Neža Klančar: Presenetilo me je, da sem plavala tako dobro, kar nisem mogla verjeti

Sportal Neža Klančar z novim državnim rekordom 6., Američanom dva svetovna rekorda

Pred letom dni še niste bili olimpijka, danes ste ...

Da, res je, takrat sem si samo želela, da se uvrstim na igre, imela sem jasen cilj. Na svetovnem prvenstvu pred letom dni v Fukuoki se mi ni uspelo, čeprav sva s trenerjem delala za to. Želela sem si to spraviti čim prej pod streho, ampak se mi ni izšlo po željah. Kljub temu da sem plavala osebni rekord in je bilo dobro. No, to smo potem nadaljevali, osredotočila sem se na naslednjo tekmo, konec leta pred evropskim prvenstvom. To je bila tekma v Rotterdamu, ki je bila kvalifikacijska za Nizozemce za olimpijske igre, in takrat mi je uspelo.

Je mogoče reči, da je zdaj po vseh težavah, ki ste jih imeli s tisto poškodbo in operacijo rame, le prišlo obdobje stabilnosti, kar zadeva zdravje?

Ah, v bistvu sem imela ves čas nekaj. Tista operacija je za mano, vse se je saniralo, vse je bilo v redu. To je bilo leta 2022. Ramo sem dobro rehabilitirala, bilo je dobro. Potem pa so bili ves čas neki problemi zraven. Očitno gre za preobremenjenost, kar je težava tudi za to mojo ramo, ki me zdaj že nekaj časa spet boli. Ni bilo fino. Morala bi si vzeti premor, se posvetiti fizioterapiji, ampak sem kar zdržala do konca. Imela sem tudi covid-19, izpustila sem evropsko prvenstvo, sem kar obležala, bila sem utrujena, izmučil me je. Potem pa sem si še malo poškodovala prst, ki sem si ga priprla med vrata (smeh, op. p.).  

Povsem zdrava in brez poškodb že nekaj časa ni tekmovala "Ves čas je bilo nekaj." Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com Torej vas v nekem optimalnem stanju sploh še nismo videli v zadnjem času?

Ves čas je bilo nekaj. Vselej se me mora nekaj prijeti in ne vem, zakaj. Očitno že mora biti tako, da dobro plavam. Dobro, saj tisti trenutek se obremenjujem s tem, mi je težko, ampak ko pridem na takšno tekmo, kot je bila olimpijska, pa sem čisto drugačna. Poskušam ne misliti na te težave, pred igrami sem imela res dober blok treninga, sicer pa se na tako tekmovanje pripravljaš celo življenje. Že predlani in lani sem dobro trenirala, naredila sem vse, kar sem lahko. Letos sem bila tudi dva meseca v Avstraliji, bilo je super, ta zanos sem prinesla tudi domov in trenirala dobro, dokler nisem zbolela.

Pogosto ste v Avstraliji, kako primerjate razmere za trening pri nas in v takšni plavalni velesili?

V Avstraliji je plavanje prvi šport in zanj je tam odlično poskrbljeno. Če pogledamo samo te olimpijske igre, so Avstralci osvojili sedem ali osem zlatih medalj, pa tudi še nekaj drugih. Samo v plavanju! Jasno je, da je za plavalce tam poskrbljeno na najvišji ravni. Plavalci so prvi na bazenu. No, upam, da bo zdaj z izgradnjo Ilirije tako tudi pri nas. Da bomo plavalci prvi, da bomo imeli na razpolago toliko in toliko prog. Tega si resnično močno želim. No, v Avstraliji je vse, kot mora biti, predvsem pa je toliko plavalcev na visoki ravni, da te ne skrbi, s kom boš treniral. To pa v Sloveniji manjka. Se mi pa zdi, da je to ena stvar, ki manjka ne le meni, pač pa tudi drugim plavalcem. Konkurenca ti da še dodatno motivacijo na treningih, zraven nekako tekmuješ, drug drugega priganjaš in si samo še boljši.

V smislu kakšnih visokotehnoloških pristopov razlik ni? Vemo, da ogromno dobitnikov odličij z vsega sveta na letošnjih igrah trenira in študira v Združenih državah Amerike, še eni veliki plavalni velesili. So v tem pogledu kakšne prednosti velikih?

Zagotovo se tudi to pozna, vseeno pa se mi zdi, da ko si toliko v tem športu, je vse izvedljivo. Greš nekam na priprave in opraviš, kar moraš. Zagotovo pa imajo tisti, ki imajo te pogoje stalno na voljo, prednost. Ne zdi pa se mi tako ključna, konec koncev se tudi pri nas snemamo pod vodo in opravljamo videoanalize, nimamo pa takšnega startnega bloka, kot je na velikih tekmovanjih. In to mene kar malo živcira, če sem iskrena. To je precej velik del tekme, še posebej na sprintu, ki je kratka disciplina. Ampak je pomembno za vsak start, da imaš vse popolnoma izpiljeno. Ne vem. Saj so velike plavalne nacije v določenih pogledih pred nami, po drugi pa smo tam-tam. Moj trener (Tomaž Torkar, op. p.) je dobro strokovno podkovan, tudi sama pa sem na teh obiskih Avstralije dobila nekaj znanja. V tem me podpira, saj ve, da doma tega ne morem dobiti. Sicer pa pri plavanju ni neke tehnologije, ki bi prav odločilno vplivala na razmere, predvsem imajo vedno na voljo bazen in si lahko sami izmišljujejo, kdaj bodo trenirali. Pa fitnes na bazenu, da jim ni treba hoditi drugam, tako kot nam. Vse, kar potrebujejo, imajo na enem mestu.

Na treningih doma nimajo takšnega startnega bloka, kot je na velikih tekmovanjih. "In to mene kar malo živcira, če sem iskrena." Foto: www.alesfevzer.com

A vse to se bo z Ilirijo spremenilo …

Verjamem, da se bo. Ampak dokler tega ne vidimo … Verjamem, da bo dobro, verjamem, da so dobro zastavili projekt, nenazadnje so dejali, da si želijo imeti tam tudi velike mednarodne tekme, zato bazen mora biti dober.

50 metrov. Ta sprint, v katerem ni taktiziranja, ustreza vaši osebnosti, temperamentu?

Očitno da, glede na to, da sem dobro plavala (smeh, op. p.). Po pravici povedano, sem si več želela od stotice. Vem, kako in koliko sem trenirala, trenirala sem za sto in 200. Vedno treniraš namreč za več. Ampak kaže, da me je bolezen toliko pobrala, da se je poznalo. Še vedno sem izenačila svoj osebni rekord, kar ni kar tako, sem si pa vseeno želela več. Morda bi me boljši čas popeljal le kakšno mesto višje, za finale pa je bilo treba plavati okoli 53 sekund, kar pa je zame že kar prehitro. Ampak menim, da bo tudi to enkrat dosegljivo. Da, na 50 pa mi je šlo dobro. V polfinalu me je kar presenetilo, da sem plavala tako dobro, kar nisem mogla verjeti. Ampak v tem uživam in mislim, da je to glavno. Če uživaš v plavanju, ti bo vedno šlo. Da verjameš vase in da prej na treningih resnično opraviš vse, kar lahko. Da nimaš obžalovanj.

Pri tej petdesetici napredek štejemo v desetinkah sekunde, celo stotinkah. Ne sliši se veliko, ampak za to je potrebnega ogromno garanja. Koliko?

Za to, da v petesetici osebni rekord izboljšaš tudi samo za stotinko, lahko garaš pet let. To velja za katerokoli petdesetico. Lahko sicer stalno plavaš okoli tega svojega rekordnega časa, pa ga kar ne moreš in ne moreš izboljšati. Vse se mora poklopiti, vse moraš narediti odlično, vse moraš narediti prav, samo ena majhna napakica te lahko stane desetinko sekunde, kar je na tej najkrajši razdalji ogromno. Bila sem šesta in 15 stotink za medaljo, kar se sliši kot malenkost. Ljudje pravijo: Ah, to ni nič. Pa je! To je ogromno. Težko je.

Ko ste omenili, da na treningih nimate pravih startnih blokov, najbrž prav takšne podrobnosti že lahko močno vplivajo na te čase.

Seveda, reakcijski čas je pomemben. Jaz sem imela reakcijski čas 0,68 sekunde, dovoljen je do 0,50, potem pa si že diskvalificiran. Če bi imela nad 0,70, pa kar prištejte še teh nekaj stotink h končnemu času in bi bil slabši. Reakcijski čas je pomemben, pomembno je, da se dobro odrineš s starta, da imaš to popolno linijo, ko padeš v vodo, da pridobiš hitrost, da te ponese v podvodno plavanje … Vse šteje, vse je povezano.

"Bila sem šesta in 15 stotink za medaljo, kar se sliši kot malenkost. Pa ni." Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com Koliko pa vpliva hitrost bazena? O hitrih in počasnih bazenih se zadnja leta veliko govori. Te stvari opazite ali gre kdaj tudi bolj za nakladanje?

Hm, ne, to je … V bistvu tega ne znam prav razložiti, ampak včasih si rečemo, o, ta bazen pa je res hiter, kakšen pa je počasen. To vsekakor obstaja. Za ta pariški bazen jaz ne bi rekla, da je počasen, pa ne samo zaradi mojega plavanja, ampak poglejmo, vseeno je bilo postavljenih nekaj olimpijskih rekordov, tudi trije svetovni. Bazen po mojem mnenju ni bil počasen, plavanje je napredovalo. Ne moremo trditi, da je počasen. Se pa pogosto v polfinalih plava hitreje kot v finalih, finale je vseeno že tretji nastop v dnevu, vsakemu se drugačne reči dogajajo v glavi in vsakdo se drugače spopada s pritiskom, kar ima vsekakor vpliv na izide.

Govorilo se je tudi o globini pariškega bazena, bil je plitek, nekateri so se pritoževali.

Da, na velikih tekmah smo navajeni, da je bazen globok tri metre. Standard je, da mora biti globok od dveh metrov in nekaj do treh in ta pariški je bil res na spodnji meji. Tudi sama, ko sem prvič skočila vanj, sem bila presenečena: Oh, saj ta bazen pa sploh ni globok! Ampak to morda opaziš na treningu, prvih nekaj deset metrov, nato to odmisliš. Na tekmi tega ne opaziš več. Potem so neke teorije, kaj vse ta globina pomeni, a če si ti dober, potem to nima nobenega vpliva.

Nekaj novic je bilo prav iz plavalnih krogov o slabih razmerah v olimpijski vasi. Slavni Adam Peaty se je pritoževal nad hrano, ameriške plavalke nad prevozi, ko so morale na avtobusih sedeti na tleh …

Tudi jaz sem morala sedeti na tleh. Lahko rečem, da sem bila že na bolje organiziranih tekmah, kar zadeva prevoze, sedeže, klimo na avtobusih in hrano. Dobro, verjamem, da je organizacija pri tako velikem številu športnikov zahtevna, ogromno ljudi je v olimpijski vasi in vsem moraš zagotoviti hrano. Vsi so mislili: O, v Franciji ste, imeli boste odlično hrano. Ampak jaz nisem jedla v restavraciji z Michellinovimi zvezdicami, pač pa v olimpijski menzi s toliko in toliko ljudmi. Saj je bilo nekaj izbire, dalo se je, ampak ni bilo povsem na takšni ravni, kot bi si športniki želeli. Pa bila je kdaj vrsta in tako naprej. Želeli bi si malce boljšo, malce okusnejšo hrano. Pa prevoz, da. Tudi jaz sem sedela na tleh. Vozili so nas namreč s temi mestnimi avtobusi, ki nimajo dovolj sedežev, imajo namreč precej stojišč, ampak mi smo se na bazen vozili 45 minut. In kaj, bomo zdaj stali 45 minut pred tekmo in po njej? Ne! Usedli smo se pač po tleh. Da, tudi to je bilo. Želim si nastopiti še na enih igrah v Los Angelesu in upam, da tam ne bo tako. Dobro, saj na splošno je bilo tudi v Parizu čisto v redu, nekaj stvari pa nas je zmotilo, ker smo navajeni, da so stvari urejene brezhibno.

"Na splošno je bilo v Parizu čisto v redu, nekaj stvari pa nas je zmotilo." Foto: www.alesfevzer.com To so vendarle nujni pogoji za vrhunske dosežke, dobro gorivo za telo in določena mera udobja pred tekmami, da se privarčuje kar največ energije za vrhunske nastope, kajne?

Da. Nočem zdaj nekaj kritizirati, saj če hočeš, se vse da. Ampak ko pa si tako dolgo tam in ješ eno in isto hrano, pa imaš tako ali tako vsega dovolj. Kjerkoli si. Lahko bi bilo boljše, ampak je bilo v redu.

Na slavnostni otvoritvi iger ste bili?

Da, bila sem na tisti ladjici, na tisti prireditvi s prižiganjem ognja pa ne, ker sem naslednji dan plavala. Nisem bila do konca slovesnosti. Malo mi je žal, saj je bilo res dobro narejeno, ampak taka je bila odločitev. Škoda je tudi, da je na otvoritvi deževalo, smo pa imeli pelerine in k sreči ni bilo prav hladno. Ni mi žal, da sem šla. Če bi lahko izbirala, bi šla še enkrat. Je pa vse skupaj tudi trajalo lep čas, ljudje sploh ne vedo, kaj je vse v ozadju in koliko čakanja je bilo. Tistih šovov mi sploh nismo videli, bili smo pač na tisti ladjici in se vozili.

Ste bili prisotni na tistem romantičnem dogodku, ko je Žan Luka Zelko za roko zaprosil Anito Horvat?

Da, seveda! Zamišljeno je bilo tako, da se potem skupaj fotografiramo. Žan je prišel, zaročil Anito, bilo je lepo, vse nas je ganilo. Krasno, mislim, da je izbral lep trenutek. V Parizu, mestu ljubezni. Res lepo. Oba tudi dobro poznam, Žana in Anito, smo namreč sodelavci v Slovenski vojski, tako da je bilo res lepo.

Sportal Anita Horvat o zaroki na OI v Parizu: Malce mi je bilo čudno, zakaj je tako raztresen

Ameriška telovadka Simone Biles je po osvojenih kolajnah nekoliko oštela novinarje, ker jo vselej sprašujejo, kaj naprej, a pri vas je bržčas to vprašanje povsem na mestu. Uvrstitev v finale je zagotovo potrditev dobrega dela in tudi velika motivacija za naprej.

Da, v bistvu je bila tudi presenečenje zame, pokazala je, česa sem sposobna. Kako naprej? Predvsem se želim najprej lepo spočiti, potem pa začeti trenirati naprej. Ne vem še točno, kako in kaj, ampak res si želim najti eno ekipo, s katero bi lahko trenirala, in okolje, ki bi mi ustrezalo. Vem, da če bi imela ob sebi dobre plavalce s podobno mentaliteto, kot jo imam sama, ali pa še boljše, z boljšo mentaliteto, kot so v Avstraliji, me to lahko popelje višje. Vem tudi, da me čaka ogromno dela, ničesar pa nočem napovedovati. Vem, kaj so moji cilji, ampak jih ne želim izpostavljati, ker se potem začne ustvarjati nek pritisk. Seveda, želim si še boljših uvrstitev, želim si biti še boljša, ampak na koncu je pomembno predvsem to, da uživaš v plavanju. Če je tako, potem pridejo tudi rezultati. Tako, kot mi je rekla avstralska prijateljica Kaylee (Kaylee McKeown, trikratna olimpijska prvakinja, op. a.), če si ti vesel, si tudi dober plavalec. In to bržčas velja pri katerikoli stvari.

Kakšne pa so možnosti, da najdete skupino, ki si jo želite? Je to kakšno regionalno sodelovanje, s sosedskimi državami, denimo? Italija ima močno plavalno tradicijo …

Ne, to ne. Enkrat sem se nekaj dogovarjala s Francozinjo Béryl Gastaldello, ki plava tudi 50, 100 kravl, bila pa je v finalu na 100 hrbtno. Z njo bi kdaj naredili kakšen trening kamp skupaj, pa morda kakšne priprave v Avstraliji. Bomo videli. Moram se malce pozanimati, kako je s tem, kako bi šlo finančno. Skratka, šla bi nekam v tujino na priprave, da ne bi trenirala samo z eno osebo, čeprav je že to veliko, čisto drugače, kot če si sam. Z ekipo pa je še boljše, to te še nekako poveže, da imaš to plavalno družino. Meni to doma zelo manjka. Prijatelji, ki delajo isto stvar kot ti. S takšnimi se povežeš na malce drugačen način. Pa da ne bo pomote, vse prijatelje imam zelo, zelo rada, ampak ni isto, kot če nekdo dela takšno stvar kot ti.

"Najprej se želim lepo spočiti, potem pa začeti trenirati naprej." Foto: Ana Kovač (Fotografije so bile posnete v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani)

Kako se boste odklopili od plavanja, kako si boste zdaj spočili glavo, umirili misli?

Mislim, da moram trenutno še vse skupaj malce prespati, vse razmisliti in vse sprocesirati, ker se še kar ne zavedam vsega, če sem povsem iskrena. Še kar razmišljam, o, zakaj pa ni bilo malce boljše, pa bi bila lahko na stopničkah. Ampak na olimpijskih igrah to ni tako lahko. In se mi zdi, da mi še kar malo manjka, da bi se zavedela vsega skupaj, morda moram še kaj zapisati, da se bo usedlo. Ampak se sploh ne spomnim, kako je bilo na tistem startu in kako sem plavala. Nimam pojma! Kar dobiš nek "black-out". To mi je razlagal tudi Peter Kauzer še pred mojim finalom, ko smo se nekaj pogovarjali. Je rekel, da se sploh ne spomni svojega veslanja v finalu v Riu. Sem se mu čudila, ampak zdaj vidim, da je to res. Nekaj časa traja, da prideš iz tega. Sicer pa se rada naspim, podružim s prijatelji, predvsem pa, da je vse bolj "na izi", da nimaš vsega tako načrtovanega kot običajno. Običajno imam vse načrtovano, treninge, masažo, fizioterapije, prehrano in tako naprej. Zdaj sem bolj sproščena, želim se malo umakniti, da grem drugam. Letos grem spet na deskarski kamp. Pa nisem nek dober deskar, znam ujeti val in se malo zapeljati (smeh, op. p.). Pomembna je predvsem dobra družba.

Ste potem spremljali tekme deskarjev na valovih na Tahitiju?

Ne, sploh nisem nič spremljala. Niti v Parizu ne. Dobro, spremljala sem dogajanje po telefonu, v živo pa žal čisto nič. Naše plavanje pač traja devet dni, jaz sem imela tekme razporejene na tri dni, vmes pa je bilo toliko neke vožnje in vsega, pa vmes treningi, da vzdržuješ pripravljenost … Vse je tako utrujajoče, da res nisem utegnila videti nič. Želela sem si pogledati kakšno gimnastiko, zdaj na koncu atletiko, pa sem odšla takoj domov. Pa naše odbojkarje in odbojko na mivki, ki je bila pravi spektakel pod Eifflovim stolpom. Moja mami je šla to gledat in je bila navdušena. Z veseljem bi šla, pa mi ni nič uspelo. Ampak za to bo še čas. Jaz sem bila tam zaradi plavanja, imela sem svojo nalogo in mislim, da sem jo kar dobro opravila. Ljudje mislijo, da je preprosto, da greš malo na bazen. Pa ni, imaš avtobus tja in nazaj, ves čas varnostne preglede, do svojega bloka v olimpijski vasi moraš priti, kamor te pripelje tak mini shuttle, neke vrste golf voziček, ali pa kolo, potem se moraš odpraviti jest in tako naprej. Toliko je nekih stvari, da je res utrujajoče. Dokler nisi tam, se tega sploh ne zavedaš.

Povsem drugače torej kot na plavalnih prvenstvih?

Da, na teh si v hotelu, se odpraviš na bazen in imaš tam vse. Veliko manj športnikov je. Ampak ne me narobe razumeti, nič slabega ne mislim, super je, ampak res precej utrujajoče. Tudi olimpijska vas je v resnici precej ogromno naselje, v katerem prebiva 20 tisoč ljudi. Vse traja, priti do menze, do shuttlov. Ni tako, da se usedeš v avtobus pred blokom in se odpelješ. Ampak olimpijske igre so le olimpijske igre, za plavanje je to največje mogoče tekmovanje. Letos je bilo tam samo 850 tekmovalcev, kar se morda sliši veliko, a če to deliš na 185 držav, je to v resnici zelo malo. Pa še samo na štiri leta so in to ni kar tako.

Veliko se je govorilo tudi o posteljah iz kartona, na kakršnih so olimpijci sicer spali že na igrah v Tokiu …

Da, seveda, govorilo se je zato, ker niso navadne postelje, ampak jaz sem čisto v redu spala. Dobro, mogoče je bila postelja malce ozka, ker je enojna, mi pa smo že navajeni, da spimo na velikih, širokih posteljah. To je meni malo manjkalo. Ampak je bilo čisto v redu. Nekatere reprezentance so uporabljale nadvložke, ker so bile postelje malce trše, ampak meni je bilo čisto všeč.

"Moja 'cimra' je bila Andreja Leški, tudi ona ni imela klime, pa ima zlato medaljo." Foto: www.alesfevzer.com

Bolj verjetno je bila težava zaradi vročine, kajne? Francoski prireditelji so se posvetili varovanju okolja, te igre so bile zelene, klimatskih naprav v olimpijski vasi ni bilo.

Jaz mislim, da je to ena bedarija. Da, varovanje okolja je super, jasno, vsi smo za to, ampak za ta dva tedna trpinčiti športnike? Če bi imel vsak apartma klimatsko napravo, mislim, da ne bi ravno uničili planeta. Zanj moramo skrbeti celo leto, ampak bodimo pozorni na vse, kar se dela okolju, in na vse, kar se spusti v zrak. V teh 14 dneh v olimpijski vasi neke razlike nismo naredili. Športniki bi si zaslužili, da bi imeli primerne pogoje. Zunaj je bilo tudi 35 stopinj Celzija in apartmaji so se hitro segreli. Jaz sem imela srečo in sobe nisem imela obrnjene na sončno stran, kljub temu pa se je zelo segrelo. Ampak takole bom rekla, moja 'cimra' je bila Andreja Leški, tudi ona ni imela klime, pa ima zlato medaljo. Tako da se tudi to da. Tudi to ne more biti izgovor.

Preberite še:

Sportal Andreja Leški je olimpijska prvakinja!

Sportal "Judoisti že 20 let osvajamo medalje in Andreja je ta niz danes še podaljšala" #video

Sportal Nasmeh olimpijske prvakinje Andreje Leški, ki pove več kot tisoč besed

Sportal V Slovenski hiši je bilo veselo: Kdor ne skače, ni Sloven'c! #foto #video

Sportal Presrečna mama Andreje Leški: Z možem še vedno odgovarjava na sporočila, se smejeva in jočeva