Benjamin Šeško
Euro 2024
Jan Oblak
Sobotni intervju
Sobota, 22. 6. 2024, 4.00
6 mesecev
Sobotni intervju: Janko Irgolič
Ne zmoti se dostikrat. "Mi z Angleži ne moremo izgubiti!"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,73
"Nas čaka še tekma z Anglijo v skupini. To je kapetan Oblak pozabil povedati. Rekel je: še ena tekma. Ne, čaka nas še ena tekma v skupini, sicer pa nas čaka še več tekem. Anglija je premagljiva, tudi točka mislim, da bo dovolj za osmino finala. Štiri tretjeuvrščene ekipe od šestih gredo naprej," je svojo veliko vero v slovensko nogometno reprezentanco Matjaža Keka na evropskem prvenstvu v Nemčiji večkrat poudaril Janko Irgolič v sobotnem intervjuju za Siol Sportal. Trener vratarjev v reprezentanci Srečka Katanca, ki je leta 2000 prvič igrala na evropskem prvenstvu, je potegnil vzporednice in razlike med takratno in zdajšnjo reprezentanco, med obema selektorjema ter tisto in zdajšnjo tekmo s Srbijo. Gostobesedni sogovornik iz Gornje Radgone vam bo dal misliti.
Janko irgolič
Danes 65-letni Janko Irgolič je bil v 80. letih eden najboljših slovenskih nogometnih vratarjev. Igral je tako za Muro, Maribor kot Olimpijo. Trenerski posel pa ga je popeljal tudi na evropsko prvenstvo, v času zlate generacije slovenske reprezentance je bil trenerjev vratarjev. Ta je pod vodstvom Srečka Katanca leta 2000 prvič zaigrala na evropskem prvenstvu. Tudi takrat je igrala s Srbijo (oziroma takratno Zvezno republiko Jugoslavijo) in po vodstvu s 3:0 remizirala s 3:3. Naslednjo tekmo je odigrala proti Španiji. Zdaj Slovenijo na Euru 2024 v Nemčiji po nesrečnem remiju s Srbijo prav tako čaka velikan svetovnega nogometa, Anglija. Irgolič je prepričan, da Slovenija ne bo izgubila. Napoveduje ji velike stvari. Sam gleda prav vse tekme letošnjega prvenstva, trenersko pot (nazadnje je delal v avstrijskih nižjeligaših) pa je lani končal. Je eden redkih slovenskih nogometnih delavcev, ki pove tisto, kar misli. Z njegovimi izkušnjami iz Eura 2000 z Nizozemske in Belgije smo debatirali predvsem o dogajanju v Nemčiji.
Janko, ko gledate tekme iz Nemčije, gotovo oživijo spomini na Euro 2000, takrat je Slovenija sploh prvič nastopala na velikem tekmovanju.
Ja, se spomniš za nazaj. Sploh, ko se je zdaj zgodilo, kar smo enkrat že doživljali, v Charleroiju. Mislim, da je bila 68. minuta, ko smo imeli 3:0 in igralca več, a so nam v šestih minutah nogometaši takratne Zvezne republike Jugoslavije uspeli zabiti tri gole. To je bil tak šok, da nisi vedel, za kaj gre. Tako hitro je šlo. S točko smo bili zadovoljni, a z grenkim priokusom. Tako kot zdaj. Če smo realni, smo imeli zdaj in mi in Srbi svoje trenutke, mogoče oni celo več zrelih priložnosti, oboji vratnico. Z nevtralnega pogleda je rezultat realen, a ... Jaz zadnjih treh minut nisem mogel gledati. Sem šel na balkon. S sinom Ninom sva gledala skupaj in je potem kričal. Je rekel zadnji kot in sem pogledal, je bilo 94. minuta in 45 sekund. Ko je dosodil kot. Ne moreš verjeti in je padel gol. Če bi bilo to v 70. minuti in bi bil rezultat 1:1, bi bili vsi zadovoljni. To je ta razlika v športu, ni vsak neodločen rezultat enak. To res lahko primerjam s tistimi 3:3.
Kako ste šli leta 2000 na tisto tekmo?
Fantje so šli na tekmo zelo motivirano. Derbi z Jugoslavijo ali Srbijo je bil za nas Slovence ... Mi smo bili zanje vedno samo smučarji – imeli smo Bojana Križaja in Borisa Strela. Zanje nismo bili nogometaši.
Pred 24 leti je Slovenija zmagovala s 3:0.
Takrat je bilo več tega nacionalnega naboja, pa bratskih vezi kot danes, ko so fantje premladi, niti se niso rodili v nekdanji skupni državi.
Zlata generacija je seveda bila Slovenija, a je bila ekipa pol pol. Vsi so bili sicer rojeni v Sloveniji, a je bil pri polovici vsaj en starš iz nekdanje Jugoslavije. Za zmago nad Jugoslavijo je bila ena dodatna motivacija. Srečku Katancu jih sploh ni bilo treba motivirati. Maksimalno so šli na tekmo. Lahko primerjam določene trenutke prvega polčasa v četrtek, ko Srbije ni bilo nikjer, ko je igrala samo Slovenija. Tako smo mi igrali cel prvi polčas in do 60. minute. Do tiste menjave, ko mislim, da je vzel Katanec iz igre Saša Udoviča in dal v igro Mileta Ačimovića, potem ko so Srbi ostali z igralcem manj. Takrat se je začel padec z igralcem več. V nogometu se to tako hitro zgodi. Včasih so tekme 0:0, včasih pa lahko v nekaj minutah dobiš tri gole ali jih dobiš celo pet.
Večkrat je že odločila srbska mentaliteta večvrednosti.
Srbski selektor Dragan Stojković je po tekmi dejal, da Srbi ne umirajo zlahka. Morda samo še to manjka Sloveniji.
To izhaja še iz naše bivše države. Mi Slovenci smo bili pridni, majhna republika, center pa je bil v Beogradu, v Srbiji. In oni imajo že od nekdaj kompleks večvrednosti. Oni se znajo prodat. Za enako kvaliteto ali celo slabšo, kot jo ima en slovenski nogometaš, na primer Karničnik ali Elšnik. Oni bi takega nogometaša prodali za milijon, mi smo pa zadovoljni, če dobimo zanj 500.000. In tako je od nekdaj. Takoj za njimi so Hrvati, mi pa smo na koncu. In ker je denar sveta vladar, iz tega izhaja tudi samozavest. 'Če sem jaz vreden 20 milijonov ali 60 milijonov, ti pa si vreden 800.000, kaj torej ti delaš tukaj, kaj boš ti z mano, jaz sem tisti, ki sem boljši.' To oni imajo v sebi. Sicer ni srbska vrlina, da vztrajajo do konca. To je bolj vrlina Nemcev ali severnjaškega nogometa. Oni gredo redko do konca, običajno prej padejo, a zdaj jim je uspelo. Že takrat so se vrnili z igralcem manj in to pri 0:3 brez kapetana. Nekdo mora verjeti, da lahko to spreobrneš. Selektor je dal takrat v igro napadalce, ne obrambnih igralcev. Oni so nas z igralcem manj napadali! Mi pa smo takrat: Lahko nam bo. Roke smo dvignili. Nekateri igralci so že na terenu dvignili roke, ko je bil Mihajlović izključen, kot da smo že zmagali. Pa ni res.
Keka ceni kot trenerja in človeka.
Takrat je bila torej usodna miselnost? Pa danes?
Ja, miselnost. Ta reprezentanca zdaj pa ... Jaz Matjaža Keka kot človeka, trenerja, osebnost zelo cenim. Je eden bolj razgledanih Slovencev. Poleg tega pa je komunikacijsko na vrhuncu. To svoje znanje, samozavest, mirnost prenaša tudi na reprezentante. Ti fantje so že igrali pri drugih selektorjih, pa ni bilo nobenega uspeha. Zdaj pa dajejo svoj maksimum. Mi še vedno nimamo "kvalitete" z vidika tehnike. Piksi Stojković je bil igralec, Srečko Katanec pa je tekel zanj, se boril. Piksi pa je bil car, pa je dajal gole, streljal 11-metrovke, proste strele in bil zvezda. Ta reprezentanca danes pa ima talent prave ekipe. Ekipa, kjer garajo eden za drugega. Nimamo pa toliko tehničnega znanja. V tej reprezentanci ga ima samo Josip Iličić. On ima tisto potezo več. Noben drug igralec tega nima. Imajo pa druge kvalitete, ki pijejo vodo, in to je Kek prepoznal.
Janko Irgolič je bil tudi tokrat brez dlake na jeziku.
Spreobrnil je inat, ki ga tudi Matjaž Kek pogosto omenja.
Kako se je to sestavilo v celoto v teh dveh letih? Zadnji hujši poraz je prišel prav proti Srbiji v ligi narodov leta 2022 (1:4).
Tisti inat. O tem je govoril tudi Kek. Takrat reprezentanci res ni bilo lahko. Naslednja tekma je bila takoj na Norveškem, pa še Kek je zbolel, ker je bilo v času covida-19. In smo tam s fanatično borbenostjo iztržili remi. Če bi se tako borili in tako disciplinirano igrali v Beogradu, kot smo v Oslu, v Beogradu ne bi nikoli izgubili. En trenutek torej lahko vse spremeni. Tudi zdaj na tekmi Španija – Italija, ko je odločil avtogol, pa so bili Španci 20:2 v strelih boljši. A se zgodi trenutek, ko nanj ne moreš vplivati. Čeprav v nogometu lahko vedno vplivaš. Tudi ta gol v zadnji minuti bi se dalo rešiti. Jaz sem gledal počasni posnetek, zdaj lahko gledam doma v naslanjaču, lahko vrtim nazaj, gledam. Na tekmi je bilo 10 prekrškov, z naše in njihove strani, a sodnik Istvan Kovacs je imel tak kriterij, da jih ni sodil. Mi zdaj nismo dovolj izkušeni. Tu bi se dalo marsikaj narediti, kakšen pol prekršek. Lahko bi šli pri skoku v telo. Nam ni dal gola visok igralec, ni ga dal Aleksandar Mitrović, ki je glavo višji od vseh, ampak Luka Jović, ki ima 180 cm. Sodnik ni sodil prekrškov, kar je bilo zgoraj, telo, rama na ramo, prsa na prsa. Tak kriterij je imel. In tu bi morali drugače reagirati. Sploh ne bi bilo treba gledati žoge, samo skočiš v telo igralca, da je on ne more dobiti. Ampak po bitki je zdaj lahko vsak general. Si pa vsak od teh fantov res zasluži, da mu damo kapo dol. Ker so res napredovali, pa so skoraj ista imena od Beograda pred dvema letoma. Igra je zdaj sto na uro.
Je bila to ena najboljših tekem Slovenije?
Saj smo mi tudi trpeli, ne moremo reči, da smo Srbijo nadigrali. Ne morejo pa Srbi reči, da so oni nas nadigrali. Smo imeli pa več časa premoč kot leta 2000, da Srbi niso vedeli, kaj se dogaja. Bili so presenečeni nad našim pristopom. Srbi gledajo imena, gledajo številke, koliko je kdo vreden. Bili so presenečeni, da tako kolektivno igramo. 'Kaj bodo zdaj ti Slovenci, jaz sem 10-krat več vreden od njega.' To je njihova miselnost. Če pa preklopijo na pristop, kot ga imajo Slovenija ali pa Slovaška, Avstrija in Albanija, ki so me tudi pozitivno presenetile, so Srbi – če bi šli moštveno v tekmo – med boljšimi reprezentancami v Evropi in tudi na svetu. A oni tega nimajo in tudi ne bodo imeli. To je imel v svojih najboljših letih Novak Đoković, ki je ponos Srbije. On je bil mentalno najboljši na svetu.
Srbski navijači so bili barabinski, pravi Irgolič.
Kaj se dogaja v glavah nogometašev, trenerjev ob takem remiju?
Mi smo bili popolnoma v šoku. A nam se to ni zgodilo v zadnji minuti. Mi smo zadnjih pet minut celo iskali četrti gol. A lahko bi se tudi zgodilo, da bi izgubili tekmo. Mislim, da so imeli še eno priložnost. Mi bi tekmo lahko tudi izgubili. Hvala bogu je nismo. Bil pa je šok, saj pri vodstvu s 3:0 moraš zmagati. Takrat je komentiral Igor Bergant in je rekel, da lahko samo naravna katastrofa Jugoslavijo reši poraza. In po tekmi je bil skrušen: Res se je zgodila naravna katastrofa. A to je šport, še posebej v nogometu se lahko marsikaj zgodi. V slačilnici najprej glave dol, a smo imeli pravo klapo, tako kot je tudi zdaj, in ni bilo treba veliko, da so se pobrali. Bili so razočarani, jezni, predvsem nase, a jih je to dvignilo. Potem je sledila druga tedna v Amsterdamu, kjer je bilo takrat rekordnih 12.000 Slovencev. Mi nismo igrali slabe tekme s Španijo. Zlatko Zahovič je izenačil na 1:1. Potem pa smo iz protinapada malo naivno prejeli gol. A to je nekaj običajnega, saj nisi v življenju enako izkušen, ko si star 30 let ali 60 ali pri 18 ali 30 letih. Starejši vedno bolje vemo, kaj bi bilo treba narediti. Zdaj smo v zadnjih minutah izgubili eno nit, nismo stopili na žogo. Oni so preskakovali, mi pa smo prehitro izgubljali žogo. A to so malenkosti. Pa še srbska publika je bila barabinska, obmetavali so Oblaka in Janžo s plastičnimi kozarci. Lahko bi takrat ukradel še nekaj več sekund in bi šel pobrat tiste kozarce. A so to tako pošteni fantje! To so te finte. Takrat v Charleroiju sva se s Srečkom pogovarjala, da bomo dobili gol. 'Ne, stopi na igrišče in prekini igro, ker vidiš, da smo v krizi, da smo v šoku! Stopi, pa dobi rdeči karton!' Danes bi Srečko to naredil, takrat je bil še mlad selektor. Zdaj po bitki to analiziramo, da se naslednjič kaj takega ne bi zgodilo. Učimo se teh negativnih stvari od Srbov, ker tu so pa svetovni prvaki. Kdaj bi se naša publika tako obnašala?! Še najbolj ekstreme Viole se ne bi tako obnašale. Srbi so metali dol stvari na naše igralce! Oni naredijo vse za rezultat. In zdaj so oni srečni. Takrat so se iz 0:3 potegnili ven, potem premagali Norvežane in so šli naprej. Potem so sicer naleteli na domačine, ki so jih izločili s 6:1.
Jordan Pickford se ne more primerjati z Janom Oblakom.
Torej ni tako težko preboleti?
Ne, jeza, razočaranje, ne spiš. S to jezo ... Zdaj sva na pravi poti za Anglijo, ki nas še čaka. Ta reprezentanca ... Ne govorim na pamet, ker gledam vse tekme. Angleži me niso navdušili. To je zelo premagljiva reprezentanca. Če pogledava samo vratarja, ki je bil moj posel. Oblak je za njega rolls royce. Jordan Pickford ni dober niti z nogo. Ima samo dobro podajo po diagonali, kar imajo vsi angleški vratarji. Ker morajo nabijati žogo od malega in mora leteti 70, 80 metrov. Vse ostalo ... No, reflekse ima, zato je reprezentant. Ampak nič posebnega. To se je videlo proti Danski. Gol Dancev je bil ubranljiv. Čeprav pravite vi novinarji: O kaka bomba! Kakšna bomba, ne se šalit. Če strokovno gledaš, kako je stal. Mora se malo gibati. Danec je zadel od vratnice. Joj, neubranljivo od vratnice. Kako neubranljivo!? Ne se šalit. In to moramo mi izkoristiti. Šeško ima svetovni strel, tudi Elšnik ga ima. Pa če bo mogoče Iličić igral in ga najde na krivi nogi. Verjemi mi! Mi moramo samo streljati od daleč. In do tega lahko tudi pridemo. Šeško ima iz enega koraka s 25, 30 metrov tako bombo. Kasper Schmeichel ni niti videl žoge. Če ne bi bila vratnica ali če ne bi šla žoga pet centimetrov mimo gola, bi se žoga že z mreže odbila, ko bi bil on še v zraku. Malo sem bil presenečen, da je Matjaž menjal Šeška. A sem zdaj prebral, da je sam to želel, ker je čutil krče, utrujenost mišic. Ker sicer njega ne menjaš. On je mladi zvezdnik naše reprezentance ali pa bodoči zvezdnik. Mi smo ga označili za našega zvezdnika. In to naj bo in to tudi postaja. In takih, ki so vedno nevarni za gol, ne smeš menjati, razen če so poškodovani. On ima tudi višino in lahko pomaga tudi v obrambi. Sicer lahko tudi Andraž Šporar, a njemu pa res ne gre. Imel je toliko priložnosti. Prihaja v priložnosti, ker Šeška bolj krijejo. Šeško je medijska zvezda in je zato potencialno nevarnejši. Šporar je tudi spomladi manj igral za Panathinaikos in zato prihaja v priložnosti. Če bi imel malo več tehničnega znanja, natančnosti, bi lahko dal tri gole na dveh tekmah. To tehnično znanje je naša pomanjkljivost, a imamo tisti kolektivni duh. Ne moreš pa zdaj tega članskega igralca – te mehkobe, tehnike, ki jo je imel Zlatko Zahovič – naučiti. S tem se rodiš in to potem nadgrajuješ.
Žan Karničnik je bil nekdaj sedmica iz Radelj.
Mediji torej delamo zvezde iz posameznikov, a na koncu je moč Slovenije omenjeni kolektivni duh, ko pravzaprav lahko odloči kdorkoli v ekipi, zdaj na primer Žan Karničnik.
Ja, jaz njega poznam. To je ena anekdota. On je bil igralec Maribora B. V Mariboru ga niso opazili. Potem je Zahovič razpustil B-ekipo. In ti igralci so bili prosti. Takrat je bil športni direktor Mure Denis Rajbar, moj igralec nekoč v Tromejniku Kuzmi v tretji ligi in me je vprašal za igralce. Zanimal se je za Nika Lorbka in Roka Sirka. Jaz sem se pa z Žanom pogovarjal nekaj dni prej. In je rekel, da nima kluba, da bo šel verjetno nazaj v Radlje. Njega smo tudi našli v Radljah v tretji ligi. In smo se takrat o njem pogovarjali kot o sedmici iz Radelj, saj nismo vedeli, kako se piše. On je imel vse. A so izpadli iz tretje lige. In smo ga pripeljali v Maribor. A je prišel iz tretje lige in zato ni dobil nobene priložnosti, nobene. In sem prosil Rajberja, naj vzame še Karničnika, da mu ne bo žal. Takrat je bila Mura v drugi ligi. In so ga vzeli za najnižjo plačo. In je prišel trener Ante Šimundža in je Žan potem samo rastel, rastel, rastel. Če vzame Šimundža igralca iz Mure v Ludogorec, potem veš, da se ga ne sramuje. Karničnik igra bočnega igralca, v B-ekipi je igral tudi štoperja, igral je tudi zadnjega veznega. Igral je povsod, kjer smo ga rabili. Zna igrati, čuti nogomet in ga ima rad. Je tako pošten fant. Ne vem, če je kdaj pomislil na denar.
Timi Max Elšnik je bil med boljšimi na tekmi s Srbijo.
Za gol mu je podal Timi Max Elšnik. Oba iz prve lige, ki jo številni podcenjujejo.
Ja, totalno jo podcenjujemo. A je Karničnik vzel žogo na naši polovici, preigral enega, šel mimo drugega, potegnil na sredino, našel Elšnika na drugi strani, pa potem tekel, čakal na pravi trenutek. Čakal je Elšnika, je zašprintal branilcu za hrbet in, evo, gol! Slovenska liga! Slaba, a ne? Ja, slaba, ker nimamo 12 kamer, ker nimamo 30.000 ljudi na tekmah ... Poglej samo gole v slovenski ligi. A poglejte igrišča, ko je tam zadaj šuma ... Kdo bo to gledal?! V tujini pa skače 30.000 ljudi. To pa dela tudi samozavest igralca, ta ego, kompleks večvrednosti. In tu smo mi majhni. Kot sva govorila o Srbih, kaj oni imajo in česa mi ne. Ta kompleks večvrednosti. Njim je to prirojeno. Bel kruh ali črn kruh, ki pri nas stane en evro, bodo Srbi prodali za 10 evrov. To oni znajo, mi pa ne.
Slovenija spet diha za nogometaše.
Kako pa se je potem na evropskem prvenstvu soočiti s polnimi stadioni, tudi z 10.000, 20.000 tvojimi navijači?
Pozitivno. Mislim, da ni nikogar, ki bi imel med tekmo tremo zaradi tega. Jaz sem bil trener vratarjev in sem vedno odpiral stadion, saj smo šli vratarji prvi na ogrevanje, večinoma sta bila to Mladen Dabanović in Marko Simeunović. Se spomnim v Amsterdamu, ko sem stopil iz predora in sem videl tisto kuliso 12.000 Slovencev. Ko so začeli noreti, vzklikati, sem za šalo dvignil roke, da jih še malo zakurim. Ko se je začelo tresti, ko so vzklikali "kdor ne skače, ni Sloven'c", imaš občutek, da zdaj gre pa zares. Takrat je malo pozitivne treme, a izgine, ko se tekma začne.
Pogosto od športnikov slišimo floskulo, da je vsaka tekma enaka. Težko je temu verjeti, Euro je vendarle Euro.
Ne, niso vse enake. Kdor bo rekel, da je enaka tekma proti Srbiji kot proti Slovaški ali proti Luksemburgu, je laž.
Christian Eriksen je delal Sloveniji težave, a je bila reakcija Elšnika na naslednji tekmi svetovna, pravi Irgolič.
Angleški mediji, nekdanji angleški reprezentanti, so bili po remiju Anglije z Dansko zelo kritični. Slovenski mediji zdaj poročamo zelo evforično. Ko sva se dogovarjala za intervju, ste mi dejali, da ste po prvi tekmi prebrali Ekipo, da bi videli, če ste gledali isto tekmo. Kako gledate na poročanje slovenskih medijev?
Najhuje mi je, ko katerikoli časopis pri nas sodi ali daje ocene. Od kod to? To izhaja iz bivše Jugoslavije. Kako lahko novinar, dopisnik, ki nima izkušenj iz nogometa, razen da hodi na tekmo, strokovno oceni igralca, vratarja? Pa sploh ne ve, kakšne naloge mu je dal trener, kakšna je njegova vloga v ekipi. In to ima lahko negativen vpliv na določene igralce. Tu bi se morali mogoče posvetovati. Niste v slačilnici. Zdaj je Mlakar dobil oceno 6, oni osem in pol. Takšne razlike v naši reprezentanci ni bilo. Mlakar je igral dosti boljše kot prvo tekmo, Elšnik je bil zdaj rolls royce, na prejšnji pa fiček. Mogoče je bila prevelika priprava. Timi je povedal, da se je pripravljal na Christiana Eriksena, na to, kako se giba. In v prvem polčasu taktično res ni bilo dobro, kako jim je prihajal za hrbet. Kaj nam je delal en igralec, ki ima izredne tehnične kvalitete, ni pa fizično tak, da ga ne bi mogli pokrivati. A tudi jaz ne morem oceniti, kakšne naloge jim je Kek dal glede Eriksena. Je pa delal težave cel prvi polčas. Marsikdo je pričakoval, da bo naslednjo tekmo začel Jon Gorenc Stanković, a jaz Keka poznam. Kek ne bo menjal, tudi Katanec ne bo menjal. Če ni poškodb ali kartonov ali dveh zaporednih slabih tekem, se ne menja. Ker tako igralcu vzameš samozavest. A Elšnikova reakcija, pa ni imel blesteče pomladi za Olimpijo, dobro pa je igral za reprezentanco, na drugi tekmi je bila svetovna.
Kritičen je do ocen nogometašev v časopisih.
Za bolj strokovne ocene bi torej potrebovali kakšnega trenerja, nekdanjega igralca, da bi sodeloval pri ocenjevanju, a pri nas se ti neradi izpostavljajo, vi ste eden redkih, ki poveste neposredno, kar mislite.
Novinarji bi morali kritizirati pozitivno. Kritika naj bo izhodišče za nekaj, kar je lahko v prihodnosti boljše. A za to je treba biti strokovno podkovan. Ne more ocenjevati nekdo, ki je bil natakar, zdaj pa je postal dopisnik Ekipe ali Gazzette dello Sport. Kako? Če pa nisi nikoli stal na igrišču ali pred 10 ljudmi na golu. Ne poznaš teh občutkov. Razumem pa medije, da to mora biti. Da je zanimivo. Zato si tudi ti mene poklical.
Kritike imajo gotovo vpliv na igralce, trenerje. Bolje bi bilo, da fantje ne bi spremljali medijev, kar pa je danes težko.
Ja, imaš telefon in lahko takoj vidiš vse. V naših časih je bilo malo drugače. Srečko Katanec je bil tudi bolj občutljiv na medije. Bil je tak človek. To moramo razumeti. On je velik človek po višini, velik človek po srcu. A komunikacija s sedmo silo pa mu ni bila pisana na kožo. Tukaj pa je Kek specialist. On pozitivno zmanipulira javnost, da mu vsi verjamejo. Pa tudi včasih nima prav, kot tudi midva nimava vedno. Za to pa je Kek res 'maher'. Srečko tega žal ni imel. Mi smo imeli nekaj časa celo novinarski molk.
Srečko Katanec je imel zahtevne treninge, a jim je tudi sam lahko sledil.
Katanec je veljal za trenerja s trdo roko. Kako pomembna je bila ta za uspehe? Je pa tudi sam sodeloval pri zahtevnih treningih, kajne?
Bom izdal eno skrivnost. Na pripravah za svetovno prvenstvo smo šli na testiranja na fakulteto za šport. In so prišli rezultati pripravljenosti. Srečko je bil takrat star 40, 41 in je bil najprej zgoraj Srečko Katanec, potem dolgo dolgo nikogar, potem je bil, ne vem kdo. Na koncu pa ... Tega pa ne povem, tega pa ne smem povedati (smeh). So to vseeno moji prijatelji. A vem, zakaj, ker je bila prej ena noč huda. So prišli po dolgem času skupaj, so imeli skupno večerjo in so malo 'zalutali'. Kar pa je normalno.
Pri Katancu ponočevanj med pripravami najverjetneje ni bilo?
Ko si v reprezentanci, nihče ne ponočuje. So pa z dovoljenjem selektorja enkrat na teden šli na skupno večerjo. Z Brda so recimo šli v Ljubljano. So rezervirali veliko sobo v restavraciji, se imeli fajn. So imeli uro do polnoči ali do enih. Pa je mogoče kapetan poklical in je Srečko dovolil še eno uro. A je šel on spat. In oni so to vedeli. Pa če naslednji dan ni bilo tekme ali treninga, so mogoče še malo ostali ...
Kek je na začetku letošnjih priprav dejal, da on ne bo policist. Je bil Katanec?
Ne, to ne, je pa imel policiste, pokojnega Popivodo in pa mene (smeh). In smo uredili, da je bilo vse pozitivno.
Samo z nastopom na Euru nisi zadovoljen, pravi Irgolič.
Ko se ozrete nazaj na Euro 2000, ste bili z dvema osvojenima točkama lahko zadovoljni?
To so bile naše prve točke na velikih tekmovanjih. Marsikdo je bil zadovoljen. A to je tisto, kar je narobe pri slovenskem narodu. Ne moreš biti zadovoljen, da samo sodeluješ. Ta olimpijski rek 'važno je sodelovati, ne zmagati' je pase. Vsak, ki tekmuje, želi zmagati. Ni uspeh, da si prisoten na evropskem prvenstvu. In to mi je všeč pri tej reprezentanci, oni so šli tekmovat in to so tudi povedali. In to tudi kažejo. Saj če te nekdo razbije, da je toliko boljši od tebe, je pač boljši. A moraš pa dati vse od sebe in pokazati svetu in Evropi, da si upaš, ker samo tako lahko zmaguješ.
Harry Kane in soigralci, bojte se Slovenije.
Bodo to zdaj pokazali proti Angliji?
Včasih se zmotim, dostikrat pa ne. Glede na videno, sem zdaj prepričan, da mi z Angleži ne moremo izgubiti. Upam, da bo tretja točka ... A imam občutek, da jih bomo zrušili! Imam tak občutek. Angleži so se nam vedno nekako izmuznili. Naj bo enkrat, da se nam ne bodo! Lahko jim pariramo. Imajo hitrost, fiziko, so izobraženi nogometaši ... So jih zdresirali, so jih s kladivom tolkli po glavi. Kar mi čutimo do Anglije, do velesile, ta dodatna motivacija ... Pa to znanje, pa ta pristop, tako se nimamo česa bati.
Pa z Angleži je tudi tako, da so vedno favoriti velikih tekmovanj, a pogosto pogorijo.
Ja, že dolgo niso nič pokazali. Škoda, da jih nimamo v izločilnih bojih. Mogoče jih bomo imeli v polfinalu! Zakaj pa ne!? Nekdo me je vprašal, mislim, da radio Slovenske Gorice, kdo bo evropski prvak. Sem rekel: Jaz sem Slovenec, mi smo tam prisotni, igramo dobro, imamo dobro reprezentanco. V nogometu je vse mogoče, piši Slovenija! Ja, je skoraj nedosegljivo, ampak je možnost. V nogometu je možno vse. Če imaš pravi pristop, če imaš znanje. Je pa potreben še kanček sreče, ki je proti Srbiji nismo imeli.
Prihodnost te ekipe je svetla.
S to generacijo, fantje so še mladi, na naslednje evropsko prvenstvo ne bomo spet čakali 24 let?
Ne bomo. S tako miselnostjo, disciplino, človeško inteligenco, kot jo ima Kek, ne. Napredovali smo. Ustvarili red, hierarhijo. Veš, kam te to pelje. Oni so Keku verjeli, da bodo prišli do sem. Zdaj mu še bolj verjamejo. Če jih bo prepričal, da je Anglija premagljiva, kar jaz pravim tebi, potem bomo premagali Anglijo. Če ne, se bo pa ponovila zgodba, ki je sicer nočem povedati, a jo bom. Srbi so se takrat v Cherloroiju izvlekli proti nam, od 0:3 do 3:3 in šli potem naprej. Zdaj so izgubili prvo tekmo, z nami so dali gol v zadnji sekundi. Lahko se zgodi, da premagajo Dance in bodo šli naprej. Mi pa domov. Kot smo šli takrat. Jaz upam, da se bo končno ena zgodba obrnila. To je odvisno samo od nas. Ne od Angležev ne od Srbov. Samo od nas! Naučimo se nekaj od tega našega Balkana!
