Federico Bessone: od naravne nesreče do Barcelone in Olimpije

Med junijem 2018 in januarjem 2019 je Milan Mandarić po odhodu Igorja Bišćana ustoličil kar pet trenerjev. Ilija Stolica, Aleksandar Linta, Safet Hadžić, Zoran Barišić in Robert Pevnik. Zadnjega je še pred zaključkom sezone ponovno zamenjal Hadžić. Adam Delius in preostali odločevalci v zmajevem gnezdu imajo torej še vedno nekaj prostora, preden postavijo absolutni rekord, kar zadeva prepih na trenerskem položaju.

Med sezono je bil tempo rošad sicer pravi, da bi aktualna vodstvena struktura spisala še nekaj, kar ni uspelo predhodnikom. Toda Federico Bessone na klopi zmajev sedi že več kot 150 dni, tri zaporedne zmage v uvodnih krogih spomladanskega dela prvenstva pa so v prestolnico vrnile vsaj nekaj optimizma, da so aktualni državni prvaki znova na pravi poti.

Argentinski strateg zatrjuje, da želi v zmajevem gnezdu ostati dalj časa. Da se vidi v dolgoročnih načrtih zeleno-belih in da je v Olimpiji ob prihodu videl tudi del Barcelone, v kateri je delal svoje prve nogometne korake. Tam si je med drugim garderobo delil tudi z Lionelom Messijem. O vsem tem in še čem je Bessone spregovoril v zanimivem sobotnem intervjuju.

Vaše otroštvo je zaznamovala selitev iz rodne Argentine v Španijo. Kako je prišlo do tega?

Preseliti smo se morali, ko sem imel osem let. Po naravni nesreči, ki je uničila naš dom, smo vedeli, da bomo finančno težko shajali. Očetu, gradbincu, se je ponudila priložnost za delo v Španiji in najprej se je tja odpravil sam. Trdo je delal, da nas je lahko preživljal, čez nekaj let pa smo se mu pridružili.

Federico Bessone je na klopi Olimpije nasledil Erwina van de Looija. Foto: X/posnetek zaslona

Vam je bilo težko, da ste življenje v Argentini pustili za sabo?

Ne, nisem se veliko oziral nazaj. To sem vedno jemal kot nekaj pozitivnega, imel sem srečo, da se je življenje razpletlo tako, da sem v Španiji začel igrati nogomet in kasneje postal profesionalni nogometaš. Pogrešal sem le stare starše. Bil sem premlad, da bi imel prav veliko prijateljev in zares globokih odnosov. Bolj sem se veselil, da spoznam nove ljudi, novo okolje, ki je bilo roko na srce lepše in prijaznejše od tistega v Argentini.

Po naravni nesreči, ki je uničila naš dom, smo vedeli, da bomo finančno težko shajali. Očetu, gradbincu, se je ponudila priložnost za delo v Španiji in najprej se je tja odpravil sam. Trdo je delal, da nas je lahko preživljal, čez nekaj let pa smo se mu pridružili.

Torej se v Španiji nikoli niste počutili kot avtsajder?

Ko tako pomislim, na začetku morda res ni bilo lahko, ker smo bili med prvimi priseljenci. Bilo je leta 1992, takrat v tem delu Španije res ni bilo veliko tujcev. Ampak sam sem se vedno počutil dobrodošlega, sprejetega. Na našo vas imam izključno lepe spomine, so bile pa tudi nekoliko drugačne izkušnje, seveda.

Ste se še kdaj vrnili domov?

Sem. Ampak samo zaradi dedka in babice, ki sem ju zelo pogrešal. Vrnil sem se skoraj 20 let kasneje, ko sem bil star 26 let.

Barcelona je bila uresničitev sanj

Zdi se, da ste človek, ki zelo ceni čas z družino in najbližjimi. V mladih letih ste se podali na pot profesionalnega nogometaša – kdo je v tem času skrbel, da ste ostali prizemljeni, kdo je bil vaša skala, ko ni šlo vse gladko?

Res je, zelo sem navezan na družino. Sem srednji otrok, imam starejšega brata in mlajšo sestro. Ko sem začel igrati v lokalnem klubu, sem imel 14 ali 15 let; že takrat sem ob petkih raje ostal doma s starši, ko sta brat in sestra šla na kakšno zabavo. Ko sem bil star 17 let, sem zapustil dom in se preselil v Barcelono. La Masia je bila uresničitev sanj, a sem tudi tam pogrešal družino. Prva leta mi je bilo kar težko.

Ampak vseeno ste hitro sprejeli tudi ponudbo z Otoka. Ste dolgo časa razmišljali?

Ne, v resnici nisem. Star sem bil 23 let, seveda je bilo pogrešanje domačih na tej točki manj pomemben faktor. Imel sem srečo, da sem v Barceloni spoznal ženo, tudi ona je igrala za klub. Sledila mi je povsod, kjer sem igral. Ta podpora mi pomeni ogromno, vedno sem lahko računal nanjo, v dobrih, še posebej pa v slabih trenutkih. Skupaj sva 23 let.

Vaš poklic je stresen …

Biti trener Olimpije?

No, biti trener nasploh.

Dobro, nadaljujte (smeh, op. a.).

Imel sem srečo, da sem v Barceloni spoznal ženo, tudi ona je igrala za klub.

Kako se odklopite od nogometa, stresa, skrbi?

Trenutno se rad odpravim na padel, s sodelavci spijem kakšno dobro kavo. Ko imam nekaj več prostega časa, rad igram tudi PlayStation.

Katere igre?

Call of Duty, včasih Fifo.

Ampak če želite odklopiti nogomet …

Call of Duty, tako.

Messi: tih, sramežljiv … in neustavljiv

Federico Bessone je v mladinskem pogonu Barcelone (La Masia) igral tudi z Lionelom Messijem. Foto: Guliverimage

Omenjali ste La Masio, v sloviti akademiji Barcelone ste trenirali z zelo velikimi imeni, tudi z Lionelom Messijem. Kaj vam je ostalo v spominu, kakšen vtis je naredil na vas?

Najbolj se spomnim tega, da je bil zelo sramežljiv in tih. Ko smo se o njem pogovarjali v garderobi, smo vedno govorili o tem, kakšen potencial ima, hkrati pa smo zaradi te njegove sramežljivosti vsi imeli pomisleke, ali bo pripravljen na preskok v prvi ekipi, da igra ob boku z nogometaši, kot so Ronaldinho, Deco, Eto'o. Kako smo bili naivni! V dveh tednih nam je postalo jasno, da je temu fantu nemogoče odvzeti žogo. Lahko ga brcneš, spotakneš, a žoga bo ostala pri njem. Zavedali smo se velikega potenciala, si pa seveda nihče ni predstavljal, da mu bo uspelo vse to, kar mu je. Da bo toliko let igral na tako nori ravni. Neverjetno. Zelo sem vesel, da sem eno sezono igral z njim in da sem bil del njegove poti.

Če na svetovnem prvenstvu Argentina sreča Španijo, za koga navijate?

Za Argentino. V idealnem svetu se seveda pomerita šele v finalu, a nato navijam za Argentino.

Ste že v Argentini spoznavali nogomet?

Ne, nič. No, igral sem ga v šoli, ampak nič resnega.

Z disleksijo se bori tudi hčerka

Odlično ste nas pripeljali do naslednjega vprašanja – ne skrivate, da ste imeli v šoli kar nekaj težav in da ste se spopadali z disleksijo. Lahko poveste več?

Drži. Da gre za disleksijo, mi je sicer postalo jasno šele precej kasneje, ko sem bil starejši. O disleksiji sem se večino stvari naučil šele zdaj, ko ima podobne težave tudi moja hčerka. Danes je stara 11 let, pred šestimi ali sedmimi leti smo začeli opažati stvari in poiskali pomoč. Ko sem bil jaz mlad, tega seveda ni bilo. Oče in mama sta bila v službi, ni bilo denarja, niti časa, da bi opazila, da je nekaj narobe. Tudi sam sem zares dojel šele, ko sem spoznal ženo. V Barceloni mi je pomagala pri učenju in opazila, da sem imel težave pri najbolj enostavnih stvareh. Če bi mi rekla, da je ena stvar črna in druga bela, sem bil to sposoben v glavi pomešati. Naredili smo vse, da hčerka ne bi imela takšnih težav, in v zadnjih petih letih je zelo napredovala.

Mislim, da je moje glavno sporočilo za vse mlade nogometaše, da se v življenju naučijo še česa zunaj nogometa, da šole ne potisnejo na stran.

Kaj bi mladi Federico Bessone moral slišati od vas, ko z vsemi izkušnjami gledate na svojo mladost?

Mislim, da je moje glavno sporočilo za vse mlade nogometaše, da se v življenju naučijo še česa zunaj nogometa, da šole ne potisnejo na stran. V nogometu nikoli ne veš, kaj te čaka. Če imaš poleg talenta še nekaj sreče, ti bo uspelo, sicer pa moraš imeti plan B.

Bolnik z rakom, ki ga ne bo nikoli pozabil

In vaš plan B je bil?

Pri Barceloni so mi hitro dali vedeti, da moram nadaljevati šolanje, študirati. Toda univerza je bila zame praktično nemogoča; nisem imel takšnih navad, niti ne kapacitet zaradi mojih težav. Povedal sem jim, da se mučim, da nikakor nisem len, a da težko ostanem zbran dalj časa. Našli so rešitev – zdravstvena oskrba. Seveda nisem sanjal o tem, da bi postal medicinski tehnik, a mi je postalo všeč. Rad pomagam ljudem in to je bila ena najlepših izkušenj v mojem življenju. Ko sem se iz Barcelone preselil k Espanyolu in tam treniral s prvo ekipo, sem hkrati delal tudi v bolnišnici, skrbel za bolnike. S tem sem dobil dragocene vrednote.

Pri Espanyolu je Federico Bessone spoznal Alberta Riero. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Recimo?

Spomnim se bolnika, ki je imel raka. Dali so mu dva, tri mesece življenja. Povsem se je zaprl vase, govoril ni z nikomer. Nato je ogovoril mene, ker me je prepoznal. To je trenutek, ki me še danes osrečuje. Ko sva se začela pogovarjati, se je počutil bolje, jaz pa sem postal boljši človek, brez dvoma.

So te vrednote spremenile vaš pogled na nogomet?

Morda ne ravno na nogomet, zagotovo pa na življenje. Naučil sem se, kako pomembno je ostati ponižen, pomagati ljudem. Nič ne šteje, če igraš nogomet na vrhunski ravni, z najboljšimi soigralci, pa se ne zavedaš, da moraš biti v prvi vrsti pravi človek. Ko sem prišel v Olimpijo, situacija ni bila dobra, zdaj vsi skupaj to spreminjamo na bolje. Ne zaradi mene, ampak ker so vsi pripravljeni sodelovati. Zelo sem hvaležen za to priložnost in želim rasti, se razvijati z vsemi temi ljudmi, ki so mi dali priložnost.

Riera se me najbrž ne spomni

Omenili ste soigralce. Pri Espanyolu ste si delili garderobo tudi z Albertom Riero, oba sta kasneje postala trenerja Olimpije. Ste v njem že takrat videli nekoga, ki lahko postane uspešen trener?

Če sem čisto iskren, sem bil tako mlad, da nisem imel konkretnega odnosa z njim. On je bil eden glavnih igralcev, jaz sem prihaja iz mladinskih vrst. Bolj sem se družil s tistimi, ki so bili v podobni fazi kariere, Dani Jarque, Jonathan Soriano in tako naprej. V resnici ne vem, ali se me Albert od takrat sploh spomni, sem se pa pri Espanyolu vsekakor marsičesa naučil. Tudi od njega. Želim mu vse dobro.

Iz Espanyola ste se preselili na Otok, k Swanseaju. Težka odločitev?

Niti ne. To je bila res lepa priložnost zame, že takrat smo vsi sanjali o angleškem nogometu. Ta je res nekaj posebnega. Nekaj drugega je to spremljati po televiziji, poslušati zgodbe o tem, kako je, a te nič ne more pripraviti na to. Ljudje na ulicah in po domovih čakajo na to, da bo prišla sobota, da bo ura tri popoldne in bo čas za tekmo. Ne samo da bi gledali Manchester United, Liverpool … Vsi živijo za svoj klub, vsi stadioni so polni, tudi v nižjih ligah. Odločitev je bila lažja tudi zaradi španskega trenerja Roberta Martineza. Takrat nisem znal angleško in prilagoditev je bila lažja, hitro sem spoznal tudi nove prijatelje, ki so mi pomagali.

Federico Bessone je kratek čas nosil tudi dres Leedsa. Foto: Guliverimage

Kasneje ste igrali tudi za Leeds. Ga še spremljate?

Spremljam.

Kaj si mislite o Jaki Bijolu?

Odličen igralec, vrhunski. Predstavljam si tudi, da uživa, ker poznam njihove pogoje, infrastrukturo. Vesel sem zanj in za to priložnost, ki jo je dobil.

Hotel sem končati svoje življenje

Ni pa bilo vse lepo, kar zadeva vaše obdobje v Angliji.

Swindon?

Swindon. Sprli ste se s trenerjem Paolom Di Caniom in zapustili klub. Kako vas je zaznamovala ta izkušnja?

Bolj jezen v nogometu še nisem bil. In razočaran. Iskreno nisem razumel, kako lahko človek tako hitro pozabi, kako je biti nogometaš. Bil je igralec, nato je postal trener in način, kako je delal z nami … To je bil vojaški režim, brez prostih dni, vsi smo bili mrtvi, brez sreče, brez nasmeha. Med treningi nismo smeli govoriti, nič. Razumem disciplino, da ne bo pomote. Ampak bili so trenutki, ko sem hotel končati svoje življenje. Tako zelo si nisem želel na trening, da sem hotel končati. Ampak to so izkušnje, v katerih ugotoviš, kaj si v življenju želiš in česa ne.

Ste to prenesli tudi na vaš trenerski pristop?

Seveda. Imel sem veliko različnih trenerjev, od vseh sem se skušal naučiti najboljše stvari, prav tako pa sem bil pozoren na stvari, ki jih ne želim ponavljati.

Spor s Paolom Di Caniom je zaznamoval kariero Federica Bessoneja. Foto: Guliverimage

Če bi se danes pogovarjali z Di Caniom, kaj bi mu rekli?

Ne vem. Nisem jezen, daleč od tega. Bi ga pa rad vprašal, zakaj. Njegov strokovni štab mu je moral ves čas poročati, ali smo se o čem pogovarjali, šale so bile prepovedane. Še enkrat, razumem, da je treba trdo delati, če želiš biti najboljši, a je na neki točki čas tudi za počitek, za sprostitev. Predvsem mentalno. Še danes ne razumem, kako je lahko nekdanji nogometaš tako pozabil, kako je biti v koži igralca. Igral in treniral je v nekih drugih časih, seveda, a vseeno.

Po deset urah službe pripravljeni umreti za grb

Povsem drugačna čustva je v vas prebudilo obdobje pri Pratu. Upokojili ste se, a se nato v sezoni 2016/17 vrnili in zaigrali v tretji španski ligi. Zakaj?

Vstopil sem v 30. leta in bil sem prepričan, da imam dovolj. Nato sem opravil nekaj treningov s to ekipo in se zaljubil v predanost, ki so jo kazali nogometaši. Veliko je bilo takšnih, ki so bili ob šestih zjutraj v službi, pozno popoldne so končali, nato pa so zvečer prišli na trening. Utrujeni, a motivirani, pripravljeni na garanje. Kot nogometaši včasih potarnamo, da smo spali kakšno uro premalo ali da nismo spili dovolj proteinov po treningu. Ti fantje pa so delali po deset ur na dan, nato so bili pripravljeni še umreti za grb na dresu. Tega prej nisem videl nikjer in veliko sem se naučil od njih. Zato sem tako užival. Na koncu smo osvojili ligo dva meseca pred koncem sezone.

Preden se preselimo v Slovenijo, nekaj kratkih vprašanj. Ste jutranja ali nočna ptica?

Jutranja.

Kava ali mate (južnoameriški čaj)?

Mate.

Kraj, kjer se po vseh potovanjih še vedno počutite kot doma?

Uf, dobro vprašanje. Barcelona.

Trener, ki bi ga še danes z veseljem poklicali za nasvet?

Brendan Rodgers.

Za trenersko delo je Federica Bessoneja navdušil Brendan Rodgers. Foto: Reuters

Rodgers in pogovor na letalu

Je bil on tisti, ki vas je navdušil nad trenerskim poklicem?

Tudi. Spomnim se najinega pogovora, ko smo s Swanseajem gostovali pri Evertonu. Med letom sem sedel ob njem in sam me je vprašal, ali se po koncu kariere vidim v trenerskih vodah. Opazil je, kako se pogovarjam s soigralci, predvsem mladimi. Da jim znam na jasen način posredovati pomembna sporočila. Opazil je, da imam določene vodstvene sposobnosti. Pred tem nisem prav veliko razmišljal o trenerstvu, ta pogovor na letalu pa je ostal v moji glavi.

O Brendanu Rodgersu govorite z izbranimi besedami. Ko bodo v prihodnosti vaši igralci govorili o vas, kaj upate, da bodo povedali?

V prvi vrsti to, da so čutili mojo podporo. Ne samo na igrišču. Najprej želim biti dobra oseba, ker sem bil sam nekoč v njihovi koži in vem, kako težko je. Včasih mi kdo reče, da nisem dovolj strog, oster. Ko jim moram nekaj povedati, jim bom to iskreno in direktno povedal. Nikoli ne bom lagal. Si pa želim, da si me zapomnijo kot dobrega človeka in dobrega trenerja. Takšnega, s katerim so tudi sami postali boljši ljudje in boljši nogometaši.

Pri Olimpiji sem se počutil, kot bi bil v Barceloni

Pred prihodom v Slovenijo ste bili dalj časa zelo vpeti v andorski nogomet. Kako bi primerjali ti dve okolji?

V Andori infrastrukture za nogomet skorajda ni. Tukaj ima vsak klub svoja igrišča in prostore za trening, struktura klubov je na povsem drugačni ravni. Ko sem prišel sem … Morda tega ne bi smel razlagati, ampak mislil sem si, vav, kaj jaz počnem tukaj. Seveda, bil sem v Leedsu, Swanseaju in tako naprej, a priti sem kot trener iz Andore – počutil sem se, kot da je to Barcelona.

Federico Bessone je navdušen nad pogoji dela pri Olimpiji. Foto: Aleš Fevžer

Vas je presenetilo še kaj drugega?

Presenetila me je izenačenost lige. Dobro, Celje je trenutno na lestvici daleč spredaj, a je v vsakem krogu jasno, da te lahko, če nisi stoodstotno pri stvari, premaga kdorkoli. V Andori se to ne more zgoditi. Imaš tri, štiri ekipe, proti preostalim ne moreš izgubiti. Seveda ni v nogometu nič nemogoče, ampak saj me razumete. Mislim, da je to dobro za ligo, za ljubitelje nogometa.

Kar nekaj mesecev ste že tukaj, kako ste se privadili na Ljubljano?

Zelo lepo mesto, zelo mi je všeč. Počutim se varno, ljudje so prijetni, v klubu so me vsi lepo sprejeli in mi olajšali to privajanje. Zelo sem ji hvaležen.

Olimpija je v začetku leta 2026 v Prvi ligi Telemach nanizala tri zmage. Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com

Kaj najbolj pogrešate?

Nisem pretirano zahteven, pogrešam pa malo več sonca (smeh). Andora je v marsičem podobna Sloveniji, ampak tam vsak dan vsaj za nekaj časa posije sonce.

V Andori ste menda začeli smučati, ste že preizkusili naša smučišča?

Ne še, pa si zelo želim, ker pravijo, da je zelo lepo. Nisem še pripeljal opreme, ni bilo pravega časa. Povsem sem osredotočen na delo v klubu.

Očitno vam je všeč španska šola

Veliko ste že slišali o valu trenerjev španske šole, ki so zaznamovali slovenski nogomet v zadnjih letih. Veliko smo vas že spraševali o Albertu Rieri, tudi o Victorju Sanchezu, veliko govorili o tem, da stopate v velike čevlje. So vas te vzporednice ali primerjave kdaj zmotile?

Nikoli, resnično nikoli. Kot sem rekel, je zame privilegij biti tukaj. Na to gledam izključno pozitivno; če se Albert in Victor tukaj ne bi izkazala, bi bil to morda znak, da okolje potrebuje drugačnega trenerja. Očitno pa je ta španska mentaliteta ali španski val, kot ste rekli sam, prinesel nekaj dobrega. Igralci se odzivajo na to, navijačem je všeč ta slog nogometa in vse to je zame samo dobro. Ne bom lagal, čutim pritisk. Bolj kot takrat, ko sem igral pred glasnimi angleškimi navijači. Včasih je tudi težko, a navsezadnje uživam v tem, kar delam.

V zadnjem času uživate tudi v dobrih rezultatih. Pogoste trenerske menjave so navijače Olimpije naučile, da so lahko o dolgoročnosti določenega projekta zaskrbljeni tudi takrat, ko so rezultati predobri. Kakšno je vaše razmišljanje, vidite v Ljubljani odskočno desko za nadaljevanje kariere ali verjamete v to, da bi lahko na klopi tega kluba sedeli tudi čez tri, štiri leta?

Želim ostati tukaj. Rad sem iskren, odprt. Zavedam se, kako težko je, ko kot nov trener prideš v okolje, kjer ni pravega časa. Predstaviti moraš svoje ideje, jih prilagoditi, spremeniti določene stvari. Kot pravite, se trenutno zdi, da gredo stvari v pravo smer, zato želim ostati. Imam občutek, da lahko tukaj ustvarim nekaj lepega, hkrati imam občutek, da mi uprava kluba zaupa. Ko je tako, je vse lažje.

Zdi se, da je Federico Bessone zadel v polno, ko je na položaj osrednjega napadalca postavil Antonia Marina. Foto: Aleš Fevžer

Sportal Ljubljančani v izdihljajih tekme do zelo dobrodošle zmage

Sportal Trener Jake Bijola se je lahko le nasmehnil, Leeds tega ni doživel že 23 let

Sportal Kopica obetavnih nogometašev iz Maribora v Ljubljano