. Če stojiš v gneči uro, dve, tri, ti to odvzame potreben čas za pripravo na tekmo. Če imaš to možnost, pa seveda greš, ker je to del dogodka. Olimpijske igre so nekaj posebnega. Vse, kar spada zraven, je lepo videti.

Katja Koren na olimpijskih igrah 1994 Foto: Aleš Fevžer Lahko podoživite tisti bronasti slalom?
Ne morem (smeh, op. p.). Dneva se spomnim zelo dobro, celega dneva: jutra, priprave. Najbolj živ je tisti občutek sproščenosti, ki je takrat vladal pri meni. Res ni bilo prisotne nobene treme, nobenega strahu – razen deset vratc pred ciljem, kar se tudi vidi na posnetku. Ko sem videla cilj, sem dobila čisto trde noge. Takrat sploh nisem vedela, ali se bom sploh pripeljala do cilja. Na polovici sem imela še enako prednost kot na štartu. To bi bilo z lahkoto za zlato medaljo in nobene napake nisem naredila. Ampak tista ravnina proti cilju … Tam sem imela pa trde noge! Samo da sem se pripeljala čez ciljno črto. Dejansko sem v osmih, desetih vratcih izgubila sekundo in 20. Ampak meni je bilo takrat vseeno. Samo da je bronasta medalja. Se pravi tega tekmovalnega dela se spomnim do potankosti, še nekaterih besed, ki sem jih rekla, nekaterih občutkov. Vsega, kar se je dogajalo od takrat naprej, pa prav nič. Verjetno sem bila v nekem transu, saj je bila kolajna nepredstavljiva. Tudi sama nisem mislila, da je to mogoče. Čeprav Alenka je že dobila medaljo v kombinaciji in res smo bila vsa dekleta takrat dobro pripravljena. Vsaka od nas bi lahko dobila medaljo, verjetno v vsaki disciplini. Nenazadnje sem bila na smuku deseta, v superveleslalomu sedma, v veleslalom sem po odličnem začetku vožnje odstopila, v kombinaciji sem bila šesta in v slalomu tretja. Zato ni bilo tako nepričakovano, ni bilo tako, da bi bili ves čas zadaj, potem bi pa dobili medaljo. Nismo bili v vlogi favorita, a ko dobiš medaljo … Spomnim se še razglasitve v ciljni areni, razglasitve zvečer pa sploh ne.

Ponosni in veseli – slovenska smučarska ekipa na igrah v Lillehammerju Foto: Aleš Fevžer

Še kdaj vzamete v roke kolajno?
Ne, zdaj je pa res že nekaj časa nisem. Sem jo, ko je bilo še bolj aktualno, ko je kdo rekel, naj prinesem zraven medaljo. Imam tudi eno zelo neprijetno izkušnjo. Nekoč, ko sta bili zraven še hčeri, ki sta bili takrat še majhni, sem dala medaljo na streho avta in se odpeljala. Medalje potem pol leta, leto nisem imela, nato pa sem jo po nekem čudnem naključju dobila nazaj. Zdaj imajo svoje mesto. Meni so občutki pomembnejši kot medalja.

Dušan Jaunik ji je že kot mlademu dekletu napovedal olimpijsko kolajno. Foto: Matej Podgoršek Dušan Jaunik, eden vaših trenerjev v Braniku, je že večkrat in tudi nedavno v pogovoru za Sportal dejal, da vam je že kot malemu dekletu napovedal olimpijsko kolajno.
On ima narejene zapiske, ki mi jih je nekoč dal in sem jih nekam shranila. To je ena od stvari, ki se jih preprosto ne spomnim. Oziroma jaz tega nikoli nisem jemala na tak način. Meni je bilo smučanje samo po sebi dovolj – pa če mi bo uspelo ali ne. Mi smo šli na Pohorje in smo uživali. Prosili smo, ali lahko trening končamo deset minut prej, da smo se lahko vozili še po gozdnih vlakah. Uživali smo v smučanju. Meni je bilo tako lepo smučati, da mi je bilo čisto vseeno, ali dobim medaljo ali ne. Verjamem pa, da so trenerji vedeli, da smo dobra generacija. Ampak veste, koliko stvari se mora iziti, da osvojiš kolajno! Jaz sem kariero začela tako s srcem in dušo, da so uspehi preprosto morali slediti. Starše sem opominjala, ker nisem hotela zamuditi treninga. Ljubezen do smučanja je bila nad vsem. Včasih kdo reče: koliko ste vi zamudili! Jaz nisem čisto nič zamudila. Dobro, jaz sem hitreje nehala, ampak tudi če bi smučala do tridesetega leta, nisem čisto nič zamudila. Jaz sem delala tisto, kar sem imela v življenju najraje. 

Sportal Izguba Zlate lisice in propad kluba ga je prizadel, a ima še eno veselje - vino

Mariborski Branik je dal ogromno odličnih smučarjev, slovenskih reprezentantov.
Ko greš malo pogledat statistike iz zgodovine, je bil smučarski klub Branik dolga leta najboljši klub. Imeli smo neobičajno veliko tekmovalcev. Ko vidiš, da so se neke stvari zaradi različnih vzrokov končale tako, kot so se končale ... To so stvari, ki te kot smučarja malo zabolijo. Nam sploh ni bilo težko iti v šolo, iz šole z avtobusom domov, z avtobusom pod Pohorje, na smučišče, pa potem spet z avtobusom domov se učiti. To je bilo nekaj običajnega. Saj so nas ogromno prevozili tudi starši, ampak če smo lahko, smo šli sami. Takrat ni bilo priporočljivo in starši niti niso razmišljali, da bi kdo pametoval trenerju ali pa da bi kdo gledal treninge. Ja, naš način doživljanja smučanja je bil verjetno drugačen, kot je danes.

Katja Koren z nostalgijo govori o ASK Branik. Foto: Matej Podgoršek ASK Branik je zdaj povsem ugasnil?
Tisti naš klub je šel v stečaj, zdaj je pa že drugi na taki poti. Mislim, da ni nobenega tekmovalca več v našem klubu. Ustanovili so se neki manjši klubi. Kar je bil včasih smučarski klub Branik, tega več ni.

Tudi Zlate lisice ni več na Mariborskem Pohorju. Zanjo so tu včasih živeli vsi. Tudi vi ste na njej enkrat dosegli stopničke.
V tistih časih je bilo na teh tekmah ogromno ljudi! To je bilo za Maribor res nekaj nad vsem. Žal se stvari spreminjajo. Zlata lisica je bila zgodovina, tradicija, podobno kot Kitzbühel in Wengen. Letos smo sicer imeli sneg, bilo ga je več kot drugje, a dejansko je na teh 300 metrih izziv, da dobimo sneg. Po drugi strani pa moraš razumeti Fis. Kot sva ugotovila na začetku: danes smučanje ni samo smučanje, ampak je tudi posel.

Če olimpijski bron ni bil tolikšno presenečenje, pa je bila dobro leto prej zmaga v svetovnem pokalu. Flachau, superveleslalom, številka 66!
Ja, tisto pa je bilo presenečenje. Tudi za nas je bilo presenečenje. Čeprav smo na primer že eno leto prej na evropskem pokalu prehitevali vsa ta dekleta, ki so tekmovala v svetovnem pokalu, a vemo, da se na tekmi ne izide vedno. No, tista tekma je bila zelo specifična. En dan prej je deževalo in je pomrznilo. Proga je bila dejansko ledena in je zdržala vseh 80 tekmovalk, bila je enaka tako na začetku kot na koncu. Spomnim se, da smo na štartu opazovali, kako so peljale prve, takratne zvezde, in to je bil obup. Kot da bi vozile po okrog obrnjenem drsališču. Ampak potem je Alenka s številko 62 peljala tako, kot je znala. Izšle so se ji vse stvari in takrat je prišla na četrto mesto. In takrat je meni – to je tisti občutek, ki se ga spomnim – na štartu nekaj reklo: če Alenka lahko, lahko tudi jaz. Ker smo dejansko bile na treningih skupaj. In so se stvari izšle. Z leti spoznavaš, kaj vse lahko naredimo z glavo. Lahko se dvigneš za pet stopničk, lahko pa tudi padeš za 30 stopničk – z isto telesno pripravljenostjo. In to se je takrat dejansko pokazalo.

Sprva je tekmovala v vseh disciplinah. Foto: Getty Images V sezoni 93/94 ste tekmovali in osvajali točke v vseh štirih disciplinah, kar je danes redkost.
To je bilo takrat samoumevno. Naša ekipa je bila sprva bolj ekipa hitrih disciplin. Me smo slalom trenirale, ko je bil čas. Vedno sem se spraševala, kako sem lahko osvojila medaljo v slalomu, saj sem imela bistveno rajši smuk in superveleslalom. To je bilo tisto, ko rečeš vav, slalom pa je bil bolj nujno zlo. Trenirali smo ga, ker je bilo treba biti v vsem dober. Na koncu sem v slalomu res dosegala boljše rezultate, ampak predvsem zato, ker se mi je v smuku zaradi poškodb malo ustavilo. Kar velikokrat sem bila poškodovana in v smuku in superveleslalomu se je težje vrniti s pravim občutkom. Pa sva spet pri glavi. Govorim za svoje občutke. 

Z izjemo Emme Aichner gredo danes smučarke bolj v specializacijo, odločajo se samo za eno ali dve disciplini. 
Verjetno se bistveno bolj išče tisti perfekcionizem, kot se je v naših časih. Jaz si ne znam predstavljati, da bi vozila samo slalom. To pomeni samo sedem, osem tekem na leto, in če ti na treh tekmah recimo ne uspe ... Ampak pri strokovnem delu jaz nisem tako močna, ne vem, na kakšen način se je delalo takrat in kako se dela danes, tako da ne znam povedati, zakaj je bilo včasih tako, danes pa je drugače. To bi znali razložiti trenerji.

Jure Košir, Alenka Dovžan in Katja Koren Foto: www.alesfevzer.com Še ena pomembna stvar iz tistega obdobja je bila številčna slovenska ekipa. Alenko ste že omenili, potem so bile še Urška Hrovat, Nataša Bokal, Špela Hrovat ...
Mi smo bili ekipa, iz katere je načeloma vsaka lahko zmagala – in tudi je vsaka zmagala. Za nas je bila to motivacija. V tistem trenutku, ko zmaga druga, ne ti, nisi stoodstotno vesel, ker moraš najprej predelati svoje razočaranje, ko pa si predelal razočaranje, si se hitro vživel v zmago ali dober rezultat kolegice. Bila je tekmovalnost, ampak bila je zdrava tekmovalnost. Uspeh druge smo jemale kot motivacijo. Seveda si bolj želiš svoje zmage, ampak vedel si, da če je zmagala katera od drugih deklet, lahko tudi ti. Na treningih je bila najhitrejša enkrat ena, drugič druga, odvisno od sezone. Večkrat so nas spraševali, ali je bilo to dobro vzdušje med nami zaigrano. Ni bilo. Me smo bile dejansko skupaj več, kot smo bile z družinami. Podnevi, ponoči, deliš si slabe in dobre trenutke. Verjetno smo imele tudi podporo trenerjev, serviserjev in celotne ekipe, ki so to znali obrniti v naše dobro, in to se je izkazalo kot pozitivno.

In zato so lahko bili treningi boljši. Je bilo več sproščenosti? Imenovali so vas tudi vražje Slovenke.
Vedno smo imele družbo. Tudi športniki potrebujemo sprostitev. Me smo se znale tudi malo šaliti, kakšno ušpičiti, da nisi 24 ur na dan pod pritiskom in da ni samo trening, trening, trening. 

Nataša Bokal Foto: Getty Images Pred dnevi se je za vedno poslovila Nataša Bokal. Lahko z nami delite kakšen spomin z njo?
Z Natašo sva bili cimri. Bila je bistveno starejša od nas. Ona je bila tista, ki je znala našo razigranost – danes bi nas verjetno polovica Slovenije obsojala, češ kaj smo si dovolile, koliko čustev smo pokazale – s svojo zrelostjo malo prizemljiti. Pa ne da bi nam pametovala ... Ona nam je dala neke stvari, ki jih takrat nismo razumeli. Zaradi nje smo znale v nekih trenutkih to našo vihravost tudi umiriti. Ona je bila tista, ki nam je dala drugačen vzgled. Šele pozneje vidiš, da je bilo to vodenje, ki ga športnik potrebuje skozi svojo kariero. Ne rodiš se najbolj pametem, ampak se moraš učiti. Ona je bila ena izmed naših mentoric, ki nas je popeljala skozi ta del procesa.

Ko je govorila o Nataši Bokal, je komaj zadrževala solze. Foto: Matej Podgoršek Koliko ste se v naslednjih letih, desetletjih še dobivale?
Preostala dekleta so se dobivala bistveno več. One so bile sotekmovalke še dolga leta, jaz pa sem se umaknila iz te sredine in nisem bila več del te poti, zato so se one veliko več družile. Tudi to, da sem jaz iz Maribora, preostale pa iz drugega konca, nas je potem malo oddaljilo. Ampak to so vezi, ki ostanejo. Jaz vem in verjamem, da katerakoli od deklet bi mene poklicala ali bi jo jaz poklicala, če bi karkoli potrebovala, bi bilo enako, kot če bi poklicale nekoga od najbližjih. To niso površinska prijateljstva, ampak so vezi, ki ostanejo za vse življenje. In ko se del te zgodbe poslovi ... Nataša je prva od nas, ki se je poslovila. Ni lahko ... Čeprav zadnja leta z njo nisem imela dosti stikov, je bila velik del mojega življenja. 

Nataša Bokal Foto: Grega Valančič Nataša je bila borka do konca.
V življenju ji ni bilo lahko. Vse življenje je namenila športu. Zadnjič sem prebrala, da je bila aktivna trideset let. To je ogromno. V tem času je imela tudi ogromno poškodb. Jaz sem v primerjavi z njo obupala pri tretji oviri. Ona pa ni nikoli. In to je tisti vzgled, ki ga ona lahko da. Ko je prešla na trenersko pot, verjamem, da je ta svoj način lahko delila. Če poveš svojo zgodbo nekomu, ki čuti isto kot ti, pa pot šele začenja, lahko naredi kakšen bolj pameten korak, kot bi ga drugače naredil. Verjamem, da je Nataša kot trenerka to predajala. 

Sportal Nataša Bokal o boju z rakom: Življenje te zadane tja, kamor misliš, da te ne bo nikoli

V zadnjem obdobju je v slovenskem smučanju več individualizma. Pri Tini Maze se je to izkazalo za dobro. Na drugi strani zdaj moška smukaška ekipa dobro dela, ker jih je več.
Po mojem mnenju ni recepta. Marco Odermatt je res vrhunski smučar, a trenira v ekipi, tako da ni nujno, da so individualne ekipe boljše. Vsak športnik je drugačen in mu ustreza drugačen način življenja. Danes je več možnosti za individualne ekipe. Verjamem, da bi se tudi v našem času našel kdo, ki bi raje delal sam, ampak takrat teh možnosti ni bilo. Takrat so bile ekipe in to je bilo to. Težko si odstopal od povprečja. Ne bom rekla, kaj je boljše, je kar enakovredno oziroma je odvisno od vsakega posameznika. Nekdo ima raje, da se celotna ekipa vrti okrog njega, nekdo je pa raje del ekipe.

Katja Koren je smučarsko kariero končala pri 23 letih. Foto: Matej Podgoršek Takrat je bilo najverjetneje tudi težje najti osebne pokrovitelje. Se je takrat že dalo kaj zaslužiti s smučanjem?
Ne. Jaz sem zelo hitro nehala, stara sem bila 23 let. Če bi tekmovala dlje, bi vsaj neko osnovo lahko dobila, a od tega se ni dalo živeti. Olimpijska medalja ti da neko izhodišče – če se seveda ne odločiš drugače in se popolnoma umakneš od vsega.
Kot sva ugotovila na začetku: vsaka štiri leta si spet medijsko zanimiv in to je pozitivno. Šport ti da ogromno temeljev, na katerih lahko gradiš. Ne bom izpostavljala tistih nekaj športnikov, ki so si naredili veliko osnovo. Ti niso merilo. Mi gledamo večjo skupino vrhunskih športnikov, ki so prav tako vložili svojo energijo, trud, pa niso dobili priložnosti ali pa se niso dokazali v takšni meri, da bi se jim to poznalo pri sponzorjih in zaslužkih. Mogoče imaš dovolj za prehod, ki pa je neverjetno težek, tudi če imaš finančno osnovo. Počel si nekaj, kar imaš najraje, in to potem izgubiš in moraš najti drugo pot. Ni veliko športnikov, ki že med aktivno kariero vedo, kaj bodo počeli po športni upokojitvi. Verjetno jih lahko preštejemo na prste ene roke. Marsikdo se išče, lovi. To je neki izziv, ki ga tudi mi zdaj poskušamo reševati.

Kako velik izziv je bil to takrat za vas? Imeli ste le 23 let.
Meni je bil velik izziv, čeprav sem bila mlajša in bistveno bolj prilagodljiva. Če nehaš pri 30, si bistveno manj prilagodljiv.
Jaz sem šla študirat. Ker sem imela 23 let, sem še nekako spadala zraven. Ampak je bil pa velik izziv najti službo. Nikogar ni bilo, ki bi mi takrat pomagal. Vedno se obrneš na tiste, ki si jih imel v prejšnji zgodbi, ampak takrat si zanje že preteklost. Jaz sem prvo službo dobila s pomočjo prijatelja. Zato se jaz toliko bolj zavzemam za športnike, ki jim res ni lahko. Tudi meni je bilo kdaj rečeno: kaj bo ona zdaj delala?! Pa sem imela takrat že končano fakulteto. Ampak ne, ona zna samo smučati. Tako je bilo pred 30 leti. Zdaj se je to malo spremenilo. Res neverjetno, kako so nas takrat sprejeli v neki drugi krog oziroma v delovno sredino. To je tisti del, ki za športnika ni preprost. Prej si bil med boljšimi, potem pa padeš v množico.
Za psiho to ni lahko. Saj športniki se znamo prilagajati, a ni preprosto. Jaz sem dvakrat doživela, če mislim, da sem nekaj več … Ampak vrhunski športniki, ki so v športu nekaj dosegli, imajo ogromno kakovosti, ki ti jih ne da nobena fakulteta. Pa da ne bo narobe razumljeno: jaz sem prva, ki športnikom govori, naj zaključijo izobraževanje, ker brez tega preprosto ne gre. Ampak šport ti da nekaj takšnih vrlin, ki jih ti v vsakdanjem življenju, v šoli, na faksu ne dobiš. To je tisto, česar bi se delodajalec moral zavedati oziroma bi lahko izkoristil.

Ker je prej končala kariero, je lažje dokončala študij in prej je lahko imela družino. Foto: Matej Podgoršek

V sezoni 1996/1997 ste imeli slabše rezultate, vse več težav s hrbtom, zato ste se odločili za konec kariere.
Predvsem zaradi hrbta. Pred petimi leti sem bila operirana, ker so bila vretenca tako sesedena. Imela sem prirojeno lordozo hrbta, se pravi raven hrbet zadaj. In teh pritiskov na hrbet ne bi smela imeti ali mogoče bi lahko bili v nekih prilagojenih oblikah. Tudi oba kolka mi bodo morali zamenjati zaradi displazije kolkov od rojstva. To so ugotovili pred dvema letoma. Veliko je odvisno od načina treninga, če imaš genske predispozicije, boš pa še bolj nagnjen k poškodbam. Če si fit in brez nekih anomalij, ti bo verjetno lažje. Tako da ni vse v načinu treninga, kot se je kdaj poudarjalo. Pri meni je bil splet okoliščin, čeprav takrat tega nisem vedela. Hrbet me je kar naprej bolel. Vsakič je bilo hujše in na neki točki sem imela dovolj. Ko sem se nekoč pripeljala s Pohorja s treninga, sem smuči dala v kot – serviser je bil zraven – in rekla, da bom nehala. Nisem bila več zmožna procesirati vseh teh porazov, ki so se stopnjevali.

In ste se povsem umaknili iz športa. Ste kdaj razmišljali, vam je bilo kdaj žal, da ste zaključili že pri 23 letih?
Sem, velikokrat. Ne takoj, ampak ko je bila glava zrela. Jaz sem bila takrat na dnu. Takrat bi morala začeti od začetka. Vedela sem, da sem sposobna. Če si enkrat v svetovnem vrhu, nisi tam po naključju, to je plod nekega dela. Ampak to pot bi morala prehoditi še enkrat in tu se je pri meni ustavilo. Vzrokov je več. Če bi imela individualno ekipo, da bi bila vsa podpora usmerjena vame, bi morda šla v to zgodbo, a sem bila bolj ali manj odvisna samo od sebe. Pri 23 letih pa moja glava ni bila toliko zrela, da bi znala to pravilno predelati. Takrat bi verjetno potrebovala več ljudi, da bi šli skupaj prek tega. A moja pot se je nadaljevala, kot se je. Potem sem dokončala študij, imela družino prej, kot bi jo, če bi še naprej smučala. Ne rečem, da mi ni bilo žal, ampak če pomislim racionalno: z današnjim razmišljanjem in možnostmi, ki obstajajo, bi si želela, da bi nadaljevala.

Danes dela tudi na OKS. Foto: Matej Podgoršek Pravite, da zdaj skušate pomagati v okviru Olimpijskega komiteja Slovenije? Od leta 2022 ste podpredsednica OKS in predsednica odbora za športnike in olimpijske vrednote.
Pred nekaj tedni je bila sprejeta sprememba zakona o športu, kjer se bo sistemsko financiral karierni center. To pomeni, da bomo lahko pomagali športnikom na celotni poti: od štipendij in izobraževanja do prehoda v drugo kariero. S tem smo se do zdaj premalo ukvarjali. Če te ne ustavi poškodba, v športniku ideja o koncu kariere zori kar nekaj časa. Jaz sem v nekem trenutku rekla, da ne gre več. Če pa vse poteka kot običajno, približno veš, po kateri sezoni boš zaključil. V tistem obdobju potem lahko stopimo športniku nasproti in mu pomagamo. Tistim športnikom, ki izobraževanja niso dokončali med kariero, bomo omogočili, da bodo dobili neke vrste štipendijo. Pomagali jim bomo tudi v procesu iskanja novega izziva – ni nujno, da je to zaposlitev. Mi si želimo, da bi veliko naših športnikov ostalo v športu. Jaz vedno rečem, naj v športu delajo ljudje, ki ga imajo radi. Če želiš delati s športniki, moraš šport razumeti in ga imeti neizmerno rad. Pa ne mislim samo v trenerskem smislu, govorim tudi v funkcionarskem smislu.

Ko vas poslušam, imam občutek, da res z navdušenjem spet delujete v športu. Takoj po karieri pa niste ostali v športu?
Jaz sem se takoj po koncu kariere čisto umaknila iz športa. Takrat sem bila verjetno tako razočarana, da nisem več mogla početi tistega, kar imam rada, da o športu nisem smela slišati nič. Potem pa minejo leta in leta ...
Pravijo, da določenim ljudem hitrost teče po žilah, in šport ti ostane v podzavesti. Čez leta je potem ta ljubezen do športa spet prišla na plano in sem se precej po naključju odločila, da se vrnem v šport. In zdaj to, kar počnem, počnem s srcem in veseljem.

Sportal Aleš Brezavšček: Kot trener me je ves čas po malem strah