Nejc Viher. Dragulj Maribora, ki mu denar ne pomeni kaj dosti.

"Ko sem bil še otrok, sem vedno sanjal o tem, da bom igral za člane Maribora. Vedno. To je bila moja največja želja. Zdaj, ko se bliža večni derbi, si pogosto sam sebi dopovedujem, kako lahko zdaj resnično igram derbije. To je res noro. Kakšna razlika. Včasih sem spremljal derbije na tribunah in navijal za Maribor, zdaj pa igram derbi na igrišču proti Olimpiji," nam je vzhičeno v Ljudskem vrtu pripovedoval Nejc Viher. Svojčas so se zanj zelo resno zanimali pri zagrebškem Dinamu. Ko je bil star deset let, je na treningu v Zagrebu tako navdušil vodstvo hrvaškega velikana, da ga je želel Dinamo na vsak način pripejati v Zagreb. "Izbiral sem med Dinamom in Mariborom. Izbral sem Maribor," nam je pojasnil 18-letni biser slovenskega nogometa in dodal, da ni nikoli obžaloval te odločitve.

Mladenič je pred nekaj tedni komaj prestopil prag polnoletnosti, a se lahko že pohvali z velikim številom nastopov za člansko zasedbo vijolic. V življenju je razpet med Mariborom in Rogaško Slatino. V vsakem izmed omenjenih mest živi polovica njegove družine, sam pa je najbolj navezan na sestro dvojčico, sicer tudi nadarjeno športnico. Zelo jo pogreša. Je zelo čustven, v srcu nosi tako družino kot tudi najljubši nogometni klub, za katerega bi dal marsikaj. "Vedno, ko pridem na stadion, me pogreje pri srcu, ko slišim Viole. Takrat se obrnem proti vsem tribunam in se zamislim, kako sem včasih navijal na tekmah, zdaj pa igram za Maribor. Igram! Sprašujem se, ali je to sploh res. Dobim kar kurjo polt," se mora včasih kar uščipniti, da se prepriča o tem, da ne sanja. Tako je tudi ta konec tedna, ko obetavni zadnji zvezni igralec Maribora, po novem tudi mladi slovenski reprezentant do 21 let, nestrpno odšteva ure do začetka največjega slovenskega nogometnega praznika. Do večnega derbija z Olimpijo.

V karieri se je že dvakrat pomeril proti Olimpiji, a še čaka na prvo zmago na večnem derbiju. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Ste še mladenič, šele prejšnji mesec ste postali polnoletni, pa imate pri Mariboru vse pomembnejšo in opaznejšo vlogo. Prejemate tudi redne prejemke. Kako je sploh biti nogometni profesionalec pri tako rosnih letih?

Nikoli si nisem mislil, da bom tako hitro zaigral za člane Maribora. Včasih sem sanjal o tem, da bi to morda dočakal pri 20 letih. Oziroma, se bom raje izrazil tako, da sem o tem potihoma upal. Zato je bilo nekaj posebnega, ko so me praktično iz kadetov poklicali na trening članske zasedbe. Takrat mi je ponudil priložnost Boštjan Cesar. Vse se je odvijalo hitro, preskočil pa sem mladince. Praktično sem za njih odigral le dve tekmi mladinske lige prvakov proti Dinamu iz Kijeva, to pa je bilo to. Zdaj, ko gledam za nazaj, lahko potrdim, da mi to obdobje manjka. Vseeno je pri mladincih malce več sproščenosti kot pri članih.

Se je bilo težko navaditi na novo okolje pri članih?

Da in ne. Na srečo sem imel ob sebi dobre trenerje. Bojana Jokića in Aleksandra Radosavljevića sem poznal že iz reprezentance. Vzela sta me pod svoje okrilje in mi dajala nasvete. Zlasti Rade (Aleksandar Radosavljević, op. p.), saj je bil tudi sam zadnji zvezni igralec. Na številnih treningih mi je zelo pomagal, me usmerjal glede taktike, postavljanja, spremljanja žoge. Hvala mu za vse, veliko mi je pomagal.

V NK Maribor živi sanje, saj brani barve najljubšega kluba, za katerega stiska pesti že od mladih nog. Foto: Aleš Fevžer

Kdaj pa ste sploh izvedeli, da se boste kot 16-letni kadet priključili pripravam članske ekipe?

Bil sem ravno v šoli. Poklical me je Boštjan Kreft, vodja mladinske šole NK Maribor, in mi dejal, da bom, ker jim manjka nekaj zveznih igralcev, priključen k članom. Bil sem v šoku. V pozitivnem šoku, da se razumemo (smeh, op. p.). Takrat sem bil vendarle kadet, niti še ne mladinec.

Pred prvim treningom s člani sem imel precejšnjo tremo. Preoblačil sem se kar v sodniški garderobi, nato pa je prišel pome Jokić in mi rekel, da igralci že odhajajo na pomožno igrišče. Ko sem se pridružil, so bili tam že vsi. Iličić, Jug, Soudani in drugi. Takrat niti nisem vedel, kaj naj naredim. Ali naj jim dam roko ali jih pozdravim? To je bilo nekaj novega za mene. Ko smo tako stali v krogu in čakali na začetek treninga, je prišel do mene Blaž Vrhovec. Rekel mi je, naj grem pogumno na trening. Brez treme. Sprostil me je. In res. Ko se je trening začel, je izginila tudi trema. Hvala mu, da mi je pomagal prebiti led.

Je velika razlika med treningi članov in kadetov?

Ogromna! Zlasti v fizični moči, pa tudi intenzivnosti. Pri kadetih sem denimo fizično izstopal, pri članih pa sem bil med najšibkejšimi. Pri članih je zlasti pomembno, da igraš z glavo. Hvala bogu sem bil fizično dovolj dobro pripravljen, da sem lahko fizično pariral članom.

Spomnim se, kako sem na treningih z navdušenjem gledal Josipa Iličića. Ko sem ga prvič videl, nisem vedel, ali naj se mu približam ali ne, nato pa me je prijetno presenetil, ko je stopil do mene in me prvi pozdravil. Pozneje mi je veliko pomagal na igrišču. Dal mi je kar nekaj koristnih nasvetov, nenazadnje je pomagalo tudi to, da si deliva istega agenta.

"S svojo željo predstavlja svetel vzor igralcem in ga zato še bolj cenimo," je Nejc Viher navdušen nad izkušenim Alžircem. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Z Iličićem, ki ima že 38 let, a še vedno nastopa na vrhunski ravni v 1. SNL, si ne delite več slačilnice, saj igra v tej sezoni za Koper, si jo pa z njegovim sovrstnikom Hilalom Soudanijem, ki je s strani mariborskega občinstva deležen ogromnega občudovanja.

Res neverjetno. Čeprav je Soudani star že 38 let, torej je 20 let starejši od mene, je še vedno najbolj tekmovalen na treningih. Na vsakem treningu da vse od sebe. S svojo željo predstavlja svetel vzor igralcem in ga zato še bolj cenimo.

Kako se sicer razumete s tujci, ki jih ne manjka v zasedbi Maribora?

Na začetku je bilo kar težko. Tega namreč nisem bil vajen. No, zdaj pa sem se že dobro navadil. V spomladanskem delu sezone se prav čuti, da je v slačilnici boljše vzdušje. To je tudi eden izmed razlogov, da dosti bolje izgledamo na igrišču. Čuti se povezanost, ki je prej ni bilo toliko.

"Zadnje, kar si želim, je to, da bi zaradi tega kaj zrasel v glavi, se spremenil in poletel. Tega nočem. Ostajam trdno na tleh. Skromen in delaven," se noče spreminjati kljub pogostih pohvalam trenerja Feđe Dudića. Foto: R. P. Je to zasluga tudi trenerja Feđe Dudića? O vas ima zelo visoko mnenje in je že nekajkrat javno zelo pohvalil, češ da si lahko Maribor od vas v prihodnosti obeta bogat prestop. Vas te pohvale postavljajo pod dodaten pritisk?

Ne. Trenerju sem se zahvalil za te besede, saj so mi dale neko potrditev, da dobro delam. Če trener verjame mlademu igralcu, s tem prejmeš najlepšo možno dodatno motivacijo za delo naprej. Se pa tudi zavedam, da lepe besede trenerja o meni zame pomenijo še več dela. Zadnje, kar si želim, je to, da bi zaradi tega kaj zrasel v glavi, se spremenil in poletel. Tega nočem. Ostajam trdno na tleh. Skromen in delaven.

Pri Mariboru vas je vodilo že ogromno trenerjev. Feđa Dudić je vaš aktualni, pred njim so se zvrstili še štirje. Kot prvi vas je med člane povabil Boštjan Cesar, ki zdaj opravlja najbolj cenjeno trenersko delo v Sloveniji, saj je selektor članske reprezentance.

Zelo sem vesel zanj in njegov štab. Skupaj so me spravili v članski nogomet. Res mu privoščim vse dobro. Verjamem, da bo z reprezentanco pisal zelo lepo zgodbo. Z Mariborom se mu je žal pripetila Ajdovščina. Tam smo izgubili kar dvakrat. Še danes sem prepričan, da nas je to v prejšnji sezoni stalo naslova. Res škoda.

Kakšen trener pa je sploh Boštjan Cesar? Kako se je vedel do vas mlajših igralcev?

Kot pravi mentor. Zelo sem mu hvaležen. Takoj nam je dal vedeti, da hoče pomagati mlajšim. Zna biti strog, ampak tudi pravičen. Če vidi in prepozna, da si delaven, spoštljiv ter imaš glavo na mestu, ti bo zagotovo omogočil priložnost. Veliko se tudi pogovarja z mladimi igralci in jim da vedeti, kako verjame v njih. Mene je zelo motiviral za delo.

Boštjan Cesar in Aleksandar Radosavljević sta bila nekdaj reprezentantačna soigralca in nastopila tudi na SP 2010 v Južni Afriki, zdaj pa sodelujeta s slovensko člansko izbrano vrsto. Konec marca ju čakata dve tekmi. Najprej na Madžarskem, nato pa še s Črno goro. Foto: Aleš Fevžer

S prvimi nastopi za NK Maribor, za katerega ste debitirali še pred 17. rojstnim dnem, je prišla tudi profesionalna pogodba. Kaj pa ste si privoščili s prvo plačo?

Uf, naj pomislim … Mislim, da sem si kupil superge Air Force. Star sem bil 16 let. In zelo ponosen, da sem podpisal za Maribor. Ni pa denar vse. Mene napaja v nogometu že ljubezen do vijoličnega dresa. Tako mi plače predstavljajo le dodaten plus. Trenutno mi denar ne pomeni kaj dosti.

Resnično?

Najbolj me izpolnjuje spoznanje, da živim sanje in nastopam za ljubljeni klub. Dobro, kar pa se tiče denarja … Seveda mi veliko pomeni, da si lahko plačan za igranje nogometa. To je privilegij. Da dobiš pri osemnajstih letih denar za opravljanje hobija, nekdo drug pa mora pri 20 ali pa 25 letih ta denar krvavo zaslužiti, je res privilegij. Zato moramo biti vsi nogometaši hvaležni in srečni, da nam je to omogočeno.

Vseeno pa nerad slišim, da nam določene osebe vseeno očitajo, kako imajo nogometaši dosti denarja. In se potem pojavljajo tisti stereotipi o lepih dekletih, športnih avtih, pa tudi o prijateljih, ki jih prej ni bilo in bi se želeli na tvoj račun okoristiti. No, s takšnimi ''prijatelji'' sem imel opravka tudi sam, a imam na srečo družino, s katero smo se o teh stvareh veliko pogovarjali že prej. Zato dobro vem, kdo so moji pravi prijatelji. Imam jih zelo malo, a jih lahko smatram za tiste prave. Konec koncev pa je le družina tista, s katero se lahko pogovarjam o vseh stvareh in ji vse zaupam. Družina je z menoj že od začetka.

Kako se kot nogometaš Maribora sooča s pogostimi kritikami sojenja, ki jih ne manjka zlasti z naslova navijačev? ''Težko je, ko včasih vidiš, da je kaj res očitnega. Ni pa na mojem mestu, da komentiram sodniške odločitve. Sploh zame kot mladega igralca. Ko sem prišel med člane, je bilo to zame nekaj novega. Pred tem nisem bil vajen, da se sojenje sploh komentira. Zdaj mi dostikrat rečejo, naj se ne obremenjujejo in ne gledamo na sodnike. Da bomo to že reševali drugi. Igralci naj damo vse od sebe na igrišču, za sodnike pa bodo poskrbeli drugi. Kolikor se vsaj da.'' Foto: Jure Banfi

Se z družino pogovarjate tudi o tem, kdaj bi bil najprimernejši trenutek za slovo od Slovenije? Mladi igralci, zlasti tisti, ki veliko igrajo, po navadi kmalu dočakajo kakšne ponudbe tujih snubcev. Vas sploh že kaj vleče v tujino?

Osredotočen sem le na Maribor. Ko bo prišla ponudba, se bomo v klubu o tem pogovorili in videli, kako naprej. Do takrat pa je v mojih mislih le Maribor. Tu uživam. Živim najlepše obdobje svojega življenja. O tem sem sanjal, zakaj bi to spreminjal?

Sanjate tudi o tem, da bi kdaj zaigrali v najmočnejših evropskih ligah?

Tudi. Navijam za Barcelono, moj največji cilj pa je, da bi nekoč zaigral v ligi prvakov, obenem pa bil še standardni igralec v klubu iz lige petice. Da pa bi to uresničil, bom moral še ogromno napredovati, saj še nisem na želeni ravni. Tudi kakšna druga liga v Evropi bi za nas mlade igralce predstavljala primerno stopničko več.

Je pa s tujino tako, da se o njej veliko pogovarjam zlasti z Davidom (Davidom Pejičićem, op. p.). Poznava se že iz reprezentance. Je krasen fant tako na igrišču kot tudi izven njega. Z njim se pogovarjava tudi o fantih, ki so šli prehitro v tujino in se jim to ni izkazalo za dober korak. Ker če greš v tujino, moraš biti v sebi odločen, da boš uspel. Če pa hočeš v tujino samo zaradi tega, da lahko rečeš, da si zdaj v tujini in greš po denar, se ti ne bo izšlo. Tako pač ne gre.

Mladi slovenski nogometaši se, po mojem mnenju, pogosto prehitro odločajo o tujini. Zato sem si rekel, da bi šel sam v tujino rajši prek slovenske lige. Na tem tudi delam.

Ronaldinho spada med najbolj priljubljene in atraktivne brazilske nogometaše vseh časov. Foto: Reuters

Imate v tujini tudi kakšnega vzornika, ki bi ga radi posnemali na svoji nogometni poti?

Že od nekdaj najraje spremljam Barcelono. Sem njen velik navijač. Vedno mi je bil v ospredju Messi, pa čeprav nimava podobnega sloga igre. Občudoval sem tudi zvezno linijo Xavi, Iniesta in Busquets. Ogledoval sem si tudi veliko videoposnetkov, ko je igral za Barcelono še Ronaldinho. Res je zanimivo, da sem pozneje zasledil, kako je bil nekoč Marcos Tavares njegov soigralec in da sta se veliko družila. Res, kako majhen je nogometni svet.

Od današnjih aktivnih igralcev pa mi je zelo všeč Rodri, pa tudi vezista Barcelone Pedri in Gavi, ki imata žal kar veliko smole s poškodbami. Všeč mi je tudi mladi zadnji zvezni igralec Barcelone Marc Bernal. Nedavno me je navdušil na povratni pokalni tekmi proti Atleticu. Proti njemu sem igral na reprezentančni tekmi do 17 let. Že takrat sem zlahka opazil, da ima v sebi nekaj več.

So Radomlje v tej sezoni kost v grlu NK Maribor? "V prejšnji sezoni smo trpeli in kiksali proti Primorju, letos pa izgubljamo točke proti Radomljam. Imamo pa v tej sezoni še eno tekmo proti njim. Upam, da bomo takrat popravili vtis." Foto: R. P. Barcelona posveča veliko pozornost mladim igralcem. Veliko je najstnikov, ki dobijo priložnost. Ne manjka klubov, ki se zgledujejo po njej, tega je v svetu vedno več.

To je res lep občutek. Nastal je nek trend, da so mladi deležni večje priložnosti, kar pa je po drugi strani za nekatere tudi slabo, saj bi vsi radi takoj zaigrali za člane. Mislijo si, da če ne igrajo za člane ali pa niso vsaj z njimi, da je vse preostalo katastrofa. In potem nočejo iti v drugo ligo ali pa kam drugam na izposojo. V bistvu podcenjujejo drugo ligo in jim je igranje v takšnem klubu izpod časti. No, tega ne razumem.

Vi bi šli v Ilirijo, če bi se vaš delodajalec odločil tako in vas usmeril v projekt, ki ga je sklenil z drugoligašem iz Ljubljane, za katerega po novem nastopa veliko vaših nekdanjih soigralcev in sovrstnikov iz Maribora?

Bi. O tem z moje strani ne ni bilo pomislekov. Z veseljem bi igral za Ilirijo, to bi bila še ena dodatna stopnička v mojem razvoju in karieri. Če bi moral igrati za mladince, to tudi ne bi bila težava, ampak nekaj dobrega zame. Pomembno je le, da mladi igralec igra. Da je v ritmu in pridobiva izkušnje.

Pa ste kaj v stiku z nekdanjimi soigralci, ki zdaj nastopajo za Ilirijo?

Kar, ja. To je za njih zelo dobro. Za vse mlade igralce je to dobro, saj je druga liga stopnička višje od mladinskega nogometa. Imajo tudi dobre pogoje za razvoj, vodijo jih dobri trenerji. Zmoti me le barva v njihovem grbu (smeh, op. p.). Ampak me tudi to ne bi spet tako zmotilo, da ne bi mogel igrati za Ilirijo.

Klub konec koncev najbolj ve, kaj je najboljše zate. Če bi se tako odločil, bi pač skupaj sprejeli odločitev, pomembno za moj razvoj. In bi šel v Ljubljano.

Bi kdaj sprejeli tudi denimo ponudbo večnega rivala Olimpije ali pa vodilnega Celja, ki si lahko za slovenske razmere privošči marsikaj?

Ne, tega pa ne bi storil. Ni ga denarja, ki bi me v to prepričal. Zame v Sloveniji v prvi ligi obstaja le Maribor. Maribor, nato pa tujina.

Kaj poreče na pravilo, da mora v 1. SNL nujno začeti dvoboj v vsakem klubu vsaj en mladi slovenski nogometaš, ki lahko kandidira za mlado izbrano vrsto do 21 let? ''Včasih me spremlja pomislek, da igram samo zaradi tega. Tako skušaš čim bolj opravičiti svoje minute, saj veš, da bi se lahko na tem mestu znašel že kdo drug. Če trener verjame vate in ti soigralci pomagajo, ne bi smelo biti težav. Z Davidom Pejičićem sva dosti tekem začela skupaj. Lažje je, ker vidiš, da nisi edini mladi igralec. O tem se lahko skupaj pogovarjava.'' Foto: Jure Banfi

Čeprav ste preživeli mladost v Rogaški Slatini, izžarevate ogromno strast do NK Maribor.

Drugače niti ne morem, saj se počutim kot pravi Mariborčan. Tu živim že pet let. Tudi rodil sem se v Mariboru. In tudi moja prva nogometna registracija je bila opravljena v Mariboru. Moj klub je torej Maribor. Vedno je bil, vedno tudi bo. Nanj me vežejo posebna čustva. Ko pridem na igrišče, začutim veliko odgovornost, da dam resnično vse od sebe. Vse za Maribor! To je nenazadnje tudi moja obveza.

Maribor še ni rekel zadnje v boju za naslov prvaka. V letu 2026 še ni izgubil, z zmago v Stožicah pa bi se vodilnim Celjanom pridružil na -5. Foto: Jure Banfi Če so v zasedbi Maribora še pred kratkim kraljevali številni tuji igralci, zbrani z vseh vetrov, v zadnjem obdobju dobivajo vse več priložnosti tudi mlajši slovenski igralci. Med njimi izstopate tudi vi. Čeprav ste šele pred kratkim dopolnili 18 let, ste za Maribor zbrali že 34 nastopov. Rezultatsko pa se vendarle ne izide vedno po vaših željah. Je to zaradi dodatnega bremena, ki si ga postavljate, prevelikega pričakovanja in pritiska glede na vašo mladost?

Sem domačin, Mariborčan. Kot tak si ustvariš pritisk. Tujci veliko lažje prebolijo poraz, v to sem se dobro prepričal pri Mariboru. Ne spremljajo jih takšna čustva kot nas domačine, nam je bistveno težje. Ko izgubiš in zaslišiš žvižge na tekmah, te kar zaboli pri srcu. Takrat se zaveš, kako si bil včasih ti na tribunah med navijači in stiskal pesti za Maribor ter se takrat spraševal, kako so lahko igralci sploh izgubili tekmo. No, zdaj sem v tej vlogi tudi sam. Sem na igrišču in dobro vidim, kako je to vse prej kot enostavno.

A verjetno se lahko glede tega, če dajete na vsaki tekmi vselej vse od sebe, vedno mirno pogledate v ogledalo?

To je res, a vseeno. Ko z Mariborom ne dosežeš cilja, to pa je seveda lahko vedno le zmaga, se povprašaš, kaj si naredil narobe. Zakaj ni bilo zmage? Kako bi lahko dal še kaj več, da bi pomagal Mariboru?

Si še pogosto postavljate takšna vprašanja? Za Maribor ste debitirali pri 16 letih, v zadnjem obdobju pa dajete vtis, kot da bi bili iz tekme v tekmo bolj zreli in prepričljivi, vse pogosteje pa tudi nevarnejši za mreže tekmecev. In nenazadnje, v nedeljo vas čaka že tretji večni derbi v karieri!

Čutim, da napredujem iz tedna v teden. Soigralci mi pomagajo, v članski slačilnici so me dobro sprejeli, vsak trener pa mi je dal kaj svojega. Včasih si rečem, kako je v bistvu dobro, da sem menjal že toliko trenerjev. Pri mojih letih sem jih dal namreč skozi že toliko, kot jih morda nekdo pri 35 letih ni dal v celi karieri. V Mariboru me je vodilo že pet različnih trenerjev.

Za svojo starost imam za seboj že nekaj nastopov, z vsako tekmo pa mi je lažje. Čutim, da sem vse bolj samozavesten, a še vseeno premalo od želenega. Včasih, ko sem bil še mlajši, sem znal tudi pregoreti v želji za Maribor, zdaj pa se mi zdi, da napredujem. Postopno. Dobro, saj nastopi kdaj tudi trenutek za kakšno slabo tekmo, a temu se v nogometu, kjer so vedno prisotni vzponi in padci, niti ne moreš izogniti. Bolj me veseli spoznanje, da mi gre večinoma v nogometu kar dobro.

Prvi zadetek za Maribor v 1. SNL je dosegel pri 17 letih, dveh mesecih in 13 dneh na dvoboju proti Radomljam. ''Zadel sem iz bližine, potrdil zmago s 4:0. Bilo je aprila 2025. Tisti zadetek sem posvetil mojemu pokojnemu trenerju Milanu Žurmanu. Bil je zelo dober trener in še boljši človek. Takrat je bilo res posebno. Prvič sem doživel, da sem zaslišal navijače, kako skandirajo moj priimek v Ljudskem vrtu. Neverjeten občutek, čutil sem mravljince po telesu,'' je takrat postal tudi najmlajši strelec Maribora vseh časov. Dvajset let star rekord Gorazda Zajca je izboljšal za slabih pet mesecev. Foto: R. P.

Malce manj dobro gre po drugi strani vodilnemu Celju, ki je zasledovalcem po odhodu Alberta Riere z dvema zaporednima porazoma v prvenstvu obudil optimizem, da bi se lahko resneje potegovali tudi za naslov državnega prvaka. Doživljate Maribor še kot kandidata za prvo mesto?

Če bi v nedeljo premagali Olimpijo, bi za Celjani zaostajali le še pet točk. In to bi bila res majhna razlika. Ne smemo pozabiti, da imamo v tej sezoni še povratno tekmo v Celju. Če bi še tam zmagali, Celjanom pa bo vmes zagotovo še kje spodrsnilo, saj igrajo tudi še s Koprom in Olimpijo, bi se dobro zakuhala bitka za naslov. Pa je že celotna Slovenija mislila, kako je prvo mesto oddano Celju.

Ni kaj, po porazu Celja v Kidričevem imamo še večjo motivacijo za dober rezultat v Stožicah. Upam le, da v nedeljo ne bomo pregoreli od prevelike želje. V glavah moramo ostati hladni, maksimalni in gledati le naprej.

Če bi se nam do konca sezone poklopili rezultati, bi bilo vse možno. Smo v delu tekmovanja, kjer ni vse v naših rokah in ne odločamo le mi o naši usodi, a vseeno upamo na najboljši razplet.

Kaj torej pričakovati od nedeljske tekme z Olimpijo?

V Ljubljano gremo po tri točke. Verjamem, da nam lahko uspe.

Kako pa kot eden najmlajših nogometašev Maribora, ki je vseeno že dvakrat zaigral proti Olimpiji, doživljate večne slovenske derbije?

Kar navijaško. Že od malega so me učili, da je zelena barva grda in prepovedana. Da je nikoli ne smem nositi na sebi. Do Olimpije tako gojim sovraštvo. Na nek prenesen način, saj so vendarle naši največji rivali.

Kar pa se tiče večnih derbijev, se na njih opazi razlika med navijači. Povsem drugo vzdušje je, ko se igra derbi v Mariboru. Stožice so proti Ljudskemu vrtu kot gledališče, v to sem se dobro prepričal. Ljudski vrt je za derbi res nekaj posebnega. Po mestu že teden dni pred tekmo vsi govorijo le o derbiju. Zdaj, ko sem nogometaš Maribora, to čutim še toliko bolj.

Že od malega so ga učili, da je zelena barva grda in prepovedana. Foto: Jure Banfi

Se je sploh v tem obdobju smotrno sprehajati po ulicah Maribora? Je bolje ostati doma, da ne bi bili toliko obremenjeni s komentarji in pričakovanji navijačev?

Ne, raje grem med ljudi. Rad grem v mesto na večerjo ali pa na sprehod, saj imam rad mesto. Nekateri me prepoznajo in kdaj ogovorijo, tudi kateri izmed starejših navijačev, a me to prav nič ne moti.

Sicer prihajate iz Rogaške Slatine, a zdaj živite že nekaj časa v Mariboru.

Zdaj, ko sem mlad, mi je, če tako pomislim, bolje živeti v Mariboru. Imel sem izbiro, kje bi živel, in se odločil za Maribor. Živim pri očetu, ki ima tu službo, mama in sestra pa sta ostali v Rogaški Slatini. Mama ima tam službo, sestra pa hodi v šolo. Konec tedna se tako obiskujemo. Večkrat je tako, da prideta mama in sestra v Maribor kot pa obratno (smeh, op. p.).

Pa ste se kot deček iz Rogaške Slatine hitro privadili na življenje v Mariboru?

Na začetku sem malce trpel, saj me je v Mariboru motil zlasti promet. V Rogaški Slatini je vse mirno. Zrak je čistejši, bližje imaš naravo, v Mariboru pa živim v stanovanju ob cesti, ki je zelo prometna. A zdaj sem se tudi na to navadil. Sem pa potreboval kar nekaj let, tega ne skrivam.

Rogaška Slatina je lahko ponosna na 18-letnega nogometaša Nejca Viherja, pred katerim je po mnenju trenerja Feđe Dudića še zelo svetla prihodnost. Foto: Ana Kovač

Še nekaj let pa bo potrebnih, da bi Rogaška znova imela prvoligaški nogometni klub. Kaotična zgodba jo je po osvojeni pokalni lovoriki pahnila v najnižjo ligo.

Res škoda. Zelo me je veselil njen vzpon. V zadnjih letih sem veliko spremljal Rogaško. Saj jo še zdaj, ko igra v nižjih ligah. Vendarle sem do dvanajstega leta treniral nogomet v Rogaški Slatini. Vesel sem bil, ko so po uvrstitvi v prvo ligo obnovili tribune. Včasih sem si ogledal tudi kakšno tekmo, žal pa tega ni več.

Ste takrat šli med najbolj glasne navijače Rogaške?

Ne, ne, bil sem med bolj normalnimi navijači. Je pa v Rogaški Slatini veliko Viol. Ko se sprehajam po Rogaški Slatini, kar pogosto naletim na njih. Velikokrat pristopijo do mene in mi dajo vedeti, kako stiskajo pesti zame in me spremljajo na nogometni poti. To mi kar godi, to je res poseben občutek. Maribor je pač moj klub.

S posebnim ponosom si je ogledal poslovilno tekmo Marcosa Tavaresa v prepolnem Ljudskem vrtu proti Aluminiju. ''Navijači so napolnili stadion zaradi njega, po tekmi pa so šli vsi na igrišče, Tavares pa med Viole. Takšno slovo si je nedvomno zaslužil. Maribor zna to ceniti.'' Foto: Osebni arhiv Od kdaj pa vam je tako pri srcu?

Zanj navijam strastno že od majhnega. Spomnim se, kako sem šel z dedijem in atijem na vsak derbi v Ljudski vrt. Prvič sem šel, ko sem imel osem let. Najprej bi šli na Lent kaj pojest in popit, potem pa na stadion. Takšna je bila naša rutina.

Torej ste kot majhen otrok obiskovali tudi tekme lige prvakov? Ljudski vrt jih je nazadnje gostil leta 2017, ko ste imeli devet let.

Ne, takrat pa sta šla ati in dedi na tekme kar sama. Rekla sta mi, da so tekme prepozno in da je preveč navijačev, tako da mi nista dovolila. Tako sem moral tekme spremljati po televiziji. Spomnim se, da sem bil kar fanatičen navijač, dvoboje sem doma doživljal zelo čustveno. Še pomnim, kako sem proslavljal zadetek Ibraimija proti Chelseaju. Ali pa, ko je Handanović ubranil 11-metrovko.

Marcos Tavares ga je obdaroval z dresom, ki ga je nosil v ligi prvakov. Foto: Osebni arhiv Kateri takratni junak Vijolic pa je na vas pustil največji vtis?

Tavares. Marcos Tavares. Takrat sem bil tudi na njegovem kampu za mlade igralce. Ko sem bil izbran za najbolj perspektivnega igralca, sem prejel njegov dres iz lige prvakov. To je bilo prekrasno darilo. Prek Tavaresa sem v bistvu prišel v Maribor. Star sem bil 11 let.

Brez Tavaresa se torej ne bi nikdar zgodilo, da bi prišli tako kmalu v Maribor?

Ne. Resnično sem hvaležen Marcosu. Pri desetih letih sem začel obiskovati individualne treninge pri Gabrielu da Silvi, nekdanjem nogometašu Maribora, ki se je nedavno z družino preselil na Portugalsko. Da Silva je bil moj trener, Tavares pa neke vrste posrednik (smeh, op. p.). Po koncu njegovega kampa sem opravil prvi trening na umetni travi v bližini Ljudskega vrta, ki ga je vodil trener Nejc Repina. Po njem so izrazili željo, da bi me radi videli v NK Maribor. Bil sem presrečen. Ni me bilo treba kaj preveč prepričevati,  seveda sem se odločil za Maribor. Za moj klub. S tem se je strinjala tudi moja družina.

Nejc in Neca Viher sta rada obiskovala nogometne tekme Maribora že v mlajših letih. Foto: Osebni arhiv Pogosto omenjate družino.

Z razlogom, saj smo zelo povezani. Družina je še danes moja največja podpora, v dobrem in slabem. Brez njih ne bi bil tu, kjer sem zdaj. Oni so moji prvi navijači. Ko igramo doma, vedno vem, kje sedijo na stadionu moji starši in sestra.

Kdo pa vas najprej potolaži, če kdaj pridete s tekme slabe volje zaradi slabšega rezultata?  

Mama. Je bolj čustvena. Ata gleda na vse skupaj bolj nogometno. Saj me tudi pohvali, a je tudi bolj kritičen. Je zadovoljen, a tega noče pokazati. Vedno hoče več.

Ko ste torej na zadnji tekmi proti Radomljam dosegli zadetek (2:2), Maribor vendarle ni zmagal, zato ni mogel biti povsem zadovoljen?

Ja, res je. Ata mi hoče vedno dopovedati, kako bi bilo lahko še vedno boljše.

Kaj pa sestra?

Z njo pa me veže posebna vez. Zelo sva navezana drug na drugega. Sva namreč dvojčka, od sestre pa sem starejši pet minut. Tudi ime naju povezuje. Sva Nejc in Neca.

Še bolj bi si lahko bila podobna, če bi vam bilo ime Nace.

Kako ste vedeli? Prvotna ideja je bila resnično takšna, da bi bil Nace, a so se starši nato odločili za Nejca. Na srečo, saj mi je bolj všeč tako.

S sestro sva bila vsepovsod skupaj. Skupaj sva hodila v vrtec in šolo, skupaj sva trenirala košarko, potem pa je ona nadaljevala v ženskem, jaz pa v moškem klubu. Zdaj nama je malce težje, saj živiva ločeno. Jaz sem v Mariboru z očetom, ona pa z mamo v Rogaški Slatini. Ker pa imava neko posebno vez, se morava slišati vsak dan. Tudi večkrat na dan.

Pravite, da ste v mladosti trenirali tudi košarko. Zakaj ste se na koncu odločili za nogomet?

Imel sem zelo dobrega trenerja v košarki. To je bil Peter Markovinovič, ki zdaj deluje v Mariboru in je uspešen selektor. Zelo me je navdušil za košarko. Košarkarsko igrišče smo imeli pri nas na Žiberniku zelo blizu doma, pred osnovno šolo v Rogaški Slatini. Vedno sem bil na igrišču, zraven pa je bilo še nogometno igrišče. Kaj bi si želel sploh lepšega? Po cele dneve sem preživel tam.

Na koncu sem moral sprejeti težko odločitev: s katerim športom nadaljevati resneje in ga trenirati. Ves čas sem se bolj nagibal k nogometu. Raje sem ga imel. To se je zaenkrat izkazalo za dobro odločitev.

Dvojčka Neca in Nejc Viher obožujeta igre z žogo. Neca zdaj igra košarko, Nejc pa nogomet. Foto: Osebni arhiv Vam tega sestra, ki igra še vedno košarko, tega ni nikoli zamerila?

Ne, kje pa. Saj je tudi ona hotela trenirati nogomet, a sta ji starša rekla, da raje ne. Da ne bo preveč ''fantovska''.

Rogaška je bila še nedolgo nazaj zelo uspešen košarkarski klub. Igrala je tudi v finalu državnega prvenstva.

To so bili prekrasni časi. Takrat je vladalo izjemno vzdušje. Ko je Rogaška igrala v finalu z Olimpijo, sem bil večkrat kot deček zadolžen za brisanje parketa v dvorani. Bilo je nepozabno. Žal mi je, da ni več takšnih spektaklov v Rogaški Slatini. In tudi uspehov kluba. Še vedno rad obiščem tisto dvorano in si ogledam kakšno tekmo. Ponosen sem, da sem Slatinčan, vseeno pa zadnjih pet let že živim v Mariboru.

Zakaj pa ste se sploh preselili v Maribor?

Zaradi nogometa kot tudi šole. Obiskujem namreč srednjo ekonomsko šolo v Mariboru. Prej sem obiskoval osnovno šolo v Rogaški Slatini, v Maribor pa sem se vozil na treninge. Bilo je kar naporno. Zato smo se sprva vsi skupaj, vsi štirje v družini, preselili v Maribor. Eno leto pred kovidom. Bilo je kar hudo, sploh za mamo. Ko je nato napočil kovid, smo se odločili, da se vrnemo v Rogaško Slatino. Osnovno šolo sem tako končal v Rogaški, potem pa ocenil, da bo veliko lažje, če grem na srednjo šolo v Maribor. Z očetom sva tako odšla v Maribor, mama in sestra pa sta ostali v Rogaški.

Pa se kaj pogrešate?

Zelo. To je kar naporno, saj smo zelo navezani drug na drugega. Veliko smo se navezali prek voženj, včasih smo bili vsak dan skupaj. Teh voženj ne bi zamenjal za nič, to so res lepi spomini in doživetja. Neke izkušnje, ko sem dobil dodatne delovne navade. Takrat sem se veliko učil v avtu. Sicer šele po Slovenski Bistrici, saj je bila cesta pred tem preveč posejana z ovinki, tako da bi me drugače obšla slabost v avtu. Zaradi ovinkov sem raje v avtu poslušal videoposnetke in se tako učil. Tako sem lahko vzporedno uspešno opravljal šolo in nogomet.

Pred leti je pri Mariboru blestel Mitja Viler in pustil ogromen vtis. Najverjetneje zaradi podobnosti priimkov je Nejc že večkrat izkusil, kako so ga napačno poklicali po priimku za Vilerja in ne Viherja. ''Tako se je zgodilo, ko sem bil na enem izmed turnirjev proglašen za najboljšega v mlajših selekcijah. Tudi v kakšnih komentarjih sem to že zasledil.'' Foto: Aleš Fevžer

Kaj pa pravijo na vas zdajšnji sošolci v Mariboru?

Gledajo me na vseh tekmah. Z nekaterimi se družim tudi izven šole, smo dobra klapa. V šolo grem rad, pa naj se sliši še tako čudno, zlasti zaradi sošolcev. Da se malce sprostim, da ne mislil samo na nogomet, nogomet in nogomet.

Profesorji znajo ceniti, koliko odrekanj imate zaradi profesionalnega nogometa?

Neke privilegije imam. Včasih kakšni profesorji resda nočejo popustiti, večinoma pa so kar uvidevni do mojih obveznosti. Vidijo, da igram za člane. Spremljajo tekme Maribora in me kdaj tudi povprašajo o situaciji v ekipi. Maribor je res nogometno mesto. Vsi živijo za klub in nogomet.

Čeprav je star komaj 18 let, je lani že debitiral za slovensko izbrano vrsto do 21 let. Na Nizozemskem je izgubil kvalifikacijsko srečanje za EP 2027 s Slovenijo z 0:2. Pred tem je oblekel tudi državni dres nižjih starostnih kategorij. Foto: Aleš Fevžer Na katerem igralnem položaju pa ste v mladosti trenirali košarko?

Bil sem organizator igre.

Potem velja za vas podobno kot v nogometu, kjer ste zadnji zvezni igralec in potrebujete pregled za razvoj igre?

Res je, dosti mi je pomagala košarka. Kar nekaj je podobnosti med športoma. Celo v blokih, ki jih delamo tudi v nogometu. Denimo pri kotih. Glede pregleda na igro mi je košarka prišla zelo prav. Zaradi nje tudi igram kot zvezni igralec v nogometu.

Tudi dober odriv, zadnji gol ste proti Radomljam dosegli z glavo, verjetno ni naključje, saj ste nekdaj trenirali tudi košarko.

Ne. Odriv sem imel vedno dober, zato so me v otroških letih pogosto uvrščali v šolske ekipe za tekmovanja v atletiki, odbojki in še kje drugje.

Torej ste bili tako fizično dominantni kot včasih Benjamin Šeško? Ste lahko zabili žogo v obroč pri košarki?

To ravno ne. Vsaj s košarkarsko žogo ne, tako velikega odriva vendarle nimam. Na male koše pa bi se dalo zabijati.

Košarko še kaj igrate ali vam jo trener prepoveduje?

Jo. Ko sem v Rogaški Slatini, se večkrat dobimo s prijatelji in na asfaltu odigramo košarko tri na tri. Pogosto pridem na igrišče s sestro. Včasih zaigra tudi z nami. Veliko raje igra z moškimi kot pa ženskami, saj ji je moška košarka poseben izziv. Ker sva vedno skupaj, je vajena moške družbe.

Kako pa ji gre v košarki?

Je kar perspektivna. Ima 18 let, trenira za KK Janina in je zelo uspešna. Klub je med najboljšimi v Sloveniji, kar se tiče mlajših kategorij je s Cinkarno Celje na vrhu. Nimajo pa članic, ker je taka generacija. Morda čez leto ali dve. Ji gre pa res dobro. Zadnjič je na eni tekmi dosegla kar devet trojk. Ima dobro, mehko roko.

Michael Jordan velja za mnoge za najboljšega košarkarja na svetu vseh časov. Foto: Reuters

Kateri pa je bil vaš vzornik v košarki?

Michael Jordan. Imam tudi njegov dres. Pa tudi Stephen Curry. Njega sem lahko vsaj gledal v živo, za Jordana pa so mi povedali starši in trener. Takoj sem preveril, kdo je bil in kaj je počel. Očaral me je. Imam tudi njegove prve košarkarske copate.

Pri Mariboru ste debitirali v dresu s številko 23. Naključje ali nameren poklon legendarnemu ameriškemu košarkarju?

Prav imate. Pri mladincih sem številko 23 izbral prav zaradi Jordana. Vzel sem jo, saj je bila na srečo prosta. Pred tem sem v mlajših selekcijah nosil 6. Tudi na prvi tekmi za člane je bila prosta številka 23, tako da sem ponovil zgodbo.

Torej na številko 23 ne vpliva kaj prida dejstvo, da je to tudi številka LeBrona Jamesa, ki ga lahko še vedno spremljate na parketih?

Ne, ne. Jordan je samo eden. 23 je njegova značilna številka. Dobro, zdaj pri Mariboru nosim številko 4, ki mi jo je ob upokojitvi predal Blaž Vrhovec.

V Rogaški Slatini je tako v družbi sestre dvojčice in prijateljev zaprosil za spominsko fotografijo Luko Dončić. Mladi slovenski as, ki je bil takrat še najstnik in nastopal za madridski Real, jim je z veseljem ustregel. Foto: Osebni arhiv Kaj pa Dončić in njegova številka 77? Tudi on je nenazadnje odličen organizator igre.

Neverjeten igralec je. Veliko ga spremljam in občudujem. Zjutraj, ko se zbudim, si prevrtim za nazaj njegove tekme v ligi NBA. Spomnim se, kako je pred leti slovenska reprezentanca v Rogaški Slatini odigrala nekaj tekem. Takrat je bil Dončić še mlajši, a sem bil zelo vesel, da sem se lahko slikal z njim.

Dončić je začel kariero pri ljubljanski Olimpiji. Nogometaši Olimpije, vaši nedeljski tekmeci, so v sredo izpadli iz pokala. Presenečenje ali ne?

Zame to ni bilo presenečenje. Gledal sem celo tekmo. Že mi smo imeli v Brinju težko tekmo, ker so zelo dobra in neugodna ekipa. To so spet dokazali, sem pa vesel, da so izločili Olimpijo. Normalno, le zakaj ne bi bil? Tako, kot so nam takrat v Ljubljani privoščili, da smo izpadli, smo zdaj mi veseli, da so izpadli oni.

Zakaj pa je igrišče v Grosuplju tako neugodno za favorite?

Zaradi domačih navijačev. Tudi na naši tekmi je bil povsem poln stadion, gostitelji pa so vsako minuto izkoristili za zavlačevanje. Posluževali so se trikov. Njihovi navijači so bili zelo živahni, na trenutke tudi žaljivi. Njim so v bistvu zelo pomagali navijači. Tudi proti Olimpiji so jih nosili na rokah. Mi, kakršen smo klub, si takrat ne bi smeli privoščiti poraza.

Po izpadu iz pokala vam nekaj časa tudi v prvenstvu niso cvetele rožice. Vam je bilo za to še bistveno bolj žal, saj predstavlja pokal super bližnjico do Evrope?

To je bilo zame res težko obdobje. Eden najbolj bolečih porazov v moji karieri. Tisto jesen so se zamenjali štirje trenerji. Začeli smo s porazom proti Celju,  nato hitro izpadli iz Evrope proti Paksu. Zaostali smo za Celjem, menjali so se trenerji, ti pa igraš in poslušaš žvižge. Seveda ti takrat ni vseeno. Sploh kot mlademu igralcu iz Maribora mi je bilo res težko. No, zdaj pa gre na boljše. Dobro smo začeli drugo polovico sezone, morali pa bi premagati Radomljane. Imeli smo dosti priložnosti. Upam pa, da nam bo uspelo na derbiju. Če bomo na pravi ravni, ne bi smelo biti težav.

Izpad v Evropi proti madžarskemu predstavnilku Paks ga je zelo potrl. Foto: Jure Banfi

Olimpija je po izpadu iz pokala ranjena, v šoku.

Zdaj bo imela Olimpija še večjo motivacijo. Hoteli se bodo odkupiti navijačem. Če izgubijo, vemo, da bo za njih kar težavno. Bo pa to čvrsta tekma. Pokazali so, da znajo biti dober tekmec močnim, večjim ekipam. Denimo proti Celju so dobro preučili igro Celjanov.

Koga pa najbolj spoštujete pri Olimpiji?

Spoštujem celotno moštvo Olimpije, če pa bi moral izpostaviti kakšnega igralca, bi bil to Mitrovski. Njihov sprednji zvezni igralec, ki jim daje moč in ideje. Najbolj je pomembno, da se maksimalno pripravimo na nas, ne pa na Olimpijo. Nas se more tudi kaj vprašati. Vedno se mora vprašati Maribor, kakšna bo tekma. Naša želja je znana. Želimo vse tri točke.

Pri Olimpiji igra praktično na vašem igralnem položaju tudi Jasmin Kurtić, ki je dvakrat starejši od vas.

Tudi v naši ekipi je nekaj takšnih, ki bi mi lahko bili po letih očetje. Kurtića sem v preteklosti veliko spremljal. Sploh, ko je igral še v reprezentanci. Vedno si štejem v čast, da lahko igram proti takšnemu igralcu. Sploh na mojem igralnem položaju. Vedno se hočem kaj od njih naučiti, vzeti najboljše od vsakega igralca.

Prizor z zadnjega večnega derbija v Ljudskem vrtu, ki se je razpletel brez zmagovalca (1:1). Foto: Jure Banfi

Kako pa se počutite v Stožicah?

Prvič, ko sem prišel na ta stadion, so se mi Stožice zdele zelo majhne. V živo. Zlasti igrišče. Kot gledalec nisem bil še nikoli v Stožicah. Igrišče se mi je zdelo majhno, povsem drugače kot na televiziji. Bil je malce čuden občutek. Drugače pa mi ta stadion zaradi Olimpije ni kaj pretirano všeč. V nedeljo mi bo bolj všeč južni del stadiona (smeh, op. p.).

Na večnem derbiju še niste zmagali. Čutite, da še niste pokazali pravega obraza proti Olimpiji?

Ne še. Zdaj upam, kakor radi rečejo, da bo šlo v nedeljo v tretje rado. Upam, da bomo pravi kot ekipa. Potem lahko tudi kak posameznik odskoči.

Kje bo živel v prihodnosti? V Mariboru, Rogaški Slatini ali kje drugje? ''O tem sem že malce razmišljal. Mislim, da bom ostal kar v Mariboru. Do njega čutim posebno strast in čustva.'' Foto: Jure Banfi V 1. SNL ste debitirali 1. februarja 2025, torej še pred vašim 17. rojstnim dnevom. Z Mariborom ste gostili in premagali Domžale. Krst ste torej doživeli proti klubu z bogato preteklostjo, ki pa ga zdaj ni več na slovenskem nogometnem zemljevidu, saj je neslavno propadel.

Domžale? Ko so odstopile od tekmovanja, sem se kar zamislil. Zelo mi jih je žal. Pa tudi veliko mojih sovrstnikov, ki so si morali najti nove klube. Domžale so bile zelo dober slovenski klub, ki je igral predvsem z mladimi slovenskimi igralci. Omogočil jim je priložnost in bil z njimi dokaj uspešen. Slovo Domžal se bo zelo poznalo v slovenskem nogometu. To je velik minus.

Po tem, kar se je zgodilo Domžalam, lahko le še bolj cenim organiziranost in redne plače pri Mariboru. Ko se tako pogovarjam tudi z igralci ostalih slovenskih klubov, jih ni malo, ki trdijo, da je Maribor najbolj organiziran klub v Sloveniji.

Kaj pa vodilno Celje?

Celje nam želi konkurirati, pod vodstvom Alberta Riere se je kar dvignilo, a je Maribor vseeno Maribor. Celjani lahko pridejo daleč v konferenčni ligi, a trikrat priti v ligo prvakov je vendarle nekaj drugega. In biti 16-kratni državni prvak. Zato ne morem razumeti, da nekateri enačijo konferenčno ligo z ligo prvakov, v kateri je nastopal Maribor. To seveda ni res. Liga prvakov je bistveno bolj zahtevno tekmovanje.

Sportal Alex Petan iz Kanade v očetovo Slovenijo: Zame ta zgodba ni zgolj športna

Sportal Neja Dvornik ostala brez olimpijskih sanj: Nisem mislila, da mi bo tako težko

Sportal Katja Koren se bronaste olimpijske vožnje dobro spomni, podelitve ne. "Verjetno sem bila v transu."

Sportal Federico Bessone: od naravne nesreče do Barcelone in Olimpije

Sportal "Aplikacijo X sem že pred več kot letom dni izbrisala s telefona." Urška Žigart o ohranjanju duševnega miru.