Milano Cortina 2026
Sobotni intervju
Sobota, 7. 2. 2026, 4.00
1 mesec
Sobotni intervju: Neja Dvornik
Neja Dvornik ostala brez olimpijskih sanj: Nisem mislila, da mi bo tako težko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,87
Gostja Sobotnega intervjuja je alpska smučarka Neja Dvornik.
Medtem ko se je za najboljše alpske smučarje sveta v teh dneh svet povsem podredil olimpijskim igram, pa je v povsem drugačnem položaju slovenska smučarka Neja Dvornik, ki okreva po poškodbi noge. "Ni se mi zdelo, da mi bo tako težko, kot mi postaja zadnje dni," je v Sobotnem intervjuju o neuresničenih sanjah o poti v Italijo dejala sedma iz letošnjega slaloma v Leviju.
"Olimpijske igre imajo pridih posebnega, ker so res velika stvar in sanje vsakega športnika," nam je oktobra tik pred začetkom te sezone dejala nasmejana Neja Dvornik, ki je v sezoni pred tem v svetovnem pokalu na treh veleslalomih končala znotraj najboljše deseterice, najboljša, šesta, je bila ob koncu sezone v San Valleyju. Z dobrimi občutki je nato delala tudi skozi priprave, sedma je bila nato na slalomu v Leviju, konec novembra pa se je njen svet ustavil. Na treningu v Gurglu se je namreč poškodovala, po zlomu desne golenice in mečnice nad desnim gležnjem pa je bilo jasno, da je njena sezona končana.
Namesto poti v Italijo zdaj tako odšteva dneve, ko bo po rehabilitaciji lahko vnovič stopila na sneg, ravno v tem tednu so ji iz gležnja odstranili prvi vijak, zdaj pa je vse bližje vrnitvi tja, kamor si najbolj želi. V Sobotnem intervjuju je 25-letna Korošica spregovorila o dogajanju zadnjih mesecev, težkih trenutkih in mentalnih težavah ter dvomih ob poškodbi, pa tudi olimpijskih igrah in Lindsey Vonn.
Ob slovesu Nataše Bokal
Slovenski smučarski svet je pretekli konec tedna pretresla vest o smrti nekdanje smučarke in trenerke Nataše Bokal, ki je pri 58 letih izgubila dolgotrajen boj z rakom. "Kaj naj rečem … tako žalostno. Res je bila še mlada in nikakor še ni prišel čas, da se poslovi. Natašo sem poznala tudi osebno in lahko o njej govorim le v presežnikih. Glede na to, kakšna oseba je bila in tudi kakšna športnica, smo res veliko izgubili," je o nekdanji svetovni podprvakinji v slalomu iz leta 1991 dejala Neja Dvornik.
Zaradi poškodbe izpušča olimpijske igre.
Neja, če bi bila situacija takšna, kot smo jo pričakovali pred začetkom sezone, bi bili zdaj verjetno nekje na poti v Italijo oziroma v zadnjih pripravah na olimpijske igre. Koliko je ob vsem tem trenutno grenkega priokusa?
Moram poudariti, da se počutim v redu, kljub temu pa si nisem mislila, da mi bo tako težko, kot mi postaja zadnje dni. Te olimpijske igre so nas gnale cele priprave, celo poletje, s treninga na trening, zdaj pa bodo šle mimo. Ampak dobro, prišle bodo spet nove, zdaj si pravim, da se je zgodilo, kar se je izgleda moralo, tako da moram tudi glede tega malce prilagoditi svoje misli in občutke.
Sami ste že nastopili na olimpijskih igrah v Pekingu. Poleg tega, da so to te tekme le na vsake štiri leta, kaj jih po vaše dela tako posebne?
Uf, to je težko odgovoriti, ker mislim, da je pri vsakem posamezniku povsem drugače oziroma je razlog drug. Tudi sami nastopi se povsem razlikujejo, nekaterim je glavno, da tja sploh gredo, spet drugim, da posežejo po odličju oziroma čim boljšem nastopu. Res so posebne, a hkrati za vsakega povsem drugačne, vsaj preko mojih oči. So velika priložnost ter hkrati velik preizkus, ker so to tekme, za katere na koncu delaš celo kariero, ki se ne zgodijo kar tako in pogosto pretehtajo nad drugimi dosežki. Olimpijske igre so nekaj, kar vsak športnik sanja celo kariero, navsezadnje sem sama dogajanje na olimpijskih igrah že kot otrok gledala z zares velikimi očmi, kot da gre za res posebne dni, edinstvene tekme in priložnosti.
Ko sva ravno pri olimpijskih igrah, v zadnjih dneh se ogromno govori o Lindsey Vonn in njenem nastopu, ki ga planira kljub strganim kolenskim vezem. Vaš komentar?
Po eni strani kapo dol za borbo, po drugi strani pa … že tako ima eno koleno umetno, to drugo verjetno tudi ni bilo najbolj zdravo, tako da je vse skupaj res veliko tveganje. A na koncu je to njena odločitev in samo ona ve, če je tega zmožna ali ne. Jaz ji seveda želim, da ji uspe in da se vse srečno konča.
Lindsey Vonn v zadnji dneh sproža številne debate in polemike.
Že prej ste omenili, da vam ni enostavno. Tudi celotno sezono morate spremljati s strani, brez smučanja. Kako težke so te stvari za vaše mentalno in psihološko stanje? Je veliko vzponov in padcev?
Lagala bi, če bi rekla, da jih ni. Mentalnih nihanj je ogromno, pridejo dnevi, ko je res težko, pa dnevi, ko narediš napredek in ti je lažje ter se z vsem skupaj ne obremenjujem toliko. So pa tudi dnevi, ko gledam katero izmed tekem in mi je težko. A sama sem se z mojo situacijo s poškodbo hitro sprijaznila pa tudi s tem, da bo prišlo to obdobje rehabilitacije, ob katerem zdaj nekaj časa ne bom tekmovala in smučala. Moram pa priznati, da smučanje že res pogrešam. Pa se je že zgodilo poleti, ko sem bila dva, tri mesece brez smučanja, ampak je bilo vse skupaj drugače, ker je bil to del plana. Zdaj pa je to prisilni občutek in sploh v tem obdobju, ko je tekem res veliko in sama v tem res uživam, mi to že pošteno manjka.
Poškodbe so letos pošteno zarezale v slovenski tabor, pa tudi sicer je sezona nasploh z vsemi temi težavami in poškodbami kot zakleta. Praktično ne mine konec tedna ali tekma, da se ne bi na seznamu poškodovanih našel nov smučar ali smučarka.
Iskreno, dokler nisem bila sama poškodovana, sem na poškodbe drugih gledala z drugačnimi očmi. Seveda ti je vedno hudo in žal za druge, a šele, ko se enkrat sam znajdeš v takšni situaciji, razumeš, za kakšne razsežnosti gre in vse skupaj še toliko bolj razumeš. Zdaj, ko razlagam o tem, sem dobila kar kurjo polt in vsakič, ko vidim nekoga, ki je končal na istem kot jaz, še bolj sočustvujem, ker vem, koliko truda in vlaganja je v tem športu. Vsi vsak dan vlagamo v naše cilje, naše sanje, ki se potem lahko tako hitro povsem sesujejo, in to je zdaj v tej poziciji, kot sem trenutno sama, kar precej težko gledati.
Ne spomnim se, da bi bilo v preteklosti kdaj toliko poškodb. Kaj je glavni razlog in kaj bi bil najboljši ukrep, ne vem, bo pa zagotovo treba nekaj narediti v tej smeri. Mislim, da bomo morali že tekmovalci sami pri sebi glede na urnik in res zgoščeno dogajanje, narediti vse za preventivo in da v prvi vrsti pazimo nase.
V Leviju je bila na slalomu sedma.
Če se vrneva v trenutek, ko se je v Gurglu nesrečno končala vaša sezona. Kaj se je pravzaprav zgodilo na tistem ogrevanju?
Vse skupaj ni bilo nič posebnega, tudi celoten dan je bil takšen kot vsi ostali. Vse od jutra naprej ni bilo prav nobenega znaka, da bi rekla, da se bom poškodovala, ker je vse potekalo povsem normalno, tudi zjutraj na ogrevanju na ogrevalni progi je bilo vse tako kot sicer. Počutila sem se dobro in pripravljena na tekmo. Potem pa se je v bistvu zgodilo to, kar se je. Ko sem smučala po ogrevalni progi proti gondoli, se mi je ob enem zavoju vdrlo, kljub temu da je bilo to urejeno smučišče. Res ne vem od kje, niti nisem predvidela, da je kje kakšna luknja, ampak enostavno je zgleda v tistem trenutku prišlo do take sile in nekakšnega zvina, da se je kost v smučarskem čevlju zlomila.
Ste takoj vedeli, da je to to?
Vedela sem, da nekaj ni v redu. Najprej sem razmišljala v smeri, "joj, kako bom jaz danes startala na tekmi". Potem pa ko sem vstala in uvidela, da ne morem stopiti na nogo oziroma je sploh ne morem obremeniti, pa je bilo jasno, da nekaj res ni v redu. Sploh, ker sem že smučala z zvitim gležnjem, pa s kakšnimi drugimi težavami, a to je bilo povsem drugače.
Potem smo hitro odreagirali, pomočnik trenerja me je spravil v dolino, da smo čim prej dali smučarski čevelj iz noge, ker smo vedeli, da dlje, kot bomo čakali, težje ga bo spraviti dol. Ker sem bila še precej pod adrenalinom, smo to hitro uredili, niti nisem vsega skupaj toliko čutila. Potem je sledil odhod v bolnišnico, slikanje in pregledi, tako da je bila slika kar hitro jasna.
Ob koncu lanske sezone so bili vaši rezultati v vzponu, tudi v letošnji sezoni ste z Levijem nakazali pravo smer, potem pa je bilo kar naenkrat vsega konec. Kako se potem spopasti z nečim takim?
Jaz sem v tistem obdobju oz. v tistem času po tekmi v Leviju imela občutek, da sem, sploh v slalomu, začutila tisto smučanje, ki sem ga nekaj časa iskala. Zato sem komaj čakala nadaljevanje sezone in sem mislila, da bo šlo vse skupaj samo še na boljše. Potem pa me je kar hitro in pošteno udarilo. V tistem prvem trenutku mi je bilo res težko, sem pa potem, ko je prišlo še vse za mano, hitro začela razmišljati o naslednjih korakih, da ne bo vse skupaj še slabše. Ko pa me je enkrat vse skupaj zadelo, pa mi je bilo precej težko.
Ko sva se pogovarjali pred sezono, ste dejali, da imate težave s kolenom. Se je vse skupaj zgodilo na isti nogi?
Ja, vse skupaj se je zneslo na mojo desno nogo. Kar se tiče kolena, je bila pred tem opcija operacija ali pa pustiti stvari, kot so in jih lajšati s fizioterapijo ter kondicijskimi treningi. Odločili smo se za to drugo in tudi čez poletje ter začetek sezone se mi je zdelo, da je koleno boljše oziroma so bile bolečine v meji normale, ob kateri sem lahko čisto normalno funkcionirala.
Dva meseca noge nisem obremenjevala, koleno je bilo v redu, zdaj pa, ko spet prihaja malce več obremenitve, se je začelo koleno oglašati. Predvidevam, da je to spet neka prilagoditev in ne obremenitev in bo potem spet boljše, ker zdaj nekako vemo, kako postopati ob tem.
Športniki v tistem prvem obdobju po poškodbi pogosto rečejo, da misli pobegnejo tudi h kakšnim mislim, da je vsega dovolj. Ste imeli tudi vi kakšne dvome ali ste bili takoj usmerjeni le proti želenemu cilju in vrnitvi v karavano?
Ne, nikakor nisem pomislila, da bi vsemu rekla, da je dovolj, niti približno. Takoj sem sama sebe prepričala oziroma začela verjeti v to, da se mi bo uspelo vrniti. Koliko časa bo za to še potrebnega, bomo še videli, ko se bom vrnila na sneg, a sem iz dneva v dan bolj prepričana, ker vsak dan vidim napredek. Sploh zdaj, ko smo odstranili ta prvi vijak v nogi in se je gleženj kar malce sprostil in se mi pri hoji zdi, kot da se ne bi zgodilo nič, se pa normalno pri kakšnem gibu na treningu pojavlja malce nelagodja. A če pogledam iz druge perspektive, sem takoj po poškodbi razmišljala, kako bom jaz sploh še kdaj tekla, kaj šele smučala, zdaj pa sem vse bližje vrnitvi na sneg.
Omenili ste to zadnjo operacijo in odstranitev prvega vijaka v gležnju, je šlo vse po načrtu?
Ja, v ponedeljek smo opravili še to, vse je šlo po načrtu. Nazadnje sem imela pred tem preglede v začetku januarja, pa je takrat zdravnik rekel, da moram paziti, da se ta vijak ne bi zlomil, ker bi lahko potem imeli nepotrebne težave in me je bilo zaradi tega zadnji mesec kar strah in sem vse skupaj počela z malce zavore. Tako, da mi je zdaj kar odleglo, ko je dejal, da je vijak ostal cel, kosti so zaceljene in lahko postopoma še dvigujemo obremenitev.
Nekako je zdaj vse usmerjeno k temu, da krepim mečne mišice, pri vajah počasi dodajamo težo. Praktično lahko počnem že skoraj vse, razen kakšnih poskokov, čez kakšen teden bomo začeli še z rahlim tekom, tako da se vse skupaj nekako vrača v normalno. Z reprezentančno fizioterapevtko Klaro Kovačič vsako jutro narediva dve uri in pol treninga, nato sledi še fizioterapija, hkrati pa puščamo čas gležnju, da se še naprej celi in rehabilitira. Zaenkrat vse funkcionira res dobro in tudi počutim se tako.
V začetku marca načrtuje vrnitev na sneg.
Verjetno bo po vsem tem potreben tudi nekakšen premik v glavi oziroma dodatna mera samozaupanja, da bo noga zdržala in da ste nared za vrnitev na smuči?
Zagotovo, veliko bo zdaj odvisnega od moje glave. Ko sem videla sliko in je zdravnik rekel, da je vse zaceljeno, mi je res odleglo in ni več težav. Pred tem pa sem imela precej problemov z mislijo, da lahko nogo po dveh mesecih spet obremenjujem, tako da sem ob delu s fizioterapevtko kar potrebovala nekaj časa, da sem preklopila nazaj.
S podobnim se trenutno spopada tudi Andreja Slokar. Sta na vezi?
Ja, se slišiva, ravno nekaj dni nazaj sva si tipkali in malce bodrili druga drugo. Kakor vem, je tudi ona na dobri poti in sem vesela, da sva v stiku in da nekako veš, da nisi sam v vsem tem, da te nekdo razume. Tudi s trenerjem Valentijem sva se nekajkrat slišala, čeprav ima polne roke dela. Kljub temu je večkrat poklical in preveril, kako sem, tako da sva v stiku.
Slišiva se tudi z Ano (Bucik Jogan, op. p.), sem prepričana, da ji ni enostavno, ker sva bili opora in motivacija druga drugi na treningih. Zdaj ima na srečo še Niko, a zagotovo ji ni lahko, sploh ker edina vozi dve disciplini in je vedno lažje, če imaš še koga za oporo.
Po poškodbi okreva tudi Andreja Slokar.
Kot vse kaže, pa bosta v naslednji sezoni precej osamljeni tudi vidve z Andrejo …
Ja, na žalost, kot kaže, bo res tako.
Bi po časovnici okrevanja rekli, da ste tam, kjer ste si v tem času želeli biti?
Mogoče bi celo rekla, da smo na malce boljše od predvidenega, sploh glede na to, kar so rekli zdravniki na začetku. Tudi ob prvem pregledu so bili precej previdni in niso znali točno napovedati, kako in kaj, zdaj pa so zadovoljni in v bistvu tudi presenečeni, kako dobro se je zacelilo in kako poteka rehabilitacija.
Zame pa je to prva večja poškodba, tako da nisem niti vedela, kaj in kako, nisem imela niti ideje, kdaj bo čas za kaj, ampak sem samo stremela k temu, da naredim vse, da se lahko čim prej vrnem v nekakšno normalno stanje.
V začetku marca planiramo vrnitev na sneg, pred tem me čaka še en pregled, ampak če bo šlo vse tako kot do zdaj, bom šla lahko čez mesec dni na smuči. Tega se že res veselim, če bi lahko, bi šla že zdaj (smeh, op. p.), sploh ker lahko počnem že toliko drugih stvari. V vsakem primeru bo šla sezona mimo, tako da se nam ne mudi, naj se vse skupaj zgodi, kot se mora, da bom brez bolečin in prepričana stopila v smučarski čevelj.
Kako podrobno pa spremljate dogajanje in tekme v letošnji sezoni svetovnega pokala?
Pogledam vsako tekmo, ker po eni taki sem v tem našla celo neko malo prednost, čeprav na koncu ni, ker ne tekmujem. Pa vseeno zdaj iz kavča vidim tisto, kar vidijo drugi, in se mi zdi, da dobim drugo perspektivo tudi na smučanje. Mogoče mi bo ta sezona dala tudi nekaj dobrega, čeprav je res ogromen minus in slaba stran to, da je šla olimpijska sezona mimo, pa bi res rada tekmovala in smučala. Vse ostalo pa bom lahko obrnila v neki plus, že pri tem, da vidim smučanje drugače, da se je moje telo spočilo tako, kot se ni od mojega 12. leta. Vse to skušam obrniti v pozitivno smer, da se ne obremenjujem z nastalo situacijo.
Za slovenske olimpijce bo pesti stiskala preko malih ekranov.
Kaj bi pa slovenski ekipi sporočili pred začetkom olimpijskih iger?
Da naj se ne obremenjujejo s tem, kaj bo kdorkoli rekel, da naj samo imajo svojo "špuro", da naj tekmujejo in uživajo ter gredo po najboljše kar zmorejo. Verjamem, da so tega vsi sposobni. Sama bom zanje navijala od doma, da v tem času opravim svoje glede rehabilitacije in programa, da se drugo sezono vrnem še boljša.
Kakšne pa so vaše želje za naprej?
Najprej si želim, da bi rehabilitacija napredovala tako kot mora. Vsak dan je mali korak naprej in vrnitev k temu kar si želim. Želim pa si tudi vrnitev na sneg brez večjih bolečin in težav in da bodo vse prilagoditve uspele. Res upam, da bo šlo vse čim bolj gladko. Potem pa, da bo sledil dober spomladanski del treniranja, ko bodo druge ekipe počivale, si želim sama narediti še tisto nekaj več in napredek v pravo smer.
Več iz rubrike Sobotni intervju:
