Luka Dončić
Sobota, 29. 6. 2024, 4.00
1 dan, 8 ur
Sobotni intervju: Rado Trifunović
Rado Trifunović ob koncu posebne zgodbe postavil končno ločilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,02
Gost sobotnega intervjuja je Rado Trifunović.
Tik pred začetkom košarkarskega kvalifikacijskega turnirja za olimpijske igre, ki se bo v Pireju za Slovenijo začel s torkovo tekmo proti Hrvaški, v sobotnem intervjuju gostimo pomočnika zlate reprezentance iz leta 2017, kasneje tudi selektorja slovenske izbrane vrste in nazadnje pomočnika v vrstah evroligaškega velikana Fenerbahčeja Rada Trifunovića.
"Nočem počivati, jaz uživam v delu, obožujem košarko," nam je v eni izmed ljubljanskih kavarn ob srkanju kave na vprašanje, ali se veseli oddiha, ki ga prinašata poletje in konec sodelovanja s turškim Fenerbahčejem, odvrnil dobro razpoloženi Rado Trifunović. Ta je pred kratkim zaključil štiriletno obdobje na mestu pomočnika trenerja pri turškem velikanu Fenerbahčeju, kamor ga je leta 2020 zvabil nekdanji slovenski selektor Igor Kokoškov, nato pa je kot pomočnik asistiral še njegovim naslednikom Aleksandru Đorđeviću, Dimitrisu Itoudisu in nazadnje še Šarunasu Jasikevičiusu. Po koncu letošnje sezone je po poteku pogodbe Istanbulu pomahal v slovo, zdaj pa se je vrnil v domovino, kjer poln elana čaka na nov izziv.
Enainpetdesetletni nekdanji košarkar je z reprezentanco leta 2017 v vlogi pomočnika trenerja posegel po evropski kroni, zatem pa se je preizkusil tudi v vlogi selektorja, a se zanj ta izkušnja ni končala po želenih in zastavljenih ciljih. "Zame je bila selektorska vloga velika stvar, nimam pa nobene težave zdaj reči, da sem bil pri tem neuspešen. Nikakor pa to ni omajalo mojega prepričanja, da sem lahko v prihodnosti in sedanjosti v svojem delu učinkovit," poudarja Trifunović, s katerim smo govorili o bližajočih se kvalifikacijah za olimpijske igre, slovenski izbrani vrsti, Luki Dončiću, pa tudi o izkušnjah, ki mu jih je prinesla Turčija, in pogledu v prihodnost.
Rado, glede na to, da je evropsko prvenstvo v nogometu že zadnjih nekaj tednov glavna športna tema, me zanima, ali je tudi vas zajela nogometna mrzlica?
Iskreno, na splošno ne spremljam toliko nogometa, ampak zdaj, ko sem se vrnil domov, sem tudi jaz ob družinskem navijanju postal zagret. Izjemno sem bil vesel uvrstitve v osmino finala, fantom resnično privoščim, še bolj fascinantno je, da je Slovenija edina izmed držav bivše Jugoslavije, ki je prišla tako daleč. V povezavi s tem sem se nasmejal številnim komentarjem, spomnim se tudi enega iz leta 2017, ko smo z reprezentanco proti Srbiji osvojili evropski naslov in mi je eden izmed srbskih kolegov poslal komentar: "Kaj se greste, ali se vam mi slučajno mešamo v smučanje?" (smeh, op. p.)
Tu se lahko navežem tudi na moje bivanje v Turčiji, kjer so mi vedno znova govorili, kakšen športni fenomen je Slovenija. Imamo dva milijona prebivalcev in smo praktično v vseh panogah pri vrhu. Ko si enkrat dlje časa v tujini, takšne stvari opaziš in jih ceniš še bolj kot prej. Če se vrnem k nogometu, verjamem, da lahko reprezentanca stori še kakšen korak naprej.
Od leta 2020 je deloval kot pomočnik v Fenerbahčeju.
Drugo tekmovanje, ki se nezadržno bliža, so košarkarske kvalifikacije za olimpijske igre. Slovensko reprezentanco in njene člane zelo dobro poznate. Kakšna pričakovanja imate za turnir v Pireju?
Ekipo seveda ves čas spremljam. Mislim, da nima smisla, da ponavljam besede drugih in govorim, kakšen košarkar in kakšna oseba je Luka Dončić ter kako pomemben je za slovensko izbrano vrsto. Ne smemo pa pozabiti tudi na druge košarkarje, ki vedno prispevajo svoj delež, tudi v kvalifikacijskih oknih skozi leto, ko Luke ni zraven.
Mislim, da se bo zelo poznala odsotnost Jake Blažiča, a tu je dejstvo, da mora Jaka urediti težave s hrbtom, če želi nadaljevati svojo kariero. Na obeh tekmah z Litvo sem videl, da so mladi dodali nekaj potrebne energije, tudi Nebo je dodana vrednost v tej ekipi, tako kot je bil prej Tobey, pri katerem pa se pozna, da med klubsko sezono ni dobil prave priložnosti.
Kar se tiče kvalifikacij, bodo vse prej kot lahke. Že lokacija je zelo specifična. Dvorana v Pireju, kjer igra Olympiacos, je nekaj posebnega. Rekel bi, da bo še večji pekel, kot je bil v Kaunasu pred tremi leti. V Grčiji so tribune nekoliko oddaljene, čutiš lahko, da si malce izoliran, a hkrati je dvorana tako akustična, da imaš občutek, da te "napada" z vseh strani. Že skupinski del za naše ne bo enostaven, Hrvati so željni dobre košarke, še posebej ker dolgo časa niso bili na velikem tekmovanju. Mislim, da bo delo zelo težko, nikakor pa nedosegljivo. Prepričan sem, da so fantje maksimalno motivirani.
Kvalifikacijski turnir za olimpijske igre bo gostila dvorana Miru in prijateljstva v Pireju.
Taki turnirji so tudi precej nehvaležni, ker imaš kratek čas za pripravo, veliko je odvisno od trenutne priprave košarkarjev in celotne ekipe. Je zelo nehvaležno, ampak tudi zanimivo. Verjamem pa, da našim lahko uspe nov velikanski podvig.
Takoj ste ob omembi reprezentance omenili Luko Dončića. Tudi vi ste z njim v izbrani vrsti sodelovali že leta 2017, ko ga je širša slovenska javnost šele dodobra spoznavala. Kaj se je zgodilo potem, verjetno ni treba poudarjati. Ali ste vi pričakovali takšno eksponentno napredovanje v njegovi karieri?
Iskreno nisem pričakoval, da bo na takšnem nivoju. Vsekakor smo vsi vedeli, da bo postal vrhunski igralec oziroma je bil že takrat. Ko smo osvojili evropsko prvenstvo, je bil star le 18 let, že takrat je bil eden izmed ključnih igralcev. Tudi ob prehodu v ligo NBA smo vsi pričakovali, da bo odličen košarkar, da pa bo postal to, kar je zdaj, pa jaz iskreno nisem pričakoval. Zares je še dodatno napredoval.
Že leta 2017 si imel občutek, da Luka vse zna. Košarka mu je res dom, resnično imaš občutek, da ga nimaš več kaj naučiti. Potem se ti zdi, da je dosegel svoj maksimum, da dodatnega koraka naprej ne more narediti, ampak Luka znova izumi nekaj novega. In zgodba se samo ponavlja in ponavlja, pa je star šele 25 let. Resnično je nekaj posebnega, ob tem pa je še fant na mestu.
"Treba je poudariti, da je Luka talent, nikakor nismo mi tisti, ki smo Luko naredili. Ni ga naredila reprezentanca, ni ga naredil noben klub," poudarja Trifunović.
Slovenija oz. reprezentanca še nikoli ni imela košarkarja in zvezdnika, kot je Luka. Kaj pa se bo zgodilo, ko njega enkrat ne bo zraven?
Treba je poudariti, da je Luka talent, nikakor nismo mi tisti, ki smo Luko naredili. Ni ga naredila reprezentanca, ni ga naredil noben klub, Luka je izvenserijski talent, takšen se je rodil. Rodil se je kot vrhunski košarkar, vsi trenerji, ki smo delali z njimi, smo ga le usmerjali. Veliko sem z njim delal tudi individualno in res ga ne moreš učiti. On takšen je. Dvomim, da obstaja trener, ki bi lahko dejal, jaz sem Luko naučil to in to, tudi v mlajših kategorijah. Ima neverjetno mentaliteto, tekmovalnost, tega se ni mogoče priučiti, takšen preprosto si.
Če pa se naveževa na vprašanje, mislim, da ima Slovenija v ozadju talentirane košarkarje. Res pa je, da lahko ima košarkar vse pravilne predispozicije, če malce pretiravam, lahko izgleda kot maneken za košarko, a je na koncu mentaliteta tista, ki bo odločila, kje bodo njegove meje. Kot trener lahko te stvari spodbudiš, a le do določene meje, nato je potreben preskok, ki ga moraš doseči sam pri sebi.
Kar se tiče podmladka, bi dejal, da imamo v Sloveniji vrhunske trenerje in da se z mladimi zelo dobro dela. To lahko ob stiku s tujino tudi potrdim. Pride pa obdobje, ko so talenti, in obdobje, ko jih ni. Predvsem je odvisno tudi od velikosti nabora košarkarjev, ki pri nas ni ogromen. Ta obdobja je treba prebroditi, koga ustvariti tudi na silo.
Zdaj imamo že nekaj časa obdobje, ko primanjkuje visokih košarkarjev, ki smo jih imeli v preteklosti na pretek. To so bili Brezec, Nesterović, Lorbek, Slokar, Smodiš, Zupan … Zdaj pa je že od Vidmarjevega odhoda le Žiga Dimec. Pridejo obdobja, ki jih je enostavno treba prebroditi.
Težaven je tudi prehod iz mladinskega v člansko košarko. Pri tem je ogromno odvisno od klubov, ker je dejstvo, da bo v večini primerov, če boš v ospredje postavljal mlade, rezultat vsaj malce trpel. Razen če gre za izvenserijski talent. A rezultati so še kako pomembni, trener in klub sta ob nekaj porazih hitro pod pritiskom, s tem pa se morda zmanjšuje tudi minutaža nekaterih mladih. Seveda so v ozadju še sponzorji in začaran krog je hitro sklenjen.
Tudi sami ste bili v preteklosti tako pomočnik kot potem selektor slovenske izbrane vrste. Tisto obdobje se je za vas končalo precej klavrno. Kako zdaj gledate na vašo selektorsko izkušnjo? Stopili ste v res velike čevlje.
Kljub vsemu dogajanju sem vesel, da sem imel to priložnost. Dejstvo je, da takrat ni bilo rezultatov, tega se še kako dobro zavedam, tako da je bilo moje slovo neizbežno dejstvo in ne bom jokal o okoliščinah. Navsezadnje na vse danes gledam pozitivno. Seveda se vsi bojimo spodrsljajev, nikakor pa to ne pomeni, da pri svojem delu nimam še vedno visokih ciljev. Ni me sram in mi ni težko priznati, da so moje želje vedno največje.
Zame je bila selektorska vloga velika stvar, nimam pa nobene težave zdaj reči, da sem bil pri tem neuspešen. Nikakor pa to ni omajalo mojega prepričanja, da sem lahko v prihodnosti in sedanjosti v svojem delu učinkovit.
Trifunović se je na klop Slovenije usedel leta 2017, od tega mesta pa se je poslovil marca 2020.
Takrat ste prvič zares do potankosti spoznali tudi vse slabosti, ki jih prinaša takšna vloga, ves pritisk tako javnosti kot medijev. Še posebej je odmeval vaš spor z mediji. Verjetno tudi to za vas ni bilo najlažje, kajne?
Seveda ne. Vsa okna, v katerih sem takrat vodil reprezentanco, so bila povprečna ali slaba. Povsem normalno je, da je javnost zahtevala rezultat, Slovenija je košarkarska dežela in to je dejstvo. Vem tudi, kakšna je vloga medijev v teh primerih in normalno je, da se vrši pritisk, na katerega se takrat nisem najbolje odzval. Mislim, da sem s to izkušnjo tudi zrasel oziroma sem dobil veliko lekcijo. Res pa je, da smo na koncu še vedno vsi ljudje, sam gledam ljudi skozi to prizmo. Da vidiš, kdo ima človeške kvalitete in kdo ne. Morda je to tudi napaka, a takšen sem. Pravilno se mi zdi, da se izpostavi dejstva in slabosti nekoga, pomemben pa je tudi način, na katerega te stvari prikazuješ. Tako delujem na vseh področjih življenja, ne samo v košarki.
Pustiva zdaj reprezentanco ob strani in se posvetiva še vaši turški izkušnji. Pred nekaj dnevi ste se vrnili domov. Ali je zgodba s Fenerbahčejem dokončno zaključena?
Ja, je. Ta zgodba je končana, moja pogodba se je iztekla, tam sem preživel štiri lepa leta. Glavni trener Šarunas Jasikevičius se je zdaj odločil, da si želi v klub pripeljati svoj štab, tako da se je zgodba zaključila. Že to, da sem ostajal pred tem, ko so menjavali trenerje kot po tekočem traku, ni bila majhna stvar. Pri tem ni nobenih zamer, to je posel, normalno je, da se vsak trener počuti bolje med svojimi ljudmi. Nisem sicer slutil, da se bo to zgodilo, ker je bila sezona zelo uspešna, ker smo bili na zaključnem turnirju evrolige, osvojili smo tudi dvojno turško krono, jasno pa je, da na koncu vsak trener pripelje svoje ljudi.
Leta 2017 je s slovensko izbrano vrsto osvojil zlato odličje na Eurobasketu.
Kaj pa zdaj? Kakšen bo vaš naslednji korak?
Iskreno, ne vem. Zdaj sem komaj prišel domov, vse možnosti si puščam odprte. Sem tip človeka, ki je vsem stvarem, ki se jih loti, stoodstotno predan in osredotočen le na eno stvar. V mojem poslu je to večkrat napaka, ker moraš biti ves čas na preži in ves čas gledati naprej. Jaz pa nisem tak. Bomo videli, kako se bo razpletlo.
Po vsem tem času bi mi morda že moral ugajati ta premor. To mi ves čas dopovedujejo tudi domači (smeh, op. p.), saj sem bil zdaj štiri leta v tujini. Sin in partnerka sta bila v času, ko sem bil jaz v Turčiji, doma. Vendar smo se veliko videvali, ker je Istanbul zelo dostopna destinacija.
Z Igorjem Kokoškovim ju povezuje veliko prijateljstvo.
Igor Kokoškov, Aleksandar Đorđević, Dimitris Itoudis, Šarunas Jasikevičius so imena, za katera sem prepričana, da bi si z njimi želel sodelovati praktično vsak, ki dela v košarki. Vi ste bili med njimi. Kako se je treba prilagoditi delu z vsakim posebej? Kaj bi lahko povedali o vsakem izmed njih?
Igor je bil tisti, ki me je pripeljal v Fenerbahče, njega tudi zelo dobro poznam in sva ves čas na vezi. Še vedno ohranjava stik in sva prijatelja. Kljub velikemu prijateljstvu in poznanstvu pa nisem pričakoval, da me bo Igor, ko je šel v Istanbul, vzel s sabo. A me je takrat sam poklical, naj spakiram, in sem se odločil zelo hitro.
Potem so prišli še Đorđević, Itoudis in na koncu še Jasikevičius. Te menjave so stresne tudi za pomočnike. To je tako, kot da bi v podjetju vsako leto dobil novega šefa. A kot trener moraš takšne stvari vzeti v zakup, še posebej če deluješ v klubu, v katerem je menjavanje trenerjev stalna praksa. Pri vsakem pa se naučiš nekaj novega.
Igor je velik gospod trener. To je najlepši in najnatančnejši opis njegovega dela, ob tem pa je še vrhunski trener. Tudi Đorđević je velik človek, bil je tudi veliki košarkar in mislim, da zna tudi zdaj to prenašati na svoje igralce, ima zelo močno energijo. Tudi Itoudis je zelo veliko ime, vendar je strog profesionalec, ves čas je osredotočen samo na delo. S Šarunasom sem preživel najmanj časa, je zelo inovativen trener, v taktičnem smislu se poslužuje zelo izvirnih stvari. Mislim, da ga čaka zelo uspešna kariera. Prepričan sem, da bo slej ko prej stopil tudi na prestol evrolige.
Klub je na visokem nivoju, v evroligi drugače niti ne gre, ker drugače ne bi preživel. Je poseben klub, po svetu naj bi imel največ registriranih navijačev, ker je ogromen in so dejavni v številnih panogah. Skoraj kamorkoli prideš, imaš občutek, da igraš doma. Pritiski v takem klubu so ogromni, ker so pričakovanja ves čas najvišja. Hkrati to predstavlja veliko odgovornost in stres, ampak tudi užitek.
Ali so se vaše zadolžitve glede na trenerja zelo spreminjale?
Pravzaprav so bile kar stalne. Trenerju sem pomagal z idejami, tako kot vsi drugi pomočniki. Tu so potem skavtiranje in priprava na naslednjega nasprotnika. Veliko je tudi individualnega dela s košarkarji pred in po treningi, tako kot povsod. V desetih mesecih imaš približno teden dni prostega časa, a takšne stvari me ne motijo. V tem delu zelo uživam. Lepo je, ko se vloženo delo vrne z rezultati, seveda pa imajo pri tem največje zasluge ne glede na naše delo igralci na igrišču.
Če pogledava še v prihodnost. Ali ste odprti za vse možnosti? Tudi mogoče za mesto glavnega trenerja?
Seveda. A zame ima že vloga pomočnika v evroligaškem klubu ogromen pomen. Zahtevnost evrolige je zelo visoka, možgani morajo delovati hitro in biti ves čas na preži, ker drugače hitro zaostaneš. Če ne delaš tako, kot moraš, si hitro pozabljen. Nikakor s tem ne podcenjujem drugih tekmovanj, a evroliga ima svoj čar. Sam imam zelo rad košarko, želim si biti uspešen, nikakor pa nimam potrebe po tem, da bi posebej izstopal. Želim si samo delati v košarki in prispevati k ekipnim uspehom, kjerkoli že bom.
Torej ne bo počitka?
Seveda si želim dobiti delo, košarka zame predstavlja velikanski užitek. Mogoče bi moral malce tudi počivati, k temu me priganjata tudi partnerka in sin. Želim si nadoknaditi tudi čas z njima, ker mi ves čas stojita ob strani. Bomo videli.
Več iz rubrike Sobotni intervju:
