Tina Erzar o zahtevni preizkušnji, ki je spremenila njeno življenje in pogled na svet #video

 Namesto brezskrbnega vstopa v polnoletnost in uživanja v svoji športni ljubezni, skokih, je življenje Tino Erzar postavilo pred veliko preizkušnjo. Lansko poletje je izvedela, da ima redko anevrizmatsko kostno cisto vratnega vretenca, zdravniški konzilij se je odločil za zdravljenje z injekcijami, vratna opornica pa je postala njena zvesta spremljevalka.

"Večkrat sem se spraševala, zakaj je doletelo prav mene. Tudi jokala sem veliko. A očitno je nekdo tam zgoraj vedel, da bom dovolj močna, da grem čez to. Verjamem, da bom zmagala," odločno pravi najstnica in prikimava pregovoru, da ima zdrav človek tisoč želja, bolan pa le eno. 

V zahtevnih mesecih je imela podporo tako doma, tudi pri štirinožnem terapevtu Čarliju, kot pri strokovnjakih. Psihologinja ji je pomagala na več področjih, tudi pri tem, da je sploh upala zaspati, s fizioterapevtko pa je spet začutila svoje telo in mu začela zaupati. 

"Zdravniki so zelo pozitivni. Za zdaj gre zdravljenje, kot mora iti. Ortoped je s slikami zadovoljen. Moja želja po vrnitvi na skakalnico je res velika, vendar bodo zadnjo besedo imeli zdravniki," pravi nekdanja mladinska svetovna prvakinja in članica A-reprezentance, ki so jo izzivi in lekcije zadnjih mesecev dodobra spremenili.

Tina, za vami so zelo zahtevni meseci, ki so vas postavili pred veliko preizkušenj. Kako se trenutno počutite, tako fizično kot tudi psihološko?
Lahko rečem, da se počutim zelo dobro. S pomočjo fizioterapevtke in psihologinje sem v zadnjih mesecih naredila res veliko dela, tako v glavi, mentalno, kot tudi fizično. Bolečin ne čutim več, tako da tudi protibolečinskih tablet ne jemljem več.

Hvala bogu je stanje takšno, kot je. Trenutno sem res dobro. Upam, da bo zdravljenje še naprej dobro napredovalo.

"S pomočjo fizioterapevtke in psihologinje sem v zadnjih mesecih naredila res veliko dela, tako v glavi, mentalno, kot tudi fizično. Bolečin ne čutim več, tako da tudi protibolečinskih tablet ne jemljem več." Foto: Ana Kovač

O svojem počutju in poteku zdravljenja na družbenem omrežju pogosto obveščate sledilce. Prvič ste dali vedeti, da je nekaj narobe avgusta lani, ko ste iz bolnišnične postelje sporočili: "Moj boj se začenja zdaj." Kdaj ste začutili prve težave? Menda ste jih sprva celo nekoliko prikrivali, k pregledu pa naj bi vas prepričala reprezentančna kolegica Ema Klinec. 
Vse skupaj se je začelo že v prejšnji sezoni. Ko danes gledam nazaj, verjamem, da je bila lanska sezona slabša tudi zaradi teh težav, ampak takrat nihče še ni vedel, zakaj.

Celotna lanska sezona je bila psihično težka, saj se mi praktično nobena tekma ni poklopila, le takrat v Trondheimu s četrtim mestom na ekipni tekmi se je, preostalo pa ni šlo. Na skakalnici je bilo pri določenih gibih vidno, da nekaj ni v redu, ampak nihče ni pričakoval, da bi lahko šlo za kaj takega.

Bolečina v vratu pa se je pojavila maja. Sprva smo mislili, da me boli zaradi prehitrega in sunkovitega giba, da gre morda za poškodbo mišice. Bolečina je po kakšnem tednu dni izginila, junija pa so se stvari poslabšale.

Pri zadnji vaji pri preskakovanju ovir mi je nekaj počilo, pod lobanjo, za ušesi. Bil je čuden občutek. Takrat sem vedela, da nekaj res ni v redu. 

Avgusta je na družbenem omrežju sledilce obvestila o zdravstvenih težavah. Foto: Instagram/Tina Erzar

Hvaležna sem, da je bila takrat ob meni Ema Klinec, saj sem bila načeloma vedno človek, ki ne pokaže, ko ga kaj boli.

Prepričala me je, naj grem na magnetno resonanco. Že naslednji dan po magnetu pa sem morala interventno v bolnišnico na dodatne preglede, opravili so tudi biopsijo. Preiskave so pokazale, da gre za anevrizmatsko kostno cisto na prvem vratnem vretencu in da je bilo vretence že močno poškodovano. 

Emi sem res hvaležna, da me je prepričala, saj bi se lahko, če ne bi šla na pregled, slabše končalo.

Za kaj točno gre pri vaši diagnozi. Je lahko genetsko povezano?
To je neke vrste kostni tumor, ki "jé" kost. Cista slabi kost, zato moramo to nekako zaustaviti, da se položaj ne bi še poslabšal. Težava pri meni je lokacija, saj je na prvem vretencu in bi se glava lahko sesedla.

Zdravnik je rekel, da sem ena na sto milijonov, tako da ... Nekje sem prebrala, da je lahko tudi genetsko, ampak ne poznam nikogar v družini, ki bi to imel, razen če je bilo pred res ogromno leti. Morda bi bil lahko kriv tudi kakšen padec, da bi imela že prej tvorbo, ki se je nato povečala. Ne vem, zakaj je do tega prišlo. Zgodilo bi se lahko komurkoli, čeprav je moj primer zelo redek.

Kako poteka zdravljenje? 
Zdravniki so se odločili za zdravljenje s posebnimi injekcijami, saj bi bila lahko operacija zelo tvegana. Lahko bi postala tetraplegik, lahko bi se končalo celo s smrtjo, tako da so operacijo raje izključili in ji na srečo zaprli vrata. 

Na začetku zdravljenja sem dobila vsak petek po eno injekcijo, nato sem jih prejemala na dva tedna, zdaj pa jih dobivam enkrat na mesec. Do zdaj sem jih dobila devet. Ko mi vbrizgajo snov, precej zapeče, a ni boleče, pregledajo mi še kri, nato pa grem lahko domov. Na srečo po injekcijah nimam nobenih negativnih učinkov.

Ob tem pa moram ves čas nositi opornico za stabilizacijo.

Zdravniki so se odločili za terapijo z injekcijami, večji del dneva mora nositi tudi opornico. "Zdravniki so zelo pozitivni. Za zdaj gre tako, kot mora iti. Ortoped je s slikami zadovoljen. Jaz verjamem, da bom zmagala." Foto: Ana Kovač

Ob zadnjem zapisu na omrežju ste delili kar nekaj spodbudnih misli. Kaj pravijo zadnji izvidi? Ste med zdravljenjem morda naleteli na koga s podobno diagnozo?
Zdravniki so zelo pozitivni. Za zdaj gre tako, kot mora iti. Ortoped je s slikami zadovoljen. Težko pa je reči, koliko injekcij bom še prejela. Pogovarjali smo se tudi o tem, da počasi ukinjamo to terapijo. Treba pa je iti počasi, saj se lahko raven določenih snovi v krvi spremeni in s tem pripelje do drugih bolezni, ampak načeloma smo na pozitivni veji.

Težko je moj primer pri zdravljenju primerjati z drugimi. Na družbenem omrežju sem sicer videla žensko, kar starejšo od mene, ki se že nekaj časa zdravi, a ne gre za isto vretence. Vsak ima svojo zgodbo, tako da niti ne želim spraševati, želim peljati svojo zgodbo.

"Zelo se veselim tudi dneva, ko bom lahko opustila opornico, saj jo imam praktično večji del dneva na sebi, snamem jo le, ko grem ležat," pravi 18-letnica. Foto: Ana Kovač Zelo se veselim dneva, ko bom lahko opustila opornico, saj jo imam praktično večji del dneva na sebi, snamem jo le, ko grem ležat. Imam pa zdaj zaradi opornice veliko stabilnejši vrat.

Morda bi aprila počasi lahko snemala opornico, saj z njo ujamem res veliko pogledov, a bodo pred tem sledili še posveti zdravnikov in tudi fizioterapevtka bo povedala svoje. Treba se bo tudi navaditi držati glavo brez opornice, kar zna biti zahtevno, ampak imam dobro podporo, tako da verjamem, da ne bom imela težav. 

Pravite, da zna biti zahtevno. Ne moremo si predstavljati, kaj vse ste dali skozi. Kako ste se sploh spoprijeli z vsem skupaj, kdaj vam je bilo najtežje?
Iskreno, bilo je zelo težko. Nihče nekako sploh ni vedel, za kaj gre. Ko sem izvedela, da ni rakavo, sem bila najprej vesela. Potem pa, ko sem nekaj časa preživela v bolnišnici in ko nato nekaj časa tudi nisem mogla hoditi, sem se zavedla, da gre za nekaj resnega, da bom dlje časa odsotna. Takrat me je vse skupaj začelo nekako psihično žreti. 

Najtežje je bilo na začetku, ko se še ni vedelo, kaj je narobe. Pa zdaj, v zadnjem obdobju, januarja in februarja mi je bilo precej težko, saj se je tudi v družini zgodilo veliko stvari in smo šli skozi veliko preizkušenj. 

Misel na skoke je morala nekdanja mladinska svetovna prvakinja do nadaljnjega opustiti. Foto: Guliverimage

Ste se pogosto spraševali, zakaj prav vi?
Sprva, da. Vprašala sem se, zakaj je to doletelo prav mene, tudi jokala sem veliko. A očitno je nekdo tam zgoraj vedel, da bom dovolj močna, da grem čez to preizkušnjo. Verjamem, da bom zmagala. 

Sčasoma pa sem se sprijaznila, tudi zaradi družine, ki je moja velika opora, in celotne odlične ekipe ljudi, ki jo imam ob sebi. Vesela sem, da mi stojijo ob strani in mi res pomagajo.

Koga bi v tej zgodbi ob družini izpostavili? Na začetku pogovora ste omenili psihologinjo in fizioterapevtko.
Celotno ekipo, od zdravnikov, ki se jim res zahvaljujem, do njiju, ki sta bistveno pripomogli, da stvari potekajo tako pozitivno. Rešili sta moje življenje.

Psihologinja Sandra mi pomeni ogromno. Prav danes (pogovarjali smo se v četrtek, op. p.) sem bila pri njej in me je še dodatno dvignila. Po prejeti diagnozi sem bila v začaranem krogu, nisem se znala pobrati, ona pa je bila tista, ki me je rešila. Tudi če samo sedim pri njej, se počutim varno. Preprosto ji zaupam in je ne želim izgubiti.

Ob družini in bližnjih je za podporo hvaležna zdravnikom, predvsem pa psihologinji in fizioterapevtki: "Rešili sta me. Z njima sem zrasla, ne samo fizično. Zaradi njiju svet dojemam drugače, drugače gledam nanj." Foto: Ana Kovač

Poleg nje je pomembna tudi moja fizioterapevtka Petra, ki mi je ogromno pomagala. Prej sem kot skakalka vsak dan dvigovala uteži, delala krožne vadbe, ob katerih smo vse punce "gagale", jokale skorajda od bolečin, nato pa skoraj čez noč tega nisem mogla več početi. Takrat sem začela vse skupaj pogrešati.

Prve mesece po diagnozi sem bila tako rekoč v postelji, nisem se mogla prav veliko premikati, vse me je bolelo. Nato pa sem začela fizioterapijo – gre res za lažje vaje – in spet začutila svoje telo, mu spet začela zaupati. Zdaj sem v kar dobri formi, fizioterapevtka mi je predpisala zelo dobre vaje, tako da se z njimi vračam. Vem pa, da me čaka še veliko dela.

Zelo sem vesela, da ju imam ob sebi. Z njima sem zrasla. Zaradi njiju svet dojemam drugače, drugače gledam nanj. Vsak dan jemljem posebej. Res sem jima hvaležna. Obe imata tako veliko srce. Če bi bili vsi ljudje taki, bi lahko res lepo živeli.

Pri čem bi rekli, da vam je psihološka pomoč najbolj pomagala?
Na začetku zagotovo že pri tem, da sem lahko sploh zaspala. V nekem obdobju sem imela toliko strahu, nisem vedela, kako bo, mislila sem, da me morda ne bo več. Takrat me je najprej spravila pokonci, me naučila drugače gledati na svet in kako živeti naprej. 

Kako drugačna oseba ste danes?
Precej. Včasih sem se veliko bolj eksplozivno odzivala na določene stvari, danes pa vse skupaj poskušam vzeti bolj lahkotno in počasneje. Najprej razmislim, šele nato povem. Več komuniciram z ljudmi, več stvari povem, saj sem jih prej pogosto držala, skrivala v sebi. Nisem izražala veliko svojih pravih čustev. Zdaj sem se s psihologinjo naučila tudi tega.

Rekla bi, da sem bolj pozitivna, bolj odprta. Vesela sem, da sem se našla. Bi se pa rada še bolje spoznala.

Mislim, da sem v skokih "zatirala" samo sebe. Zdi se mi, da športniki pogosto pozabimo, da šport ni vse, da je v življenju pomembno še kaj drugega. Morda to bolje dojameš, ko si nekoliko starejši. Ni lahko biti športnik, menim, da tudi zunanji svet ne razume povsem vsega stresa, ki ga imamo športniki, odrekanja in preostalih stvari.

S sprehodi z družino in psom, branjem, pa tudi sajenjem avokadov, limon, pitaj in mandarin je poskušala preusmeriti misli. Foto: Ana Kovač

Kako si zapolnite čas, da vsaj za trenutek odmislite bolezen?
Po navadi grem na sprehod z družino in psom, v naravi poslušam ptičje petje, da se malo sprostim. Začela sem brati, predvsem motivacijske knjige. Včasih grem tudi po trgovinah, saj obožujem nakupovanje.

Posadila sem tudi avokade, limone, pitajo, mandarine, javor, v svojem rastlinjaku pa tudi zelenjavo. Veseli me, ko gledam, kako rastejo.

Sportal Urša Križnar na novi poti: Vem, da sem šele na začetku, izkušnje bodo prišle z leti

Pravijo, da ima zdrav človek tisoč želja, bolan pa samo eno.
Res je. Trenutno si želim le, da bi lahko enkrat spet tekla po travi, se igrala s kužkom Čarlijem in mu metala frizbi, saj trenutno ne smem izvajati hitrih, sunkovitih gibov.

Zagotovo pa še vedno sanjam o skakalnici. Prejšnji teden sem imela pogovor z ortopedom in je rekel, da če bo šlo vse tako, kot je šlo do zdaj, bi se res lahko vrnila na skakalnico. Dal mi je še dodaten zagon, da grem naprej in gledam pozitivno tudi glede športne kariere. Dokler zdravniki pravijo, da obstaja možnost, dokler ni zdravniške rdeče luči, ne bom rekla ne skokom.

Prizor iz državnega prvenstva januarja 2025, ko si je stopničke delila z Niko Prevc in Emo Klinec, s katero je v zahtevnih mesecih najpogosteje v stiku. Sanj o vrnitvi na skakalnico ni opustila. Foto: Aleš Fevžer

Tega upanja o vrnitvi na skakalnico res niste opustili.
Ne. Želja je res velika. Podobna je tisti iz otroštva, ko sem sanjala, da bi bila skakalka. Spoznala sem, koliko mi skoki pomenijo, težko je vse skupaj gledati od daleč.

Pričakujem, da se bom vrnila, bodo pa seveda imeli zadnjo besedo zdravniki. Njih bom poslušala, ne bom šla čez sebe, saj imam pred seboj še vedno veliko življenja in ne bi bilo smiselno pretiravati. Če pa vrnitev ne bi bila mogoča, pa verjamem, da se bom našla v čem drugem. 

Tako je januarja ob skakalnici na Ljubnem ob Savinji spremljala tekmo svetovnega pokala. Foto: Pe. M. A če se vrnete, tokrat ne boste pozabili nase?
Zagotovo ne. Toliko sem se spoznala, da ne bom šla čez sebe. Če me bo kaj bolelo, bom povedala, ne bom tiho. Mislim, da me nihče ne bo mogel prestaviti. Tudi če bom videti malo bolj, ne vem, kako bi temu rekla, egoistična. Včasih sem na primer izpuščala masaže, ker se mi je zdelo, da jih ne potrebujem, ampak človek mora poskrbeti zase, se postaviti zase.

Do deklet bom seveda ostala enaka, kot sem bila. Rada bi se vrnila v ta svet, v sanjsko službo, v kateri skačeš, pa tudi potuješ. Da pa lahko vse to doživiš skupaj s puncami, pa je še toliko boljše. 

Vedno ste delovali zelo zgovorni, kot tista, ki skrbi za energijo v ekipi.
Upam, da je bilo tako. Nekako sem poskušala držati vzdušje. Morda sem kdaj kaj preveč rekla in koga spravila v slabo voljo, a nenamerno, saj se rada pošalim. Tudi ko smo bile v hotelih in sem bila v sobi z eno od deklet, sem šla vedno še malo po drugih sobah in preverila, kaj se dogaja drugje. Upam, da nobene to ni motilo.

Podpore ima veliko, tudi iz skakalnih krogov, sporočila dobiva tudi od skakalk iz drugih držav. Foto: Guliverimage

Koliko ste v stiku z dekleti?
Z vsemi sem prek telefona ves čas v stiku, si dopisujemo. Z Emo se občasno tudi slišiva. Tudi ona ima za seboj zahtevno obdobje, poznam njeno zgodbo, vem, da ji ni bilo lahko, in ji želim stati ob strani. Videli sva se tudi z Niko Prevc, ki mi je podarila maskoto z olimpijskih iger, česar sem bila zelo vesela. 

Naša ekipa me je tudi obiskala ob 18. rojstnem dnevu. To je bilo res lepo presenečenje. Toliko, kot sem tisti dan jokala od sreče, v življenju še nisem. Dan prej so mi postavili mlaj, obiskali so me sošolci in sosedje, ki mi prav tako zelo stojijo ob strani, prišle so tudi skakalke, pa čeprav so morale nato naprej na tekme. Lepo je bilo. Čutila sem, da me niso pozabili. 

Oglasile so se tudi skakalke iz drugih držav, pošiljajo mi sporočila, kar me vedno razveseli.

Zelo pozitivno na vse skupaj gleda in mi stoji ob strani tudi "privatni" trener Vili Tepeš. 

Kaj pravi?
On je bil zelo optimističen že od samega začetka. Verjame, da bom že poleti začela spet trenirati (smeh, op. p.). Malo ga jemljem z rezervo, si pa, kot sem že rekla, želim vrnitve. Če se bom vrnila, bom najprej zagotovo delala z njim. Res dobro me pozna, saj sem veliko časa preživela z njim. Dve leti sem delala sama z njim, ko nisem bila v klubu. Zelo dobro sodelujeva.

Hvaležna sem mu, da je verjel vame in šel čez veliko stvari z menoj. Kar sem dosegla, je rezultat dela z njim, saj sem bila pod njegovim okriljem zelo dolgo časa. Res me posluša, pri vajah se osredotoča name, da vsako vajo delam simetrično. V reprezentanci je drugače, meni pa je zelo pomembno, da mi že med vajo nekdo pove, kako in kaj. 

Vmes sem bila tudi pod DPNC (Državni panožni nordijski center, op. p.). Tudi Sten (Baloh, op. p.) je naredil veliko delo. Zelo dobro sva se razumela, tako da ga bom pogrešala, ko se bo po sezoni upokojil.

Štirinožni terapevt Čarli, brez katerega bi ji bilo veliko težje. Foto: Osebni arhiv

O Čarliju in tem, da zelo pozitivno gleda na dogajanje:
Čarlija imamo leto dni in je moja velika opora. On čuti, ko ga potrebujem. Takrat pride k meni na posteljo, se stisne in me posluša. Res čuti, ko mi je težko. Ob njem, takšni družini, ekipi strokovnjakov in vsej podpori je vse lažje.

Sem pozitivna, saj moram biti, moram se boriti. Verjamem, da se stvari bolje iztečejo, če si pozitiven.

Najstnica je v zadnjem letniku Biotehniškega izobraževalnega centra, smer slaščičarstvo. Foto: Ana Kovač Pogovarjava se v bližini vaše šole, Biotehniškega izobraževalnega centra, izbrali ste smer slaščičarstvo. Pred dvema letoma ste rekli, da ste se za to odločili, saj ne veste, ali boste lahko usklajevali skoke in gimnazijo. Kako poteka šolanje, koliko ste se našli v slaščičarstvu? Kaj najraje spečete?
Nekatere stvari so mi zdaj, ko imam več časa, precej bolj razumljive, saj me prejšnja leta ni bilo pri praksi in sem polovico stvari zamudila, tako da je bilo malo težje sodelovati in slediti snovi. 

Najraje pečem torte in monoporcijske sladice, medtem ko je peka piškotov zame malo preveč dolgočasna. Ne vem, ali bi to lahko bila prav moja služba, lahko pa bom to nekoč delala za hobi in se ukvarjala s tem ob koncih tedna. Trenutno sem v zadnjem letniku, čaka me še zaključni izpit. Odločila pa sem se, da se vpišem še za nadaljnji dve leti na smer živilski tehnik.

Če ne bom mogla več skakati, pa bi se rada izobraževala v smeri fizioterapije, saj me to res veseli. Že v osnovi rada pomagam ljudem. Zaradi svoje bolezni pa sem še bolje spoznala, koliko podpore ti lahko da fizioterapevt. Moja fizioterapevtka mi je res v veliko podporo. Tudi sama bi rada pomagala, sploh mlajšim otrokom, ki jih vidim, da so v bolečinah in trpijo. Morda pa bi jim lahko pomagala s fizioterapijo.

Kaj bi sporočili Tini iz obdobja pred diagnozo in kaj zdravim ljudem, ki se morda obremenjujejo s stvarmi, za katere se ni vredno?
Zagotovo, naj se manj obremenjuje in naj si ne jemlje vsakega rezultata tako k srcu. Zdi se mi, da sem se za vsak skok, ki sem ga zgrešila, preveč obremenjevala. Pa tudi to, da bi morda kakšne kritike trenerjev bolje sprejemala. Predvsem pa si želim, da bi se že prej bolj poslušala. Če bi si v tistem trenutku bolj zaupala in ne bi skrivala bolečine, bi verjetno hitreje spoznali moje stanje in bi bil tudi proces zdravljenja morda lažji. Bi pa Tini danes rekla, da sem zelo ponosna nanjo, na vse, čez kar je šla.

Foto: Ana Kovač

Pa tudi drugim bi rekla, naj se ne obremenjujejo toliko. Ni vredno. Ko smo zdravi, želimo vse narediti naenkrat, hitro, ko pa nismo več, šele vidimo, da bi moralo biti zdravje na prvem mestu in da se nam nikamor ne mudi. Želim si, da bi se ljudje bolje zavedali, da zdravje ni samoumevno, da smo lahko zelo veseli, če lahko normalno živimo in sami hodimo po hiši, travniku … Ker nekateri nimajo te sreče. Med zdravljenjem sem srečale otroke, ki niso bili zmožni sami hoditi, pa niso bili sami krivi, da ne morejo. Zdravje ni samoumevno.

Preberite še:

Sportal Na tekmi vseh šest slovenskih skakalk, najbolj se smeji Japonkam

Sportal Sijajna napoved slovenskega konca tedna v Oslu: Prevc na vrhu, Lanišek tretji

Sportal Igor Medved po aferi na OI ne bo več vodil Fincev

Sportal Jan Hörl zaradi zdravstvenih težav predčasno končal sezono

Sportal Timi Zajc ne bo skakal na slovitem Holmenkollnu

Sportal Tomaž Kunstelj še naprej vodja smučarskih skokov in NK