Po 40. letu postal specialkar: Na leto naredim vsaj deset tisoč kilometrov, večino tur v klanec

Sportal Hrvat, ki osvaja slovenske gore in lepo govori slovensko

Uroš Valant Foto: www.alesfevzer.com Uroš Valant je bil najprej trener, nato tudi predsednik najuspešnejše slovenske ekipe ameriškega nogometa, Ljubljana Silverhawks. Leta 2012 so prvič osvojili regionalno ligo Cefl, v finalu so premagali dolgoletne tekmece Beograd Vukove. Pozneje so igrali na še višji ravni, v močni avstrijski ligi, tudi v polfinalu. Valant je v klubu deset let delal prostovoljno. Ko se je umaknil in posvetil družini in službi, klub pa je vse težje nabral dovolj denarja za nastopanje na takšni ravni, se je začel njegov zaton. Zadnjič so igrali leta 2019. Takrat je imel Valant že novo športno strast, kolesarjenje, še posebej s specialko v klance. Zdaj je deset let, odkar sistematično trenira, da lahko vsako leto naredi več kot deset tisoč kilometrov. Enkrat ali dvakrat na leto se odpravi na večdnevno kolesarjenje prek bolj ali manj slavnih klancev, od Tourmaleta, kjer so pred dnevi vozili na Touru, do klasike Gira Zoncolana, ki je zanj sploh poseben, pa nenazadnje do albanskega Stelvia. Kolesarske zgodbe je kar stresal iz rokava. Seveda mu jezik dobro teče, nenazadnje že 18 let komentira tekme lige NFL.

Uroš, poznamo vas iz ameriškega nogometa, a pravzaprav je vaša strast do kolesarstva starejša od te do ameriškega nogometa.
Študiral sem v Ljubljani, na fakulteti nismo imeli telovadbe. Sostanovalec je imel eno staro Rogovo specialko. Živela sva na Brodu in takrat še ni bilo mobilnih telefonov. Zdaj je videti, koliko sem star (smeh, op. a.). V Vižmarjih je bila telefonska govorilnica in sem vzel tisto kolo in se zapeljal na vso moč v tacenski klanec do govorilnice. In na vrhu sem bil povsem brez sape! Moral sem kar dve, tri minute počivati. Rekel sem si: "Uroš, takole pa ne gre več." In začel sem delati vsak dan krog čez Smlednik, na Skaručno … In do konca študija sem delal te majhne kroge.
Uroš Valant junija v Švici Foto: osebni arhiv Uroš Valant Potem sem šel na kolesarsko potovanje po Sloveniji. To so bili tako romantični časi. Tega takrat, na začetku 90. let, ni še nihče počel. Ko sem šel na Vršič, so mi vsi mahali. Prišel je avtobus dol in mi je še šofer pomahal. Če greš zdaj na Vršič, ti vsi trobijo, da bi se umaknil, ne pa, da bi te spodbujali. Takrat sva bila mogoče dva kolesarja na vrhu na Erjavčevi koči. Takrat so bili kolesarji, ki so trenirali, in morda kakšen rekreativec na Gorenjskem, sicer pa to po Sloveniji ni bilo razvito. Ko sva se s kolegom vozila po Sloveniji, so naju vsi čudno gledali. S kolesom in torbami. To je bilo obdobje, ko sem potoval s kolesom.
Potem sem si kupil karbonsko gorsko kolo od enega bivšega tekmovalca in sem se s tem gorcem vozil po vseh mogočih terenih. To je bil Scott Endorfin, to je bilo takrat zelo dobro kolo. To so bili prvi karbonci, ki so imeli namesto epoksija za vezivo plastiko. Bila so termoplastična kolesa. To je bilo takrat noro kolo. S tem kolesom sem naredil res veliko kilometrov po asfaltu, po makadamu. S tistim kolesom sem naredil tudi prvi vzpon Vršič–Mangart. Ampak to je bil takrat zame vrhunec sezone in ne trening. Pozimi takrat nisem kolesaril. Začel sem kolesariti marca, ko je bilo malo topleje. Junija je bil vrhunec sezone. Zlezel sem gor in to je bilo to. Tisti Scott sem vozil deset let.
Takrat sem recimo tudi staknil prvo poškodbo. Zdaj govorim te zgodbice, a to je ozadje celotne zgodbe. S tem Scottom sem si kupil tudi čevlje za vpet. To je bilo prehodno obdobje, ko je kolesarski svet iz košaric prišel na prosto vpenjanje. In takrat ni imel nihče pojma o možnih poškodbah. Ko so bile košarice, si nogo lahko prosto premikal. Ko pa si imel pripete čevlje, to ni bilo več tako lahko. In jaz sem jih kupil, na servisu mi jih je namestil in sem se vozil. Staknil sem zelo grdo vnetje iliotibialnih trakov. Dve leti sem imel kar hude težave s tem. To je bilo leto 2000, 2001. Na internetu še ni bilo nobene literature o tem. Takrat se je šele začela raziskovati problematika kolesarskih poškodb, vztrajnostnih kolesarskih poškodb zaradi na primer napačnega položaja čevljev na kolesu. Našel sem nek obskuren medicinski članek in sem si popravil blokeji in je bilo potem v redu. Danes pa greš na bike fitting in ti zelo natančno določijo vse, položaj na kolesu, kako nastaviti blokeji glede na to, kako hodiš, ali si supinator ali pronator. Takrat o tem nismo vedeli nič. Takrat je bila za nas rekreativce vse še divjina. Vendar nisem takrat še delal zelo dolgih tur. Če je bilo sto kilometrov, je bilo že zelo veliko.
Leta 2003 pa so se zame začeli Silverhawksi in smo imeli poleti sezono. Imel sem malo časa za kolesarjenje. Trikrat na teden smo imeli treninge in tekme čez vikend. To je bilo obdobje, ko sem imel kolesarsko sezono avgusta, septembra, ko smo končali s treningi. Ko pa sem deset let pozneje zaključil s Silverhawksi, sem si kupil prvo resno specialko.

Na leto naredi vsaj deset tisoč kilometrov in okoli 200 tisoč višinskih metrov. Foto: osebni arhiv Uroš Valant

Ali je bil kakšen poseben razlog, da ravno takrat? Ker je bilo več časa? Ker vas je pritegnil Tour de France, tako kot danes mnoge to vodi v odločitev, da si kupijo specialko?
Tour sem jaz gledal že v srednji šoli in študentskih letih. Bil sem blazen navijač Miguela Induraina. Takrat je na Eurosportu komentiral legendarni David Duffield. Bil sem navdušen, predvsem nad Tourom. Tudi nad Vuelto, ki je avgusta, ko so bile počitnice. Giro pa je bil med šolo in nismo toliko spremljali. Že takrat sem spremljal tekmovalce. 

O kolesarskih začetkih ... Foto: www.alesfevzer.com Kupili ste torej specialko …
Ja, ki je bila seveda prevelika (smeh, op. a.), ker nisem imel pojma. Jaz sem precej majhen. Vozim specialko okvir številka 53. Kupil sem si 56. Prodajalec mi je rekel, da bo v redu. Bila je neka aluminijasta specialka, ki je imela še klasične prenose. Včasih so vozili spredaj prenose 52, zadaj je bila kaseta maksimalno 25. Jaz sem potem leta 2012 prvič slišal za Zoncolan. Rekel sem si: "O, to pa jaz grem!" Takrat sem ravno prišel iz enega visokogorskega trekinga. Imel sem veliko kondicije, pa še prišel sem s pet tisoč metrov. Rekel sem si, da sem fizično pripravljen in grem. Vzpon na Zoncolan s tisto specialko je bil eno samo živalsko mučenje. Gor sem sicer prišel, a to je bilo … To je bilo tako težko, da sem si rekel, da ne grem nikoli več.
A sem začel raziskovati in sem videl, da obstajajo drugačni prenosi. Takrat so prišli tako imenovani kompaktni prenosi, spredaj zobniki, zadaj večje kasete. Kupil sem si prvo karbonsko specialko. In takrat sem začel tudi malo resneje brati članke. Potem sem delal iz leta v leto več kilometrov. Vsako leto sem šel na Zoncolan. Ta je bil povod, da sem si kupil boljšo specialko. In od takrat naprej sem specialkar, večinoma se vozim po cestah. Leta 2015 sem prvič naredil deset tisoč kilometrov v enem letu. In zdaj vsako leto naredim med deset in 12 tisoč kilometri. To je za nekatere rekreativce malo, a jaz večino tur naredim v klanec. Po ravnem je zgodba drugačna. Jaz recimo naredim več kot 200 tisoč višincev na leto. Kolesarstvo je en tak super šport, ko si lahko izbereš teren, kjer tvoji telesni atributi najbolj pridejo na izraza. Jaz zaradi svoje postave nisem mogel igrati košarke, odbojke ... Čeprav odbojko rad igram, a kaj bom počel jaz proti dvometrskim igralcem. Za ameriški nogomet sem bil že prestar, pa tudi premajhen. Za kolesarstvo pa sem bil s svojo postavo dober za v klanec.
Potem se začel gledati tudi na prehrano. Ko sem bil v ameriškem nogometu, sem hodil na fitnes s tekmovalci. Imel sem kar precej kilogramov, skoraj 78. Potem pa sem, ne s hujšanjem, ampak s kolesom in prehrano, prišel pod 70 kilogramov. Telo se mi je povsem spremenilo. Zdaj imam med 68 in 70 kilogramov. Pri mojih letih, ko sem že mimo Abrahama, moraš sploh paziti, saj ni več tako, da vse, kar poješ, tudi porabiš. Moram kar paziti na prehrano. In zdaj uživam v kolesarjenju. Kolo vozim celo leto. Svet celoletnega kolesarjenja se je rekreativcem odprl, ko so prišli ven pametni trenažerji, smart range. Imaš računalnik in simulacijo klancev, zvečer se usedeš in odpelješ na primer Alpe d'Huez. Če recimo poznate Zwift. To je računalniška simulacija in so elektronske dirke. Preko interneta si povezan z drugimi kolesarji. In se vozi na enkrat sto, 200 kolesarjev. Dobri kolesarji, slabi, tekmovalci, vse mogoče. Imaš razne dirke, lige. To je pozimi eno posebno življenje.

Doživeto o svojih kolesarskih podvigih, od domačega Krvavca pa do albanskega Stelvia Foto: www.alesfevzer.com

Da lahko narediš toliko kilometrov na leto, da brez težav narediš na turi 200 kilometrov z nekaj klanci, koliko je potrebnega treninga?
Na teden naredim 250 kilometrov, to je od štirikrat do petkrat. So rekreativci ali amaterski kolesarji, ki naredijo veliko več. Jaz imam družino, precej zahtevno službo, ko imaš včasih tudi kakšne klice s pacifiško obalo zvečer in ne moreš na kolo. Zmorem od štirikrat do petkrat na teden. Treningi čez teden so intenzivni, kratki, večinoma v klanec, na visoke vate. Treba pa je, ko veliko beremo zdaj o tem, tudi tempirati počitek, ni vse samo v tem, da kolesariš sedemkrat na teden in vedno na vso moč do konca.

Nekajkrat ste že omenili, da veliko preberete. Koliko je tega študija, da h kolesarjenju zares pravilno pristopiš?
Kar precej. Najprej sem si kupil knjigo trenerja Mirana Kavaša. On je trener iz Kranja in je bil recimo trener Mateja Mohoriča, delal je tudi s Primožem Rogličem. Tam sem prvič videl, kako so strukturirani treningi, na kaj je treba paziti. Taka knjižica, ki jo lahko prebere vsak kolesar in res odlično razloži vsako stvar. Na kaj je treba paziti, kako dozirati treninge … Danes je tudi na internetu ogromno tega, tudi videovsebin. Že skoraj deset let obstaja Global Cycling Network, GCN. Tam je ogromno nasvetov, kako izboljšati svoje kolesarjenje. So članki različnih strokovnjakov. To je zdaj res pravi bum. Včasih si lahko le vprašal kakšnega nekdanjega tekmovalca, zdaj pa lahko na internetu najdeš vse. Potem pa vidiš, kaj deluje pri tebi. Tako si vsako leto zadam nek cilj. Letos grem na tako imenovani Route des Grandes Alpes. To je devetdnevno potovanje od Ženeve do Nice čez vse francoske alpske prelaze. Od Galibierja, Iserana, Izoarda, čez Col de la Bonette, ki je najvišji. Na veliko teh prelazih sem že bil. To pa bo še vedno neko doživetje. Letos sem bil že v Švici. In za take ture stopnjuješ formo. 

Pomembna je tudi prehrana. Foto: www.alesfevzer.com Če sem prav razumel, ste potrebovali približno tri leta, da ste prišli od dva tisoč do deset tisoč kilometrov na leto, od mučenja do uživanja na prelazih?
Pri svojem tempu sem pri treh letih prišel do tega. Če upoštevam, da sem leta 2013 začel organizirano kolesariti. Ne stihijsko, da greš na kolo in se pelješ, dokler gre, ali pa samo doma v en strm petkilometrski klanec in nazaj. In v treh letih sem prišel do deset tisoč kilometrov. Le v koronskem letu sem naredil samo okoli osem tisoč kilometrov, sicer pa vedno čez deset.

Leta, da lahko začneš tako aktivno kolesariti – če se držiš pravil, prehrane – torej niso ovira? Lahko začneš tudi po 40. letu.
Brez strahu. Pomembna je samo disciplina. Da greš na kolo tudi, ko je slabo vreme, če je oblačno, mraz. Mene osebno veseli kolesarjenje, kolesa imam rad. Svoja kolesa sam popravljam, tudi kakšna stara kolesa obnavljam. Doma imam veliko koles. Če bi resno tekmoval na rekreativnih tekmah, pa bi videl, kje sem. Ko gremo na ta kolesarska potovanja, sem že med starejšimi, in vidim, da imajo mlajši, ki veliko trenirajo, hitrejšo regeneracijo, boljšo eksplozivnost. Seveda mlajši dosegaš višje vate, ko voziš. Ne pade pa forma tako kot pri kakšnih eksplozivnih športih, da si pri 50 samo še za odmet. Nisi, še vedno se lahko vozim z večino dobrih kolesarjev. 

S kakšno specialko se zdaj vozite?
Imam zimsko in poletno specialko. Primerna specialka je neka Giantova specialka s Sramovo opremo. Zelo sem zadovoljen s tem kolesom. Kolo je staro tri leta. Položaj na kolesu je dober. Nimam nobenih bolečin v hrbtu. Vsa ta oprema, od tubeless gum, torej brez zračnic, do disk zavor, pa elektronskega prestavljanja, je vse samo v dobro kolesarjenja in se je res užitek peljati. 

Koliko je treba vložiti v tako rekreativno kolesarjenje?
Kolikor imaš denarja (smeh, op. a.). Giant ima daleč najugodnejša kolesa. Danes vrhunsko kolo stane od deset do 15 tisoč evrov. Jaz sem dal manj, ker nimam vrhunskega paketa opreme. Imam eno stopnjo nižje, a je še vedno dobro in je dovolj za rekreativce, kot sem jaz. Vrhunska oprema je za tekmovalce ali pa za tiste, ki si to lahko privoščijo. Ko kupiš kolo, si sicer šele na začetku. Potem je še prehrana, druga oprema. Vsak mesec gre kar nekaj denarja. Določene stvari se tudi uničijo. Padeš, strga se dres, gre čelada, polomijo se očala, čevlji se uničijo. Ves čas moraš dokupovati. Saj si rečeš, da imaš dovolj. A je vse stvar obrabe.

Omenili ste padce. Je bilo kaj hujšega?
Nič nisem imel zlomljenega, imel pa sem kar težke padce. Najtežji padec je bil, ko me je enkrat zbil avto od zadaj. Zgodilo se je na enem klancu in me je voznik spregledal in zadel, da me je odneslo na pločnik. K sreči nisem zadel kakšnega kandelabra. Bil sem v modricah, nič pa si nisem zlomil. Udarec pa je bil tako hud, da se je zlomil sedež. S tisto preveliko specialko sem imel težavo, da sem bil preveč naprej. In zadnje kolo ni bilo idealno postavljeno na cesto. Zadnje kolo se je pogosto dvignilo in mi je kolo odneslo levo ali desno in sem padel čez krmilo. To se mi je zgodilo trikrat, štirikrat. To so bili precej hudi padci. Tisto kolo je samo še na steni in ga ne vozim več.

Zoncolan ga je prvič "ubil", zdaj je vsako leto test forme. Foto: osebni arhiv Uroš Valant

Najljubši domači klanec?
Krvavec! Res domač in najbližji. Vsak teden grem vsaj enkrat na Krvavec. Sicer je najlepši klanec v Sloveniji Mangart, ampak tja moraš priti in ne greš vsak dan. Na Krvavec pa grem vedno z veseljem. Je pa to boj med klancem in kolesarjem. To jemlješ osebno.

Vršič–Mangart–Vršič pa je ena najnapornejših kombinacij v Sloveniji?
Ja, je kar. Če kolesariš samo to, je skoraj štiri tisoč višincev in okoli 150 kilometrov. Sploh vračanje s primorske strani na Vršič je precej utrujajoče. Utrujen si že, ampak moraš še čez celo Trento in šele potem začneš od izvira Soče "gristi" tistih 25 serpentin. Klanec je zelo konstanten, ves čas je okrog deset odstotkov. Če si utrujen, te kar utrudi. Še posebej strmi pa sta zadnji dve serpentini. Ampak letos sem šel še na Nevejsko sedlo in čez italijansko stran na Rezijo, kar je bilo še dodatnih tisoč višincev.

Ali je, ko že dobro poznaš vse te klance, zato lažje ali pa morda psihološko težje, ker veš, kaj te čaka?
Če si utrujen, je težje, ker te je kar malo strah, kako bo. Ampak z leti, ko veliko bereš, postaneš tudi malo pametnejši. V zadnjih letih sem razdelal strategijo prehranjevanja. Včasih sem si natlačil Frutabele v žep in sem vsaki dve uri pojedel eno. Bil sem še malo žejen in malo lačen. Zdaj pa bereš, da morajo tekmovalci pojesti 120 gramov ogljikovih hidratov vsako uro, da lahko kolesarijo s takim tempom. To je približno 400 kalorij. In tudi jaz zelo pazim, da ves čas jem, tako da potem nisem tako utrujen. Potem je tudi lažje prekolesariti, čeprav veš, da je naporno. Pomembno pa je tudi, da se tempiraš, ko greš na dolgo turo.

Kaj pa najtežji domači klanec?
To so mogoče kakšni lokalni izjemno strmi klanci. Če me kakšen res ubije … Mogoče Čelovnik. Kolesarji bodo že vedeli. To je zraven Radeč. Nekaj kilometrov, a je ves čas več kot 20 odstotkov. Res brutalen klanec. Tam si rečeš: zdaj nekaj časa ne bom hodil več sem.

Ko greste prvič na nove vzpone, koliko jih preučite v naprej?
Vedno si prej izrišem ture na Stravi ali kakšnem podobnem programu. Še posebej ko greš v tujino ali ko gre za ture, daljše od 150 kilometrov. Moraš vedeti, kam se podajaš, da se znaš tempirati. Če moraš na koncu prekolesariti denimo tisoč višincev, pa si naredil že 170 kilometrov, je dobro, da vnaprej veš, kaj te čaka.

Vsaj enkrat ne leto gre na organizirane večdnevne kolesarske ture prek prelazov. Foto: osebni arhiv Uroš Valant

Vsako leto se odpravljate na večdnevne kolesarske ture po Evropi. Je to postal način življenja? Mogoče celo vaš letni dopust?
Ja, to je pri meni res kar letni dopust. Na srečo je žena tolerantna. Razume. Nisem sicer eden teh, ki bi zapostavljal družinsko življenje. Poznam rekreativce, ki svoje kolesarjenje postavljajo pred vse. Pri meni so vseeno družina, služba, kolesarjenje. To je pomembno. Najprej sem imel obdobje, ko sem hodil na visokogorske trekinge, vendar sem se tudi s kolesom veliko pripravljal za kondicijo. Potem so bili Silverhawksi in sem manj dopustoval. Zdaj pa so te kolesarske odprave. Vsako leto grem vsaj na eno organizirano kolesarsko odpravo. Doslej je bilo vedno zelo dobro.

Junija v zasneženi Švici Foto: osebni arhiv Uroš Valant Letos bosta torej dve, prva je že za vami, Švica.
V petih dneh, imeli smo sicer slabo vreme, smo opravili okoli 12 tisoč višincev. Kilometrov pa ni bilo veliko, kakšnih 500. Sto kilometrov in dva tisoč višincev na dan je že kar veliko. Bilo je čudovito, ko je bilo sonce. Bilo je tudi še veliko snega. Švica ima zelo dolge prelaze. To so 20-kilometrski prelazi. Za razliko od italijanskih, tudi francoski niso tako zelo dolgi. Prideš tudi zelo visoko, Furka je na primer na 2.400 metrih. Bilo je kar zahtevno kolesarjenje. Nismo se kar tako mimogrede peljali gor. Niso strmi, vendar se vleče.

Ali gre samo za dirkanje ali imate tudi čas za uživanje v lepi naravi?
Ne, ne. Na vrhu se ustaviš. Tam te počaka kombi. Nalijemo si pijače. Fotografiramo se, malo počakamo in se potem spustimo naprej. Ni to tekmovanje. Tisti malo boljši sicer potegnejo naprej. Običajno so približno tri skupine, potem pa kamor sodiš. Enkrat sem bil na primer v Franciji z Matejem Lovšetom, ki je vrhunski amaterski kolesar. Bil je tudi svetovni prvak v kronometru. To je drug svet. Njega sem videl samo zjutraj in na koncu dneva.

Ali je to vedno ista skupina? Kako je to organizirano?
Gre za agencijo. Nekdanji profesionalec Klemen Štimulak, ki je dirkal pri Adrii Mobil, bil je tudi Rogličev klubski kolega, ima zdaj agencijo. Bil je prvi, ki je začel organizirati potovanja za kolesarje s specialkami, ki so malo bolje pripravljeni. Saj so tudi že prej bila druga potovanja, a Klemen je vpeljal prav to, da gremo za pet dni v Francijo na vse prelaze ali pa v Italijo na glavne prelaze. V kombi se nas usede sedem, morda tudi v dva in nas je 14. In gremo.

Spiritualno je kolesariti čez ikonične prelaze dirke po Franciji. Foto: www.alesfevzer.com

Zdaj vsi spremljamo Dirko po Franciji. Kateri klanci so vam tam najljubši? Najverjetneje ste bili že večkrat.
Ja, bil sem že večkrat, tudi sam. Najbolj so mi ostali v spominu Pireneji. Tam je tudi Tour prvič šel v hribe. Zame je bilo kar nekoliko spiritualno voziti čez te ikonične prelaze. Na primer Tourmalet, ki je bil pred dnevi na Touru. Ampak mi smo šli z druge strani. Pa na primer Peyresourde in Aspin, sami krasni klanci. Tudi Mont Ventoux v Provansi mi je všeč.

Torej je nekaj posebnega, ko greš prvič v klanec, ki si ga prej gledal na televiziji?
Ja, to je vedno posebno doživetje. Prvič je res neskončno zanimivo kolesariti v tak klanec. Ko niti ne veš, kako je, kaj bo. Drugače ga doživljaš kot klanec, na katerem si že bil. V Italiji je recimo legendarni Stelvio. S Scottom, o katerem sem razlagal, sem šel prvič na Stelvio. To je bilo kot prvi poljub. Vse poznejše vožnje so drugačne.

Ali greste tudi kdaj na Tour, na Giro?
Ne, tam pa še nisem bil. Na Giru sem bil le, ko je bil tu v Ljubljani. Mislim, da leta 1993 ali 1994. Takrat se mi je zdelo malo brez veze. Stali smo ob Celovški cesti, najprej so se pol ure vozili avtomobili in motoristi, potem pa so šli kolesarji v sekundi mimo.

No, na klancih je malo drugače, ne gre tako hitro. Bi šli na kak tak legendaren klanec počakati Tadeja Pogačarja in tekmece? Nekateri so zdaj tam taborili že tri dni prej.
Ja, z avtodomom mogoče res, saj si tam in lahko greš s kolesom še kam. Tako bi se postavil, da bi lahko z daljnogledom videl kolesarje že malo dlje, ne pa, da samo pridejo mimo tebe in je to to.

Navija za Primoža Rogliča. In trpi skupaj z njim. Foto: Guliverimage Koliko pa je vas potegnila evforija okrog Pogačarja in Rogliča?
Zelo! V letošnjem Touru zelo uživam. Še posebej ker je Pogačar prvi. Zelo mi je žal zaradi Rogliča. Jaz sem njegov navijač. Moram reči, da je biti navijač Primoža Rogliča kar naporna zadeva. Trpim skupaj z njim. Imel sem občutek, da bo zaključil ta Tour kot dva prejšnja. Ima malo nesreče, malo pa je za te padce kriv tudi sam. Pri tem padcu zdaj je bil malo preveč zadaj. Ko je tam padel Lucenko, je bil on za njim in je padel čez tri kolesarje neposredno na ramo. Drugi favoriti so se peljali bolj spredaj in niso imeli težav.

Ker je pozno začel s kolesarstvom, pravijo, da mu morda zato manjka nekaj osnov. Tudi vi niste kolesarili od malega. Prej ste govorili o svojih padcih.
Najverjetneje je tako kot pri smučanju. Jaz sem generacija Križaja in Stenmarka. In mi smo smučali od malega. Odkar vem zase, smučam. In ko stopim na smuči, je to kot del mojega telesa. Nič ne razmišljam. Meni je smučanje popolnoma naravno. Ko pa nekdo začne smučati pri 20. letih, je to drugače. Verjetno je enako s kolesarjenjem. Kdor je na kolesu od malega, so zanj vsi ti odzivi kolesa povsem nagonski. Rogliča pa vedno nekaj preseneti. Tako jaz gledam na to. Če lahko potegnem to analogijo.

Tadeja Pogačarja bi letos rad videl še na Vuelti. Foto: Reuters Zdi pa se, da je Pogačar v svojem svetu na poti do zmage na Touru.
Ja, letošnja sezona je zanj res izjemna. Bomo videli … Bilo bi res zanimivo, če bi šel še na Vuelto. Da bi bil prvi, ki bi osvojil trojčka. Ampak je že prej rekel, da verjetno ne bo šel. Da gre po Touru še na olimpijske igre. To je res naporno, če bi šel na tri tritedenske dirke. Očitno ima zelo dobre regeneracijske sposobnosti. Sicer se potem vsaka barska debata zaključi z neizpodbitnim spoznanjem, da na kruh in vodo nihče ne gre, da je zagotovo zadaj nek doping. Ampak kolesarje testirajo tudi dvakrat na dan. Vsak dan morajo povedati, kje bodo. Eno uro na dan mora biti doma ali na lokaciji, kjer je, da ga lahko pride pogledati nenapovedana doping kontrola. In teh je ogromno. Pridejo z UCI, pa z Wade, pa še kakšen lokalni. 

Greva nazaj na klance. Omenili ste že najvišji prelaz Col de la Bonette, na katerem ste že bili in greste zdaj znova.
Ja, bil sem že dvakrat, letos bo tretjič. Visok je 2.800 metrov. Zelo je dolg, ni pa preveč strm razen na koncu. Da bi dobili rekord, so naredili na koncu 500 metrov ceste v 14-odstotni klanec. Ko si na koncu že ves utrujen! Razgled je fantastičen. Prideš v visoke Alpe, to je že precej nad gozdno mejo. Ko si na vrhu, je kot na lunini površini. Ni sicer kot Ventoux, kjer res nič ne raste, ampak vidiš to mogočnost Alp. V francoskih Alpah se res počutiš majhnega. V italijanskih Alpah ali v Pirenejih ni tako. 

Najvišji prelaz v francoskih Alpah, Col de la Bonette Foto: osebni arhiv Uroš Valant

Predstavljam si, da so Dolomiti od vseh najbolj znanih kolesarskih destinacij najbolj oblegani.
Ja, tam je ogromno kolesarjev. Dolomiti so krasni, narava je res fantastična. A največja težava v Italiji je promet, ogromno je motoristov. Ko si ves dan na cesti, ti še zvečer brenči po glavi zaradi motoristov. Dolomiti imajo krasne ceste. Kvaliteta cest je odlična. Razen na Passo Fedaia pod Marmolado, kjer je zares strmo, v Dolomitih niso tako strme ceste in vse so lepo povezane med seboj. Tudi slavni Maratona dles Dolomites je eden najbolj gran fondo dogodkov. Iz tega izhajajo vse gran fondo dirke. Tja pride tudi 20 tisoč kolesarjev.

Stentario s nepredstavljivim naklonom Foto: osebni arhiv Uroš Valant Zoncolan pa ima še vedno posebno mesto pri vas.
Zoncolan je vedno test forme, iz Ovara. O njem se veliko govori, ker je strm in se ga je prijel status legendarnega klanca. In to res je, saj je naporen. Takoj na začetku je 19 odstotkov in potem se šest kilometrov ne spusti pod 16 odstotkov. Ko prideš na en del, kjer je 12 odstotkov, imaš občutek, da kolesariš po ravnem. Tam si v svojem svetu. Vsak, ki se ga loti in pride na vrh, se počuti na vrhu res zadovoljen. Tam okrog pa je še veliko zanimivih cest. Karnijske Alpe so super za kolesarjenje. Prometa je manj. Glavne ceste so še vedno oblagane, recimo tam, kjer je šel letos na Giro, na Sappado. Lahko pa greš iz Ovara na Monte Crostis, kjer naj bi šel enkrat tudi Giro, a so ga odpovedali. Del je makadamski in bi bil spust zelo nevaren. Na drugo stran iz Ovara pa imaš še eno še strmejšo cesto. Imenuje se Stentaria. Tam gre klanec tudi preko 30 odstotkov. Tam sem imel kolo s posebnimi prenosi, nisem šel z navadno specialko. Osem kilometrov in 16 odstotkov je najmanjši naklon. Na koncu imaš cesto iz nasekanega betona in tam je 29-, 30-odstotni klanec. Zadnji kilometer je ubijalski.

Albanski Stelvio Foto: osebni arhiv Uroš Valant Stelvio sva že omenila, a lani ste bili tudi na albanskem Stelviu. Tega ne pozna veliko ljudi.
To je na črnogorsko-albanski meji. Gre za prelaz Leqet e Hotit v Prokletijah. Spali smo v mestu Koplik in šli čez albanski Stelvio v mesto Plav v Črni Gori. Tam res ni prometa. Če kje ni prometa, ga ni v Albaniji. Tam so lepe serpentine in krasna cesta. Cesta je nova. To je bila resnično izpolnjujoča tura. Zame je Soča ena najlepših rek, ampak del te poti pelje skozi kanjon reke Cem, ki je ena najlepših rek, kar sem jih videl. Barva vode je res neverjetna, zeleno-morda. Res krasna reka. Nikjer ni nobenih ljudi, nobenih onesnaževalcev, ničesar. Narava je tam izjemna.

Ozke ceste v Durmitorju Foto: osebni arhiv Uroš Valant To je bil del lanske črnogorske kolesarske ture v Durmitorju. Tega so zadnja leta začeli raziskovati tudi slovenski planinci. Kakšen pa je za kolesarje?
Durmitor je krasen. Ceste so asfaltirane, a so majhne, široke za en avtomobil. Izhodišče je v Žabljaku. Tam so moderne ceste, dvopasovnice. Potem se zapelješ za zadnjimi hišami in je cesta še ožja kot na Mangart. Ampak narava je izjemna, hribi so krasni, podobno visoki kot v Sloveniji. Voziš se približno 1.800, dva tisoč metrov in prideš na vznožje teh hribov. Tam se nad tabo vzpne mogočna stena do denimo 2.200. Večinoma se voziš po tej planoti, vmes pa se spustiš v dolino kakšne reke ali do jezera, teh je tam veliko, in potem spet nazaj gor. Precej naporno je in precej višincev. Durmitor bi priporočal vsem kolesarjem. Mogoče je narediti enodnevne krožne ture. Po makadamskih cestah je mogoče voziti tudi z gorskim kolesom.

Veliko destinacij in vzponov sva omenila. Ali je kakšen, na katerega si res želite iti, pa še niste bili?
Vsekakor bi rad šel na Angliru, legendarni klanec z Vuelte. Je eden od strmejših. Španija je še na mojem seznamu. Daleč je. Tu bližje sem že kar veliko prekolesaril. V Italiji bi na primer šel še na Gran Sasso, čez Apenine. Alpe sem več ali manj prekolesaril. V Franciji me tudi še čaka kar nekaj legendarnih.

Ali vas pozimi ne mika, da bi šli na Tenerife, ki so priljubljena destinacija za priprave profesionalcev? Primož Roglič tam kolesari vsako leto.
Kaj pa vem. Saj se pozimi tudi pri nas vozim zunaj. Zime so zdaj bolj mile. Včasih sem se pozimi vozil sam, zadnji dve leti pa je veliko kolesarjev tudi pozimi na cesti. Eni sicer veliko hodijo na Mallorco in Tenerife in je videti lepo. Mika me, ampak nimam toliko dopusta. Imam službo, v kateri moram biti precej prisoten in ne morem kar reči, da grem kolesariti.

Vreme za prave kolesarje ni ovira, pravite.
"Napralo" me je že milijonkrat (smeh, op. a.). Bolj je zoprna kakšna toča. Ta me je že dobila, a sem se hitro skril. Ko smo bili v Durmitorju, je bilo en dan slabše vreme in ni nihče drug želel iti. Ustavili smo se na mostu čez Taro in sem štartal v najbolj groznem nalivu. Vreme se je sicer popravilo, vendar je vseeno zoprno kolesariti v dežju. Najhuje je bilo na Stelviu, ker smo šli gor v dežju. Gor je bilo nekaj stopinj pod ničlo. In ko si na 2.700 metrov premočen … Ko sem prišel v dolino, je bilo nekaj čez 20 stopinj, a sem bil popolnoma oblečen, popil sem vročo čokolado, a sem se še vedno tresel. Šele ko smo šli naprej, dež je nehal padati, sem se na sredini klanca malo ogrel.

Sportal "Ne more biti res, kaj midva tu plezava! Nov teren, take poči." #video

Deset let je prostovoljno delal pri Silverhawks. Foto: www.alesfevzer.com Tole vprašanje sem pripravil prav posebej: ali višince štejete v metrih ali jardih?
(smeh, op. a.) Kar v metrih (smeh, op. a.).

Vemo, v ameriškem nogometu se uporabljajo jardi. Je kaj nostalgije za Ljubljana Silverhawks?
Za Silverhawksi vsekakor. Deset let življenja sem vložil v to. Bilo je super obdobje. Žal mi je, da klubske scene pri nas ni več. Na srečo vsaj flag football živi, da fantje šport vsaj tako ohranjajo. Ta scena je kar živa. Na koncu smo igrali na res visoki ravni, v prvi avstrijski ligi …

Z malo denarja in malo igralci ste prišli v Avstriji v vrh, morda je prav zato nekaj obžalovanja, da se je zgodba končala.
Težava je bila ravno v tem, v malo denarja. Igralci … Ljubljana ima tak bazen, da bi lahko dobivali nove igralce. Težava je bila v tem, da smo v Avstriji igrali proti klubom, ki so imeli milijonske proračune. Mi pa smo v najboljših letih nabrali 50 tisoč. A smo imeli zelo dober igralski kader. K nam so prišli športniki, ki niso bili dovolj dobri v primarnih športih. In če so trenirali, so bili lahko čez dve leti zelo dobri. In imeli smo veliko boljše atlete kot Avstrijci. Samo s pomočjo talenta smo bili tako uspešni, da smo vedno prišli v končnico, še v polfinale smo prišli.

Silverhawks so igrali v močni prvi avstrijski ligi. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Kako se je končalo? Pravzaprav še pred pandemijo covid-19, ki je manjše športe pošteno zdelala, na primer ragbi.
Bilo nas je le nekaj, ki smo to vlekli naprej. Potem pa se iztrošiš. Jaz sem deset let delal prostovoljno v klubu. Ne dobiš niti evra. To je bila zame še ena služba. Prideš iz svoje službe in potem delaš še osem ur za Silverhawks. Si na treningih, se pripravljaš na tekme, iščeš sponzorje, se ukvarjaš z igralci … To te izčrpa. Rečeš, da je dovolj. Spremenile so se tudi razmere v evropskem ameriškem nogometu. Tudi v Evropi je v teh ligah več denarja, da manjši klubi niso več zmogli. Mislim, da so Silverhawks zadnjo sezono odigrali leta 2019. Mislim, da takrat ni bilo več dovolj denarja za igranje v avstrijski ligi, ki je bila vse dražja. Nismo imeli nobene podpore, denimo od Mestne občine Ljubljana ali kakšne druge subvencije. Plačevali smo za vse, od igrišč naprej, in to je bilo drago. Določene lige so bile predrage, za druge pa morda takratno vodstvo ni imelo ambicij, da bi šli na nižjo raven. Težava je bila še upokojevanje dobrih generacij. Mogoče ni bilo več toliko talenta. To težko komentiram, ker na koncu nisem bil več prisoten.

Ljubljana Silverhawks leta 2010 Foto: www.alesfevzer.com

Ob talentu pa ste v sezonah, ko ste osvojili Cefl in bili nato polfinalisti avstrijske lige, pokazali tudi veliko znanja, kar se sploh zdi izjemen dosežek. Ameriški nogomet je zelo kompleksen šport. Vi radi rečete, da je mešanica šaha in gladiatorskih iger. Kako ste nabrali toliko znanja?
Sproti smo se učili. Pri Silverhawks se je zamenjalo nekaj generacij. V prvi generaciji je bilo veliko fantov z difa in ameriški trener Michael Hurley, ki je postavil moštvo, in podajalec Matt Penko, ki je igral na srednji šoli v Ameriki. Bil je edini, ki je takrat zelo podrobno poznal igro. Drugi mejnik je bil, ko so šli fantje igrat v Avstrijo, recimo Rok Štamcar in David Turšič. Tam so se veliko družili z ameriškimi igralci, veliko so gledali posnetke in so jih Američani usmerjali, jim razlagali. Ko so se fantje vrnili, so imeli globinski vpogled v igro in so ga znali prenesti na druge igralce. Takrat se je vzpon Silverhawks začel. Štamcar in Turšič sta to igralcem znala razložiti. Fantje so nato lahko trenirali, kot je treba. Imeli so pravilne treninge tudi v fitnesu, da niso kar nekaj delali in so postali tako imenovani football playerji. In da so razumeli, kaj se taktično dogaja na igrišču. Ne le, da vedo, kaj boš ti delal na igrišču, ampak tudi, kaj bo delal igralec zraven tebe, kaj bo delal nasprotnik, kaj bo delal tisti, ki nima nobene veze s tabo, a bo mogoče prišel mimo tebe. Tako kot sva se pogovarjala o mojem napredovanju v kolesarstvu, tako smo napredovali tudi pri Silverhawks.

Rok Štamcar Foto: www.alesfevzer.com Najdlje je vztrajal prav Rok Štamcar, ki je nato delal v Avstriji kot trener.
On je bil zelo uspešen trener v Avstriji. Delal je pri Graz Giants, pri Mödling Rangers. Mislim, da je tudi v Beljaku postavljal neko ekipo. On je v Avstriji kar priznan trener. A to niso bili neki denarji. Ko imaš družino z dvema majhnima otrokoma, jima moraš zagotoviti preživetje. Ne moreš več hoditi gor za tisoč evrov in ti morda dajo še en razmajan avto.

Ko sem ga srečal pred nekaj leti, ko je v Ljubljani delal v avtosalonu, je dejal, da je bilo sicer v redu, kar se tiče nogometa, a da so mu dali stanovanje s tremi ameriškimi igralci in razmajan avto.
(smeh, op. a.) Ko si star 20, je to še v redu, ko pa si star 40, to ni več tako zabavno.

Stik z ameriškim nogometom ohranja v komentirnici. Ligo NFL komentira že 18 let. Foto: osebni arhiv Uroš Valant Je pa brezkontaktni ameriški nogomet, flag football, postal olimpijski šport. Še Nejc Vidmar, nekdanji vratar Olimpije, ga zdaj igra in sanja o Los Angelesu 2028.
Upam, da bodo naši fantje dobili možnost, da se borijo za 2028. Zelo bom srečen, če bodo prišli. Pri flagu ni pomembno, ali si ti igralec kova NFL oziroma si dober za zaletavanje. Imeti moraš povsem drugačne predispozicije. Mi smo bili na turnirjih, kjer so nas premagovali Japonci. Bili so majhni, a urni in smo jih lovili po celem igrišču.

Ameriški nogomet vendarle za vas ni zgodovina, še vedno na televiziji komentirate tekme lige NFL.
Ja, še vedno komentiram, zdaj na Areni Sport, sicer pa že od leta 2005. Zdaj že pri tretjem delodajalcu delam kot komentator. To mi je v redu. Dokler mi bo v redu, bom to počel. Po nekaj mesecih se sicer tega kar malo "naješ", teh nočnih ur tekem.

Najverjetneje tudi priprava na prenos vzame kar nekaj časa.
To ni tako hudo. Pozimi spremljam NFL Network, poslušam podcaste, gledam posnetke tekem in sem tako na tekočem. V Ameriki o nogometu govorijo 24 ur na dan. Ni velike potrebe, da bi se namenoma za tekmo, ki jo bom komentiral, pripravljal cel dan. Uro, dve in se pripraviš. Natisneš si seznam igralcev, pogledaš, ali so kakšne posebnosti, ki bi jih moral povedati.

Kako je postal trener ameriškega nogometa ... Foto: www.alesfevzer.com Kako pa se je začela vaša ljubezen do ameriškega nogometa?
Gledal sem Super Bowl leta 1996, ki so ga igrali Green Bay Packers in New England Patriots. Posnetek je komentiral Jos Zalokar. Bilo mi je tako fascinantno, ko je razlagal, da so Packers delniška družba, da je javno lastništvo, da se letne vstopnice dedujejo v oporokah. To se mi je zdelo zelo zanimivo. Potem sem začel spremljati Packers. Bil sem njihov res strasten navijač in sem še vedno. Kar posrkalo me je noter. Skozi to sem začel spoznavati pravila, ligo, šport. Zdel se mi je tako zanimiv šport. Toliko nekih taktičnih možnosti! Položaj podajalca se mi še danes zdi nekaj najizjemnejšega v športu. Da imaš dve, tri sekunde časa, da se odločiš, kaj boš naredil z žogo, da je ta položaj tako pomemben. Vse moraš vedeti. To so res izjemni ljudje.
Ko sem v Poletu bral, da pri nas obstajajo Silverhawks, sem šel tja in rekel, da najverjetneje igrati ne morem, ampak sem eno leto pisal članke za njihovo spletno stran. Naslednje leto pa so rekli, da bodo začeli resneje in da bi bil lahko kar trener obrambe. Ampak jaz nisem nič vedel o trenerstvu ali taktičnih postavitvah. Ko bereš članke, sicer govorijo o obrambah 4-4-3 in tako naprej. Super, a to trenirati je druga stvar. Kupil sem par knjig in pred treningi bral, kaj bomo delali. Upal sem, da me nihče ne bo kaj preveč spraševal na treningu. Tako se je začelo.

Sportal Vanja Drkušić. Filmska zgodba o slovenskem nogometnem junaku.

Sportal Jure Berk, nekdanji kolesar, ki je hobi iz dijaških let pretvoril v uspešen posel

Sportal Luka Mezgec: Če samo iščeš težave, nimaš kaj dosti od življenja #video