Sobotni intervju
Sobota, 11. 4. 2026, 4.00
0 minut
Sobotni intervju: Jan Kozamernik
Jan Kozamernik v deželi vzhajajočega sonca: Že od začetka so se trudili, da bi se počutili kot doma
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,07
Gost sobotnega intervjuja je odbojkar Jan Kozamernik, ki si kruh služi na Japonskem.
Slovenskega odbojkarja Jana Kozamernika je športna pot lani odpeljala v Tokio, kjer se je z ženo in enoletnim sinom hitro udomačil ter našel ravnovesje med hruščem večmilijonske množice in mirnostjo, ki jo velemesto kontrastov prav tako ponuja. V sobotnem intervjuju se je razgovoril o videnju tamkajšnje kulture, kjer delo kroji ritem življenja Japoncev, učinkovitem javnem prometu, učenju japonščine, hrani, odnosih, pa tudi o izzivih in kompromisih, ki jih je bil ob selitvi na drugi konec sveta pripravljen sprejeti.
Nepogrešljivi član slovenske odbojkarske reprezentance Jan Kozamernik se je po dveh sezonah pri Trentinu, s katerim je lani postal italijanski prvak, pred tem pa osvojil tudi ligo prvakov, z družino preselil daleč stran od domovine, v deželo vzhajajočega sonca.
Srednji bloker se je s klubom Tokyo Great Bears dogovoril za sodelovanje za tri sezone in se podal novim izzivom naproti. V japonski prestolnici se mlada družina počuti zelo domače, pravi 30-letnik, ki je zadnjega pol leta iz prve roke spoznaval način življenja tega precej zasebnega naroda.
Vljudnost, delavnost, točnost, varnost, čistoča, tradicija, potrpežljivost, napredna tehnologija, ki te lahko popelje v leto 2050, na določenih področjih pa tudi zajetna papirologija, ki te vrne v preteklost, predpisi in omejitve pri lastništvu avtomobila, (ne)znanje angleščine in učenje japonščine, ki se ga je lotil z dolgoročno vizijo, je le nekaj tem, o katerih smo se pogovarjali z zgovornim odbojkarjem. S soigralci je trenutno v zaključku rednega dela japonskega prvenstva, nato sledi končnica, poletje pa bo znova preživel v reprezentančnem dresu.
Z ženo Urško in sinom Leonom, ki je v začetku leta dopolnil eno leto, se v Tokiu počutijo domače.
Jan, Tokio je nekaj povsem drugega kot Trento, kjer ste pred odhodom v Azijo preživeli dve sezoni. Kako ste se znašli v ogromnem, gosto naseljenem večmilijonskem mestu?
Povsem drugačna zgodba, čeprav za naju z ženo to ni prva izkušnja v velemestu, saj sva bila v preteklosti v Milanu, kjer pa, moram reči, nisva čutila takšnega domačega utripa, medtem ko sva se v Trentu počutila kot doma. V Trentu se je vse vrtelo okoli odbojke, zelo dobro je bilo poskrbljeno za družine tudi zunaj igrišča. Bila je res lepa destinacija za igranje in življenje, želela sva ostati tam, a se žal ni izšlo.
Znašla sva se v Tokiu, kjer sva takoj ob prihodu začutila toplo dobrodošlico. Zelo so prijazni do nas. Sploh ko imaš otroka, imam občutek, da ti povsod odprejo vrata. Že od začetka so se res trudili, da bi se tukaj počutili kot doma. Ravno pred kakšnima dvema mesecema, malo po Leonovem prvem rojstnem dnevu, sva z ženo rekla, da se pa zdaj res počutimo povsem domače.
Živimo nekoliko iz središča Tokia, stran od največje gneče in množice turistov. Smo pa še vedno blizu glavnih atrakcij, do Šibuje, Šindžukuja imamo 30, 45 minut z metrojem, tako da smo na neki način zelo blizu središča, a še vedno v zelo mirnem delu mesta. Velika prednost je, da živimo v večstanovanjskem bloku nedaleč od dvorane, kjer imamo treninge, do tja imam pet minut, kar odtehta ogromno, saj sem lahko več časa doma.
"Če te zanima tradicionalni, stari japonski način življenja, templji, jih zlahka najdeš, smo pa lahko hitro tudi na tem turističnem delu, kjer je na milijone trgovin."
Sliši se, kot da ste uspešno našli ustrezno ravnovesje med neprestano akcijo središča in mirnostjo.
Nam je kar uspelo. Mesto je res zelo raznoliko. Na eni strani imaš turistični vrvež z nešteto atrakcijami in ogromno dogajanja, na drugi strani pa je lahko mesto zelo mirno. Če te zanima tradicionalni, stari japonski način življenja, templji, jih zlahka najdeš, smo pa lahko hitro tudi na tem turističnem delu, kjer je na milijone trgovin, barov, restavracij.
Živimo na območju, kjer je Tokyo Skytree. Ne sicer povsem zraven, ampak njihov najvišji stolp vidimo. Nekako se navadiš, da so okoli tebe visoke stolpnice. To postane zelo normalno. A tu je tudi veliko mirnih naselij. Predel, v katerem živimo, je zelo družinski, z veliko parki, kanali, območji za sprehode. Tu je reka, vidiš tudi veliko živali, kar je predvsem za sina zelo interaktivno. Sam lažje živim na takem delu kot sredi betonske džungle.
Za družino je tu idealno, tako da smo se prav lepo udomačili. Ne čutiš, da si v nekem velikem mestu, pa tudi tega ne, da si na morju. Na nekatere stvari sva se z ženo morala navaditi in zdaj se tu počutiva zelo dobro. Si niti predstavljati ne morem, kako bo, če bom moral kdaj menjati klub, saj je tu tako domače.
Tudi žena se je torej dobro prilagodila novemu okolju.
Da. Odkar imava sina, je na splošno gledano še pomembneje, kako se počuti celotna družina. Veliko sem razmišljal o tem, kako narediti naše življenje čim bolj udobno, saj smo vendarle na drugem koncu sveta. Tu ni babic, dedkov, družine, ki bi nama lahko pomagala, ko na primer otrok zboli, da bi kdo vskočil. Tukaj smo za vse sami.
"Ko gremo na gostovanja in me ni doma, se žena počuti zelo varno. Zvečer se lahko sama sprehaja, tudi sredi noči se tu ni nobena težava sprehajati."
Nam pa na srečo zelo pomaga klub, po drugi strani pa sva tudi midva že tako mirna v teh položajih, da se znava prilagoditi. Nimava previsokih pričakovanj glede tega, kako bo naše življenje videti, če se pojavi zahtevna situacija. Sva zelo prilagodljiva. Poleg tega je na Japonskem že v osnovi tako, da ti ljudje, če imaš otroke, na vsakem koraku pomagajo. V trgovinah je vse prilagojeno za otroke, tako da je tudi ženi veliko lažje tukaj, kot bi ji bilo v kakšnem drugem velemestu v Evropi, kjer verjamem, da bi ji bilo veliko težje biti sama.
Tukaj se, ko gremo mi na gostovanja in me ni doma, počuti zelo varno. Zvečer se lahko sama sprehaja, tudi sredi noči se tu ni nobena težava sprehajati. Takih stvari, ko nimaš družine, verjetno niti ne opaziš, ko pa jo enkrat imaš, je zelo pomembno.
Srečo sva imela tudi, da zraven živi družina, žena je Japonka, mož Američan. Imata hčerko, ki študira, govorijo angleško, tako da imamo zelo dobre sosedske odnose. Takšne stvari še zvišajo kakovost življenja, saj veš, da imaš v bližini nekoga, če ga boš kaj potreboval.
Koliko ste z malčkom lahko raziskali še kakšne druge kraje?
"Nekako se navadiš, da so okoli tebe visoke stolpnice. To postane zelo normalno. A tu je tudi veliko mirnih naselij."
V tem mestu res dobiš vse, kar si zaželiš, na dlani je vse, zato se je včasih morda celo težko odločiti, kaj bi rad delal na prost dan.
Ko moraš loviti ritem otroka, se včasih sploh ne odločiš, da bi odšel kam daleč. Raje smo kar v okolici, kjer je prav lepo.
Če ne bi imeli toliko stvari v okolici, bi se morda pogosteje odpravili v druga mesta. Je pa to zagotovo načrt za prihodnjo sezono, ko bo tudi Leon malenkost starejši in bova lahko z njim malo bolj v miru potovala z vlaki ter še s turističnega vidika kaj več videla.
Omenili ste vlake. Povejte iz prve roke kaj o pregovorno učinkovitem in točnem javnem prevozu.
Javni prevoz je na splošno izjemno kakovosten. Klub nam je sicer ponudil možnost uporabe avtomobila, a je lastništvo avtomobila v Tokiu povezano z določenimi predpisi in omejitvami.
Če želiš imeti avtomobil, moraš, preden ga registriraš oziroma kupiš, dokazati, da imaš zagotovljeno parkirno mesto. Če nimaš stanovanja s parkirnim mestom ali pa najetega parkirnega mesta, sploh ne moreš imeti avta. Parkirna mesta tu pa so izjemno draga, tako da se klubu bolj izplača, da najdejo stanovanje zelo blizu dvorane.
Hitri vlak šinkansen
Moram reči, da me je bilo na začetku, sploh z majhnim otrokom, kar malo strah, kako bo vse skupaj delovalo brez avtomobila, kako bomo šli na zdravniške preglede, kako bo, če zboli … A sem hitro ugotovil, da prav veliko avtomobila tukaj ne bi potreboval. Ceneje je, če greš s taksijem, ko potrebuješ kaj "takega ekstremnega".
Sicer pa je javni prevoz res izjemno dober. Vlaki ali pa metroji vozijo na dve, tri minute. Tudi vlaki šinkansen, s katerimi potujemo na gostovanja, vozijo zelo pogosto. Sicer se še ni zgodilo, a če bi zamudil šinkansen za Osako, bi naslednji prišel že čez pet minut.
Tukaj je glede vlakov, metrojev in javnega prometa drugačna miselnost, saj res dobro delujejo. Zdi se mi sicer, da si velika večina Japoncev želi imeti avto, ampak ko potegneš črto, vidiš, da si z javnim prometom hitreje od neke točke do druge.
Ko gremo kdaj v središče Tokia, se včasih odločiva, da se peljemo nazaj s taksijem, tudi zato, da malo vidimo okolico, saj med vožnjo z metrojem ne vidiš nič, na površju pa imaš lepe razglede, vidiš kakšne mogočne osvetljene stavbe … A ta vožnja s taksijem traja precej dlje, kot če bi se peljal z metrojem. So pa ti malenkost manj udobni, če greš na pot v največji prometni konici, ko je toliko ljudi, da se včasih težko stlačiš v vagon.
"Javni prevoz je res izjemno dober. Vlaki ali pa metroji vozijo na dve, tri minute ..."
Kot diplomiranemu inženirju elektrotehnike vam mora biti Japonska kar fascinantna.
(Smeh, op. a.) Zagotovo. Tehnološko so res zelo, zelo napredni. A tu moram dodati, da so, čeprav so pri nekaterih stvareh v letu 2050, pri določenih še vedno v letu 1990.
Pri čem na primer?
Pri nekaterih stvareh je še vedno ogromno papirologije, predvsem pri tistih, ki so povezane z bančništvom. Odpiranje bančnega računa lahko traja res dolgo. To sem osebno izkusil. Da lahko na banki narediš določeno stvar, moraš imeti štampiljko svojega imena, s katero potrjuješ, da si to res ti. Z njo moraš žigosati vse dokumente. Vse dokumente hranijo fizično, stvari se na spletu ne more izpolniti. Za nekatera nakazila, na primer v tujino, ker imajo zelo zaprt sistem, moraš iti fizično na banko.
Pri določenih stvareh se res držijo tradicionalnega načina, saj zelo cenijo in ohranjajo tradicijo. Ogromno restavracij na primer ne sprejema rezervacij, tako da je edina stvar, ki ti preostane, da prideš in se postaviš v vrsto. To pri njih deluje, saj so zelo potrpežljivi in jim ni težko čakati v vrsti.
Kot diplomiranemu inženirju elektrotehnike ga japonska tehnologija navdušuje, dodaja pa, da je na določenih področjih še vedno veliko papirologije, da nekaterih stvari ne moreš opraviti prek spleta, temveč le fizično.
Omenili ste potrpežljivost. Katere druge lastnosti Japoncev bi še izpostavili?
Ena od stvari, o kateri pred prihodom nisem vedel veliko, je, da so zelo zaseben narod. Osebnih stvari praktično skoraj ne delijo oziroma jih delijo samo z res ozkim krogom ljudi.
Če z nekom nimaš res dobrega odnosa oziroma se z njim ne razumeš zelo dobro, ti o sebi praviloma ne bo veliko povedal. Za nekatere soigralce tako še kakšen mesec po tem, ko smo bili skupaj, nisem vedel, da imajo družino, otroke. Mnogi ne dajo vedeti, da imajo dekle, ženo, ne nosijo poročnih prstanov, ker svojo zasebnost radi zadržijo zase. To me je presenetilo, saj so stvari v evropskih klubih drugačne. Ko prideš v novo ekipo, se poskušaš čim bolj povezati, poskušaš določene informacije deliti s soigralci, saj s tem pleteš odnos. Tukaj pa je med soigralci res profesionalen odnos.
Vljudnost, ki jo izkazujejo, ne samo do tujcev, ampak tudi drug do drugega, je izjemno cenjena stvar. Tudi to, da so točni, je zanje zelo pomembno. Redkokdaj pridejo točno ob dogovorjeni uri, raje so na dogovorjenem mestu deset minut prej. Naši mlajši igralci morajo na primer priti pol ure prej na trening.
"Osebnih stvari praktično skoraj ne delijo oziroma jih delijo samo z res ozkim krogom ljudi."
Sebe imam za malo bolj zrelega igralca, ampak še vedno nisem med najstarejšimi. Zanimivo mi je, da mi fizioterapevt, ko včasih vidim kakšne smeti in jih želim pospraviti, reče, da bodo to pospravili mladi. Imajo natančna pravila, zaradi katerih je lahko celo nekoliko nevljudno, če nekaj opraviš namesto nekoga, za katerega menijo, da je to njegova naloga, oziroma imajo občutek, kot da jim hočeš to vzeti.
So zelo veliki zagovorniki svoje tradicije, zelo veliko dajo na tradicijo, na kar precej vpliva njihova vera. Precej se držijo svojih običajev, kar je zelo lepo.
Morda bi izpostavil še varnost in čistočo, ki sta tukaj samoumevni. Še vedno me preseneča, da na ulici ne najdeš kar tako košev za smeti, je pa vse čisto. Jaz, ki sem tukaj že pol leta, vem, da bom koš za smeti našel v njihovih trgovinah z živili, tako da mi je že jasno, kam moram nesti smeti, za določene turiste pa je to verjetno kar šok.
Kaj pa priponka o deloholikih? Kako vidite ta vidik?
Kot vem, so narod, ki po statistiki zaradi dela spi najmanj. Mislim, da v povprečju zgolj šest ur. Moj znanec tu časa za druženje z nami skoraj nima. Njegov urnik je zelo zapolnjen. Ko ga vprašam, koliko časa je spal, odgovori, da tri, štiri ure. Dela do 23. ure ali pa še dlje.
"So stoodstotno predani službi in so zanjo pripravljeni narediti ogromno."
Njihov delovni ritem je tak, da ostajajo na delu vsaj toliko časa, dokler dela ne konča njihov nadrejeni, pred nadrejenimi praviloma ne odhajajo domov. Na ta način izkazujejo spoštovanje in predanost temu, kar delajo. Oni so stoodstotno predani službi in so zanjo pripravljeni narediti ogromno. Na tak način tudi dobijo napredovanje, povišico.
Težko si je predstavljati, kako to vpliva dolgoročno, ko se stvari nabirajo iz meseca v mesec ali pa ko si na primer želiš ustvariti družino.
Zagotovo to zelo vpliva na samo življenje. Nekateri zaradi služb in dela idejo o otrocih tudi prestavijo, saj jih praktično skoraj nič ni doma.
"Nekateri zaradi služb in dela idejo o otrocih tudi prestavijo."
Osebno življenje dajejo na stran za to, da delajo. Oni praktično živijo, da delajo. To jim veliko pomeni. Zelo so ponosni na svoje rezultate in zelo cenijo službo, medtem ko je zasebno življenje v drugem planu.
Je pa res, da veliko ljudi, potem ko imajo enkrat otroke, ne dela, ko so otroci majhni. Če si seveda to lahko privoščijo.
Ravnovesje med zasebnim življenjem in delom, ki ga v zahodnem svetu iščemo, tukaj praktično ne obstaja.
Kot vem, so med državami z najnižjo stopnjo brezposelnosti. Je pa tudi res, da imajo zaposlitve za praktično vsako stvar, tudi za usmerjanje pešcev na pločniku. Res imajo ogromno služb.
"Imajo zaposlitve za praktično vsako stvar, tudi za usmerjanje pešcev na pločniku."
V preteklosti ste že omenili, da vam je japonska hrana pri srcu. Kaj se najpogosteje znajde na vašem krožniku?
Sem zelo velik ljubitelj azijske hrane na splošno. Zdi se mi, da je kakovost tukajšnje hrane visoka. Zelo veliko dajo na to, da so stvari kakovostne, da so sestavine dobre. Praktično kamorkoli greš, tudi na najcenejši ramen, ki ga najdeš ob cesti, bo načeloma iz kakovostnih sestavin. Zanimivo mi je, da oni na ramen gledajo kot na hitro prehrano in ga nimajo za kakovostno hrano.
Pred odhodom na Japonsko je v tujini igral še v Italiji in na Poljskem.
Najljubša stvar, ki si jo vzamem, je suši. Sploh ker je Tokio na morju in so tukaj ribe, ki jih imajo zelo radi, sveže. Pojem tudi zelo veliko riža. Ko sem prišel v klub, smo imeli sestanek in takrat so rekli, da bom moral, tako po občutku, pojesti okoli 1,5 kilograma kuhanega riža na dan (smeh, op. a.), da se mi morda to zdi veliko, a da bomo začeli postopoma s 400 grami, nato pa večali porcije, da se bo moj trebuh navadil. Bil sem kar malo v šoku. No, še danes seveda ne pojem niti približno kilogram in pol riža na dan.
Vsak dan lahko jemo v klubu, vse od zajtrka do večerje. Ker imam družino, poskušam čim večkrat jesti doma, velikokrat hrano vzamem s sabo in jo odnesem domov. Tu gre velikokrat za "bento boxe", sestavljene iz riža, morda malo testenin, rib, mesa in malo zelenjave.
Ena stvar, ki me je presenetila ali pa kar malo šokirala, je, kako malo sveže zelenjave pojedo. Mi smo navajeni, da pojemo kar nekaj solate, oni pa, če že jedo solato, je pojedo za skodelico kave. Količinsko praktično nič. S tega vidika sem se moral malo prilagoditi in si poskušam sam narediti več solate. Zelenjavo oni pogosteje uporabljajo v juhah in vloženih stvareh. Tudi ko imamo ekipna kosila, imamo veliko riža, juh, mesa, rib in skodelico zelenjave.
Rad imam tudi njihove gjoza cmoke, pa tempura rakce, okonomijaki, ki so pravzaprav rezanci in zelje v slogu omlete, ali pa takojaki, ocvrte kroglice iz testa, v katerih je hobotnica, prelite z omako. So pa to jedi, ki jih lahko jem na proste dneve, ne takrat, ko treniram. Tudi vagju govedina je dobra, a moram reči, da sem se je že kar prenajedel.
Jezikovna ovira predstavlja večji izziv, kot je pričakoval.
Kako se sporazumevate v klubu, v katerem je večina Japoncev, štirje pa ste tujci? Koliko znajo domačini angleško?
Imamo dva prevajalca. Eden dela samo kot prevajalec, drugi pa deluje kot prevajalec in pomočnik vodje ekipe pri organizaciji vseh stvari. Moram reči, da je to ena od stvari, za katero nisem pričakoval, da mi bo ob prihodu predstavljala tak izziv. Menil sem, da bo komuniciranje bolj preprosto.
Največja težava je, ko si enkrat na igrišču, med tekmo. Nekateri igralci, sicer redki, ki so igrali v tujini, razumejo angleško in tudi dobro govorijo, preostali pa ne razumejo skoraj nič. Predajanje informacij med samo tekmo, ko ni veliko časa za pogovor, je posledično zahtevno. Med treningom že lahko pokličeš prevajalca, med tekmo pa tega časa ni. Na začetku me je, iskreno, to kar malo omejevalo, sčasoma pa sem se malenkost navadil.
Kako je z vašo japonščino?
Učenja japonščine sem se lotil z dolgoročno vizijo, saj bi se rad najprej naučil brati in pisati. Tega so me naučile pretekle izkušnje, ko sem igral v Italiji in na Poljskem. Moje mnenje je, da če ne bi znal prebrati besed, če bi se samo učil besednega zaklada, se prav veliko ne bi naučil oziroma ne bi imel tega naravnega procesa učenja.
Učenja japonščine se je lotil z dolgoročno vizijo, saj se ne želi le naučiti besednjaka, temveč bi se rad naučil tudi brati in pisati.
Malo sem gledal, kako bi se najbolj učinkovito lotil učenja, saj danes obstaja ogromno možnosti, a večina orodij najbolj poudarja govor. Za sam govor menim, da bi se ga lahko hitro naučil, saj se moraš naučiti le besed. A zelo bi me motilo, če bi znal govoriti japonsko, ne bi pa znal karkoli prebrati.
Tako se zdaj učim njihovi pisavi hiragana in katakana, do pismenk kandži pa še nisem prišel. Res bi rad znal zapisano tudi prebrati. Zdi se mi, da sem pri nekaterih stvareh že kar na dobri poti. Predvsem pri tistih, povezanih z odbojko in vsakdanjim življenjem, trgovino, pozdravi … Če bi me kdo na cesti kaj vprašal, bi morda že tudi razumel, ni pa zdaj to tekoči govor.
Imam pa cilj, da se naučim. To je moja želja, saj se mi zdi, da to lahko zelo razbremeni vse skupaj, predvsem z vidika zasebnosti soigralcev, ki sem ga prej omenjal. Z znanjem japonščine narediš korak proti temu, da se z njimi še bolje povežeš, lažje komuniciraš in oblikuješ odnose.
Kozamernik s soigralci, med katerimi je tudi legendarni Poljak Bartosz Kurek, končuje redni del sezone, po katerem jih čaka četrtfinale.
V času pogovora ste s soigralci Tokyo Great Bears na šestem mestu lestvice prvenstva, ki še vodi v končnico. Kakšni so bili cilji kluba pred sezono? Kje so vas videli, kje so si želeli biti?
Zadnji konec tedna (igrajo ob koncih tedna, op. a.) se niso izšli po željah, nanizali smo več porazov, imeli pa smo višja pričakovanja za te tekme, tako da je bilo v klubu kar nekaj nezadovoljstva. Trenutno smo šesti, prej smo se borili za tretje, četrto mesto, da bi mogoče igrali play-off tekme v domači dvorani, kar bi za klub pomenilo zelo veliko.
Vodstvo kluba si želi, da bi vsako leto rasli. Lani so bili na koncu peti po rednem delu, nato igrali četrtfinale in izgubili. Cilj je nekako bil, da bi se vse skupaj morda malo dvignilo v letošnji sezoni. A realnost je taka, da so se vsi klubi malenkost okrepili. Tako kot se je naš klub okrepil, so se tudi preostali. S tem je liga postala nekoliko zahtevnejša, tako da so kar realna pričakovanja, da smo nekje med prvimi petimi ekipami v rednem delu.
Za prihodnost pa seveda želijo še več. V Tokio želijo postopoma pripeljati naslov, osvojiti prvenstvo. A to ni kratkoročen projekt, pač pa dolgoročen. Vsako leto želijo narediti korak bližje temu cilju.
Pravite, da so se ekipe okrepile, da je liga postala zahtevnejša, pa kljub vsemu, kakšna je vaša realna ocena kakovosti lige? Nazadnje ste igrali v močnem italijanskem prvenstvu, ga osvojili, pred tem osvojili tudi ligo prvakov … Če pogledate realno sliko, kako daleč od, na primer, Italije je Japonska?
Ko gledate evropska tekmovanja, na splošno evropske lige, mislim, da je vse prilagojeno temu, da bi bila na igrišču vidna čim boljša kakovost odbojke, igre, da bi bilo na igrišču čim več tekmovanja. Tukaj pa se mi zdi vse skupaj bolj naravnano na slog lige NBA, malo več je oglaševanja, malo več dogajanja tudi za gledalce.
Več šova.
Tudi. Igramo dve tekmi zapored (sobota in nedelja, op. a.), kar s fizičnega vidika pomeni kar velik napor, drugi dan si bolj utrujen, tako da je kakovost težko zadržati na isti ravni. A oni so to sprejeli kot kompromis. Da imajo tekme v soboto in nedeljo, ko lahko pride največ gledalcev, tako da med tednom ne igramo, saj Japonci med tednom zelo garajo, tako da si, vsaj nekateri, lažje vzamejo nekaj prostega časa za konec tedna.
"Bo pa s tem, ko se liga počasi odpira za več tujcev, zagotovo zrasla kakovost. Menim, da je že letos zrasla, prihodnje leto, ko bodo lahko na igrišču trije tujci, pa verjamem, da bo še bolj."
Podobno je kot v ligi NBA, čeprav se ne igra med tednom, a igra se veliko tekem. V rednem delu odigramo 44 tekem in je morda zaradi tega na dolgi rok kakovost na kakšni tekmi nižja ali pa morda neke srednje ravni, lahko rečemo nižje kot v Evropi.
Bo pa s tem, ko se liga počasi odpira za več tujcev, zagotovo zrasla kakovost. Menim, da je že letos zrasla, prihodnje leto, ko bodo lahko na igrišču trije tujci, pa verjamem, da bo še bolj.
Kako ste se prilagodili novemu ritmu in sistemu, kako vam ustreza?
Že v ligi narodov z reprezentanco igramo podoben ritem oziroma morda še celo zahtevnejši, saj se igra tudi po tri tekme zapored. Tudi na preostalih tekmovanjih se je že zgodilo, da smo igrali podoben ritem, ki mi ni tuj. S fizičnega vidika mi letos, ko igram manj, kot sem prejšnja leta, ta ritem ne predstavlja težave. Bi se pa, če bi igral vseh 44 tekem, malenkost bolj poznalo na utrujenosti.
"Že preden sem podpisal pogodbo, sem vedel, da se spuščam v morda eno leto, ko ne bom povsem v prvem načrtu, ravno zaradi omejitve tujcev."
Zagotovo pa je sistem drugačen, treba se mu je bilo prilagoditi. Iskreno sem na začetku potreboval kar nekaj časa, da sem bil v mislih pomirjen in si rekel: "Dobro, oni tako delajo, temu se je treba prilagoditi, tak je sistem." Je pa res, da je za telo kar veliko nihanje. Med tednom ravno zaradi velike količine tekem ne treniramo količinsko toliko oziroma poskušamo močnejše treninge opraviti po prostem ponedeljku. Torek in sreda sta tako dneva, ko zelo pritisnemo na treningu in je intenzivnost res visoka. Četrtek in petek sta manj intenzivna, namenjena ali potovanju ali pa počitku pred koncem tedna, ko igramo dve tekmi.
Nihanja v intenzivnosti so velika, kar je bil zame največji izziv, na katerega sem se moral privaditi. V Evropi si namreč vajen igrati vsake tri dni, sploh če si v boljšem klubu, s katerim igraš še ligo prvakov. Tam je intenzivnost vseskozi visoka, tukaj pa so zelo velika nihanja. Pravzaprav se čisto umiriš, potem moraš na vso moč igrati, pa spet treniraš na vso moč, pa se spet umiriš, kar me je fizično najbolj šokiralo, saj telo tega ni bilo vajeno.
Je pa pozitivna stvar tega, da so tekmovanja zgolj med koncem tedna, v tem, da se lahko zelo dobro posvečaš fizični pripravi. In s tako miselnostjo sem šel v sezono. Za mene je torek dan, ko se poskušam fizično čim bolj udejstvovati oziroma narediti čim boljšo fizično pripravo v fitnesu ter se morda za to malenkost odpovedati spočitosti na popoldanskem treningu, ampak tako nekako sem preživel celotno sezono in mi zelo ustreza.
Kako ste zadovoljni s svojo vlogo v ekipi, s predstavami, s tem, kar od vas pričakujejo v klubu?
"V igro ponavadi vstopim, ko se rezultat lomi, ko je treba narediti 'side out', ko je treba narediti kakšno dobro akcijo v bloku, v zaključkih setov ... V takšnih trenutkih lahko rečem, da stavijo name."
Že preden sem podpisal pogodbo, sem vedel, da se spuščam v morda eno leto, ko ne bom povsem v prvem planu, ravno zaradi omejitve tujcev. Mi pa imamo v ekipi štiri tujce. Morda je bilo sicer malo bolj pozitivno predstavljeno s klubske strani, da bo morda več rotacije, ampak jaz sem sprejel to vlogo že pred sezono in mi v tej vlogi ni težko. Zagotovo pa je to drugačna izkušnja, kot sem jih bil vajen v preteklosti, ko sem igral na vseh tekmah.
Moja vloga je takšna, da moram ekipi pomagati v ključnih trenutkih. V igro ponavadi vstopim, ko se rezultat lomi, ko je treba narediti "side out", ko je treba narediti kakšno dobro akcijo v bloku, v zaključkih setov ... V takšnih trenutkih lahko rečem, da stavijo name.
Po eni strani mi je dobro, ker čutim, da mi klub, trener v trenutkih, ko so stvari pomembne, zaupa, po drugi strani pa je to tudi velik pritisk. A iskreno sem zelo pozitivno željan takega pritiska, ker konec koncev rad igram v stresnih položajih, ko se rezultat lomi.
S fizičnega vidika je to zelo naporno, ker moraš biti pripravljeni iti v igro s klopi. Pri odbojki, kjer so maksimalni skoki takoj z 0 na 100, je to lahko zelo zahtevno, ampak moram reči, da vse skupaj kar dobro obvladujem.
Ko sem podpisal pogodbo, sem bil ravno po poškodbi, po operaciji in sem vse skupaj sprejel z zelo mirno glavo. Rekel sem si, da vzamem to kot leto, da se res postavim nazaj na noge po operaciji, saj takrat niti nisem vedel, kako dejansko sploh bo, ko se bom vrnil po poškodbi. Pomembno mi je bilo tudi, da gre za triletno pogodbo, da se nam ni treba čez eno leto spet seliti.
Takrat se mi je zdela to dobra odločitev in še danes stojim za njo. Nisem razočaran nad odločitvijo, se pa zelo veselim prihodnjega leta, ko bom tukaj nastopal v malo bolj resni vlogi.
"Ko podpisujem pogodbe, na tehtnico postavim tako del osebnega življenja kot del profesionalnega življenja," ne obžaluje odločitve o selitvi na Japonsko.
Pogrešate tiste najtežje tekme italijanskega prvenstva ali lige prvakov? Koliko je tu odstopanj, ko igrate proti najboljšim ekipam?
Na trenutke, sploh ko gledam kakšne vrhunce iz Evrope, iz italijanske lige ali iz lige prvakov, ko gledam svoje nekdanje soigralce ali pa zdajšnje reprezentančne soigralce, sem si kdaj tudi rekel: "Upam, da nisem sprejel napačne odločitve."
Spominjam se, kako dobro je bilo igrati take tekme, a konec koncev, ko podpisujem pogodbe, na tehtnico postavim tako del zasebnega življenja kot del profesionalnega življenja. Moram reči, da negativnih stvari ni bilo, z izjemo tega, da bom morda igral malenkost nižjo kakovost odbojke ali pa morda prvo leto ne bom igral toliko.
Ogromno pozitivnih stvari sem videl. Šli smo v državo, ki je ena od lepših za kariero, če imaš družino. Ob podpisu pogodbe me je zanimalo tudi, kako je poskrbljeno za otroke, za vse stvari zunaj odbojkarskega življenja, ki so zame zelo pomembne. Pomembno mi je bilo, kako se počutita žena in otrok. Moje življenje namreč ni samo moja kariera, pač pa tudi družina. To so zame zelo pomembni vidiki življenja, pri katerih so bili visoki kriteriji, tako da sem bil pripravljen sprejeti kompromis.
Na te stvari gledam tudi tako. Star sem 30 let, nekako se nagibam oziroma sem v drugi polovici svoje kariere. Tukaj je treba pogledati tudi v prihodnost. Se pravi ne samo, kje bom lahko zmagoval in kaj osvojil, ampak malenkost tudi s finančnega vidika. Poskušaš si ustvariti čim več za prihodnost. S finančnega vidika, tega ne moremo skrivati, v Aziji lahko zaslužiš več kot v Evropi.
Odločitve torej ne obžalujete.
Ko danes potegnem črto, mislim, da bi boljšo odločitev – bil sem v položaju, ko sem se odločal med Japonsko, Poljsko in Turčijo – težko sprejel. Sploh ker vem, da še nisem končal reprezentančne poti, da bom verjetno igral na še veliko tekmah na visoki ravni, tako da nekega strahu, da bi dolgoročno izgubil svojo kakovost, nimam. Menim, da je bila to za družino dobra odločitev, kakovost življenja je tu res visoka.
Poleti ga z reprezentanco čakata liga narodov in evropsko prvenstvo, na katerem bodo Slovenci branili bron.
Kakšne načrte imate po klubski sezoni. Kdaj se vračate v Slovenijo, v reprezentanco, ki jo čaka dolgo poletje z ligo narodov in evropskim prvenstvom?
Lani sem prišel neposredno po klubski sezoni, saj smo tako dolgo igrali, da nisem imel prav veliko časa za družino. Letos sva s selektorjem govorila, da bi si po klubski sezoni vzel kakšen teden, dva prosto, da malenkost spočijem glavo, potem pa se priključim ekipi v zaključnih pripravah pred ligo narodov.
V tej bodo na svoj račun znova prišli tudi gledalci v Stožicah.
Zelo sem vesel, da se letos tu igra drugi turnir, ne tretji, ker je to ravno v času konca šole in ljudje še niso povsem na dopustu. Želim si, da bo obisk še večji, kot je bil v preteklih letih.
Za nas je to še vedno eno od bolj pomembnih tekmovanj, zelo pomembno je za svetovno lestvico. In če gledamo na dolgi rok, tudi na naslednje olimpijske igre, je to tekmovanje ključnega pomena. Seveda si želimo zmagati evropsko prvenstvo in iti na olimpijske igre, a bolj realen scenarij je, da se osredotočimo na to, da smo v vsakem primeru visoko na lestvici. To je malo bolj varen način, da bomo prišli na olimpijske igre.
Preberite še:
