Ganljiva izpoved Mihe Zajca, ki je našel srečo

Na stadionu Maksimir, v dotrajanem domu zagrebškega Dinama, z naskokom najboljšega hrvaškega kluba, ki slovi po izjemni organizaciji, ugledu in velja za zgled marsikomu v regiji, nas je Miha Zajc sprejel z značilnim nasmehom. To je bil dokaz več, kako uživa v nogometu. Le kako se mu ne bi smejalo, ko pa ima opravka z najboljšo sezono v karieri. Na zelenici počne tisto, kar zna najbolje. Pri Dinamu mu to omogočajo. Izkuša tisto, kar je tako pogrešal, ko je nosil slovenski državni dres. Največje razočaranje je doživel pred dvema letoma.

Čeprav je bil dolgoletni član reprezentance, ga takratni selektor Matjaž Kek ni popeljal na Euro 2024. Njegovo ime je prečrtal tik pred zdajci. Razočarani Zajc je vstopil v obdobje, ki mu ni prineslo veliko zadovoljstva tudi v klubskem svetu, saj mu je primanjkovalo igralnih minut pri Fenerbahčeju kot tudi Toulousu. Izkušeni Primorec se je znašel v dodatnih težavah. Vseeno ni obupal. Verjel je, da bo našel okolje, ki ga bo razumelo in znalo iz njega izvabiti tisto najboljše.

Miha Zajc je v 1. SNL branil barve Olimpije in Celja, z zmaji pred desetimi leti postal državni prvak, se nato preselil v Italijo k Empoliju, nato pa ga je leta 2018 v svoje vrste zvabil turški velikan Fenerbahče, s katerim je postal pokalni zmagovalec. Vmes se je odpravil na krajši posoji k Genoi in Toulousu, lani pa je prekinil sodelovanje s Turki in se pridružil zagrebškemu Dinamu. Foto: Ana Kovač

Ko je tako lani zazvonil telefon, na drugi strani slušalke pa je bil legendarni Hrvat Zvonimir Boban, se mu je svet v trenutku obrnil na glavo. Začutil je, da bo lahko znova užival v nogometu.

In res, občutek ga ni varal. Rekordno hitro je postal eden najbolj priljubljenih Slovencev na Hrvaškem. Po dolgih letih je znova izkusil, kako je biti prvak. Zgodilo pa se je še nekaj. Zdaj je tako dober, da bi ga z veseljem povabila medse slovenska reprezentanca, saj bi zagotovo predstavljal dodano vrednost. Tako je v nedavnih javnih nastopih večkrat poudaril celo nekdanji selektor Kek. Miha Zajc je takšno možnost vendarle odklonil. Imel je svoje razloge, ki jih po odkritem sestanku z Boštjanom Cesarjem ni želel javno pogrevati. To poglavje je zdaj zaključeno. Zdaj vso energijo usmerja v zaključek sezone, kjer želi eden najboljših igralcev hrvaškega prvenstva, novopečeni ljubljenec navijačev Dinama, naslov prvaka oplemenititi še s pokalnim naslovom. Pred tem si je vzel čas še za Sportal, nas popeljal po objektu, kjer se počuti kot v pravljici, in se dotaknil številnih zanimivih tem.

Čestitke za imenitno sezono. Zagrebškemu Dinamu ste z atraktivnimi predstavami in zadetki pomagali do naslova prvaka, uvrstili ste se tudi v finale pokala, hrvaški mediji pa vas uvrščajo med najboljše igralce prvenstva, kar je v tako zahtevnem okolju velika čast za nogometaša iz Slovenije.

Res je fantastično. To so zelo lepi občutki. Trdo smo delali celo sezono. Ni bilo lahko, med sezono je bilo nekaj vzponov in padcev, na koncu pa smo več kot zasluženo postali prvaki Hrvaške. Zelo sem vesel, da sem po dolgem času osvojil novo lovoriko. Upam, da čez nekaj dni osvojimo še pokal (Dinamo se bo v finalu hrvaškega pokala 13. maja pomeril z Rijeko, op. p) in bo to pika na i celotni sezoni.

Državni prvak ste postali po okroglih desetih letih. Pred tem vam je to uspelo v Sloveniji z ljubljansko Olimpijo. Kakšne so sploh razlike?

Predvsem je preteklo vmes nekaj časa (smeh, op. p.). To so bila popolnoma drugačna obdobja v mojem življenju in karieri. Ko sem bil prvak z Olimpijo (sezona 2015/16, op. p.), je bilo to zame nekaj posebnega. Vrniti naslov po več kot 20 letih v Ljubljano … Takrat sem si tudi delil slačilnico z nekaterimi igralci, za katere lahko rečem, da so moji prijatelji. Veliko je bilo Slovencev, čutil se je ta naboj. V Ljubljani je vladalo resnično veselje. Nato se je v desetih letih vse do današnje zgodbe z Dinamom vmes zgodilo veliko stvari, zato še bolj cenim ta naslov v Zagrebu, ker vem, da to ni nekaj samoumevnega. Za kaj takega moraš trdo delati, če pa to dosežeš v tako velikem klubu, ima to še večjo težo. Vesel sem in ponosen.

Prvič je proslavljal naslov državnega prvaka leta 2016 v dresu Olimpije. Takrat so se zmaji povzpeli na slovenski prestol prvič po 21 sušnih letih, veselje nogometašev je bilo po zmagi nad Rudarjem v Velenju nepopisno. Foto: Saša Pahić Szabo

Vaše predstave so odmevale tudi v Sloveniji. Ni manjkalo navijačev, ki bi vas radi znova spremljali v reprezentanci, sploh s takšnimi igrami, ki jih nizate na Hrvaškem. Tudi selektor Boštjan Cesar ni skrival namere, da vas vrne v reprezentanco, s katero ste zaključili leta 2024, a ste se mu zahvalili. Pojasnil je, da je bolečina, ki jo čutite od evropskega prvenstva, ko vas takratni selektor Matjaž Kek ni uvrstil na seznam, vendarle prehuda. 

Ljudje imajo o tem svoje mnenje, sam pa sem izhajal predvsem iz sebe. Iz svojih občutkov. Rad se odločim sam in sprejmem odgovornost za svoja dejanja. To je bila moja osebna odločitev. Res je, s selektorjem sva se dobila na kavi in se pogovorila, a v tem trenutku ne bi šel preveč globoko v to, o čem je tekla beseda. To tudi ne bi bilo pošteno z moje strani. Mi je pa bilo všeč, da sva se pogovorila odkrito in sproščeno.

Za tem, kar sem povedal selektorju, tudi stojim. Odločitev je bila pač taka, reprezentanci in selektorju pa želim vse najboljše. Upam, da bo čim bolje sestavil ekipo in dosegel čim boljši rezultat. Tako na naslednjih tekmah kot tudi v naslednjih kvalifikacijah za veliko tekmovanje (Euro 2028, op. p.).

Vam je po tej odločitvi, da se ne boste vrnili v slovensko reprezentanco, kaj lažje pri srcu? Se počutite razbremenjeno?

To me osvobaja, ker je to moja odločitev. Vesel sem, ko sprejmem odločitev, za katero stojim. Včasih moraš prevzeti odgovornost, pa četudi ni po godu vsem. Ne moreš biti vsem všečen in dober. Nikoli ne moreš zadostiti vsem. Morda je dala ta odločitev komu misliti, morda je kdo ne odobrava, a tako pač čutim. To sem tudi povedal selektorju. Pri tem bom vedno nosil svoj del odgovornosti. Zdaj grem naprej in se povsem osredotočam nase ter svojo klubsko pot. Potem pa bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Miha Zajc igra v tej sezoni na Hrvaškem v izjemni formi. Zadnjo tekmo proti Varaždinu je izpustil zaradi lažje poškodbe, a bo nared za največja spektakla, ki sledita do konca sezone. Prihodnji konec tedna prihaja v Maksimir večni rival Hajduk Split, nato sledi 13. maja finale pokala proti Rijeki. Foto: Ana Kovač

Torej s tem še niste dokončno zaprli vrata reprezentanci? Bi se še vrnili, če bi, hipotetično, zadržali tako vrhunsko formo tudi čez nekaj let, ko bi selektorsko vlogo opravljal kdo drug, ki ni bil vpleten v zgodbo okrog Eura 2024?

Pa, ne vem. O tem nisem razmišljal. Bolj sem se osredotočil na to, kako se počutim zdaj. Je pa potrebno tudi videti, v kakšnem stanju bom čez nekaj let. Trenutno je takšna moja odločitev, za naprej pa bomo še videli.

Glede vaše klubske kariere, se sezona skoraj ne bi mogla končati bolje. Na Hrvaškem vas obožujejo, postali ste pomemben nosilec igre šampionskega Dinama, v nekaterih anketah vas tukajšnji ljubitelji nogometa celo označujejo kot igralca, ki je na njih v tej sezoni napravil največji vtis.

Ponosen sem, da sem v tako kratkem času pridobil takšne simpatije, a nisem ravno oseba, ki bi ji bile tako pomembne pohvale in nagrade. Na koncu te kot nogometaša vendarle bolj označuje to, kdo zmaga in kdo izgubi.

Sem pa vesel, da so na Hrvaškem znali prepoznati moj trud. To je šlo tako daleč, da so mi predsednik, trener in soigralci celo zaupali vlogo kapetana. Včasih ti to pomeni še več kot dosežen zadetek. Da si lahko nekdo, kateremu v klubu sledijo, in da lahko pomagaš drugim. Na to sem res ponosen.

Slovenija že kar nekaj časa ni spremljala na delu tako razigranega in kreativnega nogometaša v zvezni vrsti, ki bi mu uspevale takšne stvari na tako visoki ravni. V vaši igri se prepoznata lahkota in užitek. Kot da bi se na Hrvaškem preporodili.

Statistično gledano je to zagotovo najboljša sezona v moji karieri. Zdi se mi, da največ izhaja iz tega, kakšno okolje te spremlja. Kako te cenijo, sprejmejo in kako znajo prepoznati tvoje dobre stvari. Tako je bilo v preteklosti tudi v Fenerbahčeju, pa tudi pri Olimpiji, ki jo še vedno prištevam med ogromne klube. Zakaj? Ko se boriš za lovorike, pa sploh ni važno v kateri državi, moraš biti pač velik klub. Takšni klubi so mi vcepili zmagovalno miselnost.

Napadalen slog nogometa in dominacija sta v mojem DNK. Tako sem bil vzgojen. Tudi pri Interblocku smo v mladih letih stremeli k temu, zato mi to ni tuje. Najbolje se znajdem, ko uživam v igranju nogometa. Hvala bogu sem to v Zagrebu dočakal. Pri Dinamu lahko pokažem tisto, kar znam. Zagotovo je lepo, da kdaj tudi koga s tem presenetiš.

V začetku julija bo dopolnil 32 let, pogodbo z Dinamom pa ima sklenjeno do konca sezone 2026/27. V tej sezoni je zbral 23 nastopov v hrvaškem prvenstvu. Prispeval je osem zadetkov in šest asistenc. Foto: Ana Kovač

Z Dinamom ste razred zase na Hrvaškem. Uspeva vam marsikaj, glede atomskega nogometa pa v Evropi še vedno odmeva neverjetna tekma lige prvakov med PSG in Bayernom (5:4).

Fenomenalna tekma. Užival sem med spremljanjem. To je res najvišja raven, pomerili sta se najboljši ekipi v Evropi. Iluzorno bi bilo zdaj pričakovati, da bi tako igrali še ostali. Da bi nas zdaj vsi spraševali, zakaj ne igramo tako tudi ostali nogometaši? Ker če bi, bi bili v hrvaški ligi zagotovo stadioni polni do zadnjega mesta.

Kako bi se s takšnim ritmom, ki smo ga spremljali v Parizu, spopadli drugi? Denimo vi? Bi po 20 minutah že ostali brez daha?

Tako nekako (smeh, op. p.). To, kar smo gledali, je bilo ena najboljših tekem vseh časov. Potrebno pa je upoštevati tudi psihološko trdnost. Kako so igralci, tudi ko so izgubljali z 2:5, vedeli, da bodo trpeli, a lahko vseeno izboljšajo rezultat. Vedeli so, koliko so dobri. Z vidika razvoja nogometa smo spremljali noro tekmo. Toliko fizične moči, teka, sprintov. In ko to združiš še z odlično tehniko, ki jo imajo številni igralci, nastane nekaj neverjetnega. Lepo je spremljati, v kaj se razvija takšen nogomet.

V modernem nogometu resda pogrešamo čarovnije Ronaldinha in Messija, ki so prevladovale včasih, a zdaj imamo nove mojstre preigravanj. Drugačnih preigravanj. Dembele, Olise, Diaz … Noro! Da bi od vseh nas zahtevali kaj takega, bi bila blaznost. Tega ne moremo delati, ker preprosto nimamo takšne kakovosti.

Kaj meni o Mihi Zajcu njegov rojak Aleks Stojaković (Lokomotiva), ki se z njim srečuje v hrvaškem prvenstvu?

Zakaj pa ste se lani sploh odločili za selitev na Hrvaško? Tega pred sklenitvijo sodelovanja niste nikoli v javnosti obešali na veliki zvon.

Kot vam je verjetno znano, pred prihodom v Zagreb nisem imel najboljše sezone ali dveh. Predvsem zaradi poškodb. V Fenerbahčeju se je zgodilo dosti menjav, v velikih klubih pač vedno iščejo nove igralce. Temu sem se skušal prilagoditi, odšel kot posojen igralec v Francijo, kjer pa se mi v Toulousu ni izteklo po željah. Vseeno je bila to zame lepa izkušnja. Vedno me je namreč zanimalo, kako je igrati v največjih ligah. Bil sem v Italiji, bil sem v Fenerbahčeju, nato sem zaigral še v Franciji.

Po vrnitvi iz Francije me je lani, bilo je v začetku junija, poklical predsednik Dinama Zvonimir Boban in mi povedal, kako se me želi v Dinamu. Bil je neposreden in odkrit, to mi je bilo všeč.

Ste takrat pomislili, da gre za potegavščino? Telefonski klic takšne nogometne legende ne doživiš ravno vsak dan.

Skoraj (smeh, op. p.). Takoj sem mu povedal, da me to zanima. In res. Ko smo se naslednjič slišali, mi je potrdil, kako so se pri Dinamu odločili zame. In da so pripravljeni tudi počakati, da se domenim s Fenerbahčejem in uredim papirologijo. Dali so mi zagotovilo, kako se me res želijo in da bodo potrpežljivi. Takoj sem si rekel, to je to!

Vseeno pa sem se zavedal, da se moram pred tem še zmeniti s Fenerbahčejem glede prekinitve. S Turki pa se ni lahko pogajati (smeh, op. p.).

Ko je v tej sezoni gostoval na splitskem Poljudu, je občutil najbolj peklensko gostovanje na Hrvaškem, ki pa nanj ni naredilo tako veličastnega vtisa kot na mlajše soigralce. To pa zato, ker je na tekmah Fenerbahčeja in na največjih turških derbijih izkusil, kako je nastopati v pravcatih navijaških kotlih. ''Na tekmah Fenerbahčeja je bilo noro. Cel stadion pozna pesmi, mlado in staro. Ko ima tekmec žogo, 50 tisoč ljudi žvižga. Vsi, tudi ženske in otroci. Z vsako potezo dihajo s teboj, čuti se tenzija. Moji starši in žena, ko so me gledali v Istanbulu, so znali povedati, da so prišli s tekme bolj zmatrani od mene,'' je v šali povedal Miha Zajc. Foto: Guliverimage

Kako pa vam je uspelo prepričati turške pogajalce? S Fenerbahčejem ste imeli takrat sklenjeno pogodbo še za eno sezono.

Z vsakim klubom se je, ko se gre za denar, težko pogajati, s turškimi pa še toliko bolj. Sploh, če se moraš pogajati o prekinitvi pogodbe. Že pred tremi leti, ko smo se pogajali za podaljšanje pogodbe, ni bilo lahko. Turčija je specifična država. To je specifično okolje, v katerem Turki funkcionirajo zelo dobro, ker so tega vajeni, mi ostali pa nekoliko manj. Tam je drugačna, malce bolj kaotična kultura, na katero se moraš navaditi.

Je pa bilo, ko sem igral v Fenerbahčeju, res noro. Kak klub, kaka država, kakšni nogometni fanatiki! Kako imajo radi nogomet, to je nekaj neverjetnega. Še zdaj mi gredo dlake pokonci, ko pomislil, kje sem bil in igral. Ko zapustiš Istanbul, šele nato pomisliš, kje si bil prej. In vidiš razlike.

To, kako je igrati za Fenerbahče, je težko povedati in opisati. Preprosto, moraš biti tam in se prepričati, kakšna norišnica vlada na tekmah. To je velik klub z 20 milijoni navijačev. Tega si niti ne znamo predstavljati, to je deset Slovenij! Zato sem ponosen, da sem bil del te zgodbe.

Ko je bilo torej potrebno lani prekiniti pogodbo s Fenerbahčejem, se je ravno dogajala menjava predsednika. Bilo je nelagodno obdobje, a smo se na koncu le dogovorili. Že takrat sem čutil neznansko srečo glede Dinama. Pa čeprav še nisem vedel, kakšna bo sploh moja usoda v Zagrebu. A čutil sem, da bo prijetno in uspešno.

Torej vas občutek ni varal?

Ne, čutil sem poseben optimizem. Ko te pokliče oseba s tako bogato nogometno kariero in znanjem, nekdanja desetka, ki igra skoraj na tvojem igralnem položaju … In ko začutiš, da te razume v nogometnem svetu, je to signal, da sprejmeš ponudbo. To se je izkazalo za super odločitev.

V bistvu sem že vedel, da prihajam v ogromen klub, saj sem pred tem igral s številnimi igralci, ki so že bili v Dinamu. Vedel sem, kakšna so tu pričakovanja. Dobro sem se prilagodil in odigral lepo sezono.

Navdušen je nad tem, kako podrobno hrvaški športni mediji spremljajo dogajanje v nogometnem svetu. ''Dinamo je zelo pomemben. Vsak dan. Sploh pa reprezentanca. Koliko se je govorilo o njej že pol leta pred svetovnim prvenstvo. To so stvari, ki se ne morejo primerjati s Slovenijo. Na nogometnem področju bi se lahko od Hrvatov marsikaj naučili.'' Ponosen je, da zastopa barve kluba, pri katerem je v preteklosti blestelo toliko znamenitih igralcev. Tako kot denimo na sliki Zvonimir Boban in pokojni Zlatko Kranjčar. Foto: Ana Kovač Kdaj pa vas je začel Zvonimir Boban spremljati, da vas je uvrstil na svoj seznam želja okrepitev?

Povedal mi je, da je začel poizvedovati o meni že pred leti v Italiji, ko je delal pri Milanu. Potreboval je igralca mojega profila. Glede na to, kako je zastavil igro Dinama in v katerem sistemu želi igrati, je v meni prepoznal, da sem dovolj kakovosten za ekipo. Imel je prav.

V takšnem sistemu sem zaživel kot igralec. Vidi se, kako dobro naš predsednik pozna nogomet. Dobro ve, kaj lahko igralec doseže, če igra na pravem igralnem položaju, in je še pravilno usmerjen.

Po takšni sezoni na Hrvaškem se lahko verjetno v Fenerbahčeju zdaj tolčejo po glavi, da niso znali tega pravočasno izvabiti iz vas.

Tako, tako (smeh, op. p.). Tako pač je. Včasih se morajo stvari tudi poklopiti, da se ob pravem trenutku znajdeš na pravem mestu. Zlasti pa je odvisno od mene, da takrat, ko se mi ponudi, tudi izkoristim priložnost. Hvala bogu sem jo.  

Zvonimir Boban je bil kapetan Hrvaške na SP 1998, na katerem so slovenski sosedi senzacionalno osvojili tretje mesto, Davor Šuker, tudi nekdanji as zagrebškega Dinama, pa je bil prvi strelec tekmovanja. Foto: Guliverimage Katera pa je vaša idealna igralna pozicija?

Osemka. Boban je bil včasih desetka, a pravih desetk je v modernem nogometu res malo. Moraš biti tako dober, da gre celotna igra nate, obenem pa moraš dosegati zadetke. Pri Dinamu igramo sistem 4-3-3. Imamo dve osmici, ki sva bolj napadalno naravnani. Tako bolj ''box to box'', poleg naju pa je še šestica, ki je bolj defenzivna.

V hrvaški ligi smo s tem sistemom dominantni. Držimo se našega principa, od katerega ne odstopamo, da igramo visoko in pritiskamo na tekmeca. Tudi v Evropi nismo odstopali od tega. To nas je teplo, saj imamo mlado ekipo, polno igralcev med 19 in 21 leti. Napravili smo dosti napak. Če smo se kaj naučili, smo se prav v Evropi.

Nekateri so sploh prvič igrali Evropo, kar bi morali mediji upoštevati, a niso. Mnogi so želeli od nas, da igramo kot Dinamo izpred petih let, ki je v Evropi izločil Tottenham, a se je vmes dosti spremenilo. Potrebujemo le malce več časa. V klubu smo potrpežljivi. Upam, da bomo to znali izkoristiti v prihodnji sezoni.

Ste takrat, ko ste premlevali o ponudbi Dinama, za nasvet poklicali tudi Petra Stojanovića, dolgoletnega branilca serijskih hrvaških prvakov?

Seveda. Že takrat, ko je igral v Dinamu, mi je vedno na reprezentančnih akcijah govoril, kako velik klub je to. Imel je prav. Olajšal mi je pot, saj je v klubu pustil tako dober vtis, da mi je bilo ob prihodu bistveno lažje. Vedeli so pač, kdo prihaja. Če te pohvali nekdo, ki je bil že tukaj, ti je zagotovo lažje. Zato sem Pekiju neizmerno hvaležen. Tu zelo cenijo, kar je naredil za Dinamo.

Petar Stojanović mu je veliko lepega o zagrebškemu Dinamu govoril že takrat, ko je tudi sam nosil modri dres hrvaškega serijskega prvaka. Foto: Aleš Fevžer

Zelo pa na Hrvaškem cenijo tudi to, da ste se ob prihodu v Zagreb odrekli dobršnemu delu zaslužka, ki bi vam sicer pripadal v Turčiji. To je v obdobju, ko je denar tudi v nogometu že dolgo vladar, redek pojav. V Zagrebu, tako so nam dali vedeti tudi naključni sogovorniki, s katerimi smo se srečali pred tem intervjujem, so vas zaradi tega še toliko bolj vzljubili.

Zame ni bilo dvoma. Vedno me je gnala naprej želja, da bi igral nogomet na najvišji ravni in v velikih klubih. Zdi se mi, da sem vedno postavljal na prvo mesto nogomet, ne pa denar. Vedno so me naprej gnale športne ambicije. To je bila moja notranja motivacija, ne pa denar. Dobro, nogomet je konec koncev postal tudi biznis, a bolj kot finančno plat sem želel uresničiti cilj, da bi v nogometu vedno užival.

To pa zato, ker sem vedel, da bom takrat, če bom užival, tudi igral najboljši nogomet. In če bom v klubu, kjer me bodo ljudje razumeli in bodo igrali nogomet, ki mi je pisan na kožo, bom lahko tudi pokazal tisto, kar znam. No, in to sem v Zagrebu tudi dočakal.

V Dinamu so me lepo sprejeli. Od igralcev, trenerjev do vseh zaposlenih v klubu. Tudi v mestu je lepo, počutim se kot doma. Tudi širša javnost te drugače sprejema, če igraš dobro in tvoj klub zmaguje. Hvala bogu, da se mi je tako poklopilo. Počutim se imenitno.

V klubskem svetu torej uživate. Kaj pa reprezentančna kariera? Je nič ne pogrešate?

Na splošno sem človek, ki skuša ostati pozitiven, in gleda na vse čim bolj lepo (smeh, op. p.).

V karieri je igral s številnimi igralci, ki so pred tem že nosili dres zagrebškega Dinama in mu povedali veliko lepega o klubu. To so bili Petar Stojanović, Boštjan Cesar, Dominik Livaković, Milan Badelj, Marko Pjaca, Hrvoje Čale, njegov selektor je bil Primož Gliha … Foto: Ana Kovač Torej ta vas nalezljiv nasmeh ni zlagan, ampak pristen?

Seveda ni zlagan. Tudi, kadar ga ni, ni to ''fejk'', tako da (smeh, op. p.). Ampak, ne …  Kar se tiče reprezentance, se jo bom zmeraj spominjal po lepih stvareh. Zelo sem ponosen, da sem bil del te zgodbe, ko smo se kvalificirali na evropsko prvenstvo. Pa čeprav nisem nato tam igral. Vseeno mi je bilo lepo. Takrat sem se dobro počutil, četudi sem imel drugačno vlogo kot v klubih. A vse to je pač del življenja in nogometa. Kdaj moraš dati skozi tudi take stvari, da potem vidiš še kaj drugega.

Sem bil pa vseeno toliko let v slovenski reprezentanci, da sem ji tudi veliko dal. Mogoče bi ji lahko dal še več, kdo ve, a tako se je pač razpletlo. Zato skušam gledati na pozitivne stvari, ne pa zdaj misliti na to, da nisem odšel na Euro.

Mnogi iz vaše generacije, s katerimi ste se skupaj vrsto let pisali reprezentančne zgodbe, so odšli na Euro, dočakali nastop na velikem tekmovanju in uresničili otroške želje. Z Andražem Šporarjem ste bili denimo skupaj že od mladih nog, sta sta igrala skupaj že kot najstnika pri Interblocku. Veliko je bilo iskrenih prijateljstev.

Res je bilo lepo v reprezentanci, saj je bilo v njej veliko igralcev iz naše generacije 1994. Ali pa 1993 in 1995. A, kaj bi jadikoval? Tako se pač zgodi v življenju. Vedno sem si govoril, da zaradi tega ne bom prenehal igrati nogometa. Tega si ne želim. Ne želim pa si tudi tega, da bi mi to, ker nisem odšel na Euro, zaznamovalo kariero. Zlasti zaradi tega, ker sem imel še veliko drugih lepih zgodb in uspehov.

Torej, da vam ne bi uničilo vsega?

Meni zagotovo ne bo. Zdaj, če bo morda uničilo drugim, pa naj jim (smeh, op. p.).

Za Slovenijo je med letoma 2016 in 2023 odigral 39 tekem in dosegel osem zadetkov. Zanimivo je, da je prvi in zadnji zadetek v državnem dresu dal proti Črni gori. Ravno proti izbrani vrsti, s katero se je nazadnje pomerila Slovenija pod taktirko Boštjana Cesarja (2:3). Foto: Aleš Fevžer

Tisti dan, ko je selektor Matjaž Kek določal končni seznam potnikov na Euro 2024, je z njega črtal štiri igralce. Ker ste se kar trije pisali na črko Z (Zajc, Zahović in Zec), prečrtan pa je bil še vratar Vidovšek, se je s šaljivim pogledom zazdelo, kot da ste odpadli tisti s konca abecednega vrstnega reda.

Ha, na to pa res nisem nikoli pomislil. Res, zanimivo (smeh, op. p.). Je pa zagotovo imel selektor druge razloge.

Čeprav … Je pa namesto vas v zvezni vrsti dočakal priložnost mladi Adrian Zeljković. Pa smo spet pri črki Z.

Selektor Kek je imel svoje razloge, za katerimi je stal. Tako je pač bilo. Z odločitvijo sem se moral sprijaznil. Nato sem tudi povedal, kaj si mislim o vsem, in za tem tudi stojim.

View this post on Instagram

A post shared by Miha Zajc (@mihazajc)

To je bil čustven zapis na Instagramu, ki je odmeval v slovenski nogometni javnosti. Ste ga sestavili v afektu ali po prespani noči?

Ko sem izvedel, da ne bom igral na Euru, sem na Brdu pri Kranju počakal še nekaj ur, da sem se poslovil od vseh igralcev. Zdelo se mi je pošteno, da to storim, saj sem z njimi prebil skupaj toliko časa. V reprezentanci sem bil skoraj deset let, z vsemi sem imel lep odnos. Zdelo se mi je, da ne bi bilo pravilno, da bi kar odšel. Nisem pač takšna oseba. Nikoli nisem bil na koga jezen, ko sem bil razočaran.  V tistem trenutku se mi je zdelo najbolje, da pokažeš, kdo si in kaj si. To se mi je zdelo najbolj prav.

Takrat sem pustil nekaj dni, da gredo zadeve mimo. Po koncu tedna pa sem potem napisal tisto, kar sem mislil. Nobenega nisem hotel užaliti, predstavil sem samo svoje mnenje. Takrat sem povedal, kar sem si mislil. Tako je bilo. Pač greš naprej.

To, da ne bo zaigral na evropskem prvenstvu leta 2024, ga je prizadelo. O igranju na tako velikem tekmovanju je sanjal od mladih nog, to bi predstavljal vrhunec njegove kariere. Foto: Ana Kovač

Kako pa se počuti igralec, ko izve, da ne odide na veliko tekmovanje, ki predstavlja vrhunec vsega? Te zaboli, kot bi te udaril nekdo z nožem v srce? Slovenija kot majhna država se namreč ne uvršča na takšne spektakle pretirano pogosto.

Zagotovo boli. Ni ti vseeno, daleč od tega. Je pa takrat pomembno, kako se na to odzoveš. Vedno sem verjel v sebe in svoje kakovosti. Zato moraš odločitve, na katere ne moreš vplivati, brez obotavljanja sprejeti in iti naprej. Ne smeš si dopustiti, da bi se ti takrat končala kariera. Ali pa, da bi to vplivalo na to, kdo si in kaj si.

Takrat mi je bilo popolnoma jasno, kaj sem. Okrog sebe imam ljudi, ki me imajo radi ne glede na vse, kar se mi zgodi. Zaradi tega sem si rekel, da bom šel naprej in skušal dokazati, kako se je mogoče kdo zmotil v tej zgodbi. Zato sem tudi vesel, kako igram zdaj dobro pri Dinamu.

Torej, da bi dokazali selektorju Matjažu Keku, kako bi se lahko odločil nasprotno?

Ne morem reči, da bi me ravno to žrlo. Do selektorja res ne gojim takšnih občutkov. Mogoče je komu v interesu, da bi bilo tako, a ni. Takrat sem šel naprej in te zadeve hitro predelal. Vedno sem rekel, da želim gospodu Keku v prihodnosti vse najboljše. Nenazadnje se bova verjetno še kdaj srečala, ker je nogometni svet tako majhen (smeh, op. p.).

Danska velja za deželo pravljic. Za Miho Zajca ne predstavlja najlepše pravljice, saj je 17. novembra 2023 v kvalifikacijah za Euro 2024 odigral zadnjo tekmo za slovensko reprezentanco. Slovenija je takrat pod vodstvom Matjaža Keka izgubila z 1:2, tri dni pozneje pa je doma premagala Kazahstan in se uvrstila na Euro. Zajc je takrat sedel na klopi. Foto: Jure Banfi

Pred nekaj meseci, ko je zagrebški Dinamo doživljal krizno obdobje zlasti v Evropi, se je resnično omenjal v nekaterih govoricah o kandidatih za trenerja Dinama.

Res je. Tako pač je. V življenju moraš iti pač naprej. Bomo videli.

Je pa Matjaž Kek zagotovo eden najbolj zaslužnih, da se je na Hrvaškem ustvaril tako lep vtis o slovenskem nogometu. Hrvati nas zelo cenijo in tu so zasluge Keka ogromne. Kapo dol za tisto, kar je pred tem napravil z Rijeko, da je bil prvak pred Dinamom. Pustil je zelo dober vtis, kar je nam, ki smo prišli na Hrvaško pozneje, zelo pomagalo. Zelo je priznan na Hrvaškem. Zaradi njega Hrvati z nogometnega stališča gledajo na nas Slovence drugače.  

V zadnjem obdobju je imel nekdanji selektor Matjaž Kek nemalo javnih nastopov na Hrvaškem in ni skrival navdušenja nad vašo formo in predstavami, ki jih nizate v dresu Dinama. Dejal je tudi, kako bi s takšnimi igrami predstavljali dodano vrednost slovenski reprezentanci.

Zdaj, ko igram dobro, je to malce drugače (smeh, op. p.). Ampak, ne. Tudi on je takšen, da pove tisto, kar si resnično misli v tem trenutku.

Matjaž Kek je s Slovenijo na evropskem prvenstvu ostal neporažen proti vsem tekmecem! V skupinskem delu je remiziral z Dansko (1:1), Srbijo (1:1) in Anglijo (0:0), nato pa v osmini finala po izvajanju strelov z bele točke izpadel proti Portugalski. Po 120 minutah srečanja je bilo sicer 0:0. Poldrugo leto po koncu Eura 2024 in neuspešnih kvalifikacijah za SP 2026 je zapustil vroči selektorski stolček, Foto: Guliverimage

Torej bi se z njim pozdravili in rokovali, če bi prišlo do srečanja?

Seveda bi se. Do nobenega ne gojim zamer. Povedal sem le, ko se je to zgodilo in to tudi ni nobena skrivnost, da sva imela v določenih trenutkih drugačen pogled na nogomet. Težko je, da si z vsemi na isti ravni. Imamo drugačne poglede, a to še ne pomeni, da ga ne spoštujem. Da ne spoštujem tistega, kar je naredil za slovenski nogomet? Kje pa. Prav nasprotno. Nimam nobenih težav, če bi se kdaj srečala. Pa tudi, kot sem že dejal, se lahko kdaj poigra usoda, da se bova srečala že kmalu.

V zadnjem obdobju se omenja kot kandidat za vrnitev na trenerski stolček Rijeke, če bo Rujevico resnično zapustil Victor Sanchez.

Bomo videli. To bo še zanimivo.

Kako pa vam je bilo po tem, ko ste bili izločeni s seznama potnikov, spremljati Slovenijo in nekdanje dolgoletne soigralce na Euru 2024?

S tem pa nisem imel težav (smeh, op. p.).

Ste spremljali tekme od doma ali nemara razmišljali celo o tem, da bi obiskali kakšno tekmo v Nemčiji?

Ne. Želel sem se malce odklopiti od vsega, zato sem šel na morje. Želiš malce spremeniti okolico. Hotel sem se malce distancirati od evforije, ki je bila prisotna v Sloveniji glede nogometa in Eura 2024. Sem si pa vsekakor pogledal tekme in navijal za fante. Odigrali so fenomenalno. Želel bi si, da bi igrali tako še naprej.

Miha Zajc je junaške predstave nekdanjih soigralcev na Euru 2024 spremljal med poletnim oddihom na morju. Foto: Reuters

Torej ste se vživeli v vlogo navijača?

Bil sem navijač, goreč navijač. Vsakemu v reprezentanci privoščim največji uspeh. Glede tega nimam nobene zavisti. Tako, kot sem že povedal … Vem, koliko sem dober, kje in kaj lahko igram. Zato ni noben kriv, da me ni bilo na Euru.

Glede na različne poglede s selektorjem je bil verjetno sporen tudi igralni položaj, na katerem niste pokazali tisto, kar znate najbolj.

V mojem primeru je bilo veliko stvari, ki se niso poklopile. Zagotovo bi lahko kaj bolje naredil. Pa drugi tudi. A tako je to.

Sem bil pa vesel za fante. Želel sem, da igrajo dobro na Euru in naredijo preskok naprej v karierah, da se prodajo še v boljše klube. To je dobro za vse nas. To je dobro tudi zame, za Slovenca, ki igra nekje nogomet. Tega se premalo zavedamo, tu bi si želel malce drugačnega pogleda.

V Zagrebu ga je pričakal še en Slovenec v klubu. To je Sandro Bloudek, nekdanji up slovenskega nogometa, zdaj pa pomočnik glavnega trenerja. ''Ko sem prišel, niti nisem vedel, da je v klubu še kak Slovenec. Potem pa me je Sandro pričakal v klubu in ogovoril v slovenščini. Bilo je smešno in prijetno. Ko te v tem klubu pričaka še slovenska beseda, ti je še bolj toplo pri srcu. Spominjam se ga iz 1. SNL, ko je igral v Aluminiju. Lahko rečem, da dobro sodelujeva. Tako on kot glavni trener Mario Kovačević sta oddelala sezono na visoki ravni. Ni jima bilo lahko, niti pod razno, saj sta v sezono vstopila s povsem novo ekipo. Prišlo je kar 15 novih igralcev.'' Foto: Ana Kovač

Glede tega ste naredili ogromno promocijo za slovenski nogomet na Hrvaško. Glede na to, kako vas obožujejo in da spadate med kandidate za najboljšega igralca sezone, ter vedno večjega števila rojakov, ki se bolj ali manj uspešno dokazujejo na Hrvaškem (Aleks Stojaković, Žan Trontelj, Dejan Petrovič, Gregor Sikošek, Leo Štulac …), bi se lahko hrvaška vrata v prihodnosti odprla še številnim Slovencem.

Zagotovo. Na splošno, ne le na Hrvaškem, smo slovenski igralci v nekem svetovnem merilu podcenjeni, ker prihajamo iz majhne države. Naša tržna vrednost je zagotovo manjša, ko pa pridemo na tako visoko kakovostno raven, radi dokažemo, da smo enakovredni konkurentom. Tepe nas le to, da prihajamo iz nekega okolja, ki nogometno pač ni tako razvito. Zaradi tega nam je veliko težje kot Hrvatom, ki so nam zemljepisno najbližje. Da ne govorim o Italiji, veliki naciji, s katero se ne moreš primerjati.

Slovenski nogometaš je z vidika cene vselej podcenjen in se ga splača vzeti, ker ti bo prinesel enako kot nekdo drugi, ki ga boš morda preplačal. Zato, da je tako, pa smo si Slovenci dostikrat krivi kar sami. Premalo cenimo naš nogomet. Ne stojimo za našimi igralci ali pa za nogometom, kot bi lahko.

Hrvati nas sicer, to lahko potrdim, zelo cenijo. Tako našo državo kot tudi igralce. Vsi Slovenci, ki so delali v hrvaškem nogometu, so ne glede na rezultate pustili dober vtis. Ohranjajo nas v dobri luči, v Sloveniji pa je drugače, saj nogomet trenutno sploh ni prvi šport v državi. Mogoče je in se motim, a imamo po drugi strani toliko uspešnih športnikov v drugih športih, prave svetovne zvezdnike, da nogomet ni toliko izpostavljen kot je na Hrvaškem. Tu pa vlada ogromna razlika med državama. Tu bi se lahko v Sloveniji veliko naučili od Hrvaške.

V hrvaškem prvenstvu v tej sezoni izstopa tudi mladi slovenski napadalec Aleks Stojaković. Dosegel je osem zadetkov, ravno toliko kot Miha Zajc, in si na lestvici najboljših strelcev deli osmo mesto. Foto: Ana Kovač V hrvaškem prvenstvu zori veliko upov. O tem nam je veliko pozitivnega povedal Aleks Stojaković, mladi slovenski reprezentant, ki opozarja nase v dresu Lokomotive s številnimi zadetki. Kot da bi bilo nogometno okolje na Hrvaškem bolj dovzetno za dokazovanje in razvoj mladih igralcev od Slovenije?

Kar se tiče Dinama, me je pogled našega predsednika glede tega takoj prepričal. Ima povsem jasno idejo, kaj si želi. Iz nogometnega vidika je to zelo pomembno. Z njegovimi izkušnjami, ki jih daje na igralce in vse v klubu, prevladuje dober odnos z vsemi. Zelo sem vesel za slovenske igralce, ki so v Dinamu.

Sven Šunta je na odlični poti (v četrtek je 19-letni Posavec podpisal prvo profesionalno pogodbo z Dinamom, op. p.), dosti Slovencev je v Dinamu tudi pri kadetih, pa v selekcijah do 14 let in tako dalje. Prijetno sem bil presenečen, koliko Slovencev nas je tukaj. In to je lepo. Največ se, odkar je priključen prvi ekipi, družim s Svenom. Je res perspektiven mladi igralec. Lepo je videti, da gre nekdo po takih stopinjah, kjer lahko doseže zelo veliko. Dinamo to omogoča.

Ste mentor mlajšim v klubu?

Skušam biti vzor vsem, tako z delom kot navadami, nato pa lahko vsak pri sebi razbere, ali je to prav ali narobe. Pozna se, da sem drugačen človek kot na začetku kariere. Zaradi let že spadam med starejše igralce, imam tudi izkušnje, ki jih lahko predajaš mladim. Če lahko komu pomagam, sem zadovoljen. Lepo je spremljati mlajše soigralce, ko vidiš, da imajo talent in se lahko kam prebijejo. Takšnih igralcev manjka v slovenskem prostoru. Zato me veseli, da je pred Svenom še velika kariera. Če bo le zadržal glavo na mestu.

Tako je leta 2016 proslavljal naslov državnega prvaka z Olimpijo po zmagi nad velenjskim Rudarjem s srbskim legionarjem Miroslavom Radovićem. Takrat je pri zmajih pridobival izkušnje tudi od izkušenega Srba, zdaj pa je sam vrelec izkušenj in koristnih nasvetov za številne mlajše soigralce pri Dinamu. Foto: Vid Ponikvar

Vi ste v slovenskem nogometu zablesteli kot meteor, ko vas je Andrej Razdrh poslal v ogenj pri Olimpiji kot anonimnega 18-letnika, na prvi tekmi pa ste se mu proti Muri oddolžili z dvema evrogoloma.

Tega se zelo rad spominjam. Teden dni pred to tekmo sem se kot mladinec šele pridružil treningom, saj so bili nekateri igralci prve ekipe poškodovani. Trener Razdrh me je poklical, oddelal sem dva treninga, nato pa mi je rekel, da bom igral! Poznal me je že od prej, a je očitno potreboval potrditev, da zmorem igrati na tej ravni. Fizično namreč takrat nisem bil tako sposoben, sem pa imel druge kakovosti. Razdrh je pokazal pogum in mi ponudil priložnost. To je bila prelepa izkušnja za mladega igralca. Odigral sem vrhunsko tekmo, ki mi je spremenila življenje.

Na slovenskem nebu se je pojavila nova slovenska zvezda. Lahko bi še hitreje zažarela, a se je nato kar dolgo zatikalo, da ste prek Celja ponovno oblekli dres Olimpije. Izgubljeno je bilo kar nekaj časa.

Morda to opisuje mojo celotno kariero. Vselej sem kdaj napravil korak nazaj, da sem stopil nato dva koraka naprej. Morda ni bila moja kariera tako stabilna kot pri komu drugemu. A glede na to, da sem malce specifičen igralec, ki ga moraš drugače usmerjati, da pokaže tisto, kar lahko, sem lahko res zadovoljen. Vsakič, ko sem šel korak nazaj, je bilo nato dvakrat bolje.

Vedno je bilo najbolj važno, da igram. Nikoli me ni bilo na igrišču strah. Sploh, če so me pustili, da igram tisto, kar znam. Tudi v zadnjih letih, ko mi je šlo v klubih malce slabše, sem zadržal zaupanje vase, da še vedno zmorem. In nisem se motil.

Na Hrvaškem najbolj uživa na večnih derbijih s splitskim Hajdukom. ''Lepo je igrati največji derbi, saj je med navijači prisoten poseben naboj. Zlasti na gostovanju na Poljudu. Lepo je bilo tudi v Sloveniji, ko smo z Olimpijo igrali derbije z Mariborom. Ta derbi je bil mogoče malce podcenjen, a ga je bilo vedno lepo igrati. Ko greš nato v tujino, ti je lažje, ker poznaš to folkloro z derbiji in navijači. Imaš izkušnje in veš, kako se obnašati.'' Foto: Ana Kovač

Kariero ste začeli z dvema čudovitima zadetkoma proti Muri, skoraj poldrugo desetletje pozneje pa v dresu Dinama tekmujete iz dvoboja v dvoboj, kateri vaš bi bil lepši in bolj atraktiven. Hrvaški mediji so pred kratkim enega vaših zadetkov na pokalni tekmi z Gorico celo označili kot zaključek najlepše akcije v zgodovini hrvaškega klubskega nogometa!

Krasno mi je. Uživam v tako dobri ekipi. Trener nas je odlično uigral. Ni mu bilo lahko, pred sezono je prišlo kar 15 novih igralcev. Prisoten je bil velik pritisk, veliko novincev ni bilo vajeno tega pritiska, da se mora vselej zmagovati. A če so stvari v ekipi določene, če veš, kaj moraš delati in igraš na pravem položaju, potem lahko prosperiraš. To se mi je tudi zgodilo.

Najbolj sem vesel, da sem ostal zdrav in lahko upravičil pričakovanja. Ostalo me ni skrbelo. Vedel sem namreč, da bom lahko pokazal to, kar znam, če bomo igrali tak nogomet, kot se ga je napovedovalo.

Kako je sicer živeti v Zagrebu?

Super.

Z Dinamom je nesrečno izpadel v kvalifikacijah za osmino finala lige Europa po podaljšku povratne tekme v Belgiji. Foto: Guliverimage

Vsako poletje, največkrat kar pred glavno turistično sezono, ne manjka v medijih takšnih in drugačnih naslovov, kako na Hrvaškem prihaja do negostoljubnih scen, naperjenih do Slovencev. Kako se počutite kot Slovenec na delu na Hrvaškem?

Odlično. Za tiste zgodbe, ki jih omenjate, ravno ne vem, kaj bi dejal … Kar se tiče mene, se mi zdi, da se z vsemi državami iz bivše Jugoslavije razumemo krasno. Ko igraš v tujini, se hitro povežemo skupaj. Sploh če smo soigralci. Vidi se, da smo si zelo podobni, in se razumemo. Imamo življenjsko energijo, ki nas povezuje. Vsakega malce drugače, vsaka država ima svoje posebnosti. Tudi Slovenija.

V Zagrebu se imam lepo, prav uživam. Všeč mi je stil življenja. Na Hrvaškem je malce bolj sproščen kot v Sloveniji. Pa to ne velja le za Zagreb, ampak celotno državo. Kot da bi bili Hrvati bolj sproščeni. Slovenci smo malce bolj sami zase. Ne ravno, da bi bili hladni, a se počasi odpiramo ljudem. Smo bolj zadržane sorte. Hrvati so v tem pogledu drugačni, bolj odprti. Tu je glede tega lažje.

Vesel sem tudi, da sem zdaj bistveno bližje domovini. Moram priznati, da sem to pogrešal v Istanbulu. Odšel sem v bolj domače okolje. Saj je Hrvaška tuja država, kjer se ji moraš vseeno prilagoditi, a je vseeno podobna kultura. Poznaš njen jezik, poznaš klub, veš, kako velik je, tako da ti je lažje.

Po osmih letih v Italiji, Turčiji in Franciji je priti tako blizu doma pravo olajšanje. Prijatelji in družina zdaj hodijo redno na moje tekme, vidim tudi, kako ima Dinamo veliko bazo navijačev v Sloveniji. To ti da dodaten motiv, da se izkažeš.

Pri Dinamu uživa veliko priljubljenost legendarni Velimir Zajec, eden izmed junakov nepozabne generacije 1982, ki je osvojila jugoslovansko prvenstvo. Je častni predsednik, zaradi njegova vzdevka ''Zeko'' pa je Miha Zajc ostal pri nadimku ''Miha''. ''Meni to kar ustreza. Gospod Zajec pa je nesporna legenda Dinama in ikona kluba. Rad ima nogomet in Dinamo, hodi na vse tekme.'' Na muralu pred stadionom v Zagrebu je Zajec upodobljen kot drugi iz leve. Foto: Ana Kovač

Kot Primorec ste se kot najstnik preselili v Ljubljano in se morali priučiti z malce drugačnim slengom. Kako pa je s tem v hrvaški prestolnici?

Moram priznati, da se govori podobno kot v Ljubljani. Vsaj meni je zelo podobno. Veliko je ''kajev''. Zato me kar čudi, da nas Zagrebčani kaj preveč ne razumejo, ko spregovorimo slovensko, čeprav so določene besede zelo podobne. Sem se pa z lahkoto prilagodil. Miselnost v Zagrebu in Ljubljani, v velikih mestih, kjer sem igral, ali pa konec koncev v Istanbulu, je zelo podobna. Všeč mi je igrati v klubu, kjer se boriš za lovorike. Tam je tudi veliko pritiska. To te potisne na rob tvojih zmožnosti, potem pa vidiš, ali si ali nisi. Tako se tudi nekaj naučiš od sebe. Tako je vedno lepo igrati.

Kar se tiče pritiska, je bilo verjetno s tem najbolj burno v Turčiji? Je bilo res, da je v Istanbulu po porazih Fenerbahčeja, zlasti tistih, ki bolijo, bolj varno, da nogometaši sploh niste zapuščali doma?

To povsem drži. Prvo polovico leta sem bil zaradi tega v Turčiji kar v šoku, saj se nisem še povsem zavedal, v kako velik klub sem prišel. Na začetku se je bilo težko prilagoditi, saj sem prišel iz Empolija, ki velja za manjši italijanski klub, skoraj družinski v smislu razvijanja igralcev. Potem pa prideš v neko povsem drugo realnost, kjer so pomembni rezultati, zmage, lovorike in vlada ogromno pritiska. To je velika razlika.

Ni bilo lahko, a sem se v Turčiji naučil, kako delovati v takšnem okolju. Kako se obnašati v takšnem klubu. Igral sem z velikimi imeni svetovnega nogometa. Z dobrimi igralci, od katerih se lahko veliko naučiš. Tudi izven nogometa.

Nore so zlasti izkušnje, ko izgubiš. Takrat ni lahko iti ven. Ljudje te prepoznajo, vsekakor nisi sproščen. To govorim iz lastnih izkušenj. Ljudje te namreč, če se  sprehajaš po ulicah v Istanbulu, takoj prepoznajo. In ko te eden prepozna, jih je nato ob tebi vedno več. In takoj ''zapojejo'' telefoni. Turki nimajo tega občutka, da si si morda žele vzeti čase zase in biti sam. Kar je tudi logično. Si vendarle v 20-milijonskem mestu. In če naletiš na koga, ga morda tako srečaš zadnjič v življenju.

Kar se tiče stadiona, je to ena manj prijetnih stvari, s katerimi se lahko pohvali Dinamo. Stadion Maksimir, ki bo kmalu preteklost, saj bi ga lahko začeli rušiti že prihodnje leto, je predmet posmeha zlasti na največjih evropskih tekmah. Po potresu je postal pretesen za vse ljubitelje, saj se največje vzhodne tribune ne sme več odpreti. ''Upam, da bomo čimprej zgradili nov stadion na Kranjčevićevi in se bomo tam preselili že prihodnje leto. To bi bilo krasno za Dinamo,'' napoveduje selitev na manjši, a veliko udobnejši in moderen objekt, ki naj bi bil dokončan že prihodnje leto, sprejel pa bo okrog 12 tisoč gledalcev. Vzporedno naj bi potem začeli graditi nov udoben stadion v Maksimirju, ki naj bi ponudil vsaj 35 tisoč mest. Foto: Ana Kovač

Pri takšnih stikih z navijači niste naleteli na negativne izkušnje?

Ne. Negativno izkušnjo bi doživel le takrat, če bi šel po porazu ven in navijače v določenih trenutkih provociral. Če se tako obnašaš, to ni dobro zate. Drugače pa se lahko v Turčiji resnično počutiš kot zvezdnik. Kot ''superstar''. Ljudje so bolj vročekrvni in je res drugače. Prav začutiš njihovo pripadnost, je pa to dvorezen meč. Ko gre dobro, te dvigujejo do nebes, ko pa gre slabo, pa je … slabo (smeh, op. p.).

O tem, kako vročekrvni so navijači Fenerbahčeja, smo se lahko pred leti prepričali tudi v Sloveniji. Evropski žreb je namreč turškega velikana povezal z Mariborom. Ljudski vrt je bil poln, prišlo je ogromno turških navijačev, na dvoboju žal ni manjkalo tudi navijaških incidentov.

Na tej tekmi sem res, če odmislimo te prizore s tribun, užival. Bil sem tudi kapetan. Prvič in zadnjič. To je bila čudovita gesta trenerja in kluba. Sploh nisem vedel, da bom kapetan, a so mi to omogočili, ker je bila tekma v Sloveniji, sam pa sem ravno takrat podpisal novo pogodbo. Trener je takrat vprašal Edina Džeka in Dušana Tadića, če sem lahko kapetan, in sta privolila. Vendarle sem takrat igral v tem klubu že tri leta.

Ko je Fenerbahče leta 2023 gostoval v Ljudskem vrtu, je bil Miha Zajc kapetan turškega velikana. Prvič in zadnjič. Foto: Jure Banfi

Se z Edinom Džekom, ki je pred tedni proslavljal enega najlepših podvigov kariere, saj se je z Bosno in Hercegovino prek Italije uvrstil na svetovno prvenstvo, še slišite?

Zelo. Z Edinom sva ostala v rednem stiku. Lahko povem, da je njegova rama že v boljšem stanju, tako da bo lahko zanesljivo zaigral na svetovnem prvenstvu. Je neverjetna oseba in igralec. Veličina v vsakem pomenu. Ostaja preprost kot človek in je zelo povezan tudi s Slovenijo. Redno spremlja vse lige v regiji, tudi slovensko, pozna vse igralce. Preprosto obožuje nogomet.

Od srca sem mu čestital za uvrstitev na SP 2026. Kar se tiče Hrvaške, njegovo srce resda bolj bije za Hajduk kot pa Dinamo, a me to ne čudi, saj ima v Dalmaciji tudi posel. Njegov primer nazorno prikazuje, kako ti lahko nogometni bog v življenju povrne stvari za vložen trud. Pri Fiorentini se mu v tej sezoni niso godile lepe stvari, a se je odločil za selitev k drugoligašu Schalkeju, s katerim mu gre tako dobro, da se lahko že ta teden prebije v bundesligo. Pokazal je, kaj je njegova prioriteta. To pa je nogomet, ne pa denar. In to je zelo lepo sporočilo za mlade.  

Je pa bilo zanimivo, da so kmalu po tem, ko je Fenerbahče sredi avgusta 2023 gostoval v Mariboru, turški predstavniki, ki so sodelovali s tem klubom, prevzeli mariborski klub.

Tudi to je bilo nekaj neverjetnega. O tem se je veliko šušljalo v naših medijih, v Istanbulu, kjer smo bili bližje virom informacij, pa smo videli, da je to resna zgodba. Zanimivo, kako se je to razpletlo. V tem trenutku se ne razpleta najboljše za Maribor, saj tuji lastniki niso upravičili vseh pričakovanj. Je pa težko, vsaka liga prinaša svoje posebnosti. Zato moraš biti tudi malce seznanjen z okoljem, v katerega greš. Le tako lahko prideš do želenih rezultatov.

Lastnik Maribora Acun Ilicali je vendarle svetovljan, njegove lovke so razpotegnjene v številnih državah.

To je res, a kakor spremljam stvari, to je moje mnenje, je njegova prioriteta Hull City. Ker je v angleškem Championshipu veliko več denarja kot v Sloveniji. V Angliji tudi drugače gledajo na prevzeme s strani tujcev. Zdijo se jim bolj naravni kot pri nas. Nimajo takšnega čustvenega naboja, v Sloveniji pa se nam zdi, da je to naše. Da je vsak klub slovenski in bi tako moralo tudi ostati. In če potem pridejo tuji investitorji, seveda nastane psihološka bariera.

Zato bi to morali reševati tako kot v Celju, kjer so našli posluh za lokalno okolje. Ne moreš pa primerjati Celja in Maribora, ker sta to dve različni zgodbi. Maribor je mesto z bogato nogometno kulturo in navijači. Maribor je zagotovo drugače voditi kot Celje.

Acun Ilicali za zdaj ni upravičil pričakovanj mariborskih ljubiteljev nogometa. Foto: Jure Banfi

Glede tujih investitorjev v negativnem kontekstu v Sloveniji že nekaj časa odmeva zgodba Gorice. Kot nogometašu, ki je zrasel v neposredni bližini vrtnic, vam zagotovo ni vseeno …

Kje pa. To ni bilo v redu. Glede tujih investitorjev imaš v Sloveniji dobre in slabe primere. Ta v Novi Gorici je res slab. S strani nekaterih institucij bi moralo biti to bolj zaščiteno in pregledno. Glede finančnih zadev bi se morali bolj zavzeti za slovenski nogomet. Ker na koncu tuji investitorji odidejo, vselej pa nato nastrada lokalno okolje. Klub in igralci. Zato bi morali biti v neke zadeve vključeni tudi drugi. Gorica bo na žalost izpadla v tretjo ligo, kar je zelo slabo za našo regijo. Posebej za klub, ki je bil štirikrat državni prvak.

Z nogometnega zemljevida so v začetku leta izginile Domžale, dvakratni slovenski prvak.

To res ni dobro za slovenski nogomet. Morali bi se vprašati, kakšen je dolgoročen pogled za strategijo in odgovornost. Ker takšne stvari se ne bi smele dogajati. Lokalna okolja so polna dobrih igralcev. Konec koncev je slovenska liga nekaj, kar bi moralo biti za nas sveto. Morali bi vlagati več denarja in se zavedati pomena močne državne lige ter stabilnih klubov. Najboljši igralci bodo šli v tujino, a bodo vedno prihajajo iz teh okolij.

Na Hrvaškem ti dajo vedeti, kako je to pomembno. Imaš klub, ki daje mlade igralce. Vidiš, kako mesto živi za klub in podpira lokalno okolje. Tako se lahko identificiraš z njim, kar vse skupaj dvigne še na višjo raven.

V slovenskem prostoru manjka več lokalnih zgodb. Da zastavimo nekega slovenskega trenerja, ki bo videl in razvijal igralce. Na lokalni ravni bo zagotovo privabljal gledalce in ljudi, potrebno pa je le malce potrpeti glede rezultatov.

Za Dinamo je debitiral na pokalni tekmi, v prvenstvu pa kar na najtežjem gostovanju v Splitu. Takoj je navdušil in prispeval asistenco, Dinamo pa je osvojil tri točke. ''Vse se je poklopilo. Ni me bilo strah. Prvič v moji karieri je tako, da so se mi v klubu poklopile vse stvari, to se vidi tudi na igrišču.'' Foto: Ana Kovač

Tuji investitorji nimajo veliko posluha za slovenske trenerje. Vsi večji klubi imajo tuje stratege.

Razumem, da tisti, ki ima kapital, odloča o tem, kdo bo trener. Se mi pa z vidika igralcev zdi, da je Celje pokazalo, kako lahko igralski mozaik sestaviš tudi iz kakovostnih slovenskih igralcev. Tukaj se mi zdi pomembna vključitev prehoda iz mladinskega v članski nogomet. To je seveda lažje reči kot narediti, ker vidim, da je to težko. A ravno zaradi tega, ker je to zahtevno, bi se morali s to težavo malce bolj poigrati. Mogoče biti bolj inovativni. Razumem, da nimamo toliko denarja in pogojev, se da pa mogoče to rešiti z drugo stvarjo. Zdaj smo v tem obdobju v Sloveniji, kjer točno niti ne vemo, v katero smer bi šli. Želel bi si, da bi bila ta smer bolj jasna.

Vam je v Zagrebu tako všeč, da bi še podaljšali pogodbo z Dinamom?

Aktualna pogodba z Dinamom me veže še za eno leto. O tem še ne razmišljam. Lepo mi je tukaj, a moramo najprej odigrati to sezono do konca. Zdaj nas čaka še derbi s Hajdukom, potem pa še finale pokala. Rad bi osvojil dvojno krono, nato pa sledi še izziv v Evropi, kjer bi rad zaigral v ligi prvakov. To bo še večji cilj. Bomo videli, kako se bodo odvijale stvari. In kakšni bodo interesi kluba.

Ni izključeno, da bi do konca kariere zaigral tudi v Sloveniji. Če bi se odločil tako, bi prišla v poštev le Olimpija. Z Dinamom želi sicer v prihodnji sezoni nastopati v elitni ligi prvakov. Foto: Ana Kovač

Bi se lahko v nadaljevanju kariere še vrnili v domovino in zaigrali v 1. SNL? Morda tudi sklenili kariero v Sloveniji?

To možnost sem si vedno pustil odprto. Če bi to storil, bi zagotovo zaigral za Olimpijo. To je klub, kjer bi želel igrati v Sloveniji. Nisem pa si še začrtal, kje in kdaj bi lahko končal kariero. Priznam pa, da mi je lepo gledati slovensko ligo. Podrobno jo spremljam in jo cenim. Vem namreč, iz kje sem prišel. Vem, kako imajo igralci v 1. SNL možnost iti po mojih stopinjah ali napravili še kaj več. Slovenska liga je edini in pravi poligon za to. In to bi morali bolj ceniti.

Sportal Čustvena izpoved Ilke Štuhec ob koncu posebne zgodbe

Sportal Žiga Šeško spregovoril po uspehu v Avstraliji in zahtevnem prehodu med profesionalce

Sportal Jan Kozamernik v deželi vzhajajočega sonca: Že od začetka so se trudili, da bi se počutili kot doma

Sportal Od krutih travm iz preteklosti do državnega naslova: zgodba Darka Hrke

Sportal Neuničljivi Tit Hočevar pri 48 letih zadnjič na zelenici. A zadnjič samo za reprezentanco.