Po Sloveniji
Matej Mohorič
Sobota, 15. 6. 2024, 4.00
2 dneva, 16 ur
Sobotni intervju
Nace Korošec, človek z vpogledom v slovensko kolesarsko prihodnost #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,46
Gost Sobotnega intervjuja je Nace Korošec, selektor slovenske mladinske reprezentance v kolesarstvu.
"Mislim, da bomo to, kar imamo zdaj, cenili šele takrat, ko tega ne bomo več imeli. Treba pa se je zavedati tudi tega, da takih rezultatov, kot smo jih zdaj imeli v mladinski konkurenci, lani na primer naslov evropskega prvaka in tretje mesto, tudi ne bomo imeli vsako leto. To je ekstra vrhunski rezultat," poudarja gost Sobotnega intervjuja Nace Korošec, selektor slovenske mladinske kolesarske reprezentance, ki zadnji dve sezoni dosega zavidljive rezultate. Pogovarjali smo se o prihodnosti slovenskega kolesarstva, zniževanju starostne meje kolesarskih profesionalcev, agentih, ki so na preži za najboljšimi že v kategoriji pod 17 let in vse večjem pomenu mladinskega kolesarstva.
30-letni Nace Korošec je selektor slovenske mladinske kolesarske reprezentance. S kolesarstvom je povezan že od otroštva. Pri 11 letih je postal član kranjske Save, v kateri je vozil v vseh kategorijah. Kariero aktivnega kolesarja je po spletu okoliščin končal pri 19 letih in na povabilo Matjaža Zevnika, alfe in omege Save Kranj, kot trener prevzel vodenje dečkov. Postopoma je napredoval do trenerja mladincev, nato pa konec leta 2021 postal selektor mladinske reprezentance. Pod njegovo taktirko je Anže Ravbar lani osvojil naslov evropskega mladinskega prvaka, Žak Eržen je slovenski uspeh na prvenstvu stare celine dopolnil s tretjim mestom, letos pa sta Jakob Omrzel in Erazem Valjavec osvojila prvo in drugo mesto na mladinski različici prestižne klasike Pariz–Roubaix. S Korošcem smo se pogovarjali o projekcijah prihodnosti slovenskega kolesarstva, delu z mladimi v občutljivih najstniških letih in karakteristikah sodobnega kolesarstva.
"Biti moramo realni in zadovoljni že, če bo uspelo enemu iz generacije. Ampak za zdaj me ne skrbi in se veselim tudi naslednjih sezon."
Trenutno živimo v zlatih časih slovenskega kolesarstva, o tem ni dvoma, ko že drugo mesto na Dirki po Franciji javnosti ni več dovolj. Glede na to, da delate z mladimi, ki so naša prihodnost, kaj lahko sklepate o slovenski kolesarski prihodnosti?
Mislim, da bomo to, kar imamo zdaj, cenili šele takrat, ko tega ne bomo več imeli. To je prva stvar. Treba pa se je zavedati tudi tega, da takih rezultatov, kot smo jih zdaj imeli v mladinski konkurenci, lani na primer naslov evropskega prvaka in tretje mesto, tudi ne bomo imeli vsako leto. To je ekstra vrhunski rezultat.
Generacije, ki prihajajo, so dobre, že to, kar so mlajši mladinci pokazali na mednarodnih dirkah s tremi našimi med 15 v skupni razvrstitvi, je super rezultat in kaže na to, da imamo podmladek, tudi številčno imamo veliko kolesarjev, v klube je vpisanih veliko otrok.
Imamo torej širino, treba pa je delati naprej. Po klubih se dela dobro, na ravni reprezentance pa smo odgovorni za to, da jim omogočimo nastopanje na vrhunskih in težkih dirkah. Ampak ponavljam, biti moramo realni in zadovoljni že, če bo uspelo enemu iz generacije. Ampak za zdaj me ne skrbi in se veselim tudi naslednjih sezon.
Za selektorja ste s 30 leti sorazmerno mladi, spomini na čase, ko ste sami dirkali, so verjetno še vedno živi. Kaj ste lahko iz svojih kolesarskih časov prenesli v selektorsko delo?
Težko je reči, ker se je v kolesarstvu, tudi v mladinskih kategorijah, v članskih pa še toliko bolj, v zadnjih petih letih toliko spremenilo, da je zelo težko vleči vzporednice ali karkoli kopirati. Dobro je, da imam tudi svojo izkušnjo z dirk, da vem, kako je na terenu in da je bilo včasih precej težje, kot je danes, ko lahko gredo fantje dokaj hitro v profesionalne ekipe – tega včasih ni bilo.
Kje so po vašem mnenju razlogi, da se je starostna meja tako znižala? Da je že povsem običajno, da imajo kolesarji pri 18 letih agente, da imajo že predpogodbe s profesionalnimi klubi, da na največjih dirkah zmagujejo 20-letni kolesarji …?
Veliko je to povezano s kolesarji, kot sta Tadej Pogačar in Remco Evenepoel, ki sta zelo mlada prišla v vrh in dokazala, da so lahko tudi mladi konkurenčni. Pred tem je dolgo časa veljalo, da to ni mogoče, razvoj je bil bolj postopen: od mladincev do članov do 23 let in šele nato je sledil prehod v člansko kategorijo. Kolesarji prvo leto med profesionalci niso dirkali na tritedenskih dirkah in podobno. Danes vemo, da je to precej drugače.
"Pogi je bil eden prvih, ki je pokazal, da so tudi mladi konkurenčni, in po tem se je trend zelo obrnil k mladim kolesarjem."
Pogi je bil eden prvih, ki je pokazal, da so tudi mladi konkurenčni, in po tem se je trend zelo obrnil k mladim kolesarjem. Pred tremi leti so klubi nove kolesarje iskali v kategoriji U19 (mlajši od 19 let), danes se to dogaja že v kategoriji U17 (mlajši od 17 let). Skavti danes poznajo vse najboljše mlade kolesarje v Sloveniji.
Tudi dirke so se spremenile, ni več etap v stilu Tour de France, kjer je bila najprej ravninska trasa in nato zaključni klanec, zdaj so etape in dirke zasnovane tako, da se lahko, kot je Pogi že večkrat pokazal, zmaga s samostojno vožnjo 80 kilometrov do cilja. Etape postajajo zelo eksplozivne in jih je zelo težko nadzorovati, ves razvoj gre v to smer.
Predvidevam, da vam kot nekomu, ki dirke spremlja tudi kot navijač, takšen način dirkanja bolj ustreza?
Seveda, za gledalce in navijače je to precej bolj zanimivo. Zdaj je tako, da moraš precej prej prižgati televizijo kot včasih, da ne zamudiš kaj pomembnega. Še posebej pa ne začetka, ko se oblikuje beg, in zaključka.
"Agenti na dirke prihajajo s klubskimi avtomobili, postavijo se ob traso in opazujejo. Tudi fantje zelo hitro opazijo, da je prisoten skavt, ki tudi pred startom in po cilju pride povprašat po posameznih kolesarjih. Veliko je tudi navezovanja stikov prek družbenih omrežij, nato pa komunicirajo kar neposredno s kolesarji, tako da se vsak odloča zase."
Omenili ste agente, kako to poteka v praksi? Vemo, da je oglednikov precej v nogometu, kako je to videti na kolesarskih dirkah?
Zelo podobno. Agenti na dirke prihajajo s klubskimi avtomobili, postavijo se ob traso in opazujejo. Tudi fantje zelo hitro opazijo, da je prisoten skavt, ki tudi pred startom in po cilju pride povprašat po posameznih kolesarjih. Veliko je tudi navezovanja stikov prek družbenih omrežij, nato pa komunicirajo kar neposredno s kolesarji, tako da se vsak odloča zase. Verjetno po dogovoru s starši in trenerji.
Fantje, ki sodijo v mladinsko kategorijo, so v občutljivih najstniških letih odraščanja. Koliko se z njimi ukvarjate v smislu izobraževanja glede prehrane, protidopinških pravil, medijskih obveznosti, skratka bolj celostno, ne zgolj po rezultatski plati? Ali je to na ravni klubov?
Celostno so za razvoj kolesarjev bolj ali manj odgovorni klubi oz. to počnejo klubi, ker so dnevno v stiku s fanti. Tako je bilo zastavljeno, je pa moj cilj že nekaj časa tudi to, kar ste omenili: organizacija skupnega tabora, kjer bi pozornost namenili omenjenim izobraževanjem. Je pa sezona tako dolga, na koledarju je toliko dirk, da je težko najti čas. Za takšne stvari je najboljši čas pozimi. Ko so fantje pri nas na dirkah, jih poskušamo učiti na podlagi situacij, če kaj narobe naredijo, povemo.
Moj cilj je tudi, da bi okrepili znanje s področja javnega nastopanja, da bi sodelovali s športnimi psihologi in nutricionisti, vse to pa za sabo potegne določen strošek. Glede tega grejo stvari na boljše, prvi dve leti, tri leta smo si zastavili, da jim omogočimo nastope na res vrhunskih dirkah, saj smo videli, da jim to manjka. Zdaj, ko vidimo, da smo to spravili na neko raven, bomo šli naprej in začeli delati tudi na drugih področjih.
Slovenska reprezentanca mladih na letošnji dirki Pariz-Roubaix.
Kako sploh poteka vaše delo? Dirk je ogromno, kako izbirate fante, kdaj komu daste priložnost? Kaj vse obsega vaše delo?
Res je, tempo je hud, dirke so vsak konec tedna. Ko izide koledar dirk za novo sezono, si najprej začrtamo program. Prednost imajo dirke za mladinski pokal narodov. Skratka, v začetku leta zastavimo koledar z večjimi cilji sezone in potem na podlagi teh ciljev določimo dirke, na katerih nastopimo. Zdaj že toliko poznamo specifikacijo posamezne dirke, da vemo, kaj lahko od katere dirke pričakujemo in odnesemo. Pozimi na fakulteti za šport izvajamo testiranja, kjer dobimo prve, čisto osnovne podatke za spremljanje. Zdaj sem imel v navadi, da sem pozimi organiziral tri-, štiridnevne priprave, da sem videl fante, tam okoli 15 kolesarjev.
Potem sledi sezona, ki se začne relativno zgodaj, konec februarja ali v začetku marca. Do takrat je težko ocenjevati, ker fantov ne vidim in ne vem, kaj so naredili čez zimo, tako da izbiram na podlagi rezultatov s treningov in iz prejšnje sezone ali s testiranj. Je pa res, da sezono začnemo z dirkami v Belgiji, ki so izredno zahtevne, zato pri izbiri ekipe nimam večjih dilem.
Aprila in maja sledijo težke etapne dirke, ko pridejo v izbor tudi drugi kolesarji. Letos niti ni bilo toliko težav, ker je bilo maja pet, šest poškodovanih ali bolnih in sem v bistvu težko sestavil ekipo, ki bi bila sposobna dirkati na tej ravni.
Anže Ravbar je septembra lani postal evropski mladinski prvak, Žak Eržen pa je slovenski uspeh dopolnil s 3. mestom. Letos sta oba člana razvojnih ekip, Ravbar kolesari za ekipo UAE Gen Z in je trenutno na dirki Po Sloveniji, Eržen pa je član ekipe CTF Victorious.
Sem v stiku s trenerji in kolesarji za določeno dirko, dam jim okvirni načrt tistega, kar mislim, da bi se lahko kdo udeležil. Trenerjem ponavadi sporočim, koga si želim v ekipi, potem pa je to treba skombinirati s klubskimi željami in programi, ampak načeloma je klubom v interesu, da njihovi kolesarji nastopajo, ker gre za močne dirke in fantje od tega zelo veliko odnesejo in napredujejo.
Danes klubi ne hodijo več toliko v tujino kot včasih, ker je to zelo drago, tako da je to edina priložnost za močne dirke in jo je treba izkoristiti. Francozi, Italijani, Belgijci, Nizozemci, Danci in Norvežani imajo vsak konec tedna dirke in tudi če ne grejo na katero od dirk za pokal narodov, imajo v svoji državi močno dirko, pri nas pa tega ni. Bolj se posveča organizaciji kriterijev, ker jih je lažje organizirati in so cenejši, zato je bil eden naših prvih fokusov ta, da fante peljemo v tujino na težke dirke.
Kako trenutno stojimo v pokalu narodov?
Trenutno smo deveti, smo pa bili dolgo tudi tretji in peti. Na zadnji dirki v Nemčiji smo nekoliko izgubili, ker nismo dobili točk, medtem ko so Italijani osvojili vseh pet etap.
V pokalu narodov je moj cilj uvrstitev Slovenije med deset, ker to prinese pet mest na svetovnem prvenstvu. Dobra uvrstitev pride sproti, če vse leto dobro dirkaš, se pa s tem ne obremenjujem, ker vemo, da smo na začetku sezone dobili veliko točk, a je smola, da šteje samo uvrstitev najvišje uvrščenega iz posamezne države, kar pomeni, da so na Roubaixu, ko smo imeli kolesarja na prvem in drugem mestu, štele samo točke prvega.
Skratka, na začetku sezone smo bili zelo uspešni, zdaj pa smo dirkali z nekoliko spremenjeno ekipo, nekateri so bili utrujeni, ker so dirkali ves maj, nekateri so zboleli, tako da je vrhunski rezultat izostal, smo pa po drugi strani dobili ogromno izkušenj.
Korošec z Jakobom Omrzelom (Adria Mobil Juniors) in Erazmom Valjavcem (Autozai - Contri), ki sta na letošnji mladinski izvedbi prestižnega spomenika Pariz-Roubaix osvojila 1. in 2. mesto, Nejc Peterlin pa je dirko na kockah končal na 16. mestu.
Kaj iščete pri kolesarjih? Kakšne lastnosti pridejo najbolj do izraza?
Kolesarstvo je vzdržljivostni šport in težko je odkrivati toplo vodo. Če gledamo fiziološke sposobnosti, je v prvi vrsti to, da imaš motor. Brez tega na vrhunski ravni težko dirkaš, a tudi če ga imaš, ni nujno, da boš uspešen.
Skratka, res moraš biti celostno razvit. Do izraza pridejo tudi lastnosti, kot so trma, nepopustljivost, to, da si z glavo pri stvari, da ne odnehaš in da se znajdeš v situaciji. To je tisto, kar ti da kolesarska šola, se pravi to, da si od majhnega v tem, potem pa se z dirkami in izkušnjami naučiš reševati različne situacije, v katerih se znajdeš. Če te pravilno vodijo, znaš odreagirati in se tudi učiš iz napak. Ampak na koncu je tako, da je treba pritisniti takrat, ko drugi ne morejo. In tukaj je veliko v glavi.
Pri fantih opažam, da se morajo samo prepričati, da lahko, je pa jasno, da so danes vsi tako dobri, da odločajo malenkosti. V našem primeru je to največkrat kronometer, kjer pa zaostajamo za konkurenco.
"Če te pravilno vodijo, znaš odreagirati in se tudi učiš iz napak. Ampak na koncu je tako, da je treba pritisniti takrat, ko drugi ne morejo. In tukaj je veliko v glavi."
Koliko je na mladinskih dirkah že prisotna in pomembna pomoč oz. podpora profesionalnih ekip? Nekateri že prihajajo z njihovo opremo.
Zelo pomembna, še posebej v kronometru, kjer je vsa oprema v res kratkem času neverjetno napredovala. To pomeni, da s kolesi, s kakršnimi na dirke pridemo mi ... No, saj naši zdaj imajo opremo, ampak pridejo pa tudi kolesarji s starimi kolesi in tukaj je razlika ogromna, ne moremo biti konkurenčni. Da ne govorim o tem, da kolesarji, ki že imajo predpogodbe z razvojnimi in profesionalnimi ekipami, na dirko pridejo z vrhunskim kolesom, vrhunsko opremo in nastavitvami iz vetrovnika. In potem zelo hitro nastanejo zelo velike razlike. Tukaj imamo še veliko možnosti za napredek in razvoj.
Omenili ste glavo, koliko mladincev dela s športnimi psihologi?
Mislim, da nihče. Ne vem, zakaj, vem, da se je pred desetimi, 15 leti po klubih že delalo s psihologi, mislim, da imamo tudi tukaj precej rezerve.
Kaj so v kolesarstvo in njegov razvoj prinesle razvojne ekipe?
To, da kolesarji zelo hitro dobijo priložnost, se pa morajo tudi hitro dokazati, saj jih, če ne dosežejo neke pripravljenosti ali ne naredijo tako, kot so bili dogovorjeni, ali če se ne dokažejo, tudi zelo hitro zamenjajo.
V ekipah World Tour, gre za profesionalne kolesarske ekipe na najvišji ravni, je trenutno sedem Slovencev: Tadej Pogačar, Primož Roglič, Matej Mohorič, Jan Tratnik, Domen Novak, Luka Mezgec in Matevž Govekar.
Ali je za te mlade fante obremenjujoče stopati v velike čevlje Pogačarja, Rogliča, Mohoriča ali je to spodbuda, da vejo, da se da?
Morda si sami nalagajo breme, ampak jaz menim, da je to zanje pozitivno, saj vidijo, da se da. Pred leti je bil velik uspeh že to, da je kdo prišel v ekipo World Tour, ko so videli, da to je mogoče, so nam dokazali, da se da osvojiti etapo na grandtouru, primer sta Borut Božič in Jani Brajkovič, potem smo videli, da se da zmagati tudi na kakšni enodnevni dirki. Nato pa smo dobili nepredstavljivo generacijo, ki je pokazala, da je mogoče doseči praktično vse.
To je prišlo tudi z razvojem in velikimi spremembami v kolesarstvu. Ja, mogoče mladi kolesarji res razmišljajo samo o zmagi, ampak dejstvo je, da mora biti razvoj postopen, da si, ko enkrat pride priložnost za zmago, sposoben to priložnost izkoristiti. Zato je pomembno, da si prej večkrat drugi in tretji in tega ne jemlješ kot neuspeh, ampak se iz tega naučiš, da ko boš v položaju za zmago, tudi zmagaš.
Kaj jim rečete, ko so razočarani?
Ti fantje ponavadi največ pričakujejo sami od sebe, a treba je biti realen. Seveda so razočarani, ampak že zvečer, ko se glave umirijo in ko se jim na realen način pove, kako in kaj, razumejo, kaj se je zgodilo. Seveda se pogovarjamo tudi o tem, saj če se ne bi, bi imeli preveč razočaranih kolesarjev.
"Ko enkrat dobiš priložnost, moraš izkušnje iz vseh preteklih situacij znati izkoristiti."
Kako pomembna je vloga Mateja Mohoriča in njegove fundacije pri mladinski reprezentanci?
Predvsem je pomembno to, da lahko zaradi pomoči fundacije Mateja Mohoriča hodimo na močne dirke v tujino, kar ni samoumevno. Matej nam pomaga s finančnim vložkom, ki je namenjen mladinski reprezentanci, to pa nam omogoča večji proračun in priložnost, da nastopimo na več dirkah. Pred kratkim je prek svoje fundacije in partnerjev zagotovil še pet cestnih koles za mladinske kolesarje.
Trudi se in izkoristi vsako priložnost, da nam pomaga, tudi z nasveti. Povabili smo ga tudi na priprave, kjer so ga fantje lahko vprašali, karkoli jih je zanimalo. Matej nam je na voljo, kadarkoli ga potrebujemo.
Mohorič o Korošcu: Dober mentor in človek s posluhom
Matej Mohorič Naceta Korošca pozna že vrsto let. V pogovoru za Sportal ga je opisal kot človeka, ki je že kot kolesar imel posluh za druge in je dober mentor. "Mladi fantje potrebujejo nekoga, ki jih vodi in ki jih lahko nauči veščin, ki jim bodo koristile, ko bodo tudi sami profesionalci. Nace se mi zdi zelo primeren za to vlogo. Mislim, da se tudi s fanti lepo ujamejo in da je dovolj mlad, da še ni pozabil, kako je biti kolesar, hkrati pa dovolj izkušen, da lahko to znanje predaja naprej."
Matej Mohorič s svojo fundacijo finančno pomaga slovenski mladinski reprezentanci.
Mohoriča, ki se je mladim pridružil na pripravah, smo vprašali, kaj kolesarje v razvoju najbolj zanima. "Najbolj jih zanimajo detajli slehernega vidika, ki vpliva na performance kolesarja. Zanima jih, kako se prehranjujemo, zanimajo jih najrazličnejše nianse pri treningu in nianse, ki vplivajo na nastop na dirki. Se pravi, kaj je pametno jesti 48 ur pred dirko, kakšne intervale delaš na treningu in zakaj, kako hitro se je treba voziti na aerobnem treningu, zanima jih, ali se je v skupini bolje voziti spredaj ali zadaj, kdaj spredaj, kdaj zadaj. Skratka, tega znanja je ogromno, zato je tako pomembno, da so ljudje, ki delajo s temi mladimi fanti na dirkah, toliko izkušeni, da jim lahko to znanje kakovostno predajo, saj je tega enostavno preveč, da bi napisal učbenik. To znanje je treba absorbirati počasi, izkušnjo za izkušnjo. Sicer pa se iz napak učimo in dejstvo je, da se iz napak naučimo več kot ob zmagah. Vsakokrat je to neki proces, ki terja ogromno energije in vloženega truda, da dosežeš rezultate, ki jih ti fantje na ravni, kjer dirkajo zdaj, dosegajo že zdaj, in rezultatov, ki jih bodo dosegli čez deset let."
Menda so zelo navdušeni nad obravnavo v reprezentanci, da imajo po dirki na voljo maserja, nekoga, ki jim opere kolo, in podobno.
Res je, to je tudi naš namen. Fante v klubih pripeljejo do določene ravni, mi pa moramo dodati še eno raven, damo jim celostno podporo. Vse to je del procesa in razvoja. Mislim, da delamo dobro in da si fantje zaslužijo, da se jih na taki ravni tudi obravnava.
Korošec prihaja iz Kranja, trenutno pa živi v Zmincu pri Škofja Loki.
Tudi vi ste svojo pot začeli kot kolesar. V kranjskem klubu ste začeli kolesariti leta 2005, šli ste menda skozi vse selekcije. Ste sedli na kolo zaradi igre ali ste imeli zelo visoke ambicije?
Mislim, da v teh letih začneš kolesariti zato, ker ti je to všeč in ker tam najdeš svoj krog ljudi. Za zgled sem imel starejšega brata, ki je kolesaril in bil vsak konec tedna na dirkah, in pomislil sem, da bi tudi sam poskusil. Še danes se spomnim, da me je v Voklem, na domači savski dirki, Matjaž Zevnik (direktor kluba, op. a.) povabil, naj poskusim, in potem sem se res udeležil dirke na pisti, Matjaž pa me je povabil v klub. Dobil sem še kolo in povsem me je potegnilo, tudi družba je bila super, v taki družbi pa tudi težji treningi hitreje minejo. S kolesarstvom sem se začel ukvarjati pri 11 letih, dirkati pa sem začel v kategoriji dečki C.
Zelo zgodaj ste postali trener, pri 19 letih.
Da, šlo je zelo hitro. Ko sem bil drugo leto med starejšimi mladinci (starostno obdobje 17, 18 let) in sem res hotel doseči rezultat, sem se na pripravah poškodoval, bil mesec, dva brez pravega treninga in sezona je šla hitro mimo. Naslednje leto med člani, tisto leto sem imel še maturo, pa nisem več našel priključka.
To je bilo obdobje, ko sem se moral odločiti med študijem, izbral sem fakulteto za šport, ki je dokaj nezdružljiva s treniranjem, in kolesarstvom. V obeh primerih bi se moral posvetiti samo eni stvari. Takrat sem potem dobil Zevnikovo povabilo, da bi kot trener prevzel dečke, in tako se je začelo.
Kje ste našli samozavest, da ste verjeli, da zmorete?
Ko se zdaj ozrem nazaj ... Če bi preveč razmišljal o tem, te naloge verjetno ne bi sprejel, tako pa sem enostavno poskusil, tudi izobraževal sem se na tem področju, in bilo mi je všeč. Če mi ne bi bilo všeč, ne bi vztrajal do danes.
Ste se pa z leti in izkušnjami verjetno precej spremenili kot trener?
Zagotovo. Nekatere stvari se niso obnesle, ampak saj pri dečkih ni tako pomemben trening, ampak so bolj v ospredju druge stvari. Potem sem napredoval do trenerja mladincev, kjer so treningi že resnejši in zahtevnejši, treba je razmišljati tudi o prehrani in regeneraciji. O vsem tem vodim dnevnik, tako da vem, kaj deluje in kaj ne, in potem to korigiram iz leta v leto.
Letošnja sezona je olimpijska. Večkrat pravimo, da ima članski selektor Uroš Murn sladke skrbi pri izbiri četverice za olimpijske igre. Imate tudi vi sladke skrbi pri izbiri ekipe, na primer za svetovno prvenstvo, v kateri boste, če bo vse po sreči, imeli pet mest?
Že v prvem delu sezone se je kar precej izrisalo, kateri kolesarji so sposobni za svetovno prvenstvo v Švici. Običajno je težko izbrati petega kolesarja, za zadnje mesto v ekipi ponavadi kandidira več kolesarjev. Sta pa trasi na evropskem prvenstvu v Belgiji (od 11. do 15. septembra 2024) in svetovnem v Švici (od 11. do 29. septembra 2024) zelo primerni za trenutno generacijo mladincev, tako da imamo kar precej možnosti za odmeven rezultat.
Imate ambicije, da bi nekoč prevzeli člansko vrsto?
Načeloma ja, to bi bila stopnička naprej v karieri, a moram reči, da sem v mladinski reprezentanci trenutno zelo zadovoljen in bi rad to delo nadaljeval. Zastavil sem način dela, ki deluje. Sicer pa mladinsko kolesarstvo postaja vse pomembnejše, tudi v svetovnem merilu. Menim, da bi za vodenje elitnih kolesarjev potreboval še kar nekaj izkušenj.
Preberite še:
