Od krutih travm iz preteklosti do državnega naslova: zgodba Darka Hrke

Sportal Aluminij ušel Muri na +10, Makedonec zadel že desetič

O neverjetni zgodbi Darka Hrke bi bilo treba predavati vsem mladim nogometašem, ki so kadarkoli obupovali nad svojo kariero. Dvakrat je izpadel iz prve lige, dvakrat je bil neuspešen v dodatnih kvalifikacijah za popolnitev prvoligaške druščine, enkrat je na najbolj boleč način – po izvajanju enajstmetrovk v velikem finalu – ostal brez pokalne lovorike. Razmišljal je o tem, da je zaklet, da mu preprosto ni usojeno, a je vztrajal. Dokler mu ni življenja na glavo postavil klic stratega z Balearov. V prihodnjih dneh, najkasneje tednih, bo postal državni prvak.

Začnimo pri najbolj aktualnih zadevah. Po zmagi nad Olimpijo ste prišli do točke, ko se vam že ta vikend ponuja prva zaključna žoga za potrditev naslova. V takšnem položaju še niste bili, kakšni so občutki?

Težko je opisati vse skupaj, res. Kot ste rekli, je to zame nekaj povsem novega. Ko imaš za seboj takšno kariero, toliko nekih vzponov in padcev, potem pa prideš do točke, ko te zmaga loči od naslova državnega prvaka. Neverjeten občutek.

Kakšno je bilo ob tem sporočilo trenerja Vitorja Campelosa v garderobi po zmagi nad Olimpijo? Vam pusti razmišljati o tem, da je naslov tako blizu, se temu razmišljanju skušate izogniti?

Ne, ne izogibamo se mu. Že pred tekmo proti Radomljam nam je rekel, da smo tri tekme oddaljeni od cilja. Da moramo zmagati te tri tekme, da postanemo prvaki. Seveda je bila tudi njegova želja, da vse skupaj rešimo takoj, ko bo to mogoče. To si želimo tudi mi. Po drugi strani je bilo njegovo sporočilo tudi to, da si želi zmagati vse tekme do konca. Da se ne smemo ustaviti, da se ne smemo sprostiti.

Darko Hrka je dosegel gol za prvo v nizu šestih zmag pod taktirko novega celjskega trenerja Vitorja Campelosa. Foto: Aleš Fevžer

Kazalo je že, da ne bo prav veliko sprostitve, kar zadeva boj za naslov. Za Celje je bil začetek spomladanskega dela sezone precej turbulenten. Kako ste najprej sprejeli novico o tem, da se Albert Riera poslavlja?

Mislim, da nas je vse skupaj to malce šokiralo. Albert Riera je izvrsten trener, v Celju je imel izjemne rezultate, na njegovo željo sem prišel v ta klub in jasno je, da mi ni bilo vseeno, ko smo izvedeli, da odhaja. Ampak to je nogomet, s temi rezultati si je tudi zaslužil naslednji korak v svoji trenerski karieri. Morali smo iti naprej, njemu pa smo zaželeli vso srečo.

Kaj vam je ob odhodu sporočil, kako se je poslovil?

Poslovil se je po tekmi z Mariborom, tudi on nam je zaželel vse dobro, predstavil nam je Ivana Majevskega kot svojega naslednika in to je bilo to. Jasno je bilo, da tudi trenerskemu štabu ni vseeno, tudi pri pomočnikih se je pojavila kakšna solza. Tako pač je.

Zdelo se je, da je bila z Ivanom Majevskim želja kluba, da pravzaprav nadaljujete z enakim slogom, z enakim pristopom, kot ste ga imeli prej – Majevski je delo Riere poznal zelo dobro. Ampak rezultati potem niso bili takšni, kot bi si želeli, niti igra. Kaj je po vašem mnenju šlo narobe, kaj je manjkalo v tistem obdobju?

Drži, Ivan Majevski je Riero nasledil z željo, da nadaljujemo v isti smeri. Da taktika ostane nespremenjena, da nespremenjen ostane način dela. Vseeno smo padli v neko krizo, ki je zaznamovala to obdobje. Nikakor ne bom rekel, da je Ivan Majevski slab trener, ampak bili smo v težavah. V takšnih težavah, da smo igralci potrebovali šok, spremembo. Uprava se je odločila za trenersko zamenjavo in očitno je vse skupaj delovalo, po šestih tekmah imamo šest zmag.

Vas je v tem obdobju skrbelo, da ste padli v krizo, iz katere se boste težko izvlekli?

V medijih se je veliko pisalo o tem, da imamo določene težave, da je vzdušje v garderobi slabo, a to ni bilo res. Na lestvici smo bili še vedno v prednosti, zavedali smo se, da ta kriza ne bo trajala do konca sezone. Vedeli smo, da se bomo prej ko slej dvignili in potem se je to zgodilo z menjavo trenerja, s to šok terapijo, ki sem jo omenil prej. Poteza je uspela, dobili smo novo energijo tako na treningih kot na tekmah in to je pomagalo.

Zelo hitro ste se s prihodom novega trenerja vrnili na staro pot, čeprav vas je takoj čakala zelo težka in pomembna tekma v Kopru. Zaostanek se je manjšal, marsikaj bi se lahko zapletlo, a ste prišli do minimalne zmage. Kako je bila z vašega zornega kota videti ta pot v Koper, kaj je bilo glavno sporočilo novega trenerja pred tem gostovanjem?

Iskreno, bilo je zelo malo časa. Po tisti boleči evropski tekmi z AEK-om smo imeli en dan za regeneracijo, naslednji dan je bila priprava na tekmo. Sporočilo je bilo enostavno, v Koper gremo po zmago. Ne glede na vse. Sami ste lahko videli, da na Bonifiko nismo prišli, da bi uživali v lepi igri, ker smo preprosto potrebovali zmago. Dobro smo stali na igrišču, prišli do pomembnega zadetka in vse je bilo lažje. Vedeli smo, kako pomembna je ta tekma. Če bi izgubili, bi se Koper približal na dve točki, zelo bi se lahko zapletlo ...

A se ni zaradi vašega zadetka. Je bil to eden najpomembnejših v vaši karieri?

Če sem povsem iskren, se na igrišču niti nisem zavedal pomembnosti tega zadetka. Šele ko je bilo konec tekme, ko sem videl lestvico in smo se o vsem skupaj pogovarjali, sem videl, da je bil to res zelo, zelo pomemben gol. Najbrž eden najpomembnejših v karieri, drži.

Celje se je po odhodu Alberta Riere znašlo v rezultatski krizi. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Albert Riera sovraži to besedo, o tem smo se pogovarjali že velikokrat, a se vseeno zdi, da ste bili pod novim trenerjem, sploh takrat v Kopru, bolj pragmatični. In da je to prineslo rezultate. Zdaj ste že nekoliko bolje spoznali Vitorja Campelosa – bi rekli, da je pragmatičen trener?

Ne bi rekel, da za vsako ceno išče samo zmago in to od nas tudi zahteva. Njegova prioriteta je, da stvari, ki jih počnemo na treningih, potem dosledno izvajamo tudi na tekmah. Vse skupaj potem tudi olajša analizo, lažje se je pogovarjati o tem, kaj je treba izboljšati, popraviti. Ni kot Riera, to seveda drži. Za Riero je bila vedno glavna želja, da igramo lepo, da igramo tako, kot si je zamislil. Verjel je, da bo pozitiven rezultat vedno posledica tega. Mislim, da smo zdaj pri neki kombinaciji. Trener si želi lepo igro, a tudi igro na zmago, ko je to treba. Na koncu so rezultati tisti, ki štejejo.

Kakšna igra vam osebno bolj odgovarja?

Če pogledate, za katere klube sem igral, vam je najbrž jasno, katera mi je bližje (smeh, op. p.). Ko se boriš za obstanek, gledaš samo rezultat, vseeno ti je za igro, za slog, za lepoto. Ampak po drugi strani mi zelo odgovarja tudi to, da uživaš v igri, da igraš lepo. Potreboval sem nekaj časa, da sem se privadil na to, da ima tvoja ekipa večino igralnega časa žogo v svojih nogah.

Preden gremo do Krke, Gorice, Nafte in drugačnega nogometa, ki ga omenjate – lahko malo več poveste o vaših prvih nogometnih korakih? Kdo vas je navdušil nad nogometom, kako se je vse skupaj začelo?

Imam dva starejša brata in najstarejši brat, razlika med nama je pet let, je začel prvi trenirati. Imam spomine iz otroštva, ko smo ga z očetom pobirali na treningih, kmalu zatem sem tudi jaz pokazal željo, da poskusim z nogometom. Zato bi rekel, da je brat tisti, ki me je navdušil nad nogometom. Nisem še dopolnil šest let, ko me je oče vpisal v klub.

Krka?

Krka. Od petega do 21. leta, če se ne motim.

Z Gorico je izpadel iz prve lige, a se nato prebil vse do finala pokala, kjer je bila po izvajanju enajstmetrovk boljša Rogaška. Foto: Aleš Fevžer V uvodu ste sami omenjali boleče izkušnje v nogometu. Od kvalifikacij za prvo ligo s Krko in poraza proti Kopru, dodatne kvalifikacije ste neuspešno igrali tudi z Gorico, kjer ste se potem kot drugoligaš prebili v finale pokala, a izgubili proti Rogaški. Nazadnje še izpad iz prve lige z Nafto. Kako so vas izkušnje izoblikovale, česa so vas naučile?

To so res boleče, boleče stvari, ki se ti lahko zgodijo v nogometu. Meni nogomet pomeni vse, priznam tudi, da sem čustven, zato je bilo še posebej težko. Po vsaki takšni tekmi je trajalo teden dni, da sem se spravil k sebi. Poraz s Krko proti Kopru, to me je res dotolklo. Razmišljal sem o tem, da je bila to moja edina priložnost, da igram v prvi ligi. Takrat tudi v Krki nisem redno igral. Potem se je zgodila Gorica, izpad v kvalifikacijah za prvo ligo. To sem še nekako prebolel, ampak potem je prišlo finale pokala, imeli smo priložnost za nekaj zgodovinskega kot klub iz druge lige, pa ni uspelo. In na koncu še drugi izpad iz prvoligaškega nogometa z Nafto, to je najbolj bolelo.

Zakaj?

Takrat sem se začel spraševati, ali je to moja realnost, ali je to moj strop. Borba za obstanek, borba za vrh druge lige. Takrat mi je šlo marsikaj skozi glavo.

Tudi to, ali ste še na pravi poti in ali bi bilo bolje zaključiti?

Tudi. No, v resnici sem o tem bolj razmišljal že v Krki. Takrat nisem dobival veliko priložnosti, ne vem, morda niso verjeli vame, bil sem domačin … Ne bi rad grdo govoril o Krki, ampak niso me cenili, nisem dobil priložnosti, da se razvijem, da dobim potrebno samozavest. Takrat sem začel razmišljati – če ne morem redno igrati druge lige, zakaj bi potem še vztrajal? Takrat sem prvič pomislil na to. Kasneje nisem nujno razmišljal o tem, da bi nehal z igranjem nogometa, sem pa v trenutkih, ki sem jih omenil, pomislil, da je to preprosto moja realnost.

Darko Hrka je bil del Krkine ekipe, ki je v sezoni 2020/21 po preobratu Kopra ostala pred vrati prvoligaškega nogometa. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Vam je bilo kakšno obdobje – pred tem, v katerem ste trenutno, seveda – vseeno posebej pri srcu?

Rekel bi, da v Gorici, tam sem bil tri leta. Zelo sem lahko hvaležen Miranu Srebrniču. On je nekaj videl v meni. Da je nekaj videl, ne vem, kaj, je potem razlagal tudi agent, ampak to je obrnilo mojo kariero. Igral sem, se razvijal kot igralec, pridobil samozavest. V tem obdobju sem šel čez marsikaj, konstantno sem igral v drugi ligi, se potem preselil v prvo ligo, izpadel iz prve lige … Tri leta, ki so mi dala marsikaj. Morda finančno ni bilo najbolje, sem pa v Gorici vsekakor užival.

Kako se počutite, ko danes spremljate trenutno realnost tega kluba, ki se bori za obstanek v drugi ligi?

Ni mi vseeno, iskreno. Da je takšen klub na dnu druge lige, tega ni lahko gledati. Spremljam jih, spremljam njihove rezultate in upam, da se bodo pobrali. Da se čez čas spet vrnejo tja, kjer so bili nekoč.

Koga bi si želeli videti v prvi ligi prihodnjo sezono?

Nafto.

Ravno po vaši prvi sezoni z Nafto se je zgodil klic iz Celja. Tega nekdo, ki pravkar izpade iz prve lige, najbrž ne pričakuje. Kako se je vse skupaj zgodilo?

Drži, niti malo nisem pričakoval, da bi me lahko poklical kdorkoli z vrha prvoligaškega nogometa. Na mizi sem imel dve ponudbi iz spodnjega dela prvoligaške lestvice, vsi so že začeli s pripravami in sam nisem točno vedel, kaj naj naredim. Zmanjkovalo mi je časa, moral sem se odločiti, nato pa je prišel klic iz kluba. Klicala me je oseba, ki je blizu vodstva, me vprašala, kakšna je moja situacija, a takrat še nisem vedel, da gre za Celje. Ta oseba mi je rekla, da sem všeč trenerju, in zanimalo me je, kateremu trenerju. Ko je bilo omenjeno ime Albert Riera, sem bil sprva šokiran, nisem vedel, kaj naj rečem. V naslednjih dneh sem prejel klice športnega direktorja in Riere. Nisem mogel verjeti, da se sploh pogovarjam z njimi, kaj šele, da me hočejo v ekipi.

V Celje je prišel na željo Alberta Riere. Majorčan ga je pred začetkom letošnje sezone poklical in prepričal, da se pridruži njegovi ekipi. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Ste ob tem klicu pomislili, zakaj ravno vi?

Jasno. Razmišljaš, kaj točno je bilo trenerju, kakršen je Albert Riera, všeč pri tvoji igri. Odigrali smo štiri medsebojne tekme, a ne veš, kaj ga je prepričalo.

Vam je Riera v telefonskem pogovoru povedal, s čim ste ga prepričali?

Ne. Rekel je, da me želi v svoji ekipi. Nisva se pogovarjala o tem, kaj je videl v meni.

Kakšno mnenje ste imeli o Rieri pred tem klicem in kako se je, če se je, to mnenje spremenilo, ko ste ga spoznali?

Ko vidiš rezultate, ko vidiš, kaj mu je uspevalo že prej pri Olimpiji in potem še pri Celju, kaj mu je uspevalo v Evropi, potem veš, da je dober trener. Ampak šele ko prideš na njegov trening, šele ko si del teh sestankov, ekipe in treningov, takrat vidiš, kako zelo kakovosten je v resnici. Veliko je bilo že govora o tem, toda on iz vsakega igralca dejansko izvleče maksimum. Dokler tega ne doživiš, dokler tega njegovega načina dela ne izkusiš na lastni koži, je to res težko opisati.

Najboljši trener, kar ste jih imeli v karieri?

To ne bi bilo pošteno do drugih trenerjev, ki so mi v karieri dali veliko, a je res zelo, zelo dober.

V Celje ste bili pripeljani, da zakrpate vrzeli v zvezni vrsti, kmalu zatem pa se je poškodoval Mark Zabukovnik. Prevzeti ste morali njegovo vlogo. Kako ste se soočili s tem izzivom?

Bilo je težko, ne bom lagal. Potreboval sem precej časa, da sem se prilagodil na ta slog igre. Kot sem rekel, sem prišel iz ekip, ki so se bolj ali manj borile za obstanek, žoga je v tvojih nogah precej manj časa. Potem prideš v ekipo, ki jo vodi Albert Riera, ta pa od defenzivnega vezista res pričakuje veliko. Ko se je Mark poškodoval, mi je Riera pomagal s posnetki njegove igre. Rekel mi je, poglej, kako stvari počne on. Mark je res vrhunski na tem položaju in od njega se lahko naučiš ogromno.

Ste imeli oziroma imate na tem položaju še kakšnega vzornika?

Mislim, da je bil najbolj podcenjen v tej vlogi Sergio Busquets. Zelo všeč mi je bil tudi Casemiro v Realu.

Kako se je spremenilo vaše življenje s prestopom v Celje?

Zelo, absolutno. Ko igraš v takšnem klubu, vsak dan uživaš.

V kakšnem smislu?

V klubu imaš vse, kar potrebuješ. Za slovensko ligo so to res izjemni pogoji za delo, osredotočen si lahko le na svoje predstave, na treninge, tekme. Drugih skrbi nimaš in to pomeni ogromno.

Po zmagi nad Olimpijo lahko Celje že ta vikend v Fazaneriji teoretično potrdi naslov državnega prvaka. Foto: Aleš Fevžer

Če se vrnemo k trenutnemu stanju na lestvici; prednost pred zasledovalci je ogromna. Celje je bilo letos vedno korak ali dva pred konkurenco. Kaj ste počeli bolje od glavnih tekmecev?

Mislim, da smo bili bolj konstantni od ostalih. Razen te krize, ki je trajala nekaj tekem. Zmagovali smo tudi na pomembnih tekmah, kot so bile denimo zadnje proti Kopru, Mariboru in Olimpiji.

Poletje in evropske kvalifikacije so še daleč, a vseeno misli tu in tam najbrž zbežijo tudi tja. Celje je v zadnjih dveh sezonah premaknilo številne mejnike, kaj je vaša želja za naslednjo sezono?

Rad bi nadgradili to, kar nam je uspelo letos. Da se uvrstimo v ligaški del lige Europa. Najmanj to.

Kaj bi Darko Hrka, ki je tik pred osvojitvijo državnega naslova, sporočil tistemu Darku Hrki, ki je pred leti dvomil o svoji nogometni prihodnosti pri Krki, in tistemu, ki je mislil, da je zaklet pri Gorici in Nafti?

Na kratko: da ne sme obupati. Da mora verjeti v to, kar ga veseli. Da ne sme obupati pri ciljih, ki si jih je zastavil.

Sportal Grosupeljčani ostajajo za petami Nafte, Maroša znova v polno