Vanja Drkušić. Filmska zgodba o slovenskem nogometnem junaku.

Bil je zelo vroč poleten dan. Dober teden po izpadu Slovenije, dramatičnem porazu proti zvezdniški Portugalski, smo se odpravili v Šmarješke Toplice. V prikupnem kraju na Dolenjskem nas je pričakal Vanja Drkušić. Prijazno nas je povabil v najbližji gostinski lokal in ob kavi simpatično, preprosto in radoživo, kot zna le on, predstavil svojo zgodbo. Še pred mesecem dni je bil skoraj neopazen. Saj so ljudje že prej vedeli, da igra nogomet in da ni slab, nenazadnje je že nekajkrat oblekel dres Slovenije. Ko pa so ga spremljali na Euru, so začutili nekaj več. V njem so prepoznali bojevnika, nepopustljivega junaka, ki se je spustil v boj z največjimi zvezdniki in se jih ni ustrašil. Z dolenjsko trmo, pogumom in znanjem jim je dal vedeti, kako bo Slovenija drago prodala kožo.

Ko nam je tako zaupal svojo zgodbo, so njegovi sosedi, ki so se takrat mudili v lokalu, z zanimanjem napeli ušesa in prisluhnili. In si naročili še kavo viška, saj jih je zelo zanimalo, kako razmišlja njihov sokrajan, na katerega niso danes ponosne le vse Šmarješke Toplice, ampak vsa Slovenija. Starejši, mlajši, moški, ženske, vseeno. Izkazali so mu čast, mu čestitali, ga zaprosili za spominsko fotografijo ali podpis in s tem polepšali dan našemu sogovorniku. "Hvala, sosed, in veliko sreče še naprej," so ga trepljali po ramenih. Tako kot je on, eden najbolj pozitivnih presenečenj Eura, polepšal večere njim. In pomagal Sloveniji do zgodovinskega uspeha. Še pred štirimi leti je resno razmišljal o tem, da bi obesil nogometne čevlje na klin, zdaj pa uživa status enega najbolj vročih in zaželenih branilcev v tem delu Evrope. Dobrodošli v filmsko zgodbo Vanje Drkušića.

Pred Eurom je za slovensko nogometno reprezentanco zbral sedem nastopov, a se le redko znašel v začetni enajsterici. V Nemčiji je bilo drugače, odigral je vseh 390 minut! Foto: Guliverimage Vprašanje je oguljeno, a se po tako veličastnih prizorih slovenske reprezentance, ki se jih je nagledal nogometni svet na Euru, ponuja samo od sebe. Koliko se vam je po tem evropskem prvenstvu spremenilo življenje?

Povsem! Življenje se mi je v dobrem mesecu obrnilo na glavo. Res je noro, kako se ti lahko svet v tako kratkem obdobju spremeni na boljše. Tega nisem pričakoval. Zdaj je vse drugače. Več ljudi me prepozna, več oči je uprtih name. Tega nisem bil vajen. Je zanimivo in prijetno (smeh). Najbolj se me je dotaknil sprejem v Šmarjeških Toplicah. Sosedje so mi pričarali nepozaben sprejem, v očeh otrok sem videl neko pristno veselje. Tisto pravo. Prav spomnili so me, kako sem tudi sam kot otrok sanjal o takšnih stvareh.

VIDEO: "Vedno moraš vztrajati in verjeti vase."

Pa ste sploh imeli pripravljen govor za sokrajane, ki so vam pripravili tako topel sprejem?

Ne. Saj sploh nisem vedel, da me bodo pričakali! To je bilo popolno presenečenje, ki me je zelo ganilo. Z očetom sem se dan pred tem šalil, kako bi moralo ob moji vrnitvi v Šmarješke Toplice vse goreti. Kako se bodo prižigale bakle in tako naprej. A to sem mu govoril v šali, smejala sva se. Odgovoril mi je, da je malce pozno, da bi vse skupaj organizirali. Tako sem povsem odmislil možnost, da bi se lahko resnično zgodilo kaj takšnega.

Potem pa sem prišel in videl, kaj se dogaja! Težko je povedati kaj pametnega v tako čustvenih trenutkih, ko te tako pričakajo sosedi. Ko se želijo vsi slikati s seboj in te prosijo za podpise. To so res posebni občutki.

Tako so sokrajani presenetili Vanjo Drkušića po vrnitvi iz Nemčije:

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Vanja Drkušić (@vanjadrkusic)

Koliko ste v Nemčiji, kjer ste z reprezentanco prebili skoraj mesec dni, sploh pogrešali dom v Šmarjeških Toplicah?

Ko si s fanti iz reprezentance na Euru tako izoliran in preživljaš z njimi vsako minuto dneva, pričakuješ, da bi lahko kdaj prišlo do kakšnih trenj, a ni bilo v Nemčiji niti ene najmanjše negativne energije. Vse je bilo pozitivno, vse je bilo za čisto petico. Zelo dobro smo se razumeli, to je velika moč slovenske reprezentance.

Še vedno pa pravim, da je dom vendarle dom. Doma se počutiš najbolj lagodno. Nogometaši, ki igrajo v tujini, se bodo zagotovo strinjali z menoj, da takrat, ko se vrneš domov, sploh ne potrebuješ dopusta. Da je tvoj dopust že to, da si se vrnil domov. Res se je bilo lepo vrniti.

Ste si po tako dolgem in napornem dokazovanju na Euru sploh lahko privoščili kaj pravega poletnega dopusta?

Zelo malo. S partnerko sva preživela štiri dni na morju. Odšla sva na Hrvaško. Bilo je kratko, a sladko. Tako radi rečejo. Tudi drugače nerad veliko počivam. Moram biti vedno aktiven, odvijajo se tudi že nekatere stvari, pomembne za mojo prihodnost, zato moram biti ves čas prisoten.

Vanji Drkušiću se je v dobrem mesecu dni spremenilo življenje, pa tudi njegova tržna vrednost in javna prepoznavnost. Foto: www.alesfevzer.com

Pa so vas na Hrvaškem po teh silnih uspehih dojemali drugače?

Poznalo se je, kako se za menoj ozira malce več turistov, kot bi se sicer (smeh). Nekateri so se želeli z menoj tudi slikati. Je pa bilo tega veliko manj kot v Sloveniji, tako da sem lahko preživel (smeh).

O tem, kako je pri vas, smo se hitro prepričali. Odkar sediva tukaj v gostinskem lokalu, je do vas pristopilo nemalo sokrajanov, vam čestitalo in se želelo slikati za spomin. Se zdaj, ko ste se vrnili z Eura, počutite že kot kakšen slaven glasbeni zvezdnik?

Glede prepoznavnosti je resnično opazna razlika. Prvi dan, ko sem se vrnil domov, sem šel pozdravit otroke na nogometni kamp v Novem mestu. Že tam je bilo zelo energično in zanimivo. Potem pa se je začelo še bolj dogajati. Pa sem šel na bencinsko črpalko, želel le natočiti gorivo, pa sem videl, kako me ljudje ustavljajo, pa prosijo za sliko. Podobno se dogaja, ko greš po opravkih v trgovino. Te čestitke mi pomenijo ogromno. Ko ti da nekdo roko in v njem prepoznaš, da ti čestita iz srca, ga ni lepšega na svetu. Prepoznaš pristnost. Tega ne delajo na silo, ampak od srca. Ko veš, da si tako polepšal življenje drugim, ti takšni občutki samo grejejo dušo.

Povsem drugo skrajnost verjetno izkuša "vaš znanec" Cristiano Ronaldo, saj ne more v miru ali zasebnosti stopiti niti do pekarne, da bi si kupil rogljiček.

Prav imate. V teh dneh veliko razmišljam o tem, kako prepoznaven si lahko kot nogometaš. In se potem spomniš tudi na superzvezdnike, pri katerih pa so šle stvari tako daleč, da v bistvu sploh nimajo življenja. Saj ne morejo iti nikamor brez varnostnikov. To res ni najlepše.

''Ko sem bil na morju, sem spremljal dvoboj med Portugalsko in Francijo. Takrat sem si mislil, da bi lahko zdaj mi igrali v Hamburgu. Spremljal me je neprijeten občutek, a sem bil še vedno ponosen na to, kar smo naredili. Malce grenkega priokusa je bilo, a sem se še vedno počutil vrhunsko,'' nam je zaupal. Foto: Guliverimage

Bi vas lahko slava ponesla do te mere, da bi se spremenili kot osebnost?

Včasih je resnično težko, ko se moraš povleči nazaj, a ne vidim nobenega razloga, zakaj bi se sploh spreminjal. Hočem ostati preprosti fant, ki je dober z ljudmi. S tistimi, ki mi nekaj pomenijo v življenju. Hočem tudi vračati skupnosti, kjer sem odrastel, zlasti otrokom. Nimam razlogov, da bi se spreminjal. Ostajam ponosen Dolenec.

Pa ste pred odhodom v Nemčijo sploh pričakovali, da boste na Euru dobili toliko priložnosti in se vam bo zaradi tega tako spremenil svet?

Iskreno povedano, ne. Kot vsak športnik sem seveda upal, da bom zaigral. Verjel sem v svoje kakovosti, a sem, roko na srce, v zadnjem letu in pol v reprezentanci prihajal v igro bolj ali manj s klopi. Le takrat, če je bilo treba čuvati rezultat. Na priprave za Euro sem se odpravil z mislijo, da bom na eni od dveh pripravljalnih tekem že dobil priložnost. Želel sem jo izkoristiti najboljše, na treningih delati stoodstotno, pokazati, kaj zmorem, hkrati pa ostati miren tudi takrat, če se vse ne bi izšlo po mojih željah.

Nato pa je sledilo veliko presenečenje. Priložnost sem dobil že na prvi tekmi Eura z Dansko. Zgodilo se je nepričakovano, resnično nisem vedel, ali bom začel ali ne. Takrat pa se je začelo zares.

Slovenija ni na Euru po rednem delu oziroma podaljšku izgubili niti enega dvoboja, v 390 minutah pa je prejela zgolj dva zadetka. Je edina reprezentanca na tem prvenstvu, ki je na tekmi z Anglijo zadržala mrežo nedotaknjeno. Foto: Guliverimage

Nogometni bogovi so vam bili naklonjeni. O tem je znal veliko povedati vaš soigralec Erik Janža, ko je lani dočakal vrnitev v izbrano vrsto zlasti zaradi resnejših zdravstvenih težav Gregorja Sikoška. In se tega še kako zavedal. V vašem primeru so vam šle na roko zdravstvene težave Mihe Blažiča, s katerimi se je spopadal v obdobju priprav na Euro.

V nogometnem svetu je resnično tako, da se ti mora poklopiti ogromno stvari, če želiš biti uspešen. Imel sem to srečo. Zdaj trkam na les, da bi se tako tudi nadaljevalo. To pa, ker vem, kako mi ni bilo vedno lahko. Na koncu se je vendarle izkazalo, da je bilo vredno za vse skupaj trpeti in garati. Upam, da bo moja reprezentančna zgodba še naprej potekala v takšnem ritmu.

Z odmevnimi nastopi na Euru, kjer ste si na račun dovršenih in nepopustljivih predstav v obrambi močno povzdignili tržno vrednost, ste postali čez noč veliko bolj zanimivi in zaželeni na svetovni nogometni tržnici. Omenjajo se zneski večkratnih milijonov evrov, vstopili se v novo dimenzijo, kar je za nogometaša, ki je še nedavno nosil dres Brava, skoraj nekaj nepojmljivega.

Priznam, lepo mi je, ko to doživljam. V teh trenutkih mi misli pogosto potujejo nazaj. Ko se spomnim, kaj vse sem moral narediti, da sem zdaj tukaj. Skušam ceniti vsak tak trenutek, ker se zavedam, da se takšnih obdobij v življenju ni veliko. Morda le enkrat. Zdaj je res lepo biti v koži Vanje Drkušića.

Kako je sodelovati s selektorjem Matjažem Kekom? ''Čuti se njegova avtoriteta, ki jo moraš imeti kot selektor. Ko vstopi v sobo, se začudi njegova karizma. Veliko nam pomaga. Zaveda se, da morajo majhne reprezentance, kot je Slovenija, delati razliko v srčnosti, borbenosti, atmosferi. Zelo veliko poudarka daje tem stvarem. Ne smemo pa pozabiti taktike. Ne le selektor, ampak ves strokovni štab nas dobro pripravi na tekme. Kar zadeva kritike, da igra Slovenija premalo napadalno, se bodo vedno našli kakšni posamezniki, ki si mislijo, da lahko opravljajo to delo. No, ko pa si enkrat zares postavljen v ta položaj, pa je malce drugače. Selektor je naredil ogromen posel in dokazal, da je odličen strateg.'' Foto: R. P.

Lepo pa je biti tudi navijač slovenske reprezentance. V zadnjih tednih ste jim podarili veliko nepozabnih trenutkov, ob katerih so čutili poseben ponos.

K temu je zagotovo pripomogla mirnost v ekipi. Čeprav je bilo to za vse nas prvo veliko tekmovanje in nismo vedeli, kaj pričakovati, ni bilo nobene živčnosti. Negotovost ja, živčnost pa ne. Ta skupina fantov je res sproščena. V reprezentanci imamo mešanico različnih osebnosti in značajev, ki se lepo vklaplja v celoto.

Največji dosežek tega Eura pa so bili zagotovo naši navijači. Užival sem, ko sem jih spremljal po socialnih omrežjih, kaj vse so počeli v Nemčiji. Celotna Slovenija je dihala kot eno. Združili smo se zaradi nogometa. To je res lepo.

In to Slovenija, ki je, vsaj kar se tiče politike, že dolgo časa sprta in na različnih bregovih.

Točno tako. Zato je bilo zelo lepo videti, kako na tribunah bijejo srca navijačev le za eno. In kako združeni, enotni so. Takšna energija, ki so jo izžarevali, nam je bila v veliko pomoč.

Pa še nekaj je. Zasledil sem kar nekaj komentarjev, kako je Slovenija ena redkih reprezentanc, ki deluje kot klub. In prav imajo. Povezovali smo se kot celota, delovali sinhrono kot enota. Tukaj gredo največje zasluge selektorju in njegovemu strokovnemu štabu, pa tudi fantom samim. Imaš 26 različnih osebnosti. Včasih je treba požreti ego ene osebe za dobro vseh. Niti enemu ni bilo težko storiti tega. Niti enemu.

Slovenski navijači so na dvoboju v Münchnu poskrbeli za rekord, saj se je jih je na Allianz Areni na dvoboju proti Srbiji zbralo več kot 20 tisoč! Foto: Guliverimage

V vašem primeru zagotovo ni bilo enostavno zlasti Mihi Blažiču, ki se mu je na Euru nasmihala ena od vodilnih vlog v obrambni vrsti, a mu je nato zagodlo zdravje v najbolj neprimernem trenutku.

Zagotovo. Marsikaj je požrl in se podredil za skupen uspeh Slovenije. Redkokatera ekipa to zmore. Nam je uspelo.

Neverjetno, s kakšno mirnostjo in preudarnostjo ste se lotili največjih zvezdnikov, ki ste jih morali pokrivati na tekmah Eura. Marsikdo bi se jim ustrašil, vi pa ste zaigrali, kot da imate v nogah že najmanj sto takšnih tekem.

V preteklosti sem imel s tem težave. Večkrat sem pregorel v preveliki želji. Zato sem ponosen nase, da sem tokrat pokazal večjo psihološko trdnost. Ne skrivam, da sem občutil tremo, pa tudi malce strahu. Spraševal sem se, ali se lahko na tej ravni sploh kosam s takšnimi igralci. Ko pa sem se začel ogrevati pred tekmo z Dansko, sem v sebi začutil mirnost. Takrat sem vedel, da lahko to predstavlja samo nekaj dobrega. Takrat sem se spomnil napotkov Dušana Kosića, ki me je vodil v mlajših reprezentancah, o osredotočenosti na sproščenost. In res. Na ogrevanju sem bil sproščen, a tudi osredotočen. Na to sem lahko le ponosen.

Pomagala nam je tudi složnost. Ko veš, da je poleg tebe na igrišču še deset igralcev, ki bodo naredili vse, da popravijo tvojo napako in te ne bodo obsojali. Zaradi tega lahko vstopiš v tekmo še toliko bolj miren.

Ob predvajanju Zdravljice pred tekmami letošnjega evropskega prvenstva so ga prevevali izjemni občutki. Foto: Guliverimage

In se je zgodilo. V Stuttgartu ste tako proti Danski začeli največjo tekmo kariere. Kako je sploh peti Zdravljico pred tekmo, ki jo nato tako ali drugače spremlja milijarda ljudi po vsem svetu?

Čudovito! Odkar sem v reprezentanci, nismo še nikoli peli Zdravljice tako glasno. Stal sem blizu Jake Bijola, ki poje himno zelo močno, čutiti je bilo neizmeren ponos. Že od prej smo dogovorjeni, da med izvajanjem himne položimo roko na srce, ko pa takrat slišiš še navijače, je vse še toliko bolj čarobno. To si bom morda zapomnil najbolj od vsega Eura. Ko stojiš na mestu in poslušaš, kaj se dogaja okrog tebe. Celotno ozračje me je prevzelo, takrat resnično vidiš, kako veliko tekmovanje je to. Res noro.

Je bil tovrstni občutek zato pred tekmo s Portugalsko, ker se je šlo na izpadanje, ob izvajanju Zdravljice v Frankfurtu še dvakrat močnejši?

Niti ne. Čutiš določen pritisk tekme. Malce me je motilo, ko sem na spletu prebiral komentarje, češ da je Slovenija z napredovanjem v osmino finala že naredila svoje in lahko zdaj igra sproščeno, brez pritiska. V bistvu pa smo bili pod velikim pritiskom, saj smo verjeli, da lahko izločimo tudi Portugalsko. Pred tekmo smo se zavedali, da smo že dosegli dober rezultat, a je bilo še vedno čutiti, da bomo, če bi izpadli proti Portugalcem, jezni in razočarani. Vse zato, ker smo verjeli, da lahko dosežemo še boljši rezultat.

Z Jako Bijolom je na Euru sestavljal udarni branilski par Slovenije. ''Veliko si pomagava v igri in se dopolnjujeva, dobro se razumeva tudi izven igrišča, saj sva skupaj igrala že v mlajših reprezentancah. Zavedava se kvalitete drug drugega, najino partnerstvo je prišlo povsem spontano. Nisva se veliko pogovarjala o tekmah ali tekmecih, nič ni bilo na silo. Enostavno nama je uspelo. Uživam, ko igrava skupaj.'' Foto: Guliverimage

Ni manjkalo veliko. Euro ste zapustili brez poraza po rednem delu srečanja ali podaljšku.

V naši ekipi mi je zelo všeč, da se zavedamo svojih kakovosti in se nikogar ne bojimo. V prvem polčasu proti Angliji mi je bilo nasploh fascinantno, da smo od 30. do 35. minute skrili žogo pred njimi. Da lahko to stori ena majhna Slovenija proti Angliji, vredni ogromno denarja. Res je, potem so nam Angleži na začetku drugega polčasa hitro vrnili. Pa saj ne moreš pričakovati, da boš dominiral celo tekmo proti tako dobri reprezentanci. A že tistih nekaj minut, ko to občutiš in jim skriješ žogo, je bilo neprecenljivih.

So vas tekmeci v Nemčiji gledali zviška? Vendarle ste bili najmanjša udeleženka Eura.

Mislim, da ne. Tu so pomembno vlogo odigrali naši navijači. Čeprav jih na stadionu ni bilo toliko kot navijačev tekmecev, sem imel vedno občutek, da je naših dvakrat do trikrat več. Tako so bili glasni. Že zaradi njih smo se počutili veliki.  

O tem so nas prepričevali tudi drugi nogometaši. Ko sem se denimo pred tekmo s Srbijo pogovarjal s Srđanom Babićem, ki igra za moskovski Spartak, mi je rekel, kako dobro smo se odrezali proti Danski in se bomo lahko brez težav kosali z Angleži. Čudno sem ga pogledal in si mislil, iz koga zdaj on norčuje se. No, pa je bilo res tako. Lepo je bilo videti, da so tudi drugi prepoznali, kako Slovenija ni ravno ekipa, ki bi jo vsi zlahka premagovali.

Z Babićem ste se pomerili v Münchnu, kjer je tekmo spremljalo več kot 20 tisoč slovenskih navijačev. Je prišlo na Bavarsko tudi "pol" vaše Dolenjske?

Ko smo se ogrevali, sem s pogledom vedno iskal zastavo Novo mesto on tour, s katero so na tekme potovali moji prijatelji, in bil pomirjen, ko sem jo videl. Tudi za družine smo vedeli, kje sedijo, tako da je bilo lepo spremljati domače.

Na Euru sta ga zvesto spremljala tudi srčna izbranka, s katero se bo v kratkem preselil v Novo mesto, in oče Nikola Drkušić. Foto: Mediaspeed Za vaše srčne izbranke in družinske člane je bilo vedno poskrbljeno, da so bili na vsaki tekmi nastanjeni na posebni tribuni.

To je bilo zelo lepo. Ko preživiš toliko časa z ekipo in ne vidiš svojih, je zelo čustveno preživeti tistih 30 minut po tekmi z njimi. Še zlasti, če imaš tako dobre rezultate, kot smo jih imeli mi. To te napolni z dodatno energijo.

Verjetno vam je druženje z bližnjimi zelo pomagalo, da ste se lažje pobrali po tako bolečem porazu s Portugalsko?

Absolutno. Brez njih in pa podpore navijačev bi bilo drugače. Ko smo po tekmi s Portugalsko na stadionu pred navijači poslušali, kako pet minut zapored ponosno pojejo Mi, Slovenci, je bil to zame morda najlepši in najtežji trenutek celotnega prvenstva. Razočaran si, ker izpadeš. Zavedaš pa se tudi, kako si dosegel velik rezultat. Takrat nam je bilo pred navijači zelo težko, tekle so tudi solze. O tem bi lahko posneli film, tako čustveno je bilo. Ko veš, da je nekdo prepoznal tvoj trud. Ko veš, kaj vse si dal za državo, za grb, za navijače. Solze so govorile o tem, koliko.

VIDEO: Najlepši in najtežji trenutek na Euru:

Ko je govora o najbolj bolečih trenutkih na Euru, žal ne gre pozabiti na infarktno zadnjo minuto srečanja proti Srbiji.

Žal. Ko je njihov vratar prišel v naš kazenski prostor, sem vedel, da bo to zadnja akcija na tekmi. Imajo pa Srbi visoko in fizično neugodno ekipo. Znajo se dobro izboriti za prostor. Vedel sem, da je treba zdržati samo še ta kot, pa smo že v osmini finala. Nato pa … Predložek, ki bi bil težko boljši, in gol Srbov. In velika žalost.

Nato so se pojavili komentarji, kako si je pri tej akciji napako privoščil kapetan Jan Oblak, ko je stal globoko v svojih vratih.

Vedno se išče krivec, zakaj je do tega prišlo. Zdi se mi nepravično do Jana, vendarle nas je celo tekmo reševal, ubranil svoje, bil vedno na svojem mestu. Za vratarja je težko iti ven ob takšni gneči. Vedno, ko pade gol, rečem, da je zanj odgovornih vseh 11 igralcev na igrišču.

Izenačenje Srbije globoko v sodnikovem podaljšku je ostalo eno najbolj mučnih trenutkov Kekove čete na Euru 2024. Foto: Guliverimage

Kako pa je bilo po tej tekmi v slačilnici? Je prevladovala tišina, ali so kateri od starejših soigralcev prevzeli pobudo in imeli motivacijske govore?

Bolj tiho je bilo. Saj se je občasno kdo malce razjezil, drugače pa je bilo veliko razočaranja. Takrat sem vedel, da bo to zelo težko preboleti. Da bo vzelo določen davek v psihološkem smislu. Majhna Slovenija je bila le trenutek oddaljena od osmine finala. Na mojo srečo pa so se fantje odlično odzvali.

Pred tekmami vam je na velikanskem zaslonu na stadionu motivacijsko sporočilo, ki se je zaključilo z znamenitim "Kdor ne skače, ni Sloven'c", izrekel tudi kolesarski as Tadej Pogačar.

To je bilo prijetno presenečenje. Nismo vedeli zanj. Podobno nam je prek sporočil dan polepšal tudi Luka Dončić. Iskreno povedano nisem pred tem nikoli spremljal kolesarstva, zdaj, ko smo bili v Nemčiji, pa sem si na Netflixu ogledal serijo o Touru in dobil vpogled v zakulisje. Zdaj vem, kako poteka kolesarstvo. Pred tem si nisem nikoli predstavljal, kako taktičen je lahko ta šport.

Zdaj, ko to vem, uživam ob spremljanju etap Toura. Malo bolje razumem in spoštujem kolesarske ase. Ko smo se vračali iz Nemčije v Slovenijo, smo ravno spremljali etapo, na kateri je Pogi pobegnil pred Vingegaardom. Vsi smo spremljali, bilo je pestro.

Slovenski kolesarski as Tadej Pogačar je goreče navijal za rojake na Euru 2024. Tudi zanj na Touru pesti stiskajo najboljši slovenski nogometaši. Vanja Drkušić je v zadnjem obdobju močno okrepil svoje znanje o kolesarstvu. Foto: Guliverimage

Tadej Pogačar je veliki kolesarski zvezdnik, na tekmi s Portugalsko pa je bilo največ kamer usmerjenih v portugalskega nogometnega superzvezdnika Cristiana Ronalda. Kako ste doživeli njegovo prisotnost?

Že v začetnih minutah, ko sva imela dvoboj v kazenskem prostoru, sem odbil žogo z glavo, on pa je padel na tla in začel kriliti z rokami proti sodniku. Mislil si je, zakaj so zdaj ti mali Slovenci prišli sem, da me provocirajo in tepejo. Zato je bil še bolj napet. Če bi rekel, da je enako, ko na tekmi pokrivaš Ronalda ali pa koga z ruskega prvenstva, bi se zlagal. Seveda je spremljati Ronalda povsem drugače, nekaj posebnega. Na koncu vendarle prevlada rutina in med tekmo izgubiš občutek, da boš šel zato, ker je na drugi strani pač Ronaldo, v dvoboj še močneje. Zavedaš se, da igraš proti njemu, a vseeno delaš stvari kot na vsaki drugi tekmi.

Je Ronaldo resnično zavora za Portugalsko in pri teh letih ne predstavlja več tako močnega orožja, kot ga je v preteklosti?

Ne bi rekel. Saj ste videli, kako nam je ušel ob koncu prvega dela. Presenetil me je s fizično pripravljenostjo, eksplozivnostjo. Čeprav je 15 let starejši, je še vedno agilen. Rekel sem si, da bo, ker je že malce v letih, v podaljšku zagotovo manj neugoden za pokrivanje, a se je v 118. minuti še vedno podil po igrišču. Temu sem se čudil. Spraševal sem se, ali se Ronaldo sploh kdaj utrudi. Še vedno ima neverjeten tajming za skok. Zato sem vedno pazil, da ga ne pustim za sabo. V bistvu so mi všeč take tekme, ko moraš kot branilec neprestano razmišljati. Meni je to všeč.

Portugalski zvezdnik Cristiano Ronaldo je pri 39 letih nastopil na že šestem zaporednem evropskem prvenstvu. Tokrat ni na njem dosegel niti enega zadetka, tudi po zaslugi Vanje Drkušića. Dr. Kušića. Foto: Guliverimage

Nam ni bilo všeč, ko je sodnik, sodil je Italijan Daniele Orsato, v podaljšku pokazal na belo točko. Takrat je prodiral Diogo Jota in trčil v vas. Ste takoj zaslutili, da se bo iz tega izcimilo nekaj tako neugodnega za Slovenijo?

Začutil sem, da je bil kontakt. Čez glavo mi je šla 101 stvar. Verjetno bi v košarki sodili prekršek v napadu (smeh), tu pa sem upal, da se bo vključil še VAR. Da si bo sodnik vse še enkrat ogledal in nato spremenil odločitev. Ko sem dojel, da tega ne bom doživel, sem si samo rekel: "Jan, prosim, reši nas še enkrat". In res. Ko je ubranil penal, to je v nogometu zelo zanimivo, si se v tisti sekundi znašel v takšni histeriji, bil si tako vesel, da bi ga najraje objel in mu čestital, a so Portugalci že izvajali kot. Zato moraš ostati osredotočen na igrišče, saj se vse dogaja hitro.

Je bilo takrat videti razmerje moči in ugleda med Portugalsko, dejansko velesilo evropskega nogometa s številnimi zvezdniki, in pa manjšo Slovenijo? Marsikdo se je vprašal, ali bi se sodnik odločil podobno, če bi bili vlogi obrnjeni.

Zdi se mi, da je tako pri vseh športih. Tudi v košarki vidimo, da bodo prej piskali prekršek LeBronu Jamesu ali pa nenazadnje tudi Luki Dončiću, kar je lepo priznanje za Slovenijo, kot pa komu drugemu. To je nekaj normalnega. Nekateri igralci imajo višji status. Sodniki so to na tem Euru to minimalizirali, a je bilo še vedno v kakšnih situacijah vidno.

Na dvoboju proti Portugalski je Vanjo Drkušić najprej iz ritma vrgel rumeni karton, ki si ga po njegovem mnenju ni zaslužil, nato pa še dosojena najstrožja kazen, pri kateri pa je nato Jan Oblak prekrižal načrte Cristianu Ronaldu. Foto: Guliverimage

Je bil Cristiano Ronaldo v mladosti tudi vaš vzornik?

Ne. Vedno sem bil bolj postavljen v ozadje, v obrambo. Tako je bil moj vzornik Nemanja Vidić, njegovo igro sem si veliko bolj ogledoval. Sem pa seveda odraščal z Messijem in Ronaldom, z njunim rivalstvom. Ko potem stojiš na igrišču z enim izmed omenjenih, je to res prvovrstno.

Ronaldo, verjetno je odigral še zadnjo tekmo v zgodovini Eura, je po zapravljeni 11-metrovki potočil celo solze, ki niso ušle kameram, zaradi majhne, a toliko bolj srčne in neugodne Slovenije.

Na tisto sploh nisem bil pozoren. Saj opaziš, da se dogaja, a nisi pozoren, ker se moraš osredotočiti na naslednjo akcijo.

Kako je bilo spremljati izvajanje 11-metrovk? Kako se je takrat držati v objemu s soigralci? Tega navadni smrtniki ne bomo nikdar vedeli.

Vsi fantje smo se držali skupaj, a se je kdo kdaj kam obrnil. Bilo je veliko živčnosti, pa tudi utrujenost. To je bila šele moja druga tekma v karieri, na kateri sem odigral 120 minut. Pred tem sem igral podaljšek le v slovenskem pokalu z Bravom proti Muri.

Pred 11-metrovkami sem imel dober občutek. Dejal sem si, da nas bo, če smo že toliko preživeli in pretrpeli, to še enkrat nagradilo. Ko je šel potem Jojo (Josip Iličić, op. p.) prvi streljati, sem si rekel, dobro je. Bil sem prepričan, da bo zadel. Videl sem namreč na treningu, kako strelja.

Zgodovinski obračun med Slovenijo in Portugalsko, slovenski nogometaši so prvič nastopili na tekmi izločilnega dela velikega tekmovanja, se je končal z bolečim porazom neustrašnih Kekovih junakov po izvajanju 11-metrovk. Foto: Guliverimage

Torej ste dodatno trenirali 11-metrovke? Selektor Matjaž Kek o tej temi ni hotel veliko govoriti.

Smo, smo. Seveda smo. Na vsakem treningu se izvaja kaka 11-metrovka. Trenirali smo, a je to spet čisto drugačen pritisk, tako da kaj dosti ne pomaga. Je pa Portugalcem veliko pomagalo, da so se najstrožje kazni izvajale pred tribuno z njihovimi navijači. Veliko dejavnikov je, ki ti lahko škodijo. Pa tudi, če treniraš 11-metrovke.

Videli smo le tri slovenske izvajalce. Ste bili tudi vi določeni za izvajanje v uvodnih petih serijah?

Ne, nisem. Verjetno bi bil nared za kakšno sedmo, osmo serijo (smeh). V tistem trenutku sem bil fizično tako izmučen, da se nisem bil pripravljen spopasti s takšnim pritiskom. Tudi v Rusiji sem imel izkušnjo, kjer sem bil določen za penal, pa ga nato zgrešil. Zato sem nalogo raje prepustil drugim.

Na tisti tekmi se je porajal občutek, kot da je tista zapravljena priložnost Benjamina Šeška v 116. minuti psihološko spet vrnila Portugalce v tekmo. Zlasti njihovega vratarja Dioga Costo.

Vsi smo ljudje. Vsi lahko zgrešimo priložnost, vsi delamo napake. To je bila res izvrstna in izrazita priložnost. Ko sem videl Benjamina, kako gre sam na vratarja, sem že dvignil roke. Na treningu sem videl, kako zaključuje te napade. Prej tega nisem bil vajen, v Nemčiji pa sem ga cel mesec občudoval, kako to počne na treningih. Zato sem že dvignil roke. Verjel sem, da bo to izkoristil, da gremo v četrtfinale! Da je to to. Potem pa se je zgodilo tako, kot se je. To je pač nogomet. Je pa dejstvo, da je zdaj najtežje Beniju.

"V prihodnosti nas bo še velikokrat reševal. Je vrelec pozitivne energije," je Vanja Drkušić spregovoril o tri leta mlajšem Benjaminu Šešku. Imata skupen imenovalec, saj sta oba v mlajših kategorijah nabirala znanje v Krškem. Foto: Reuters

To je bilo videti tudi po tekmi, pa na sprejemu v Ljubljani, ko ni bilo več tistega njegovega prepoznavnega nasmeška in mladostne vihravosti kot kak mesec poprej.

Pozabljamo, da je star komaj 21 let. S takim pritiskom, kot se on kosa že od 18. leta, je res težko. Za svoja leta deluje odraslo in zrelo, dobro se spopada z vsem. V prihodnosti nas bo še velikokrat reševal. Je vrelec pozitivne energije. To so naši mladi fantje. Saj smo še vsi mladi (smeh), a on, Vipotnik in Zeljković so bili v Nemčiji največ skupaj. Se pa drugače družimo vsi skupaj. In resnično ne vidiš, da bi imel Šele (Šeško, op. p.) kdaj slab dan. Vedno je nasmejan.

Kako pa ga je pokrivati? Verjetno ste se na treningu kdaj spopadli s to nalogo?

Lahko povem, da so mu mama in oče kot tudi tisti gor dali vse. Vse. Dobil je vse, kar zadeva fizične predispozicije. Neverjetno, do kam vse dviguje noge. Proti njemu je težko igrati. Če ga pokrivam, imam dodatno motivacijo. To pa je verjetno največje priznanje njemu in njegovi kakovosti. V bistvu je kar fenomen.

Na Euru mu je največ preglavic povzročal srbski strelski rekorder Aleksander Mitrović. Foto: Guliverimage

Na Euru ste imeli izkušnje z vrhunskimi napadalci. S katerim je bilo najtežje?

To me vsi sprašujejo. Težko je izbrati med toliko velikimi imeni, a verjetno bi se odločil za Aleksandra Mitrovića. Take sile, kot jo ima on, v karieri še nisem občutil. Zelo je močan. Všeč mi je, ker se vso tekmo tepe na meji dovoljenega, a se prav nič ne pritožuje. Ne sodnikom niti drugim igralcem. Kar pa se tiče njegove moči, gradnje njegovega telesa, je zelo širok in ga je težko pokrivati. Hvala bogu, da ni izkoristil vseh priložnosti, ki si jih je izboril.

Kaj pa sloviti Harry Kane, ki lahko v nedeljo postane tako evropski prvak kot tudi prvi strelec tekmovanja? Proti Sloveniji, sploh edini reprezentanci, ki je proti Angležem zadržala nedotaknjeno mrežo, ga ni bilo veliko videti.

Je zelo inteligenten napadalec. Zelo dobro se zna postaviti. Imel sem občutek, kot da vedno ve, kaj se bo zgodilo čez pet sekund. Dobro predvideva. Že pred tekmo sem vedel, da se v samo igro Anglije ne bo vključeval in da ga bo treba čuvati tam, kjer je najbolj nevaren. Torej pred golom. Dobro smo ga pokrili. Tako kot nasploh vse napadalce na prvenstvu.

Harry Kane se proti 24-letnemu Dolenjcu ni kaj prida naigral. Foto: Guliverimage

Tudi denimo Danca Hojlunda, ki mogoče na prvi tekmi ni imel svojega dneva, a je še vedno nevaren. Danci so npr. zamenjali oba napadalca. In prideta v igro Poulsen in Dolberg, spet dva fantastična napadalca. To veliko pove o moči tekmeca.

Srbi so celo leto gradili ambicije na zvezdniku Juventusa Dušanu Vlahoviću, ki pa je bil proti Sloveniji skoraj neviden.

Hvala bogu, da proti nam ni prišel do izraza. Pred tekmo s Srbi sem bil najbolj nestrpen, ker sem vedel, da bodo igrali z dvema napadalcema. Mitrović in Vlahović. Zaradi njiju sem bil najbolj živčen. Ko pa smo prvih 30 minut proti Srbiji odigrali tako dobro, kot ta reprezentanca že dolgo ni odigrala, saj smo imeli popolno kontrolo kot tudi nekaj priložnosti, smo videli, da nam gre. Da se lahko kosamo z njimi. Nadaljevanje je bilo veliko lažje, a se na koncu žal ni dobro izteklo, ker smo ga prejeli v zadnji sekundi.

Vanja Drkušić je zelo dobro na igrišču ustavil tudi srbskega zvezdnika Dušana Vlahovića. Foto: Guliverimage

To je bila pestra tekma, navijači so proti koncu večkrat zalučali pivo v igralce. Ste dobili kakšen kozarec v glavo?

Ne, so pa leteli zelo blizu (smeh). Z Janom sva se postavila pred Erika, da ne dobi kakšnega v glavo. Bilo je kar napeto vzdušje. Vladala je neka balkanska mentaliteta, blizu smo drug drugemu. Bilo je čustveno.

Ker ste dolgoletna želja Crvene zvezde, so vas nekateri Srbi vzeli kar za svojega.

Veliko sporočil in komentarjev sem dobil na to temo, da. Bilo je kar čustveno.

Lahko bi dejali, da ste na Euru odigrali kot profesor. V šali bi lahko pripomnili, da ste bili kot doktor. Da bi se v bistvu morali malce preimenovati, podati v svoj priimek vmes še pikico in postati dr. Kušić.

O tem sem se že naposlušal komentarjev in pošteno nasmejal.

Za nastop na Euru 2024 mu je pripadla lepa finančna nagrada. Bo to najlepši zaslužek v karieri? "Ne vem še, kam ga bom investiral. Se še odločam. Je pa res lepo. Eno večjih bogastev človeka je to, da si lahko plačan za tisto, kar rad delaš. Da lahko služiš dober denar. Da delaš in hkrati uživaš. Vse to mi nudi nogomet. Ob takšnih trenutkih se pogosto vračam v leto 2020 in se zahvaljujem očetu in družini, da so me takrat prepričali, da ostanem v nogometu." Foto: www.alesfevzer.com

Zdaj vam gre na smeh. Pred štirimi leti pa ste čutili drugo skrajnost, tega mnogo slovenskih navijačev ne ve, a pri 20 letih ni manjkalo veliko, pa bi že sklenili nogometno pot. Če bi to storili, Slovenija nikoli ne bi doživela zgodbe o neustrašnem branilcu, enem največjih pozitivnih presenečenj Eura.

Takrat sem se znašel v hudi dilemi, ali naj sploh nadaljujem kariero ali jo kar končam. Star sem bil 20 let, za menoj sta bili izkušnji z dokazovanjem na Nizozemskem in v Italiji. Spremljal pa me je nelagoden občutek, da je vsaka odločitev, ki jo sprejmem, napačna. Pa to ni bilo povezano le z mojimi predstavami na igrišču, ampak tudi igricami, ki so se dogajale v ozadju v klubih. Težko je, ko se vedno počutiš kot tujec. Domačin ima v klubih določeno prednost, sam pa sem bil takrat kot najstnik oddaljen od družine. Saj smo se slišali prek video klicev, a to ni isto. To niti približno ne odtehta tistega, kar takrat potrebuješ. Potrebuješ pa nekoga poleg sebe, da ti lahko pomaga. To je bila težka izkušnja. Bolj ko gledam za nazaj, sem ji po svoje kar hvaležen, da se mi je zgodila.

Zaradi znanega reka, kar te ne ubije, te okrepi?

Drži. Zdaj sem se spomnil na prigodo v Italiji. Saj bi rekel, da je smešna, a …. Ko sem leta 2019 prišel k Rendeju, to je mesto na jugu Italije v Kalabriji, sem moral urediti določene papirje. Davčno številko in tako naprej. Pričakoval sem, da mi bo pri tem pomagal kdo iz kluba, a se motil. Bil sem prepuščen samemu sebi. Ker nisem imel avtomobila, sva takrat s punco hodila do centra uro in pol in našla ustanovo, kjer se to ureja. Prišla sva na okence, nato pa so mi dejali, da potrebujem kopijo potnega lista. Seveda je nisem imel s seboj. Moral sem nazaj na bencinsko črpalko, kjer sem jo naredil, se nato vrnil, a doživel razočaranje. Vmes so okence že zaprli. In sva tako hodila nazaj. Uro in pol. Pri 35 stopinjah. Zdaj mi je všeč, da se lahko ob tem nasmejem, takrat pa so bila v igri drugačna čustva (smeh).

Pri 16 letih se je iz Krškega odpravil na Nizozemsko, kjer se je nato pri Heerenveenu dokazoval kar štiri leta, a ni dosegel tistega, kar je želel. Postati reden del članske ekipe. Foto: Guliverimage Marsikdo pri Heerenveenu in Rendeju se lahko po tem, ko je spremljal vaše predstave na Euru, tolče po glavi in si očita, kako niste dobili resnejše priložnosti tako na Nizozemskem kot tudi Italiji.

V Heerenveenu sem imel sicer dobro zastavljeno pot. Bil sem kadet, a že igral za drugo ekipo. Nato sem postal kapetan mladincev. Izkazali so mi zaupanje, prvo sezono sem pri članih že osemkrat sedel na klopi. Vmes je bil v klubu tudi Luka Zahović, a se ni mogel pretirano izkazati. Ko so mi v klubu povedali, da bo prihodnjo sezono podobno in bom spet na klopi, me to ni zadovoljilo. Hotel sem najti klub, kjer bom redno igral.

Tako sem pri 20 letih nekako prišel do Italije. Takrat sem bil zelo neučakan, prvič sem se spopadal z občutki takšnega nezadovoljstva in razočaranja. Hotel sem pač igrati, a nisem dobival priložnosti.

Izbral sem Rende, italijanskega tretjeligaša. Sprva je bilo vse krasno. Trener in športni direktor sta bila navdušena nad menoj, a mi to ni pomagalo. Žal je ekipa igrala slabo, takšni so bili tudi rezultati. Ko so menjali trenerja, ga je nasledil nekdo, ki ni bil moj oboževalec. Milo rečeno. In spet nisem prišel do svojega. V bistvu sem pregorel v preveliki želji. Na tekmi pokala Italije sem storil usodno napako, po kateri smo prejeli zadetek. Po tej napaki nisem dobil več niti minute in se na koncu dogovoril za prekinitev pogodbe. To je bilo mučno obdobje, takrat sem se začel spraševati o tem, ali bi kar prekinil z nogometom. Za vedno.

Hvala vašemu očetu, da vas je prepričal o nasprotnem.

Takrat je bil tudi moj agent, vse je šlo prek njega. Še danes se dobro spomnim, kako sva opravila resen pogovor. Potožil sem mu, da enostavno ne vidim več perspektive v nogometu. Vsega sem imel po domače ''poln kufer'', vseh teh zakulisnih igric. Rekel sem mu, da bi bil raje doma, s svojimi prijatelji. Vsa ta odrekanja v nogometu me niso osrečevala. Vsega sem imel dovolj. Najbolj me je motilo, ker sem bil daleč proč od družine. Ker nisem mogel na pijačo s prijatelji.

Tudi finančno nisem obogatel z igranjem v tujini. V Italiji sem denimo prvi mesec živel v hotelu. Govorilo se je o tem, da mi bo klub kril stroške. No, pa se je izkazalo drugače. Na koncu sem jih moral sam. Bilo je res zafrknjeno.

Vsi Sobotni intervjuji na Sportalu, zbrani na enem mestu.

Po izkušnji v Italiji, s katero ste sklenili štiriletno dokazovanje v tujini, ste se vrnili v domovino.

Da, oče me je takrat prepričal, naj vendarle nadaljujem. Pa se je ponudila priložnost za Bravo, ki me ni takoj vzel, ampak sem moral k njemu na preizkušnjo.

Ste to čutili kot ponižanje?

Ne. Je pa v meni spet zagorela želja, da se vrnem. Da skušam zaigrati v Sloveniji in obudim ljubezen do nogometa, ki sem jo pred tem izgubil. Trener Brava je bil Dejan Grabić, pred leti tudi soigralec mojega očeta pri Beli krajini. Bravo se je odločil zame in izkazal željo, da nadaljujem v njegovem dresu. No, ostalo pa je zgodovina (smeh).

Ko se je vrnil v domovino, je največje zanimanje zanj izkazal Bravo. V dresu mladega ljubljanskega kluba je začel spet uživati v nogometu. Foto: www.alesfevzer.com

Je takrat sledil "reset", kar zadeva vašo igro? Ste od takrat drugačni tudi na igrišču in ste začeli igrati tako, kot smo vas letos občudovali na Euru?

Ne bi rekel. Vedno sem ohranjal svoj slog igre. Sploh agresivnost in nepopustljivost. Je pa res, da se takrat, ko začneš igrati za nov klub, znajdeš pod pritiskom, in nočeš delati napak. Raje podajaš ziheraško, "na sigurno", ali pa žogo nabiješ daleč v polje.

Bravo je bil glede tega perfekten klub. Je klub, v katerem ne občutiš pritiska. Sestavila se je lepa ekipa. Fantje smo bili kot družina. Ni ga bilo dneva, ko se nas po treningu ne bi dobilo vsaj deset na kavi.

Pri Bravu ste ujeli tekmovalno formo, nato pa začeli štrleti iz povprečja 1. SNL in prejeli konkretno ponudbo iz Rusije.

Zame se je začelo zanimati več klubov. Med njimi tudi največji v Sloveniji. Imel sem pogovore tudi z Olimpijo in Mariborom, a je prevladala želja, da bi se vrnil v tujino. Da si po vsem, kar sem doživel, vendarle dokažem, kako lahko igram redno tudi v tujini. Tako sem nekega popoldneva prejel sporočilo od športnega direktorja, da me želi ruski Soči, ki je bil takrat tretji na lestvici. In da me spremlja že dalj časa, vsaj pol leta. Zdelo se mi je neresnično. Hitro smo šli v akcijo in uredili vse potrebno. Ruska liga je vedno slovela kot močna, takrat še toliko bolj, saj se je dogajalo v začetku leta 2022.

Do infarktnega srečanja na Euru v Frankfurtu, kjer je Slovenija izpadla proti Portugalski, je v karieri odigral le eno tekmo, ki je trajala 120 minut. Takrat je z Bravom v pokalu izločil Muro. Foto: www.alesfevzer.com

Torej še v obdobju, ko Rusija še ni začela vojaških operacij proti Ukrajini in se zato še ni znašla v mednarodni izolaciji.

Tako je, k Sočiju sem se preselil januarja 2022. Mesec dni pred tem. Soči se je izkazal za dobro odločitev. Nisem bil pripeljan kot igralec, ki bi igral že od začetka, a se mi je vedno poklopilo, da sem dobil priložnost zaradi poškodb ali kazni katerega izmed soigralcev. In te priložnosti sem odlično izkoriščal. V prvenstvu nam je šlo zelo dobro, končno sem bil lahko zadovoljen tudi s svojim igranjem v tujini.

Po letu dni sem pri Sočiju prejel še kapetanski trak. Ko si tujec, je to še toliko večja čast. Ne bom rekel, da imajo tujci v Rusiji prednost, a ljudje so zelo odprti in ti brez težav uredijo vse, kar potrebuješ za življenje. Od a do ž. Vse je na vrhunski ravni, sprejmejo te za svojega, še zlasti, ko se naučiš njihovega jezika ter navadiš na njihovo miselnost. Takrat pa je sploh super.

Za Soči pravijo, da je kot ruski Portorož.

Ko ga vidiš, težko verjameš, da si v Rusiji. Mene je sprva najbolj spominjal na Monte Carlo. Polno je plaž, hotelov, turistov. Res lepo mesto.

Ruski Soči je v zadnjem desetletju predstavljal zelo pomembno športno središče, v katerem je potekalo ogromno vrhunskih dogodkov. Tudi zimske olimpijske igre, svetovno prvenstvo v nogometu in dirke formula 1. Foto: Reuters

Kakšno pa je bilo življenje v Sočiju po ukrepih, ki jih je sprejel svet do Rusije po začetku vojaških operacij v Ukrajini?

Nikoli nisem občutil, da bi nam zaradi tega kaj manjkalo. Da bi bilo kaj drugače. Iskreno se še danes nerad pogovarjam o tej temi. Nikoli je nisem spremljal, ampak ostajal osredotočen le na nogomet. Da se izkažem v najboljši možni luči.

Na Euru v Nemčiji smo srečali tudi ruskega novinarja, ki je spremljal dogajanje in bil zelo ponosen na vas.

Moji soigralci, pa tudi ljudje v klubu, so mi dali vedeti, kako zelo ponosni so name, da ima Soči, sploh po tem, ko je izpadel iz ruskega prvenstva, enega predstavnika na Euru. V Nemčiji sem se tudi vključil v rusko športno oddajo, po tekmah sem dal kar nekaj izjav. Vidiš, kako te drugače gledajo in čutiš ponos.

Kje boste zdaj nadaljevali kariero?

Ne vem še. Obstaja kar nekaj možnosti, tako v Rusiji kot tudi drugod po Evropi. Upam, da se bom hitro odločil. S Sočijem imam pogodbo še za eno leto, a sem imel z njim dogovor, da ga lahko to poletje zapustim. Hvala bogu je prišel vmes še Euro 2024. Bomo videli, kaj se bo zgodilo v naslednjih desetih dneh.

Kar se tiče Sočija, že začenjajo s prvenstvom. Sam sem v bistvu razrešen, Soči pa bo ob mojem novem prestopu prejel odškodnino. Določen delež bo pripadel tudi Bravu. Vesel sem, da bodo lahko na koncu zadovoljni vsi v tem poslu.

Vanja Drkušić ne skriva simpatij do angleškega velikana Liverpoola, katerega je dolgo vodil Nemec Jürgen Klopp in z njim postal tudi angleški ter evropski prvak. Foto: Reuters

Če bi bilo govora o sanjskem prestopu, bi najbrž z veseljem sprejeli, da bi vas povabili na Anfield in bi oblekli dres Liverpoola?

To pa bi bilo nekaj (smeh). Sem velik navijač Liverpoola, spremljam vsako njegovo tekmo. Všeč mi je njegova tradicija, navijači. Sploh pesem You'll Never Walk Alone. Sem tudi velik občudovalec Jürgena Kloppa. Všeč mi je, kako je spremenil ekipo, ves njegov projekt. Bomo videli, kako bo zdaj z Liverpoolom.

Kar pa zadeva moj prestop, še ne vem, kje bom nadaljeval kariero. Sem v negotovosti in bi počasi rad vedel, kje bom igral. Časovnih rokov si nismo postavljali, prestopni rok je dolg, tako da se lahko zgodi še veliko stvari. Nočem ponavljati napak iz preteklosti, ko sem bil preveč neučakan. Zavedam se, da sem v dobrem položaju glede prestopa, a ne bom nikamor hitel. Važno je, da imam dober občutek.

Veliko se vas je povezovalo z največjima kluboma z območja nekdanje Jugoslavije, zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo.

Z Dinamom sem bil v pogovorih že takrat, ko sem bil v Krškem. Še pred Heerenveenom. Zdaj so se vrnili pome (smeh). Klubi z Balkana so priročni zaradi bližine. Greš v avto in si iz Zagreba v pol ure že doma. Bomo videli, kaj bo.

Bi se še kdaj vrnili na Nizozemsko?

Ne bi imel prav nič proti. Ko smo se o tem pogovarjali doma, smo se strinjali, da je Nizozemska najlepša država za življenje. Resda imajo zdaj težave ob sklepanju poslov z Rusi, a bomo že videli.

Na Nizozemskem mu je bilo kot najstniku všeč vse razen tega, da je na tekmah članske ekipe grel klop. Foto: Guliverimage

Na Nizozemsko vas skoraj veže tudi ime. Lahko bi bili Van Drkusic.

Res je (smeh).

Nizozemci so se v polfinalu poslovili od sanj o evropskem naslovu. Kdo pa je vaš favorit za zmago na Euru?

Španci. Zame so največji favoriti. Dokazali so, kako preprosto je vse videti pri njih. Vedno igrajo tako, da držijo žogo in pritiskajo nate. Vedno je eden od igralcev prost. Z desetimi enostavnimi podajami pridejo do kazenskega prostora in delujejo zelo uigrani. Zame so favoriti.

Slovenija bi imela s Španci velike težave. Španija je namreč edina ekipa na tem Euru, ki ji nizek blok tekmecev ni predstavljal toliko problemov.

Za Špance nastopa tudi čudežni mladenič Lamine Yamal, ki ravno danes praznuje 17. rojstni dan, a že spada med najboljše španske nogometaše na tem Euru.

Ko je dosegel zadetek proti Franciji, sva se z očetom ravno spogledala in sem ga v šali vprašal, kaj pa je on počel pri 16. letih. V nogometu je veliko talentov, ki pri teh letih kažejo neverjetne stvari, a se potem izgubijo. Pri Yamalu pa niti ne moremo govoriti le o talentu. Da lahko igra na Euru na tako visoki ravni, je potreben več kot le talent. Kako sprejema odločitve, kako izsili prekršek, kako odigra žogo nazaj … Pri teh letih je daleč pred vsemi. Če bi igrali s Španijo, bi imel Erik (Erik Janža, op. p) z njim veliko posla (smeh). Ali pa Jure Balkovec, ki je proti Portugalski odigral dobro tekmo. Na tem evropskem prvenstvu je resnično težko izpostaviti posameznika, ki ni odigral dobro. Vsi smo se pokazali v najboljši luči. Ko to povežeš v celoto, je videti zelo dobro.

Španski čudežni mladenič Lamine Yamal danes praznuje 17. rojstni dan, v nedeljo pa ga čaka veliki finale Eura proti Angliji. Foto: Reuters

Bo tako tudi jeseni? Bo ta nogometna evforija zdržala do začetka novega izziva, ko se začne liga narodov?

Srčno upam, da naši nogometni uspehi ne bodo muha enodnevnica. Zdaj je od tekme s Portugalsko minil že poldrugi teden, pa se mi zdi, da ljudi še vedno drži pokonci ta evforija. Upam, da bo zdržala do septembra, potem pa je na nas, da se znova dokažemo na igrišču. Da pokažemo navijačem, zakaj kupujejo vstopnice. Da jim pokažemo, kako smo pripravljeni dati vse za svojo državo.

Prihajajo tekme z Avstrijo, Kazahstanom in Norveško. Po vseh zvezdniških napadalcih, s katerimi ste imeli opravka na Euru, boste lahko tako dopolnili zbirko še s pokrivanjem Erlinga Haalanda.

Zdaj bo treba "zrihtati" še njega (smeh). To bo velik izziv, saj je odličen napadalec, na katerega se bo treba dobro pripraviti.

Vanja Drkušić verjame, da lahko slovenska nogometna reprezentanca nadaljuje z dobrimi predstavami tudi jeseni, ko bo napočil čas za ligo narodov. Takrat bo skoraj zagotovo že vedel, v katerem klubu bo nadaljeval kariero. Če bo ostal v Rusiji, bi se lahko zgodilo, da bi odšel k velikanu v St. Peterburg, saj se zanj zanima Zenit. Foto: Guliverimage

Bo pa jeseni slovenska reprezentanca žarela v drugačnem razpoloženju, saj bo takrat nemalo igralcev, mednje spadate tudi vi, na račun odmevnih predstav na Euru zamenjalo delodajalca.

Upam, da bo res tako. Če bo tako, bo Slovenija v prihodnosti prihajala na tekme z višjim statusom. Druge ekipe bodo videle, da igramo v boljših klubih kot prej, zato bi bili lahko imeli večji vpliv in bili deležni večjega strahospoštovanja. Moramo pa s svojo igro in pristopom še vedno temeljiti na srčnosti in borbenosti. Smo vendarle Slovenija. In ne smemo se ustaviti pri tem, kar je bilo na Euru.

Sportal Jure Berk, nekdanji kolesar, ki je hobi iz dijaških let pretvoril v uspešen posel

Sportal Rado Trifunović ob koncu posebne zgodbe postavil končno ločilo

Sportal Ne zmoti se dostikrat. "Mi z Angleži ne moremo izgubiti!"

Sportal Nace Korošec, človek z vpogledom v slovensko kolesarsko prihodnost #video